Jedro

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeni dogovor med tožečo stranko in D. o prenosu posredniških poslov na tožečo stranko ne more imeti učinka proti tretjim, dokler tretji s tem niso seznanjeni in soglašajo, da posredništvo opravlja nov pogodbeni posrednik. Zgolj dejstvo, da je dela posrednika neposredno opravljala N. D. pri pogodbenem partnerju F. d.o.o. in da je potem kot posrednica -izvajalka del -delo posrednice pričela opravljati pri tožeči stranki, še ne more pomeniti, da je pogodbeno posredniško razmerje prešlo na tožečo stranko za vse posle, pri katerih je delovala D., vendar ne kot pogodbena partnerica tožene stranke, ampak zgolj kot izvajalka del pri pogodbenem partnerju tožene stranke, saj bi lahko takšen dogovor sklenili samo sedaj pravdni stranki, kar pa sta storili šele 15. 10. 2018.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbe.

III. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 433/2019 z dne 25. 8. 2021 izreklo: ″1. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki glasi: ″Tožena stranka S. d. o. o. ..., MŠ:..., je dolžna plačati tožeči stranki A. GmbH., ..., Republika Avstrija, davčna številka: AUT0000000 znesek 16.316,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od zneska 1.991,98 EUR od 1. 8. 2018 do plačila, - od zneska 12.769,30 EUR od 22. 7. 2018 do plačila, - od zneska 1.555,52 EUR od 26. 1. 2019 do plačila.‶ Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 2.121,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka tega roka dalje do plačila, vse pod izvršbo.‶

2. Tožeča stranka je po svojem pooblaščencu zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer iz razloga absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, tako glede zahteve po plačilu vseh treh vtoževanih računov, kakor tudi glede povrnitve vseh stroškov tega pravdnega postopka, vse v roku 15 dni, podredno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo in odločitev, vendar v spremenjeni sestavi.

3. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe.

5. Tožena stranka priglaša stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

**Presoja sodišča prve stopnje**

7. Sodišče prve stopnje je na podlagi trditev pravdnih strank ugotovilo in razsodilo:(-) tožeča in tožena stranka sta 15. 10. 2018 dogovorili pogoje medsebojnega poslovnega sodelovanja s podpisom in sklenitvijo pogodbe o medsebojnem sodelovanju; (-) da tožeča stranka vtožuje plačilo 3 računov, in sicer račun št. 2018-2 z dne 23. 7. 2018 v znesku 1.991,98 EUR za provizijo za posredovanje pri prodaji osebnega vozila znamke BMW X5 4.0 (za kupca G.), račun št. 2018-1 z dne 13. 7. 2018 v znesku 12.769,30 EUR za provizijo za posredovanje pri prodaji osebnih vozil znamke BMW M4 Cabrio, BMW X6M ter BMW X5M Black Fire ter račun št. 2019-9 z dne 17. 1. 2019 v znesku 1.555,52 EUR za provizijo za posredovanje pri prodaji osebnega vozila znamke BMW X2; (-) da je tožena stranka ugovarjala aktivni legitimaciji tožeče stranke za plačilo po računih 2018-2 in 2018-1 in zatrjevala, da je bil prvi izstavljen, ko je N. D., ki je opravljala delo posrednice, delala še za F. d.o.o., drugi pa neposredno za N. D., glede tretjega računa pa je tožena stranka v pobot uveljavljala terjatev iz naslova škode zaradi nerealizirane prodaje osebnega vozila BMW M3 in BMW X6M, trdila pa še, da A. G. ni bila kupka vozila BMW X2 pri toženi stranki , kot to trdi tožeča stranka in zato tožeča stranka ni upravičena do zaračunane provizije po vtoževanem računu št. 2019-9; (-) da N. D. ni pridobila statusa prokurista pri tožeči stranki in ni postala pravna zastopnica družbe in zato ne more pravno veljavna zastopati tožeče stranke nasproti tretjim osebam in ni upravičena za izvajanje vseh pravnih dejanj, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, ker iz pogodbe o poslovnem sodelovanju in poslovnem deležu z dne 15. 3. 2018, ki sta jo sklenila tožeča stranka in N. D. izhaja, da bosta šele v pogodbi o prenosu poslovnega deleža dogovorili, da N. D. pridobi status prokurista in postane pravna zastopnica družbe A., vendar pogodba ni bila realizirana in ustrezno vpisana v sodni register; (-) da je v pogodbi o poslovnem sodelovanju in poslovnem deležu v drugem odstavku 4. člena sicer določeno, da stranki ugotavljata, da se N. D. že ukvarja z dejavnostjo oddaje, prodaje in leasingom motornih vozil in se dogovorita, da N. D. obstoječe posle prenese na A. in da pri tem N. D. za že sklenjene posle pripada dobiček v razmerju strank, N. D. 90 %, A. 10 %, za bodoče posle pa se dogovorita v razmerju 50 % : 50 %, da pogodba stopi v veljavo dne, ko je podpisana s strani obeh strank in je sklenjena za nedoločen čas oziroma dokler je stranki sporazumno ne prekineta , vendar pogodba ne izkazujejo, da je N. D. v spornem obdobju delovala v imenu in za račun tožeče stranke, še manj pa , da je to jasno sporočeno toženi stranki, saj je sam zakoniti zastopnik tožeče stranke L. H. izpovedal, da je N. D. na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju začela delati za tožečo stranko avgusta 2018; (-) da se provizija po računu številka 2018-2 nanaša na prodajo vozila BMW X5 kupca G., kjer tožeča stranka ni sodelovala, saj bila prodaja tega vozila izpeljana s posredovanjem družbe F. d.o.o., v imenu katere oziroma za katero je delala N. D., posel prodaje omenjenega vozila s kupcem je bil dogovorjen že v letu 2017, ko je bilo vozilo za kupca naročeno, saj je kupec že dne 9. 1. 2018 prevzel vozilo in plačal aro v znesku 5.000,00 EUR preko posrednika F., d.o.o., ki jo je prejela tožena stranka kot prodajalec, kar se všteva v kupnino, plačilo pa je razvidno iz pregleda prometa in plačila avansa; (-) v zvezi s provizijo po računa številka 2018-2 v znesku 1.291,98 EUR je ugotovljeno, da je je vozilo prodano v času, ko je N. D. delala za družbo F. d.o.o. in je zato v tem delu tožbeni zahtevek neutemeljen; (-) v zvezi s vtoževano provizijo po računu 2018-1 za prodajo treh vozil BMW M4 Cabrio, X6 M in X5 Black Fire za stranko X. je ugotovljeno, da je N. D. pri posredovanju tedaj še delovala preko F. d.o.o., 7. 6. 2018 pa je N. D. iz e-maila ... za ta tri osebna vozila toženi stranki posredovala v vednost tovorni list, na podlagi katerega so bila vsa tri osebna vozila, kot so navedena v računu tožeče stranke št. 2018-1 z dne 13. 07. 2018, odpeljana iz Republike Slovenije, vse pa na podlagi izvršene prodaje vseh treh vozil družbi X. iz B., S., katera so se sicer nato iz Evrope izvozila v Latinsko Ameriko (natančneje v Kolumbijo), vozila pa so bila dne 01.06.2018 na podlagi izdanih primopredajnih zapisnikov, kot so sestavljeni in podpisani (ter ustrezno ožigosani) s strani tožene stranke, predani neposredno N. D., za katera je nato sama poskrbela, da so bila predana pooblaščenim osebam družbe X.. iz B., S., za potrebe njihove uporabe, v nadaljevanju pa odkupa in izvoza iz Republike Slovenije; (-) ker N. D. pri prodaji treh vozil družbi X. ni delovala kot predstavnica tožeče stranke, tožeča stranka do plačila računa št. 2018-1 ni upravičena in je tudi v tem delu tožbeni zahtevek neutemeljen; (-) glede računa 2019-9 za provizijo za prodajo vozila BMW X2 pa je ugotoviti, da to vozilo ni bilo prodano kupki A. G., ampak kupki M. B., te provizije pa tožeča stranka ne vtožuje, zato je tožbeni zahtevek še v tem delu neutemeljen.

**Pritožbene navedbe in presoja pritožbenega sodišča**

8. Pritožba predvsem očita,da je sodišče prve stopnje povsem zmotno ugotovilo dejansko stanje in trdi, da bi po obširnem dokaznem postopku moralo ugotoviti: - da je pri vseh poslih, ki so predmet vtoževanih treh računov sodelovala (kot posrednica) izključno in samo N. D., sedaj zaposlena pri tožeči stranki; - da je tožena stranka vse tri vtoževane račune ob več različnih priložnostih prejela s strani odgovornih oseb tožeče stranke, tako v elektronski obliki, kakor tudi v pisni obliki (slednje v okviru podanih izpovedb priznavajo tako zakoniti zastopnik tožeče stranke L. H., priča N. D., zakoniti zastopnik tožene stranke U. S., kakor tudi priči P. in K.); - da tožena stranka prejetih računov tožeče stranke, ki se v predmetnem sodnem postopku vtožujejo, prav nikoli ni na noben način zavrnila, pa čeprav je to bila njena dolžnost (v primeru, da se z vsebino izstavljenih računov ne strinja), vse pa v roku, kot ga določa zakon; - da tožena stranka vtoževanih računov nikoli ni poravnala, kljub temu, da iz izpisa elektronske korespondence med zakonitim zastopnikom tožene stranke in N. D. z dne 19. 7. 2018 izhaja, da je zakoniti zastopnik tožene stranke po pozivu N. D. izrecno obljubljal plačilo po vračilu davka od FURS in ker med pravdnima stranka ni bil sporen noben drug izstavljen račun; - da vtoževani račun tožeče stranke št. 2019-9 v znesku 1.555,52 EUR za toženo stranko tudi nikoli ni bil sporen in ga tekom samega pravdnega postopka tudi nikoli ni prerekala ali mu ugovarjala (pa kljub temu sodišče ugotavlja, da tožeča stranka do plačila navedenega računa ni upravičena, ker ni izkazala njegovo utemeljenost, čeprav gre za plačilo provizije za posredovanje pri prodaji vozila, ki je bilo prodano končnemu kupcu, kaj pa se je z vozilom dogajalo naknadno pa posrednik žal ne more odgovarjati). Ob vseh teh nespornih dejstvih, na podlagi katerih tožeča stranka zahteva plačilo za dejansko opravljene storitve posredništva, neposredno izvedene s strani N. D., pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zaključilo, da tožeča stranka ni upravičena do plačila po nobenem od izstavljenih (in seveda neprerekanih) računov, kar je seveda tako z vsebinskega, kakor tudi iz pravnega vidika povsem nerazumljiva, nelogična, pa tudi pravno povsem zgrešena odločitev sodišča, ki več kot očitno temelji na povsem napačno ugotovljenem dejanskem stanju.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba z navedbami, kaj bi moralo po izvedenem dokaznem postopku ugotoviti sodišče prve stopnje, daje lastno dokazno oceno izvedenih dokazov in v posledici lastne dokazne ocene ugotavlja dejansko stanje, ki je seveda v korist pritožnika, vendar pri tem izpusti za presojo odločilne zaključke sodišča prve stopnje, ki tudi po mnenju pritožbenega sodišča posledično privedejo do presoje, da tožbeni zahtevek tožeče stranke ni utemeljen.

10. Pritožba ne izpodbija konkretno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je N. D. pričela poslovno sodelovati s sedaj tožečo stranko na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju in poslovnem deležu z dne 15. 3. 2018, ki sta jo sklenila tožeča stranka in N. D. ki pa ni bila realizirana in ustrezno vpisana v sodni register, tako da D. ni pridobila niti poslovnega deleža pri tožeči stranki niti ni postavljena za prokuristko in kot taka vpisana v sodni register, tako da tožeče stranke v svojstvu prokuristke ni mogla zavezovati.

11. Pritožba tudi ne izpodbija odločilnih ugotovitev sodišča prve stopnje, da iz pogodbe o poslovnem sodelovanju in poslovnem deležu res izhaja, da stranki ugotavljata, da se N. D. že ukvarja z dejavnostjo oddaje, prodaje in leasingom motornih vozil in da se dogovorita, da N. D. obstoječe posle prenese na A. in da pri tem N. D. za že sklenjene posle pripada dobiček v razmerju strank, N. D. 90 %, A. 10 %, za bodoče posle pa se dogovorita v razmerju 50 % : 50 %, da pogodba stopi v veljavo dne, ko je podpisana s strani obeh strank in je sklenjena za nedoločen čas oziroma dokler je stranki sporazumno ne prekineta, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pritožba pa tega ne prereka, pogodba ne izkazujejo, da je N. D. v spornem obdobju delovala v imenu in za račun tožeče stranke, še manj pa , da je to jasno sporočeno toženi stranki.

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilen materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da pogodbeni dogovor med tožečo stranko in D. o prenosu posredniških poslov na tožečo stranko ne more imeti učinka proti tretjim, dokler tretji s tem niso seznanjeni in soglašajo, da posredništvo opravlja nov pogodbeni posrednik. Zgolj dejstvo, da je dela posrednika neposredno opravljala N. D. pri pogodbenem partnerju F. d.o.o. in da je potem kot posrednica - izvajalka del -delo posrednice pričela opravljati pri tožeči stranki, še ne more pomeniti, da je pogodbeno posredniško razmerje prešlo na tožečo stranko za vse posle, pri katerih je delovala D., vendar ne kot pogodbena partnerica tožene stranke, ampak zgolj kot izvajalka del pri pogodbenem partnerju tožene stranke, saj bi lahko takšen dogovor sklenili samo sedaj pravdni stranki, kar pa sta storili šele 15. 10. 2018. 13. Neutemeljen je pritožbeni očitek o protispisnosti, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je N. D. pričela delati za sedaj tožečo stranko v avgustu 2018, kot je izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke in da je pričela šele z mesecev avgustom 2018 poslovati preko tožeče stranke ter pri elektronski korespondenci uporabljati službeni mail tožeče stranke, ker iz izpisa elektronske komunikacije med zakonitim zastopnikom tožene stranke U. S. in pričo N. D. dne 19. 7. 2018 mogoče razbrati, da je priča N. D. že vsaj navedenega dne dejansko uporabljala svoj službeni mail ..., saj pritožba dejansko izpodbija dokazno oceno sodišče prve stopnje, ki temelji na izpovedbi zakonitega zastopnika tožeče stranke samega, kdaj je N. D. pričela delati za tožečo stranko, elektronska korespondenca pa tega ne more izpodbiti, in ne more vplivati na pravilno presojo sodišča prve stopnje, da pred oktobrom 2018 med sedaj pravdnima strankama ni obstajalo pogodbeno posredniško razmerje, saj tega niti zakoniti zastopnik tožeče stranke ni potrdil. Potrdil je le, da je D. za tožečo stranko pričela delati v avgustu 2018, če pa je že prej uporabljala e-mail tožeče stranke pa to ne more vplivati na drugačne dejanske in materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje.

14. O protispisnosti in s tem storjeni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je mogoče govoriti le tedaj, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri povzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici, to pa niti pritožba ne očita, temveč meni, da elektronska korespondenca kaže na drugačne zaključke, kot izhajajo z izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke.

15. Pritožba tudi zmotno meni, da pred pravdo neprerekani in nezavrnjeni računi, ki so podlaga vtoževanemu zahtevku, že pomenijo dokaz, da sta sedaj pravdni stranki nedvomno bili v pogodbenem razmerju, saj so računi le eden izmed dokazov v postopku, katerih dokazno moč pa sme stranka izpodbijati z drugimi dokazi, ker računi ne ustvarjajo neizpodbitne domneve o obstoju pogodbenega razmerja in o višini obveznosti, saj ne velja zakonska domneva, da v takem primeru ni dovoljen nasprotni dokaz.

16. Dokazni postopek je pokazal, da je posredniški posel, za katerega se vtožuje provizija po računih 2018-2 z dne 23. 7. 2018 v znesku 1.991,98 EUR za provizijo za posredovanje pri prodaji osebnega vozila znamke BMW X5 4.0 (za kupca G.) in po računu št. 2018-1 z dne 13. 7. 2018 v znesku 12.769,30 EUR za provizijo za posredovanje pri prodaji osebnih vozil znamke BMW M4 Cabrio, BMW X6M ter BMW X5M Black Fire bil izveden s posredniško družbo F. d.o.o. in da upravičenja iz tega posla niso nikoli bila prenesena od F. d.o.o na tožečo stranko, še manj, da bi v takšen prenos privolila tožena stranka1. 17. Tako so vse obširne pritožbene navedbe o tem, da se računi za provizijo izdajajo šele potem, ko je vozilo prodano in ne že tedaj, ko je na podlagi posredovanja oddano v najem, pravno irelevantne, če ni prišlo do pravno zavezujočega prenosa posredniških poslov od F. d.o.o na tožečo stranko ob soglasju tožene stranke.

18. Ker tožeča stranka po ugotovljenem ni nosilka pravic iz posredniške pogodbe, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek glede vtoževanih 1.991,98 EUR s pripadki in 12.769,03 EUR s pripadki zavrnilo kot neutemeljen.

19. Pritožba ne izpodbija zaključka sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka sama trdila, da je vozilo BMW X2, za katero je bil izdan račun za provizijo številka 2019-9 v višini 1.555,52 EUR bilo prodano kupki A. G., dokazni postopek pa je pokazal, da je bilo prodano kupki M. Ba., in da te provizije tožeča stranka ne vtožuje, pritožba meni le, da bi sodišče prve stopnje to ne smelo upoštevati in da je ključno, da je vozilo bilo prodano s posredovanjem tožeče stranke. Takšno naziranje pritožbe pa je zmotno, saj je odločilno, da se vtožuje konkretna provizija v zvezi s prodajo konkretnega vozila točno določeni kupki in ker se je izkazalo, da ni bilo prodano tej točno določeni kupki, je vtoževanje provizije neutemeljeno kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

20. Pritožba končno očita, da gre pri izpodbijani sodbi za odločitev presenečenja, katere se tožeča stranka, glede na izvedeni dokazni postopek, sploh ni mogla nadejati. Tudi ta pritožbeni očitek je neutemeljen.

21. Za sodbo presenečenja gre tedaj, če sodišče brez ustreznega materialnopravnega vodstva spremeni torišče spora, tako da odloči na pravni podlagi, ki je stranki nista pričakovali in zato nista mogli navajati dejstev in predlagati dokazov, pomembnih za odločanje sodišča na spremenjeni pravni podlagi, kakor tudi ne navajati svojih pravnih naziranj.2

22. Za prej navedeno situacijo pa v sporni zadevi ne gre, saj je sodišče prve stopnje izvajalo dokaze v okviru trditve pravdnih strank in postavljenih trditev glede upravičenja do provizije in ugovora, da aktivna legitimacija tožeče stranke ne obstoji zaradi ne prenosa posredniške pogodbe na tožečo stranko. Izpodbijana sodba temelji na ves čas postopka znani pravni podlagi, od katere sodišče prve stopnje ni odstopilo.

23. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pazi po uradni dolžnosti na morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. točki in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

24. Izpodbijana sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so jasni in razumljivi in jih pritožbeno sodišče sprejema kot pravilne ter svoje.

25. Pritožba ni izrecno izpodbijala izreka o stroških postopka, preizkus po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP ) pa ni pokazal kakšnih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka niti zmotne uporabe materialnega prava.

26. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

27. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama nosi stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

28. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 466,65 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za ves čas zamude (prvi odstavek 154. člena ZPP in prvi odstavek 165. člena ZPP).

29. Pritožbeno sodišče je stroške odgovora na pritožbo odmerilo skladno z OT in kot potrebne stroške priznalo po tarifni številki 21/1 625 točk, za materialne stroške 12,5 točke, kar skupaj znaša 637,5 točke in ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR to znaša 382,50 EUR, povečano za 22 % DDV, ki znaša 84,15 EUR, skupaj priznani stroški znašajo 466,65 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temelji na načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. 1 122.člen Obligacijskega zakonika 2 Primerjaj sodba VS RS III Ips 90/2014 z dne 21. 6. 2016