Jedro

Samo priznana in ne poplačana terjatev na obstoj porokove obveznosti do upnika (tožene stranke do tožeče) nima vpliva. Če bi bila terjatev v stečajnem postopku res že poplačana, pa je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na tožencu (t. i. ugovor ugasle pravice).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 76974/2014 z 9. 6. 2014 ostane v veljavi v delu, s katerim je bilo tožencu naloženo, da je dolžna v roku 8 dni plačati tožnici 5.428,54 EUR ter ji povrniti 154,15 EUR izvršilnih stroškov, poleg tega pa je prvostopenjsko sodišče toženca zavezalo še k povrnitvi pravdnih stroškov tožnice v znesku 977,35 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Proti tej sodbi se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil toženec in pritožbenemu sodišču predlagal, da jo spremeni oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje, stroške celotnega pravdnega postopka, vključno s pritožbenimi, pa naj naloži v plačilo tožeči stranki. Vztraja pri ugovornih navedbah, da iz naslova lizing pogodbe, sklenjene med tožnico in I. d. o. o., nima nobenih obveznosti in da sodišče prve stopnje te navedbe pri svojem odločanju ni upoštevalo. Nadalje meni, da ni dolžan povrniti odškodnine za škodo, ki je tožnici nastala zaradi odstopa od sklenjene lizing pogodbe, saj bi toženec kot porok odgovarjal le za zneske, ki so v plačilo zapadli do trenutka odstopa od pogodbe, zato naj bi bila odločitev nepravilna z vidika materialnega prava. Poleg tega naj bi bila v tej pravdi prisojena terjatev že priznana v stečajnem postopku, kar bi morala dokazati tožnica, nenazadnje pa navaja, da je prvostopenjsko sodišče s tem, ko ga ni zaslišalo in naroka ni preložilo, zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka in mu odreklo pravico do kontradiktornega obravnavanja predmetne zadeve.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila, predlagala njeno zavrnitev in opredelila svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni upoštevalo ugovorne navedbe, da toženec iz naslova lizing pogodbe, sklenjene med tožnico in I. d. o. o., nima nobenih obveznosti, je zmotno. Kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče in se do tega tudi argumentirano opredelilo v 6. in 10. točki obrazložitve izpodbijane sodne odločbe, toženec sicer res ni bil stranka lizing pogodbe, vendar sta pravdni stranki sklenili poroštveno pogodbo, s katero se je toženec kot solidarni porok zavezal za izpolnitev celotne obveznosti glavnega dolžnika – I. d. o. o. V takem primeru lahko upnik (tožnica) na podlagi 3. odst. 1019. čl. Obligacijskega zakonika (OZ) zahteva izpolnitev bodisi od glavnega dolžnika (družbe I.) bodisi od poroka (toženca) ali pa od obeh hkrati. Ker se je toženec torej zavezal izpolniti tuj dolg (glavnega dolžnika I.), ugovorna (in sedaj pritožbena) navedba, ki jo je sodišče prve stopnje očitno vzelo v presojo, ni utemeljena.

6. Stališče pritožnika, da je na tožnici dokazno breme v zvezi s tem, ali je bila iztoževana terjatev že poplačana v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom, je napačno. Nobena od strank ni navedla, da bi bila vtoževana terjatev v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom že poplačana, temveč je tožnica navedla (le), da je bila terjatev v stečaju samo priznana, kar je izkazala s predložitvijo osnovnega seznama preizkušenih terjatev, toženec pa na to navedbo niti ni odgovoril. Samo priznana in ne poplačana terjatev pa na obstoj porokove obveznosti do upnika nima vpliva. Če bi bila terjatev v stečajnem postopku res že poplačana, je trditveno in dokazno breme v zvezi s tem na tožencu (t. i. ugovor ugasle pravice).

7. V zvezi z obsegom porokove odgovornosti pritožba izpodbijani sodbi neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava, češ da tožnica ni upravičena zahtevati odškodnine za škodo v višini izgubljenega dobička. Obseg porokove odgovornosti ureja 1017. čl. OZ, po katerem porok primarno odgovarja za izpolnitev celotne obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, razen v kolikor je bila njegova odgovornost omejena na kakšen del obveznosti ali je bila vezana na lažje pogoje (2. odst. 1017. čl. OZ), tudi za potrebne stroške, ki so upniku nastali ob izterjavi dolga od glavnega dolžnika (3. odst. 1017. čl. OZ) in za vsako povečanje obveznosti, do katere je prišlo zaradi dolžnikove zamude ali krivde (4. odst. 1017. čl. OZ). Ravno povrnitev slednjega (povečanja obveznosti zaradi dolžnikovega ravnanja) je v predmetni zadevi jedro spora, saj toženec meni, da se je kot porok zavezal le k plačilu zneskov, ki so zapadli do trenutka odstopa od lizing pogodbe, poleg tega pa je bilo financirano vozilo vrnjeno in prodano, zato naj o nastanku škode ne bi bilo mogoče govoriti. Takšno pravno naziranje je zmotno. Toženec se je s poroštveno pogodbo kot porok in plačnik zavezal, da bo poravnal zapadlo obveznost glavnega dolžnika iz sklenjene lizing pogodbe med glavnim dolžnikom in tožnico ter tudi obresti in stroške opominjevalnega postopka. Kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnici z odstopom od sklenjene lizing pogodbe nastala poslovna škoda, saj ni pridobila premoženja, ki bi ji pripadalo, če bi bila ta pogodba v celoti izpolnjena. Ob izpolnjenosti preostalih predpostavk poslovne odškodninske odgovornosti glavnega dolžnika (protipravnost, vzročna zveza in krivda) je tožnica na podlagi 4. odst. 1017. čl. OZ od toženca upravičeno terjala denarni znesek, ki bi ji pripadal, če bi bila lizing pogodba pravilno izpolnjena (in ne le v plačilo že zapadlih obrokov), saj je glavni dolžnik kršil svojo obveznost pravočasnega plačila lizing obroka,(1) poroštvena zaveza ni bila v ničemer omejena, kar bi lahko vplivalo na višino obveznosti tožene stranke, nastopil pa je tudi pogoj za odstop od pogodbe, saj se je nad glavnim dolžnikom uvedel stečajni postopek. Poleg tega je bil toženec k povrnitvi škode, ki odraža pozitivni pogodbeni interes tožnice(2), tudi izrecno pogodbeno zavezan, saj se je zavezal za celotno pogodbeno obveznosti glavnega dolžnika. Ta je bil, upoštevajoč tožničine splošne pogoje poslovanja, v primeru odpovedi lizing pogodbe in odvzema vozila zavezan k povrnitvi odškodnine zaradi predčasnega prenehanje pogodbe.

8. Nenazadnje sodišče prve stopnje z izvedbo poravnalnega naroka in prvega naroka za glavno obravnavo 28. 10. 2015 ni kršilo načela kontradiktornosti in tožencu ni odvzelo možnosti izjave v postopku. Pooblaščenec tožene stranke je 27. 10 2015 (torej en dan pred predvidenim narokom) prvostopenjskemu sodišču po faksu poslal predlog za preložitev, v katerem je navedel, da se toženec, katerega zaslišanje naj bi bilo predvideno, naroka zaradi odsotnosti ne bo mogel udeležiti in da bo sodišču, če bo treba, predložil ustrezna dokazila o upravičeni odsotnosti, ob tem pa je predlagal preložitev naroka. Takšnemu predlogu prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni ugodilo. Na narok 28. 10. 2015 je bil namreč vabljen le pooblaščenec tožene stranke, ki v predlogu ni navedel, da bi bil tudi on sam upravičeno zadržan. Toženec osebno na narok ni bila vabljen, saj njegovo zaslišanje ni bilo predvideno, pa tudi če bi bil, vloga, s katero je njegov pooblaščenec skušal opravičiti njegovo odsotnost, ne bi zadostovala. Pravočasno opravičilo je sicer pogoj za preložitev naroka, vendar mora za opravičen izostanek skladno s 1. odst. 115. čl. ZPP obstajati tehten razlog, ki ga toženčev pooblaščenec ni navedel, pa tudi nobenih dokazov ni predložil. Ne drži pa pritožbena navedba, da bi moralo prvostopenjsko sodišče toženca pozvati k predložitvi ustreznih dokazil o izostanku, saj ZPP v 115. čl. takšne obveznosti sodnika ne predvideva.

9. Pritožbeno sodišče tudi ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) relevantnih kršitev ni ugotovilo, zato je iz zgoraj pojasnjenih razlogov pritožbo toženca kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. čl. ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP; pritožnik mora sam kriti stroške svoje neuspele pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP), glede na njeno vsebino ter izčrpne in v celoti pravilne razloge izpodbijane sodbe pa tudi odgovor nanjo ni bil potreben (155. čl. ZPP), zato stroške zanj trpi tožnica sama.

Op. št. (1): Kar predstavlja razlog odgovornosti za povečanje porokove obveznosti – Plavšak, N. in drugi: Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2004, 4. knjiga, str. 1043. Op. št. (2): Takšna je ustaljena sodna praksa, prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 712/2009 in mnoge druge.