Jedro

Zgolj omenjanje zaplembe določene stvari v vlogi, ne da bi bilo v zvezi s tem v vlogi navedeno še karkoli drugega, kar mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v le-tej navesti po določbah 1. in 3. odstavka 26. člena ZDen (podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, o obliki vrnitve, o dokazilih, s katerimi se izkazuje utemeljenost zahteve za denacionalizacijo), tudi po presoji sodišča ne more šteti kot zahteva za denacionalizacijo. Izgube pravice do denacionalizacije zaradi zamude roka za vložitev zahtevka ne more sanirati dejstvo, da je upravni organ prve stopnje sicer vodil postopek tudi glede sporne denacionalizacije, saj vodenje upravnega postopka brez pravočasne zahteve za denacionalizacijo pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka, in sicer določbe 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki se po 2. odstavku 6. člena ZDen uporablja za odločanje o upravnih denacionalizacijskih zadevah.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z odločbo, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, je tožena stranka ugodila pritožbi Slovenske odškodninske družbe d.d. Ljubljana (v nadaljevanju: zavezanka) proti odločbi Upravne enote A št. ... z dne 28. 2. 2003, s katero je bilo zavezanki naloženo plačilo odškodnine za podržavljeno tovorno vozilo Saurer v višini 21.276,00 USD v korist denacionalizacijskega upravičenca AA, rojenega 24. 10. 1903, ter navedeno odločbo odpravila, sama pa odločila, da se tožnikova zahteva za denacionalizacijo podržavljenega tovornega vozila Saurer zavrne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka med drugim navaja, da je zavezanka v pritožbi zoper navedeno prvostopenjsko odločbo ugovarjala tudi, da je vprašljivo, ali je bila zahteva za denacionalizacijo tovornega avtomobila Saurer sploh vložena pravočasno, saj ni prejela dopolnitve zahteve iz leta 1992, na katero se sklicuje obrazložitev prvostopenjske odločbe, iz tožnikove priglasitve z dne 25. 9. 1990 pa ni razvidno, denacionalizacijo katerega premoženja vlagatelj zahteva. Tožnikova vloga z dne 27. 4. 1994 se nanaša na podjetje, o katerem je bilo že odločeno, dodatek k vlogi, ki se nanaša na avtomobil Saurer, pa je brez datuma. Iz nobene od navedenih vlog ni razvidno, da jih je upravni organ sploh prejel. Tožena stranka dalje v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je pritožba zavezanke utemeljena, kajti iz listin v upravnem spisu je razvidno, da je vlagatelj (tožnik) z vlogo dne 25. 9. 1990, ki je prispela k upravnemu organu 28. 9. 1990, zahteval denacionalizacijo nepremičnine in hkrati napovedal, da bo vložil tudi denacionalizacijo za nacionalizirano avtoprevozniško podjetje, kar je tudi storil. Denacionalizacije tovornega vozila Saurer, za katero je bila z izpodbijano odločbo določena odškodnina, pa vlagatelj v roku iz 1. odstavka 64. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 54/02) ni zahteval. Tako zahtevo je postavil šele v vlogi, ki jo je poimenoval "dodatek k vlogi o denacionalizaciji", kjer navaja, da je bil poleg opisane nacionalizacije podjetja, do katere je prišlo leta 1948, njegovemu očetu jeseni 1945 zaplenjen tudi tovorni avto Saurer, za katerega uveljavlja odškodnino. Navedeni dodatek k vlogi je brez datuma in iz priloženih upravnih spisov tudi ni razvidno, kdaj ga je upravni organ prejel. Ne glede na to pa je čas, ko je bila vloga sestavljena, mogoče ugotoviti, saj iz nje izhaja, da so ji bile priložene izjave prič, ki so bile pridobljene leta 1995. To omogoča sklep, da je bila vloga sestavljena in vložena šele leta 1995, torej že po izteku navedenega zakonskega roka in je zato prepozna. Glede na tožnikovo navedbo v odgovoru na tožbo, da je bila zahteva vložena pravočasno, je tožena stranka v upravnem pritožbenem postopku tožnika pozvala, naj določno navede datum vloge, s katero je zahteval denacionalizacijo glede vozila Saurer, in predloži ustrezno listino, če z njo razpolaga. Poziv je bil tožniku vročen 20. 1. 2005, vendar mu tožnik ni sledil in pritožbenemu organu datuma vloge, s katero je zahteval denacionalizacijo vozila Saurer, ni sporočil. Tožena stranka na tej podlagi ugotavlja, da do 7. 12. 1993, to je do izteka roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, denacionalizacija tovornega vozila Saurer ni bila zahtevana, pač pa je bila zahtevana samo denacionalizacija nepremičnin in avtoprevozniškega podjetja, zato meni, da je odločba organa prve stopnje, s katero je bila določena odškodnina za navedeno vozilo, nepravilna, saj zakon veže upravičenje za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov na pravočasno vložen predlog in zamuda roka pomeni izgubo pravice. Odločbo prve stopnje je zato odpravila, zahtevo za denacionalizacijo tovornega vozila Saurer pa zavrnila, ker ni bila pravočasno vložena.

Tožnik v tožbi navaja, da je bila osnovna vloga za denacionalizacijo premoženja njegovega očeta AA vložena na takratno občino A dne 25. 9. 1990. Dalje navaja potek postopka in se sklicuje na to, da je postopek tekel tudi glede denacionalizacije spornega vozila, in da zavezanka nikoli ni ugovarjala, da je bil zahtevek za vozilo Saurer vložen nepravočasno. V postopku je bila opravljena tudi cenitev vrednosti spornega vozila, obstoj oziroma podržavljenje pa je izkazano s pisnimi izjavami in zaslišanjem "kompetentnih" prič. Obstoj podržavljenja je razviden tudi iz ugotovitvenega sklepa o vojni škodi z dne 7. 9. 1945. Navaja še, da za podržavljeno vozilo ni bila izdana nobena listina, odvzeto je bilo na brutalen način, kot je bilo v tistem času običajno. V navedbah, ki se tičejo dosedanjega poteka upravnega postopka, se sklicuje na različne priloge tožbe (zlasti zapisnike o zaslišanjih oziroma o narokih pri Upravni enoti A, med drugim pa tudi na dopis z dne 19. 6. 1995, v katerem je pojasnjeval določene okoliščine v zvezi s postavljenimi denacionalizacijskimi zahtevki). Tožnik predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči, da je zavezanka dolžna plačati odškodnino za podržavljeno tovorno vozilo Saurer v znesku 21.276,00 USD.

Tožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, pač pa je poslala na zadevo nanašajoče se upravne spise.

Tožba je bila vročena tudi zavezanki, ki nanjo ni odgovorila.

Dalje je bila tožba vročena Državnemu pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopniku javnega interesa, ki je v tej funkciji prijavilo udeležbo z vlogo št. ... z dne 8. 3. 2005. Tožba ni utemeljena.

Ključno vprašanje, pomembno za odločitev v tem upravnem sporu, je vprašanje ali je tožnik zahtevo za denacionalizacijo tovornega vozila Saurer vložil pravočasno, to je v roku iz 1. odstavka 64. člena ZDen ali ne. Rok iz 1. odstavka 64. člena ZDen je namreč materialni prekluzivni rok, njegova prekoračitev pa pomeni izgubo pravice do denacionalizacije. Tožnik se glede pravočasnosti vložitve zahteve sklicuje na listine, ki jih je vložil pri tedanji občini Radovljica po lastni navedbi in po nesporni ugotovitvi tožene stranke 28. 9. 1990. Te listine so bile, kot izhaja iz upravnih spisov, podlaga za vodenje upravnega postopka denacionalizacije premoženja pokojnega AA tudi po uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji, to je po 7. 12. 1991. Iz osnovne listine, na katero se tožnik sklicuje v tožbi in jo v fotokopiji tudi prilaga, je razvidno, da je tožnik v imenu zakonitih dedičev vložil pri naslovu zahtevek za denacionalizacijo premoženja pokojnega očeta AA, avtoprevoznika z B. V vlogi dalje navaja, da so zahtevki obrazloženi v priloženem opisu s potrebnimi prilogami, posebej pa, da je vložen zahtevek za vrnitev odvzetega zemljišča. Iz prvostopenjskih upravnih spisov št. D-301-4/91 (712) je razvidno, da je bila navedeni vlogi priložena tudi listina z naslovom Nacionalizacija, v kateri je opisano premoženje, ki je bilo tožnikovemu očetu nacionalizirano 28. 4. 1948 kot avtoprevozniško podjetje. V navedeni listini so navedeni dva kamiona in en poltovorni avtomobil ter inventar, pisarniška oprema, dve garaži, pisarniški prostor in gotovina v banki. Nadalje je v listini med drugim opisano, kako je tožnikov oče prišel do podržavljenega premoženja, in v tem delu listine se navaja tudi to, da je med vojno nabavil dva nova kamiona, od katerih je bil eden tik pred koncem vojne požgan in takoj po vojni zaplenjen (Saurer diesel), drugi (Kloeckner) pa nato nacionaliziran (v okviru premoženja podjetja). Na zaključku listine je postavljen zahtevek za povračilo vrednosti nacionaliziranega premoženja, navedenega v uvodnem delu listine (kar predstavlja premoženje podržavljenega podjetja, o katerem je že bilo odločeno), dalje za vračilo parcele št. 1256/136 k.o. B (kar je predmet drugega dela denacionalizacijskega postopka) ter za vračilo nezakonito odvzete gotovine (o čemer je tudi že bilo odločeno). Zahtevek za denacionalizacijo podržavljenega tovornega avtomobila Saurer v tej listini ni postavljen. Zgolj omenjanje zaplembe določene stvari v navedeni vlogi, ne da bi bilo v zvezi s tem v vlogi navedeno še karkoli drugega, kar mora vlagatelj zahteve za denacionalizacijo v le-tej navesti po določbah 1. in 3. odstavka 26. člena ZDen (podatke o premoženju, katerega vrnitev se zahteva, o pravnem temelju podržavljenja, o pravnem temelju pravice do vrnitve, o obliki vrnitve, o dokazilih, s katerimi se izkazuje utemeljenost zahteve za denacionalizacijo), tudi po presoji sodišča ne more šteti kot zahteva za denacionalizacijo.

Iz listin v upravnih spisih je nadalje razvidno, da je bil tožnik 17. 2. 1992 s strani občine Radovljica pozvan k dopolnitvi dne 28. 9. 1990 vložene zahteve za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, med drugim tudi k navedbi podatkov o premoženju, na katerega se zahteva nanaša in na podatke o tem, v kateri obliki se zahteva vrnitev premoženja ter o pravnem temelju pravice do vrnitve. Listin o tem, kako je tožnik izpolnil zahteve iz poziva in ali jih do izteka roka za vlaganje denacionalizacijskih zahtev tudi v pogledu denacionalizacije tovornjaka sploh je, v upravnih spisih ni. Pač pa je v upravnih spisih listina brez datuma in navedbe prejema, imenovana Dodatek k vlogi o denacionalizaciji, v kateri tožnik podrobneje opisuje zaplembo tovornega avtomobila Saurer Diesel, in v kateri izrecno navaja (na koncu): "S tem dodatkom se razširja terjatev do neupravičeno odvzetega premoženja mojega očeta AA, avtoprevoznika z B in prosim naslov, da argumentirani zahtevek prizna". Dodatek se sklicuje na priloge, med drugim tudi na izjave prič iz leta 1995 (BB, CC, DD) ter na dopis podjetja AAA z dne 17. 2. 1995. Tožena stranka po mnenju sodišča pravilno sklepa, da je bila ta vloga lahko predložena upravnemu organu šele po letu 1994 oziroma konkretno v letu 1995, torej po izteku zgoraj navedenega zakonskega roka (7. 12. 1993). Drugih listin, ki bi izkazovale, da je bil zahtevek za denacionalizacijo spornega tovornega vozila Saurer vložen do izteka roka iz 1. odstavka 64. člena ZDen, v upravnih spisih ni.

V upravnih spisih organa druge stopnje, vodenih pod št. 455/27-2003, pa je izkazano, da je tožena stranka z dopisom, ki ga je tožnik prejel dne 21. 1. 2005, od tožnika zahtevala, da ji v roku 8 dni po prejemu dopisa navede vlogo in datum vloge, s katero je zahteval denacionalizacijo spornega tovornega vozila in da ji o tem predloži dokazilo, če z njim razpolaga oziroma drugopis vloge z žigom organa, s katerim bo izkazano, da je organ listino, na katero se sklicuje, tudi prejel. Dalje je izkazano, da je tožnik na navedeno zahtevo odgovoril 25. 1. 2005 (dohodni zaznamek tožene stranke), in navedel, da toženi stranki sporoča, da bo listine posredovala Upravna enota A, ga. EE. Na podlagi vsega navedenega sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek tožene stranke v izpodbijani odločbi, da ni dokazov, da je bila zahteva za denacionalizacijo tovornega vozila Saurer vložena v roku, ki ga določa 1. odstavek 64. člena ZDen, to je do 7. 12. 1993. Ker pravica, uveljavljati denacionalizacijo podržavljenega premoženja, s tem dnem ugasne, je pravilen tudi zaključek tožene stranke, da je odločitev upravnega organa prve stopnje, ki je priznala odškodnino za podržavljeno vozilo, nepravilna oziroma v nasprotju z zakonom, saj denacionalizacije na podlagi zahtevkov, ki so bili vloženi po preteku navedenega roka, tudi po mnenju sodišča ni mogoče šteti za zakonito. Glede na tožbeno sklicevanje na potek postopka sodišče še pripominja, da izgube pravice do denacionalizacije zaradi zamude roka za vložitev zahtevka ne more sanirati dejstvo, da je upravni organ prve stopnje sicer vodil postopek tudi glede denacionalizacije tovornega vozila Saurer, saj vodenje upravnega postopka brez pravočasne zahteve za denacionalizacijo pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka, in sicer določbe 2. odstavka 125. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86, Uradni list SFRJ, št. 47/86), ki se po 2. odstavku 6. člena ZDen uporablja za odločanje o upravnih denacionalizacijskih zadevah. Tožena stranka je torej po presoji sodišča odločila pravilno, ko je odločbo upravnega organa prve stopnje odpravila in sama odločila o zahtevku za denacionalizacijo tako, da ga je zavrnila.

Glede na to, da je tožba po navedenem neutemeljena, jo je sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00).