Jedro

Razlogi za tožnikovo zapustitev izvorne države so tudi ekonomske narave, saj je sam povedal, da je razlog tudi to, da od države ni dobil finančne pomoči. Tudi če so razlogi za zapustitev izvorne države ne zgolj ekonomske narave, ampak tudi konflikt z osebo, ki ni mogla priti do svojih stvari in je zato okrivila tožnika, v nadaljevanju pa mu je grozila, s tem še vedno niso podani vsi elementi mednarodne zaščite, kajti v primeru, ko nekomu grozi nedržavni subjekt, mora prosilec dokazati, da ga državni organi niso zmožni zaščititi, tega pa tožnik po presoji sodišča ni izkazal.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno. Določila mu je 10 dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti RS, območja držav članic EU in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga iz teh območij odstrani. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2. V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Izvorno državo je zapustil zaradi tega, ker mu država ni dala finančne podpore pri odprtju podjetja.

3. V nadaljevanju obrazložitve odločbe tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z grožnjo s strani druge osebe ter policije, navedel pa je tudi razlog, da od države ni prejel finančne pomoči pri odprtju podjetja. Tožnik očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Po preučitvi vseh izjav tožena stranka ocenjuje, da slednjih ne gre povezati s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja. Svojo prošnjo utemeljuje z grožnjami s strani druge osebe, kar po njegovih besedah izvira iz nesporazuma pri dogovoru glede hrambe stvari. Omenjene težave ne morejo biti obravnavane v okviru mednarodne zaščite. Njegove težave niso povzročili tretji akterji, na primer država ali gospodarske družbe, kar bi morebiti lahko privedlo do kršitve njegovih pravic in uničenja njegove ekonomske eksistence. Tožnik je sicer zatrjeval, da s strani države ni prejel finančne podpore pri odprtju podjetja, vendar prejem finančne podpore s strani države ni eden izmed zakonsko določenih pogojev za podelitev mednarodne zaščite. Dodal je tudi grožnjo s strani druge osebe in od policije, a je hkrati potrdil, da po opravljenem razgovoru na policiji s policijo ni imel več težav in je celo menil, da so grožnje s strani druge osebe s tem, ko je opravil razgovor, bile prijavljene policiji. S strani policije nikakor ni bil ogrožen, saj je razgovor na policiji potekal zgolj rutinsko. Izjave tožnika glede groženj, da mu bodo uničili posel in da se mu bo zgodilo nekaj slabega, so povsem pavšalne in jih tožnik ni podkrepil z nobenim dejstvom. Nemogoče je, da bi policija tožniku odrekla zaščito ali pomoč, če te zaščite pri policiji ni niti nikoli iskal niti ni navedel nobenega primera, s katerega bi bilo mogoče zaključiti, da policija ne ukrepa proti težavam, katere je navedel. Če sam ni poiskal zaščite policije in tam sploh še ni bil, ne more predvideti, kako bi policija dejansko odreagirala. Poleg tega ga je policija sama čez pet dni poklicala na zaslišanje z namenom, da se razčisti zadeva z gospodom in najemom njegovih stvari. Nedvomno bi grožnje, ki jih je prejemal, na policijo lahko prijavil. Po 24. členu ZMZ-1 se nedržavni subjekti štejejo kot subjekti preganjanja ali resne škode, če je mogoče dokazati, da država ali politične organizacije in organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem in resno škodo. Tožena stranka ugotavlja, da v konkretnem primeru tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi. V konkretnem primeru ni izkazal preganjanja v izvorni državi v smislu pravnega standarda, kot se je uveljavil v upravno sodni praksi, saj ob zatrjevanju, da so mu osebno grozili gospod in njegovi otroci in da si zoper tako preganjanje ni poiskal zaščite pri pristojnih organih, ne more z uspehom uveljavljati mednarodne zaščite. Ta nastopi šele, če državni subjekti v izvorni državi preganjanim ne nudijo ustrezne zaščite. Sam je navedel, da se mu v Maroku ni zgodilo nič posebnega in da ga je imel namen zapustiti že junija 2023, vendar je to dejansko storil šele decembra 2023, ker je moral dokončati naročila. Njegov razlog za odhod iz Maroka je v največji meri ekonomske narave, kot je to navedel v policijskem postopku in pri podaji prošnje. Zadevo s stvarmi, ki so ostale v hrambi, bi lahko že rešil, ko se je lastnik skladišča v vmesnem času vrnil nazaj v Maroko. Tožena stranka tožnikove navedbe ocenjuje kot nepomembne za presojo upravičenosti do mednarodne zaščite in je zato njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. 5. Nadalje tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, ki ga je Vlada RS 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. V tožnikovih navedbah ni najti nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko ob upoštevanju vseh njegovih osebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. V Maroku ni imel težav zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Takih težav tudi ni navajal. Po opravljenem zaslišanju na policiji ni imel več težav s policijo in se mu ni zgodilo nič slabega. Obstajale so samo grožnje s strani tretje osebe, ki pa očitno niso bile glavni razlog za odhod iz države. Tožena stranka je njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena ZMZ-1. 6. Tožnik v tožbi navaja, da je zaključek tožene stranke o tem, da očitno ne izpolnjuje zakonsko določenih pogojev za podelitev ene ali druge oblike mednarodne zaščite, preuranjen. Tožniku bi morala omogočiti, da poda dodatna pojasnila. Iz listin v spisu ni razvidno, da bi bil tožnik dejansko opozorjen na utemeljene razloge za mednarodno zaščito in da so mu bili ti natančno pojasnjeni. Ni razvidno, da bi bil opozorjen na to, da navaja dejstva, ki so za toženo stranko nepomembna. Tožnik se prvič sooča z uradnim postopkom v drugi državi z drugačnim sistemom in kulturo. Ne drži ugotovitev tožene stranke, da je mogoče njegove izjave razumeti, da je šlo za rutinski razgovor na policiji. Policisti v civilu so prišli do njegovih prostorov in mu grozili. S strani policije ni bil zaščiten. Dejansko stanje v zvezi s tem je nepopolno ugotovljeno. Tožnik je povedal, da so mu tudi policisti grozili, vendar pa ravnanja policistov niso bila preiskovana. Tožnikove navedbe tožena stranka šteje za pavšalne, hipotetične in brez realne osnove, vendar mu tega ni predočila. Glavni razlog za zapustitev izvorne države so grožnje tretjih oseb in policistov, ki ga niso zaščitili. Nerazčiščeno je ostalo, zakaj tožnik ni počakal na zaključek sodnega postopka in kaj se je zgodilo s stvarmi stranke, ki je tožniku grozila. Tožniku tožena stranka tudi ni predočila, da so v njegovih izjavah določene kontradiktornosti. Glede na to, da ni bil seznanjen z dokazno oceno tožene stranke, mu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da bi se izjasnil o vseh dejstvih in okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločbo. Kršena mu je bila pravica do izjave. Tožnik predlaga naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam, da tožnik ni bil dejansko opozorjen na utemeljene razloge za mednarodno zaščito in da mu ti niso bili natančno pojasnjeni. Tožnik je bil pred začetkom postopka sprejema prošnje glede informacij v postopkih po ZMZ-1 o njegovih pravicah in dolžnostih, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti sodelovanja s pristojnim organom, roki za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacijah o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite, informiran. Na osebnem razgovoru je bil vprašan, če potrebuje dodatna pojasnila, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite v RS, kar je pisalo že v vabilu na osebni razgovor, a je odgovoril, da ne potrebuje dodatnih pojasnil, da je razumel. Ob koncu razgovora je uradna oseba tožniku postavila vprašanje, ali ima še kaj za dodati, ali želi kaj povedati, kar je pomembno za njegov postopek, pa je odgovoril, da nima. Zato ne drži, da mu ni bila dana možnost, da bi se izjasnil o vseh okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločbo. Tožnik je imel v postopku pooblaščenca, ki bi, če bi prišlo do kakršnihkoli nepravilnosti, na te opozoril že tekom postopka. Zagotovljena so mu bila vsa procesna jamstva in je bil tekom postopka večkrat seznanjen z vsemi informacijami glede njegovega postopka. Nadalje tožena stranka navaja, da je nemogoče trditi, da bi policija tožniku odrekla zaščito ali pomoč, če te zaščite ni nikoli iskal. Če je ni poiskal, pa ne more predvidevati, kako bi policija dejansko odreagirala. V zvezi z razlogi za odhod tožena stranka navaja, da ravnanja tožnika kažejo na to, da je njegov razlog za odhod iz Maroka v največji meri ekonomske narave, kot je to navedel v policijskem postopku in pri podaji prošnje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

8. Sodišče je v navedeni zadevi dne 29. maja 2024 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa. Dokaza z zaslišanjem tožnika ni izvedlo, ker se tožnik glavne obravnave ni udeležil. 9. Tožba ni utemeljena.

10. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

11. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

12. Tožnik v tožbi ocenjuje zaključek tožene stranke kot preuranjen, češ da mu tožena stranka ni omogočila, da bi podal dodatna pojasnila. Navaja tudi, da mu pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da bi se izjavil o vseh okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločbo. S tem očita toženi stranki, da je kršila načelo zaslišanja stranke. Sodišče se s temi tožbenimi navedbami ne strinja, saj je bilo tožniku na osebnem razgovoru omogočeno, da navede vsa dejstva in okoliščine, zaradi katerih je zapustil izvorno državo. Ob koncu osebnega razgovora je dobil vprašanje, če je razumel vsa vprašanja, ki so mu bila zastavljena, ter ali bi želel še kaj dodati, kar ni bil vprašan in bi želel povedati, kar je pomembno za postopek. Odgovoril je, da nima kaj za dodati. Na koncu mu je bila izrecno dana možnost izjasniti se o vseh dejstvih in okoliščinah, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito in nato sta tožnik in pooblaščenec potrdila, da nimata več ničesar za dodati. S tem sodišče meni, da načelo zaslišanja stranke ni bilo kršeno.

13. Neutemeljena je tudi tožbena navedba, da iz spisa ni razvidno, da bi bil tožnik dejansko opozorjen na utemeljene razloge za mednarodno zaščito in da so mu bili ti natančno pojasnjeni ter da ni razvidno, da bi bil tožnik opozorjen na to, da navaja dejstva, ki so za toženo stranko nepomembna. Tik pred podajo prošnje je podpisal izjavo, da potrjuje, da je seznanjen glede informacij o postopkih po ZMZ-1 o njegovih pravicah in dolžnostih, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti sodelovanja s pristojnim organom, rokov za uveljavljanje pravnih sredstev ter glede informacij o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite. Tožniku je bilo pojasnjeno, iz katerih razlogov se lahko prizna mednarodna zaščita. Kot je razvidno iz zapisnika o osebnem razgovoru (stran 2 zapisnika z dne 4. 4. 2024) je tožnik na izrecno vprašanje, ali želi, da se mu še enkrat pojasni, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, kar je pisalo že v vabilu na osebni razgovor, pa je na to vprašanje odgovoril, da ni potrebno, saj je razumel. Poleg tega je imel v postopku tudi pooblaščenca, ki mu je lahko pojasnil, katere okoliščine so pomembne v postopku mednarodne zaščite.

14. V zvezi s tožbenimi navedbami, da so v tožnikovi izvorni državi prišli do tožnika policisti v civilu do njegovih prostorov in mu grozili in da naj bi bilo dejansko stanje v zvezi s tem nerazčiščeno, sodišče ugotavlja, da je tožnik na osebnem razgovoru sam povedal, da so mu policisti nehali groziti. To je bilo takrat, ko je od njega neki gospod potreboval stvari, ki so bile v prostoru lastnika, ki je bil v Franciji zaradi ženine operacije. Ta lastnik pa je imel ključe pri sebi. Tedaj je tožnik povedal, da je večkrat prišel lastnik stvari do njega osebno in poslal še nekoga, da mu grozi. Po odredbi sodišča je policija preiskovala celotno zadevo, zasliševali so tožnika in tistega gospoda. Po tem pa so mu policisti v civilu prenehali groziti, grozil mu je samo še lastnik stvari (stran 3 in 4 zapisnika o osebnem razgovoru z dne 4. 4. 2024). Tožnik je na osebnem razgovoru rekel, da je na policiji povedal o grožnjah, ki jih je bil deležen in je s tem štel, da je zadeva prijavljena. Iz tega ni mogoče sklepati, da tožnik s strani policije ni bil zaščiten. Ker so mu policisti po njegovih izjavah prenehali groziti, tožnik tudi ni imel razloga, da grožnje drugih oseb ne bi prijavil policiji. Tožnik je na osebnem razgovoru sam povedal, da se mu kljub grožnjam ni zgodilo nič slabega. Zatem mu je tista oseba še nekajkrat grozila (str. 4 in 5 zapisnika o osebnem razgovoru). Vendar bi po mnenju sodišča tudi nove grožnje lahko ponovno prijavil policiji.

15. Tožnik v tožbi navaja, da so glavni razlogi za zapustitev izvorne države grožnje tretjih oseb in policisti, ki ga niso zaščitili. Vendar je - kot je navedeno zgoraj - o grožnjah policiji povedal. Čeprav so se grožnje začele že v začetku leta 2023, pa je Maroko zapustil šele decembra 2023, pri čemer je navedel, da je živel normalno življenje in da je delal normalno (str. 5 zapisnika o osebnem razgovoru), iz česar je mogoče sklepati, da stopnja ogroženosti tožnika ni bila tako zelo intenzivna, da bi tožnik moral takoj zapustiti izvorno državo.

16. Sodišče enako kot tožena stranka ugotavlja, da so razlogi za tožnikovo zapustitev izvorne države tudi ekonomske narave, saj je sam povedal, da je razlog tudi to, da od države ni dobil finančne pomoči. Tudi če so razlogi za zapustitev izvorne države ne zgolj ekonomske narave, ampak tudi konflikt z osebo, ki ni mogla priti do svojih stvari in je zato okrivila tožnika, v nadaljevanju pa mu je grozila, s tem še vedno niso podani vsi elementi mednarodne zaščite, kajti v primeru, ko nekomu grozi nedržavni subjekt, mora prosilec dokazati, da ga državni organi niso zmožni zaščititi, tega pa tožnik po presoji sodišča ni izkazal. 17. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.