Jedro

Letni dopust je neodtuljiva pravica delavca: delavec se ji ne more odreči, niti se mu ne more ta pravica kratiti (drugi odstavek 32. člena ZTPDR). Zato tudi delodajalec izrabe letnega dopusta ne more zavrniti brez utemeljenega razloga ali sploh brez kakršnegakoli razloga.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepa tožene stranke, na podlagi katerih je tožniku 9. 5. 2000 prenehalo delovno razmerje zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Ugodilo je tudi zahtevku za priznanje delovnega razmerja do nove zaposlitve in denarnim zahtevkom iz naslova neizplačanih plač in regresa za redni letni dopust. Tako je odločilo na podlagi ugotovitve, da tožniku ni mogoče očitati neupravičene odsotnosti z dela, ker je bil v spornem času na letnem dopustu, odobrenem na način, kakršen je bil pri toženi stranki v navadi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve in dokazno oceno ter pravno presojo sodišča prve stopnje, da sta bila izpodbijana sklepa delodajalca nezakonita.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da izpovedbe in izjave prič ne potrjujejo, da bi tožnik toženo stranko obvestil, da namerava izrabiti letni dopust. Obvestilo tožnika kakršno je bilo, ni predstavljalo obvestila o nameravani izrabi letnega dopusta. Moralo bi biti izrecno in datumsko opredeljeno, da bi mu delodajalec nasprotoval oziroma soglašal tudi tako, da mu ne bi nasprotoval. Tudi odklonitev naročila za novo delo ne pomeni obvestila nadrejenemu delavcu o nameravani izrabi letnega dopusta. Sodišče tudi ni pravilno ocenilo oziroma sploh ni ocenilo izpovedbe tožnika, da mu za izrabo dopusta ni bilo potrebno dobiti dovoljenja. Ker sodišče prve stopnje ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, je posledično zmotno uporabilo materialno pravo.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in presojalo sodišče druge stopnje.

Predmet spora je sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika zaradi neupravičene odsotnosti z dela na podlagi 5. točke prvega odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR (1990)). Bistvena dejstva, ki so pomembna za odločitev so, ali je bil tožnik odsoten z dela zaporedoma (najmanj) pet delovnih dni, ali se je vrnil na delo in predvsem, ali je bil odsoten neupravičeno. Dejstvo, da je bil od 14. 2. 2000 do 17. 3. 2000 tožnik odsoten z dela, ni bilo sporno. Prav tako tudi ni bilo sporno dejstvo, da se je tožnik do dokončnosti odločitve tožene stranke na delo vrnil. Edino sporno dejstvo, pomembno za odločitev je tako bilo, ali je bila njegova odsotnost upravičena ali ne. Točneje, ali je bil tožnik lahko utemeljeno prepričan, da mu je bil odobren redni letni dopust. Tako izpodbijana sodba kot prvostopna sodba imata razloge o tem odločilnem dejstvu, ti razlogi so jasni in si niso v nasprotju. Če se tožena stranka pri tem ne strinja z dokazno oceno sodišča, to še ne pomeni, da ima sodba formalne pomanjkljivosti, ki jih kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka določa 14. točka 339. člena ZPP.

Pri navedbah o nasprotjih o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbi prič in med samimi zapisniki, pa gre predvsem za posredno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tožena stranka se ne strinja z dokazno oceno obeh sodišč in ponuja svoje razumevanje in razlago dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo (prvi odstavek 213. člena ZPP). Katera dejstva je štelo za dokazana, je odločilo na podlagi presoje vseh izvedenih dokazov - vsakega posebej in vseh skupaj - in na podlagi uspeha celotnega dokazovanja (8. člen ZPP).

Letni dopust je neodtuljiva pravica delavca: delavec se ji ne more odreči, niti se mu ne more ta pravica kratiti (drugi odstavek 32. člena ZTPDR). Zato tudi delodajalec izrabe letnega dopusta ne more zavrniti brez utemeljenega razloga ali sploh brez kakršnegakoli razloga. Res je temeljno pravilo pri izrabi letnega dopusta, da mora ta biti delavcu vnaprej odobren, kar pomeni predvsem to, da mora delavec za njegovo izrabo vnaprej zaprositi in pridobiti soglasje delodajalca (še posebej, če gre za daljšo odsotnost). Obvezen postopek odobravanja dopustov ni predpisan v zakonu ali kolektivnih pogodbah, predpiše ga lahko vsak delodajalec sam glede na svojo dejavnost in potrebe v delovnem procesu. Tožena stranka po ugotovitvah nižjih sodišč formalnega postopka odobravanja dopustov ni imela predpisanega. Zato sta sodišči pravilno upoštevali pri presoji postopek, kakršen je bil pri toženi stranki običajen. Pri tem sta ugotovili, da je tudi tožnik odšel na dopust na tak običajen način: namero je napovedal vnaprej tudi neposredno nadrejeni delavki, en teden pred odsotnostjo je obvestil delavko, ki je nadomeščala nadrejeno delavko in izpolnil tudi posebne obrazce (obvestila) o koriščenju dopusta. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev obeh sodišč, nadrejeni delavci praviloma niso nasprotovali izrabi dopusta v času, kot ga je napovedal delavec. Iz takega dejanskega stanja pa nedvomno sledi lahko le tak dokazni zaključek, kot sta ga sprejeli obe sodišči. Tožniku bi bilo mogoče očitati samovoljno izrabo dopusta le, če bi nadrejeni oziroma za to pristojni drug delavec izrecno nasprotoval izrabi dopusta v želenem času. Ker takega nasprotovanja po ugotovitvah sodišč ni bilo, je tožnik utemeljeno lahko štel, da mu je izraba letnega dopusta odobrena.

Delodajalec ne more delavcu očitati kršitve postopka za odobravanje dopusta, če tak postopek formalno sploh ni predpisan. Dopuščanje prostega ustnega dogovarjanja o izrabi dopusta pa pomeni tudi dopuščanje nesoglasij oziroma različnih razlag tega, kaj je bilo dogovorjeno in kako. V takem primeru pa je odgovornost za posledice na delodajalcu bistveno večja kot na delavcu. Delodajalec (njegovi pristojni delavci) bi moral v takem primeru izrecno nasprotovati odsotnosti delavca, ne pa molčati in pustiti delavca v dobri veri, da mu je bil na običajen način izkoriščeni dopust odobren. Tožnik je pred odhodom na dopust izpolnil obvestila o dopustu, ki so res le obvestila o nastopu dopusta (priloge pod A4). Šele kasneje je tožena stranka vsebino obvestila spremenila tako, da gre za prošnjo za odobritev dopusta (priloge pod B6 do B11). Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja, da je tožnik obvestila izpolnil pred nastopom dopusta, torej je bil delodajalec obveščen tako o datumu kot o trajanju njegove odsotnosti. Ob dejstvu, da so se dopusti pri toženi stranki odobravali tudi naknadno, bi enako lahko tudi do nasprotovanja dopustu ali tako dolgemu dopustu prišlo naknadno.

Vendar tožena stranka v tej smeri ni storila ničesar in tudi ni zatrjevala, da tožniku dopust v tem času ne bi bil odobren (celo več: tožena stranka v pritožbi izrecno zapiše, da bi "tožnik dovoljenje za izrabo dopusta zelo verjetno tudi dobil, če bi nadrejeno le vprašal, pa je ni").

Glede na določbo 4. člena Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Zakon o ratifikaciji _ Uradni list SFRJ-Mednarodne pogodbe, št. 4/84, Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS-MP, št. 18/92 - Konvencija) mora za prenehanje delovnega razmerja obstajati resen razlog v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Dokazno breme, da obstaja resen razlog, je na delodajalcu (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije). Če se delavec pritoži, je sodišče pooblaščeno za presojo, ali tak razlog obstaja (točka b) drugega odstavka 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 8. člena Konvencije). Delavec torej lahko obstoj resnega razloga za prenehanje izpodbija v sodnem postopku in če sodišče na podlagi izvedenega postopka (v katerem je dokazno breme prav tako na delodajalcu) ugotovi, da takega razloga ni, niso izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja. V obravnavanem primeru ugotovitev sodišča, da tožnik v spornem času ni neupravičeno izostal z dela, pomeni, da ni obstajala zakonska podlaga za prenehanje delovnega razmerja iz 5. točke prvega odstavka 100. člena ZDR.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).