25. 9. 2014

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobude in ustavne pritožbe Samirja Siječića, Jesenice, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o, Grosuplje, na seji 25. septembra 2014

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 17. člena in petega odstavka 329. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 -– uradno prečiščeno besedilo in 47/13) se zavrže.

2.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 5282/2010 z dne 12. 9. 2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 5282/2010 z dne 24. 4. 2012 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. I K 5282/2010 z dne 4. 5. 2011 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Pobudnik izpodbija v izreku navedeni določbi Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). Meni, da je pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb podan, ker je prvostopenjsko sodišče po uradni dolžnosti prebralo odgovor oškodovankine osebne zdravnice z dne 12. 4. 2011 in pridobilo fotokopijo izpisa zdravstvenega kartona. Navedeni dokaz naj bi bil ključni kontrolni dokaz za potrditev oškodovankine verzije historičnega dogodka. Pobudnik izpodbijanima določbama očita neskladje z drugim odstavkom 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave, prvim odstavkom 23. člena in 27. členom Ustave. Meni, da izpodbijani določbi pomenita konkretizacijo preiskovalnega (inkvizitornega) načela oziroma načela instrukcijske maksime in s tem širšega načela iskanja materialne resnice. Po oceni pobudnika zato postopek ni izključno v rokah strank, temveč naj bi izpodbijana ureditev sodišču omogočala, da tudi sámo, po uradni dolžnosti, pridobiva in izvaja dokaze, kar naj bi bilo v neskladju s pravico do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V takšnem položaju naj sodišče zato ne bi bilo več neopredeljeno, ambivalentno in enako odprto za argumente obeh strank, saj naj bi potrjevalo svojo tezo. Iz stališč, ki jih je v svojih odločbah že sprejelo Ustavno sodišče,[1] pa naj bi med drugim izhajalo, da je temeljna posledica domneve nedolžnosti, da dokazno breme leži na tožilstvu. Sodišče, ki v skladu z instrukcijsko maksimo po uradni dolžnosti izvaja dokaze v škodo obdolženca, naj bi s tem prevzelo funkcijo tožilca v postopku. Ker izpodbijani določbi omogočata, da sodišče izvaja dokaze tudi v škodo obdolženca, pobudnik meni, da sta v neskladju s pravico do domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave. Trdi tudi, da izpodbijana ureditev po drugi strani dopušča, da sodišče svojih pooblastil, da išče materialno resnico, sploh ne izvaja. V zvezi s tem ocenjuje, da ZKP ne vsebuje ustreznih jamstev, ki bi preprečevala večjo aktivnost sodišča, kar naj bi bilo v neskladju tudi s pravico iz drugega odstavka 14. člena v zvezi z 22. členom Ustave.

2.Pobudnik hkrati s pobudo vlaga tudi ustavno pritožbo. S sodbo Okrožnega sodišča je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – KZ-1). Prvostopenjsko sodišče mu je izreklo kazen enega leta in dveh mesecev zapora ter mu naložilo povračilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je ugodilo pritožbi državne tožilke in izpodbijano prvostopenjsko sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je pritožniku izreklo kazen treh let in pet mesecev zapora, ter zavrnilo pritožbe njegovih zagovornikov. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo pritožnikovih zagovornikov za varstvo zakonitosti. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 14. člena v zvezi z 22. členom, prvega odstavka 23. člena, 27. in 29. člena Ustave ter pravice iz d) točke tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Trdi, da sodišča niso izvedla razbremenilnih dokazov, ampak samo obremenilne, zato naj bi ga postavila v neenakopraven položaj nasproti državnemu tožilcu in s tem kršila pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. S tem naj bi sodišča prevzela funkcijo pregona, kar naj bi bilo ob že sprejetem stališču Ustavnega sodišča v odločbi št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2) nedopustno. Stališčem sodišč, ki so se opredelila do upoštevnosti vsebine SMS sporočil in dejstev v zvezi s stiki pritožnika z oškodovanko, očita arbitrarnost, samovoljnost in s tem kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Kršitev te pravice naj bi pomenilo tudi stališče Višjega sodišča, da uradni zaznamek oškodovanke nima dokazne vrednosti, s čimer naj bi to sodišče arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Pravico iz 22. člena Ustave in pravico do poštenega postopka iz 6. člena EKČP naj bi sodišča kršila z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje priče, ki jo je predlagala obramba. Pritožnik trdi, da so sodišča kršila njegovo pravico do obrambe iz 29. člena Ustave, ker mu niso omogočila, da bi s primerjavo vsebine uradnega zaznamka o zbranih obvestilih izpodbijal verodostojnost obremenilne izjave oškodovanke. Z vidika 22. in 29. člena Ustave naj bi bilo sporno tudi stališče Vrhovnega sodišča, da se je Višje sodišče opredelilo do sklicevanj pritožnikovih zagovornikov na nemožnost preveriti vsebino uradnega zaznamka z izjavo oškodovanke na glavni obravnavi in da pritožnikove trditve o tem, da sodišča niso izvedla razbremenilnih dokazov, pomenijo uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožnik navaja, da so sodišča sáma, brez predloga državnega tožilca, pridobila odgovor oškodovankine osebne zdravnice z dne 12. 4. 2011 in fotokopijo izpisa iz zdravstvenega kartona oškodovanke, da bi lahko ocenila verodostojnost izjave oškodovanke, da jo je pritožnik že pred časom poškodoval; oškodovankine osebne zdravnice pa naj ne bi zaslišala. Kot sporno zato ocenjuje stališče Vrhovnega sodišča, da zatrjevane kršitve pravic iz prvega odstavka 23. člena in 27. člena Ustave niso podane, ker je prvostopenjsko sodišče pri izvedbi obremenilnega dokaza postopalo v skladu s petim odstavkom 329. člena in 17. členom ZKP.

3.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

4.Izpodbijani zakonski določbi ne učinkujeta neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS (glej sklep Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007, Uradni list RS, št. 110/07, in OdlUS XVI, 82). Pobudnik je sicer pobudo vložil po formalnem izčrpanju vseh pravnih sredstev hkrati z ustavno pritožbo. Vendar je predpostavka za vložitev pobude v takšnih primerih tudi pogoj izčrpanosti pravnih sredstev po vsebini, kar pomeni, da mora pobudnik trditve o domnevni protiustavnosti ureditve, na podlagi katere je bila sprejeta odločitev v njegovi zadevi, uveljavljati že v postopku pred pristojnimi sodišči (tako že v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-330/05, U-I-331/05, U-I-337/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 79). Pobudnik očitka o protiustavnosti izpodbijanih določb ZKP ni uveljavljal že v postopku pred rednimi sodišči, čeprav je to možnost imel, in sicer tako v pritožbi zoper odločitev sodišča prve stopnje kot tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti zoper odločitev sodišča druge stopnje oziroma pravnomočno sodbo. To pomeni, da v materialnem smislu ni izčrpal pravnega sredstva, ki mu je bilo na voljo za varstvo njegovih ustavnih pravic. Pobudnik zato kljub vloženi ustavni pritožbi in navedbam v pobudi, da je sodišče na podlagi izpodbijanih določb izvedlo dokaze po uradni dolžnosti, ne izkazuje pravnega interesa za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijanih določb ZKP.[2] Ustavno sodišče je zato njegovo pobudo zavrglo (1. točka izreka). Pobudnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti sicer uveljavljal kršitev pravic iz prvega odstavka 23. člena in 27. člena Ustave z utemeljitvijo, da naj bi sodišče obremenilni dokaz izvedlo po uradni dolžnosti. S tem je materialno izčrpal uveljavljanje te kršitve z vidika ustavne pritožbe. Če bi Ustavno sodišče menilo, da je zatrjevanje te kršitve glede na okoliščine tega primera lahko utemeljeno že zato, ker naj bi bila zakonska ureditev protiustavna, bi na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUstS v postopku odločanja o ustavni pritožbi tudi sámo lahko začelo postopek za oceno njene ustavnosti. Zato povedano ne more vplivati na odločitev Ustavnega sodišča o obstoju procesnih predpostavk za sprejem pobude.

5.Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena ZUstS (2. točka izreka).

6.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Sklep je sprejelo soglasno.

mag. Miroslav Mozetič

Predsednik

[1]Pobudnik se sklicuje na odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-6/93 z dne 1. 4. 1994 (Uradni list RS, št. 23/94, in OdlUS III, 33), št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04, in OdlUS XIII, 41) in št. Up-134/97 z dne 14. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 114).

[2]Primerjaj tudi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-237/13, Up-821/13 z dne 20. 2. 2014.