Jedro

Ponudba mora biti dana določeni osebi, v obravnavanem primeru tožeči stranki. Elektronsko sporočilo z dne 20. 4. 2007, na katerega se v dokaz naročila spornih del sklicuje tožeča stranka, pa ni bilo naslovljeno na izvajalca oziroma na tožečo stranko, temveč je šlo le za korespondenco med člani Konzorcija.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 2.279,92 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik uvodoma sodišču očita, da je zmotno ocenilo izpovedbo zakonitega zastopnika tožene stranke M.. Navaja, da slednji ni izpovedal, da je bilo elektronsko sporočilo iz 20. 4. 2007 (A4) mišljeno le kot prošnja ali predlog, ki je bil namenjen R. kot vodji Konzorcija, temveč je na glavni obravnavi dne 30. 3. 2011 izpovedal, da je v navedeno elektronsko sporočilo zapisal, da bo investitor del po vtoževanem računu tožena stranka, in da je vtoževani račun zavrnil, ker količine in izmere niso ustrezale dejanskemu stanju.

6. Slednje ne drži. Iz zapisnika o prvem naroku za glavno obravnavo z dne 30. 3. 2011 namreč izhaja, da je M. zaslišan izpovedal, da je bilo navedeno elektronsko sporočilo mišljeno le kot prošnja oziroma predlog (list. št. 74). Kljub pritožbenim navedbam tako ni mogoče zaključiti, da je M. izpovedal, da je sporna gradbena dela dejansko naročil, saj je navedeno vseskozi zanikal, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V izogib ponavljanju, se pritožbeno sodišče glede ocene izpovedi M. v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje.

7. Nadalje pritožnik sodišču prve stopnje očita napačno oceno izpovedbe priče S.. Po mnenju pritožnika namreč sodišče ni upoštevalo njegove izpovedbe, da je smatral elektronsko sporočilo z dne 20. 4. 2007, za naročilo izgradnje zimskih vrtov. Kljub izpovedbi S., je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedenega elektronskega sporočila ni mogoče šteti za naročilo. V skladu z 22. členom OZ mora biti ponudba dana določeni osebi, v obravnavanem primeru tožeči stranki. Elektronsko sporočilo z dne 20. 4. 2007, na katerega se v dokaz naročila spornih del sklicuje tožeča stranka, pa ni bilo naslovljeno na izvajalca oziroma na tožečo stranko, temveč je šlo le za korespondenco med člani Konzorcija. Dejstvo, da elektronskega sporočila z dne 20. 4. 2007 ni mogoče šteti za naročilo izhaja tudi iz tega, da je S. potem, ko mu je bilo elektronsko sporočilo posredovano s strani vodje Konzorcija R., v elektronskem sporočilu z dne 4. 5. 2007 (A11) navedel, da bo naročil izdelavo ponudbe pri tožeči stranki. Ker je bilo torej govora šele o izdelavi oziroma pripravi ponudbe, ni mogoč drugačen zaključek, kot da do naročila spornih del še ni prišlo.

8. Pritožnik se ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da iz elektronskega sporočila z dne 25. 4. 2007 izhaja, da je Konzorcij dal soglasje za izgradnjo spornih zimskih vrtov. Iz sporočila je namreč jasno razvidno, da je Konzorcij postavitvi zimskih vrtov nasprotoval, saj je navedel, da se strinja le, če je poseg tehnično možen in ne bo vplival na pridobitev uporabnega dovoljenja, pri čemer iz spisa izhaja, da ni bilo za zimska vrtova pridobljeno nobeno dovoljenje, prav tako ima Konzorcij odločbo inšpektorja za odstranitev črne gradnje, kar kaže na to, da se je zimski vrt gradil brez soglasja Konzorcija kot nelegalna gradnja.

9. Pritožbeno sodišče se sicer strinja, da je R. v elektronskem sporočilu z dne 25. 4. 2007 navedel, da se s postavitvijo zimskih vrtov strinja, če je poseg tehnično možen in ne bo vplival na pridobitev uporabnega dovoljenja. Vendar pa glede na ugotovitev, da elektronskega sporočila z dne 20. 4. 2007 ni mogoče šteti za naročilo, temveč zgolj za predlog za postavitev dveh zimskih vrtov, drugačen zaključek kot, da je Konzorcij z gradnjo soglašal, ni mogoč. Tožeča stranka je namreč gradbena dela izvedla (kar ni sporno), pri čemer je S. izpovedal, da je navedeno elektronsko sporočilo z dne 20. 4. 2007 prejel od vodje Konzorcija R., s toženo stranko pa se ni nikdar pogovarjal o obsegu ali vrsti del. R. se zaslišan ni spomnil kdaj in kako je M. sporočil, da se Konzorcij z gradnjo zimskih vrtov ne strinja, takšno sporočilo o nestrinjanje pa ne izhaja niti iz listin v spisu. Sama (ne)legalnost gradnje, na katero se sklicuje pritožnik, pa tudi ni odvisna od soglasja Konzorcija k postavitvi zimskih vrtov.

Glede na navedeno in dejstvo, da je bil R. kot zastopnik Konzorcija tisti, ki je poslal sporno elektronsko sporočilo tožeči stranki, le-ta oziroma S. pa je predračun za gradbena dela poslal nazaj R., tožeči stranki ni uspelo dokazati, da se Konzorcij z gradnjo zimskih vrtov ni strinjal, kot tudi ne, da je gradbena dela naročila tožena stranka. Navsezadnje pa tudi ni logično, da bi tožeča stranka, ki je bila sama članica Konzorcija, izvedla gradnjo brez soglasja Konzorcija.

10. Nadalje pritožnik navaja, da vprašanje ali je tožena stranka sporna dela naročila ali ne, pred prvo glavno obravnavo sploh ni bilo sporno, saj je tožena stranka prvotno plačilo računa zavrnila, ker ni razvidno, na kaj in koliko se nanaša in ni v skladu z dejanskimi izmerami in dogovorjenimi cenami. Sodišču prve stopnje očita absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj dejstva, zakaj je bil račun zavrnjen, ni ocenilo.

11. Očitek o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka ni utemeljen. Tožena stranka je namreč še pravočasno, na prvem naroku za glavno obravnavo navedla, da spornih del ni naročila. Ker je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku dejansko ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala naročila tožene stranke, dejstvo zakaj je bil navedeni račun s strani tožene stranke prvotno zavrnjen, ni odločilno. Tudi sicer samo dejstvo, da je bil sporni račun naslovljen na toženo stranko in ga je le-ta zavrnila zaradi neskladja z dejanskimi izmerami in dogovorjenimi cenami, glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je zakoniti zastopnik M. pri pripravah za gradnjo ledene dvorane sodeloval kot svetovalec Konzorcija, in da se je s Konzrcijem dogovarjal, da se izdela prizidek z zimskima vrtovoma, še ne pomeni, da je sporna gradbena dela tožena stranka nato naročila v svojem imenu.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, kot tudi ne tisti na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).