Jedro

Sodišči prve in druge stopnje sta ob dejanski podlagi, ki jo ponujata stranki, dolžni sami paziti na pravilno uporabo prava. Prepozne so zato lahko le trditve strank o dejanskem substratu posamezne pravne norme. To so tiste konkretne življenjske okoliščine, ki so predmet pravnega vrednotenja, katerega cilj je preverjanja, ali je izpolnjen zakonski dejanski stan, predpisan za uporabo pravne norme. Kriterija prepovedi manjšega pomena in izvršenosti pogodbe tvorita zgornjo (materialnopravno) premiso pravnega pravila iz drugega odstavka 90. člena OZ. Trditev, da gre v konkretnem primeru za prepoved manjšega pomena, je pravna kvalifikacija konkretne življenjske situacije.

Pri presoji, ali je bila prekršena prepoved manjšega pomena, je treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Med situacijami, za katere je bilo v drugem odstavku 19. člena ZKZ določeno,da odobritev ni potrebna, je obravnavana z vidika dejanskega stanja manj zahtevna. Sporni pravni posel (pogodba o dosmrtnem preživljanju) je bila sklenjena med materjo in hčerjo, torej z zakonitim dedičem. Očitno gre za situacijo, v kateri za veljavnost pravnega posla upravni organ zgolj izda potrdilo, da odobritev ni potrebna. Razlaga, ki bi ničnost pravnega posla utemeljevala zgolj na ugotovitvi, da ni bilo pridobljeno formalno potrdilo, da odobritev pravnega posla ni bila potrebna, pa bi bila v nasprotju s splošnim načelom obligacijskega prava, ki stremi k ohranjanju pogodbo v veljavi.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, toženki povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 856,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki sta jo 23. 1. 2002 v obliki notarskega zapisa št. SV 71/2002 sklenili toženka in A.A. (pokojna mati pravdnih strank), ter podredni tožbeni zahtevek, s katerim je uveljavljal ugotovitev, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju šteje za darilno pogodbo, na njeni podlagi prejeto premoženje pa upošteva pri ugotavljanju obsega zapuščine v zapuščinskem postopku II D 637/2006 pri Okrajnem sodišču v Mariboru.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi se sklicuje na razloge, ki jih je v prvem sojenju v tej pravdni zadevi v sklepu II Ips 88/2013 z dne 11. 12. 2014 navedlo Vrhovno sodišče. Navaja še, da je sodišče prve stopnje pravno odločilna dejstva ugotavljalo v skladu z napotki Vrhovnega sodišča ter da so bili trditve in dokazi za ta dejstva predlagani pravočasno. Ker je na uporabo pravil o konvalidaciji opozorilo že Vrhovno sodišče, je tožnik imel možnost, da v postopku na prvi stopnji o tem vprašanju poda svoje pravno naziranje, kar je tudi storil. Zato ni utemeljen očitek o kršitvi 22. člena Ustave. Pri presoji, ali gre za prepoved manjšega pomena, je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo okoliščine tega primera. Glede na to, da je bila pogodba sklenjena med materjo in hčerjo, že po pravilih tedaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) odobritev ni bila potrebna, ker je bila sklenjena med lastnikom in dedičem. Kogentna norma je bila prekršena s tem, da ni bilo pridobljeno potrdilo, da odobritev ni potrebna. Ta kršitev ne nasprotuje interesom ZKZ po zaščiti prometa s kmetijskimi zemljišči, zato namen prepovedi oziroma omejitev prometa z njo nista prekršeni.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, s katerim uveljavlja ugotovitev ničnosti sporne pogodbe in izstavitev zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice v korist pokojne matere pravdnih strank. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje. Navaja, da je v tožbi sporno vrednost označil na 50.000 EUR, sedaj pa izpodbija le 1. in 2. točko primarnega tožbenega zahtevka. Glede na vrednost nepremičnin, določeni s pogodbo (83.458,52 EUR), je revizija dovoljena. Opozarja, da se nahaja v nevzdržnem procesnem položaju, saj je sodišče prve stopnje v prvem sojenju ugodilo njegovemu primarnemu tožbenemu zahtevku, zavrnilo pa vse ostale zahtevke, čeprav je v tožbi uveljavljal, da naj sodišče o njih odloči, le če ne bo ugodilo predhodnemu zahtevku. Ker ob ugoditvi primarnemu zahtevku tožnik ni imel interesa za izpodbijanje odločitev o ostalih, sedaj pa ni ugodeno niti njegovemu primarnemu zahtevku, je toženka obogatena na račun njegovih vlaganj. Nadalje uveljavlja, da je toženka prepozno zatrjevala, da gre za prepoved manjšega pomena, saj je to storila šele v reviziji. Za uporabo te pravne norme ne zadoščajo le trditve o izvrševanju in izpolnitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Do vložitve revizije sploh ni zatrjevala, da je prekršena prepoved manjšega pomena, posledično tudi ni navedla razlogov, ki tako presojo utemeljujejo. Zmotno je stališče, da je ob specialni zakonski ureditvi v ZKZ, ki ne odkazuje na uporabo splošnih predpisov, mogoče uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Zmotna je tudi presoja, da je prepoved prenosa lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih brez odobritve oziroma potrdila organa prepoved manjšega pomena. Stališče o takšni naravi prepovedi sodišče ne more utemeljevati na kasnejši drugačni ureditvi. Ob sklenitvi pogodbe veljaven ZKZ je določil nadzor nad prometom s kmetijskimi zemljišči, ki se je izvajal ravno z obvezno pridobitvijo odobritve pravnega posla oziroma izdajo potrdila, da odobritev ni potrebna. Za katerega od teh položajev gre, je predmet presoje v upravnem postopku za odobritev pravnega posla. Ta ureditev veže tudi notarja pri overovitvi listin. Zakonodajalec je z navedenimi omejitvami uresničil posebno varstvo kmetijskih zemljišč, kot ga narekuje Ustava. Že to, da je zakonodajalec kot edino in absolutno sankcijo za kršitev določil skrajno sankcijo, to je ničnost, kaže na to, da ne gre za prepoved manjšega pomena. Namen te strogosti je v varstvu pravnega reda pri prometu s kmetijskimi zemljišči. Izpodbijano stališče dopušča sklep, da je kogentne predpise mogoče zavestno kršiti, pogodba pa se kljub nezakonitemu postopanju notarja in zemljiškoknjižnega sodišča, obdrži v veljavi samo ob dejstvu, da jo je pogodbenik izpolnil. Meni, da je taka presoja v nasprotju z načelom zaupanja v pravo in pravno državo.

4. Toženka v odgovoru na revizijo primarno predlaga njeno zavrženje. Meni, da tožnik z revizijskimi navedbami o vrednosti zemljišč, ne more izkazati vrednostnega kriterija za dovoljenost revizije. Podrejeno predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

O njeni dovoljenosti

6. Tožnik je v tožbi sporno vrednost označil na 50.000,00 EUR. S tožbo je sicer uveljavljal več tožbenih zahtevkov. Poleg zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in vrnitev z njo zajetih nepremičnin v zapuščino po pokojni materi, je primarno zahteval še ugotovitev, da je na podlagi vlaganj postal solastnik nepremičnin parc. št. 17/1, 17/2, 17/3 in 17/4 k. o. k.o. ... in izstavitev dovolila za vpis te solastninske pravice v zemljiško knjigo, ter da se v zapuščino po pokojni materi vračuna vrednost darila, ki ga je toženka dobila z naklonitvijo nepremičnin v vrednosti 189.900,00 EUR. Podredno je zahteval, da mu je toženka na račun vlaganj dolžna povrniti 101.240,00 EUR in da v enakem znesku na račun vlaganj obstoji njegova terjatev do zapuščine ter da mu je toženka kot odškodnino za odpoved nujnemu deležu dolžna plačati 45.000,00 EUR. Podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju šteje za darilno pogodbo, o katerem sta v ponovljenem sojenju sodišči prav tako odločali, ta del pa z revizijo ni vsebinsko izpodbijan, je bil v prvem sojenju postavljen naknadno. Ker iz navedenega izhaja, da so vsi zahtevki v prvotni tožbi, razen sedaj obravnavanega zahtevka za ugotovitev ničnosti pogodbe in posledične vrnitve nepremičnin v zapuščino, denarno posebej ovrednoteni že v tožbenem petitu, je Vrhovno sodišče (tako kot že v prvem sojenju) štelo, da se v tožbi navedena vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR nanaša prav na izpodbijani del sodbe.

O njeni utemeljenosti

7. Po preteku roka za vložitev revizije je tožnik po pooblaščencu poslal vlogo, v kateri opozarja na to, da so se naknadno spremenili nekateri katastrski podatki. Sam je v vložil prošnjo s prilogami, v kateri prosi za prednostno obravnavo in navaja razloge, s katerimi izraža nestrinjanje z izpodbijano sodbo. Vrhovno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo le v mejah razlogov, ki so navedeni v pravočasni reviziji z dne 1. 3. 2016 (prvi odstavek 371. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), ki jo je tožnik vložil po pooblaščeni odvetniški družbi.

8. Predmet revizijskega izpodbijanja je lahko le tisti del tožbe oziroma le tisti tožbeni zahtevek, o katerem je bilo z izpodbijano sodbo pravnomočno odločeno. To je v tem primeru tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal ugotovitev ničnosti pogodbe o dosmrtnem preživljanju in vrnitev z njo zajetih nepremičnin v zapuščino preživljanke ter podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev, da gre za darilno pogodbo, in vračunanje darila. Tožnik zato ne more biti revizijsko uspešen z navedbami o nevzdržni procesni situaciji, ki naj bi bila v tem, da je sodišče prve stopnje v prvem sojenju v nasprotju s tožbenimi navedbami o eventualni kumulciji hkrati z ugoditvijo primarnemu tožbenemu zahtevku zavrnilno ostale tožbene zahtevke.

Četudi namreč drži tožnikova trditev, da so bili tudi tožbeni zahtevki, o katerih je bilo pravnomočno odločeno v prvem sojenju, in niso bili več predmet odločanja v ponovljenem sojenju, s sedaj obravnavanim zahtevkom v razmerju eventualne kumulacije, zdaj zgolj zato ne more uspeti z obravnavanim tožbenim zahtevkom.

9. Revizija neutemeljeno uveljavlja, da je tožnica prepozno (šele z revizijo v prvem sojenju) zatrjevala, da je bila s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju kršena prepoved manjšega pomena. S svojimi tedanjimi navedbami v reviziji je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava, ker nižji sodišči nista uporabili drugega odstavka 90. člena OZ, ob tem, da je pogodba izvršena, prepoved pa je manjšega pomena. Sodišči prve in druge stopnje sta ob dejanski podlagi, ki jo ponujata stranki, dolžni sami paziti na pravilno uporabo prava. Prepozne so zato lahko le trditve strank o dejanskem substratu posamezne pravne norme. To so tiste konkretne življenjske okoliščine, ki so predmet pravnega vrednotenja, katerega cilj je preverjanje, ali je izpolnjen zakonski dejanski stan, predpisan za uporabo pravne norme. Kriterija prepovedi manjšega pomena in izvršenosti pogodbe tvorita zgornjo (materialnopravno) premiso pravnega pravila iz drugega odstavka 90. člena OZ. Trditev, da gre v konkretnem primeru za prepoved manjšega pomena, je pravna kvalifikacija konkretne življenjske situacije. Toženka je v prejšnjem sojenju uveljavljala, da bi sodišči kot tako življenjsko situacijo, ki terja uporabo navedene norme, morali prepoznati dejstvo, da je bila pogodba sklenjena z zakonitim dedičem. Tožnik pa niti v sedanji reviziji ne trdi, da bi bilo to dejstvo, ki tvori eno od osrednjih dejanskih okoliščin te pravde, nedovoljena trditvena novota.

10. Res je, da ZKZ v svojem III. poglavju vsebuje specialna in kogentna pravna pravila o prometu s kmetijskimi zemljišči, gozdovi in kmetijami. V (tedanjem) sedmem odstavku 20. člena ZKZ je tudi izrecno določil, da so pravni posli, ki so sklenjeni brez odobritve oziroma potrdila ali v nasprotju z njima, nični. Vrhovno sodišče je že v prvem sojenju ob obravnavi toženkine revizije pojasnilo, da specialna in kogentna zakonska ureditev pravnoposlovnega razpolaganja s kmetijskimi zemljišči ne izključuje uporabe splošne ureditve o ničnosti, kot jo vsebuje OZ. V zvezi s tem je citiralo svojo sodno prakso, v tem okviru pa tudi sodni odločbi, ki se nanašata na z ZKZ predpisano ničnost (II Ips 566/2004 z dne 8. 6. 2006 in II Ips 233/2001 z dne 7. 2. 2002). Po tej sodni praksi tudi za tako specialno in kogentno ureditev veljavnosti pogodb velja splošna opredelitev ničnosti iz prvega odstavka 88. člena OZ, po kateri je pogodba, ki nasprotuje ustavnim načelom, prisilnim predpisom ali družbeni morali nična le, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Ničnost je torej skrajna sankcija tudi v primeru kršitve prisilnih predpisov, saj pravni red teži k ohranitvi pravnih poslov. Ureditev konvalidacije v 90. členu OZ pa je nadaljnja izpeljava te usmeritve.

11. Na očitek o tem, da narave prepovedi sodišče ne more utemeljevati na kasnejši drugačni ureditvi, je pravilno odgovorilo že sodišče druge stopnje, ko je pojasnilo, da je bila v tem primeru odločilna ureditev, kakršna je veljala ob sklenitvi spornega pravnega posla. Takrat veljavni ZKZ je v svojem III. poglavju poleg pogojev in postopka za odobritev pravnega posla v drugem odstavku 19. člena ZKZ določal, kdaj odobritev ni (bila) potrebna. V drugi alineji drugega odstavka 19. člena ZKZ je kot tak opredeljen tudi pravni posel, sklenjen med lastnikom in zakonitim dedičem. Za primere iz drugega odstavka 19. člena ZKZ je bilo v tretjem odstavku 20. člena ZKZ predpisano, da upravni organ izda potrdilo, da odobritev ni potrebna. Po sedmem odstavku 20. člena ZKZ pa je bil pravni posel, sklenjen brez odobritve oziroma potrdila ali v nasprotju z njima, ničen. Pritrditi je sicer treba tožniku, da določbe ZKZ izražajo močan javni interes pri urejanju razpolaganja s kmetijskimi zemljišči. Pri presoji, ali je bila prekršena prepoved manjšega pomena, pa je tudi v takem primeru treba izhajati iz okoliščin konkretnega primera. Med situacijami, za katere je bilo v drugem odstavku 19. člena ZKZ določeno, da odobritev ni potrebna(1), je obravnavna z vidika dejanskega stanja manj zahtevna. Sporni pravni posel (pogodba o dosmrtnem preživljanju) je bila sklenjena med materjo in hčerjo, torej z zakonitim dedičem. Očitno gre za situacijo, v kateri za veljavnost pravnega posla upravni organ zgolj izda potrdilo, da odobritev ni potrebna. Razlaga, ki bi ničnost pravnega posla utemeljevala zgolj na ugotovitvi, da ni bilo pridobljeno formalno potrdilo, da odobritev pravnega posla ni bila potrebna, pa bi bila v nasprotju s splošnim načelom obligacijskega prava, ki stremi k ohranjanju pogodb v veljavi. Revizija zato sklepa, da gre v tem primeru za kršitev manjšega pomena, ne more omajati s sklicevanjem na dolžnosti notarjev pri overovitvi listin, niti s sklicevanjem na načelo zaupanja v pravo in pravno državo.

12. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Vrhovno sodišče je upoštevaje odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT), veljavno ob vložitvi tožbe, toženkine stroške odmerilo na podlagi predloženega stroškovnika na 856,77,00 EUR (nagrada za odgovor na revizijo po 3. točki tar. št. 21 v znesku 688,50 EUR in pavšalni izdatek za materialne stroške po 13. členu OT v znesku 13,77 EUR, povečano za DDV). Tožnik je odmerjene stroške dolžan plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožnik v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bo izpolnil, bo prišel v zamudo (299. člen OZ) in bo od zamude dalje dolžan plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

(1) Takratni drugi odstavek 19. člena ZKZ je določal: Odobritev ni potrebna, če gre za pridobitev kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije: - v okviru kmetijskih prostorsko ureditvenih operacij; - med zakoncema oziroma z njima izenačenima partnerjema, lastnikom in njegovim zakonitim dedičem, - zaradi gradnje infrastrukturnih objektov in naprav iz prvega odstavka 8. člena tega zakona oziroma za promet s kmetijskimi zemljišči in gozdovi v povezavi z zagotovitvijo nadomestnih zemljišč skladno z zakonom zaradi gradnje infrastrukturnih objektov in naprav.