Jedro

Pri ugotavljanju koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen je v konkretnih primerih treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne pri ugotavljanju, ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Zato revizijsko sodišče meni, da donosa od nepremičnine ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba zatrjevati in dokazati. Iz dejanskih okoliščin mora izhajati, da bi upravičenec zatrjevano korist tudi dejansko lahko dosegel.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prvi tožnik mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 1.578,68 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka vsakemu od tožnikov dolžna plačati odškodnino v znesku 75.083,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29. 5. 2012 dalje do plačila. V presežku je tožbena zahtevka obeh tožnikov zavrnilo. Odločilo je tudi o pravdnih stroških. Odločitev je oprlo na drugi odstavek 72. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in tožnikoma prisodilo odškodnino zaradi nezmožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja – stavbnih in gozdnih zemljišč v obdobju od uveljavitve ZDen do pravnomočne odločitve o vrnitvi nepremičnin.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znižalo obveznost toženke v razmerju do obeh tožnikov na 31.599,13 EUR in v presežku tožbena zahtevka tožnikov zavrnilo. V ostalem je pritožbo toženke zavrnilo. Ugodilo je tudi pritožbi tožnikov in jima prisodilo zakonske zamudne obresti tudi za obdobje od 26. 2. 2010 do 28. 5. 2012. Obrazložilo je, da tožnika v zvezi z odškodnino za gozdna zemljišča nista zmogla trditvenega bremena in je tožba v tem delu nesklepčna (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Tako nista navedla, kako bi nepremičnine dejansko uporabljala oziroma ekonomsko izkoriščala. Možnost oddajanja teh nepremičnin v najem je zato zgolj hipotetična in ne odraža dejansko možne rabe. Toženka je opozarjala, da za sporne nepremičnine velja poseben varstveni režim razpolaganja in rigorozno omejeni pogoji posegov (prepoved gradnje, sečnje gozdov, postavitve reklamnih in drugih obvestil, itd.). Sodišče druge stopnje je poudarilo, da bi ob takšnem ugovoru toženke morala tožnika substancirano navesti, kakšna uporaba nepremičnine bi bila sploh možna in kakšna je izguba.

3. Prvi tožnik zoper sodbo sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bilo pritožbi toženke ugodeno, vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in relativne bistvene kršitve določb postopka. Meni, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča druge stopnje o nesklepčnosti tožbe. Prvi tožnik je trditveno podlago podal v tožbi in nadaljnjih vlogah ter s predložitvijo privatne cenitve, za katero je v tožbi navedel, da predstavlja del njegove trditvene podlage. Navaja, da če ima neka stvar vrednost in jo je nekdo lahko uporabljal (v obravnavani zadevi gre za rabo v splošno korist), kar je tudi ustrezno zatrjeval, potem iz nje nedvomno izhaja neka korist. Na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca pa je višino škode tudi dokazal. Meni, da je izvedenec glede na to, da zaradi specifičnosti spornih nepremičnin primerljivih transakcij ni ter sečnja gozda ni dovoljena, pravilno uporabil analogijo z nedokončanimi objekti. Omejitve pri uporabi spornih nepremičnin je izvedenec tudi upošteval pri faktorju namembnosti. Če pa sodišče meni, da bi revident moral določena dejstva dodatno substancirati, bi ga moralo v okviru materialno procesnega vodstva in zaradi zagotovitve enakega varstva pravic (22. člen Ustave) na to opozoriti. Sodišče druge stopnje kot del tožnikove trditvene podlage tudi ni upoštevalo privatne cenitve, priložene tožbi, zato je storilo relativno bistveno kršitev določb postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP).

4. Toženka je vložila odgovor na revizijo, v katerem nasprotuje revizijskim razlogom in predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodna praksa tega sodišča je glede pravne narave zahtevka po drugem odstavku 72. člena ZDen povsem ustaljena. Pri terjatvi, ki se opira na to pravno podlago, ne gre za odškodninski, obogatitveni ali na stvarnem pravu sloneč zahtevek, ampak gre za od teh pravnih podlag neodvisno terjatev, ki po vsebini predstavlja nadomestilo za izgubo tiste koristi, ki bi jo denacionalizacijski upravičenec lahko dosegel, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma upravljal, pa je glede na sprejeto zakonsko rešitev ob sami uveljavitvi ZDen še ni mogel. Ob opisani pravni naravi takšnih zahtevkov je potrebno izhajati izključno iz položaja upravičencev in je zato povsem nepomembno, ali so denacionalizacijski zavezanci z uporabo vrnjenih nepremičnin pridobili določeno korist ali ne.(1)

7. Eden od načinov ugotavljanja koristi po drugem odstavku 72. člena ZDen je najemnina, ki se zmanjša za stroške upravljanja, ki bi bremenili upravičenca, in za stroške vzdrževanja, če bi jih kril zavezanec. Upravičenec na tak način višino koristi utemeljuje z ugotavljanjem hipotetične najemnine, ki bi jo v pravnopomembnem obdobju lahko dosegel z oddajanjem prostorov v najem, ali pa z najemnino, ki jo je bil v istem obdobju upravičen prejemati zavezanec na podlagi obstoječih najemnih razmerij. Na to kaže dosedanja sodna praksa, ki priznava odškodnino v obliki najemnine tudi, če v relevantnem obdobju nepremičnina ni bila predmet najema ali bi bila oddajana zastonj, in ki prav tako priznava odškodnino v obliki vračila najemnin, ki jih je bil upravičen prejemati zavezanec.(2)

8. Izbira metode, s katero je mogoče ugotoviti obstoj in višino izgubljene koristi, je odvisna od narave nepremičnine in okoliščin posameznega primera. Sodna praksa je kot ustrezne dopustila tudi uporabo drugih metod, npr. višino katastrskega dohodka pri kmetijskih zemljiščih(3), višino dobička od razpolaganja s kupnino v primeru prodaje nepremičnine ali prihranek v višini najemnine, ki bi jo moral upravičenec plačevati drugje, če ne bi nepremičnine sam uporabljal.(4)

9. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-22/99 z dne 21. 1. 1999 ob tem, ko je presojalo ustavnost drugega odstavka 72. člena ZDen, navedlo, da je pri odločanju o teh zahtevkih v konkretnih primerih treba upoštevati več okoliščin, zlasti tiste, ki so odločilne pri ugotavljanju, ali bi denacionalizacijski upravičenec res imel premoženjske koristi, če bi premoženje dobil v upravljanje in uporabo pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji. Zato revizijsko sodišče meni, da donosa od nepremičnine ni mogoče zgolj predpostavljati, temveč ga je treba zatrjevati in dokazati. Iz dejanskih okoliščin mora izhajati, da bi upravičenec zatrjevano korist tudi dejansko lahko dosegel. 10. Prvi tožnik je zatrjeval, da bi nepremičnine lahko oddal v najem ali z njimi ustvaril druge donose, če bi jih prodal in kapital naložil v donosnejše naložbe; da so sporne nepremičnine (gozdni park in rekreacijske površine Mostec) za Ljubljano. in njene prebivalce neprecenljive in nenadomestljive vrednosti ter predstavljajo pljuča Ljubljane; in da je večina zemljišč na področju skakalnice za smučarske skoke, zato je nepremičnino mogoče ekonomsko izkoriščati.

11. V konkretnem primeru se je prvi tožnik pri zatrjevanju in dokazovanju obstoja ter višine izgubljene koristi torej odločil za metodo hipotetične najemnine, ki bi jo sam dosegel, če bi v relevantnem obdobju vrnjene nepremičnine oddajal v najem. Izgubljeno korist je opredelil tudi po višini. Tožnik je sicer pavšalno zatrjeval tudi izgubo koristi v višini dobička, ki bi ga pridobil od razpolaganja s kupnino v primeru prodaje nepremičnin, vendar višine tako opredeljene izgube ni navedel. Prav tako višina te izgube ne izhaja iz izvedenskega mnenja, priloženega tožbi, za katerega je tožnik navedel, da naj se upošteva kot del njegove trditvene podlage, saj izvedenec pri ugotavljanju višine izgubljene koristi te metode ni uporabil, ker je imel pomisleke o dopustnosti prodaje spornih nepremičnin.

12. Odlok o razglasitvi Tivolija, Rožnika in Šišenskega hriba za krajinski park (v nadaljevanju Odlok), ki še vedno velja(5) , v 6. členu določa varstveni režim (prepoved uničenja ali poškodovanja drevja, grmovja in podrasti, prepoved gradnje, prepoved spreminjanja konfiguracije terena, prepoved postavljanja reklamnih panojev, itd.). V 8. členu Odloka je določeno, da se na območju krajinskega parka izvaja množično-rekreativna, učno-vzgojna, znanstveno-raziskovalna in kulturno-pričevalna dejavnost. 13. Pravilna je presoja sodišča druge stopnje, da tožnik ni niti navedel, niti dokazal, za kakšen namen, ki bi nudil dohodek, bi se sporne nepremičnine lahko uporabljale. Ekonomska raba spornih nepremičnin ni povsem očitna, kot je na primer oddaja stanovanja ali poslovnega prostora v najem ali njive v zakup. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa ne izhaja, kakšna ekonomska raba spornih nepremičnin bi bila možna. Tako je ugotovljeno zgolj, da so sporne nepremičnine v naravi gozd na nagnjenem terenu, da gre za rekreacijske površine in da je del zemljišč na območju centra smučarskih skakalnic Mostec. Iz teh ugotovitev pa ne izhaja način rabe zemljišč, ki bi prinašal donos. Sodišče prve stopnje sicer zapiše, da je na podlagi teh dejstev mogoče sklepati, da prihaja do ekonomskega izkoriščanja spornih nepremičnin za potrebe smučarskih skokov, vendar je takšna ugotovitev presplošna. Višina izgubljene koristi, ki jo je ugotovil izvedenec, je tako povsem hipotetična in ne odraža dejansko možne rabe. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da je izvedenec omejitve pri uporabi spornih nepremičnin upošteval pri določitvi faktorja namembnosti zemljišč in da je višino najemnine, ker ni bilo podatkov o oddaji nepremičnin v najem, ugotovil na podlagi prodajne možnosti nepremičnin. Revizijsko sodišče meni, da se sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru ne bi smelo opreti na izvedensko mnenje. Če ne obstajajo dejanske ugotovitve o možni ekonomski rabi spornih nepremičnin, tega ni mogoče nadomestiti s prilagoditvijo (celo zvišanjem(6)) faktorja namembnosti in metode za ugotovitev višine najemnine, pač pa je treba tožbeni zahtevek zaradi neutemeljenosti zavrniti.

14. Očitek o uveljavljani procesni kršitvi zaradi neupoštevanja izvedenskega mnenja kot dela trditvene podlage ni utemeljen. Iz izvedenskega mnenja namreč ne izhaja širša trditvena podlaga glede temelja, kot jo je upoštevalo sodišče(7) in na katero se v reviziji tudi sklicuje prvi tožnik. Sodišču tudi ni bilo treba opraviti materialno procesnega vodstva in tožnika pozvati na dopolnitev navedb (285. člen ZPP), saj je toženka vseskozi opozarjala, da spornih nepremičnin ni mogoče ekonomsko izkoriščati in oddati v najem, zato tožnika z njimi ne bi ustvarila nobenega donosa, oziroma da naj tožnika navedeta, kakšno ekonomsko izkoriščanje spornih nepremičnin bi bilo mogoče. Zato tudi niso utemeljene njegove revizijske navedbe, da sodba sodišča druge stopnje zanj predstavlja presenečenje.

15. Uveljavljani revizijski razlogi po povedanem niso podani, zato je moralo revizijsko sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).

16. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Revizijsko sodišče je toženkine stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi na 1.578,68 EUR (pripada ji nagrada za revizijski postopek (tar. št. 3300;1.274,00 EUR) in pavšalni izdatek za plačilo telekomunikacijskih in poštnih storitev (tar. št. 6002; 20,00 EUR), vse skupaj povečano za 22 % DDV(tar. št. 6007)). Toženka je dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 339/1998, II Ips 241/1998, II Ips 283/2012, II Ips 58/2012, II Ips 313/2009, II Ips 10/2008, II Ips 231/2012, II Ips 200/2013, II Ips 40/2000, II Ips 313/2009, II Ips 74/2012 in II Ips 138/2013, II Ips 242/98, II Ips 541/2000, II Ips 412/2001,II Ips 1/2004, II Ips 348/2010, II Ips 283/2012 in II Ips 317/2013. Op. št. (2): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 348/2010 ter tam navedeno sodno prakso in literaturo.

Op. št. (3): Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča II Ips 74/2012. Op. št. (4): Primerja sklep Vrhovnega sodišča II Ips 339/98. Op. št. (5): Odlok je temeljil na določbah Zakona o naravni in kulturni dediščini (ZNKD, Uradni list RS, št. 1/81 in 26/92), ki je predvidel razna posebna zaščitena območja kot del naravne in kulturne dediščine, za katera je uvedel različne javnopravne omejitve. Ta zakon je prenehal veljati leta 1999 z uveljavitvijo Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD, Uradni list RS, št. 7/99) ter z uveljavitvijo Zakona o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), ki ureja varstvo naravne dediščine oziroma naravnih vrednot. ZON v 163. členu določa, da ostanejo v veljavi akti o razglasitvi naravnih znamenitosti, izdani na podlagi ZNKD, dokler ne bodo uveljavljeni akti o zavarovanju naravnih vrednot po ZON.

Op. št. (6): Zaradi lokacije, rabe v splošno korist in razglašene naravne znamenitosti je izvedenec uporabil višji faktor namembnosti (običajni faktor 1; v obravnavanem primeru 2), zaradi česar je bila ugotovljena izguba koristi na podlagi hipotetične najemnine dvakrat višja.

Op. št. (7): Iz sedme točke obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje izhaja, da je sodišče tožnikovo predpravdno izvedensko mnenje upoštevalo kot del njegove trditvene podlage.