Jedro

Lastništvo avtomobila ni bil predmet kazenskega postopka in zato bi na predlog tožnice za nadaljevanje postopka C. M. morala izdati ustrezno odločbo. Če bi se pa izkazalo, da je vozilo bilo ukradeno, pa bi to bilo razmerje med tožnico in lastnikom vozila in torej predmet civilnega postopka. Tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 623/2003 razsodilo, da v kazenskem postopku zaseženih predmetov po ustavitvi postopka ni dovoljeno zadrževati zaradi tega, ker je v teku kak drug, milejši postopek proti državljanu ali ker ima morda država kakšno terjatev do državljana. Če je tudi v takih postopkih mogoče zaseči predmete, morajo to odrediti organi, ki so pristojni za te postopke in sicer po pravilih, ki so predpisani za te postopke.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu (obsodilni del sodbe) razveljavi glede zahtevka pod 1. alinejo in s tem v zvezi s 1. odstavkom izreka sodbe in v 3. odstavku izreka glede pravdnih stroškov in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu (2. alineja v zvezi s 1. odstavkom izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, popravni sklep se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in prisodilo tožnici odškodnino 1.734,36 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 08. 05. 2000 dalje do glavnice, znesek za plačilo hrambe 2.610,64 EUR z obrestmi od 23. 05. 2000 dalje, vendar do glavnice in naložilo toženi stranki plačilo pravdnih stroškov 1.774,99 EUR s pripadki (popravni sklep z dne 17. 08. 2010). Višji tožbeni zahtevek (glede zamudnih obresti) je zavrnilo.

Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Prvič je sodišče zahtevek zavrnilo, vendar je pritožbeno sodišče to razveljavilo. Treba je izhajati iz 26. člena Ustave in nato navezati pravila splošnega odškodninskega prava oseb, ki opravljajo svojo funkcijo, to je 172. člen ZOR. Tožnica je vozilo izgubila, ko ji ga je zasegla policija po 148., 164. in 220. členu ZKP. To ni bilo protipravno. Ni res, da državni organ ni reagiral do 11. 04. 2000. Zato je sodba v nasprotju. Tožnica je podala predlog za vrnitev vozila na Okrajno sodišče v Mariboru in sodišče je z odredbo 21. 03. 1997 odredilo, da se vozilo izroči Carinarnici M. po 61. členu Carinskega zakona. To je tožnica dobila. Označba karoserije je bila ponarejena, zato je preko Interpola potekalo poizvedovanje. Po 110. členu ZKP se lahko stvari vrnejo oškodovancu prej, vendar če teh predmetov ne rabijo v kazenskem postopku kot dokaz in nedvoumno pripadajo oškodovancu. Tu je bil dvom o pripadnosti vozila oškodovanki, saj je bilo treba za pridobitev lastninske pravice po 31. členu takratnega ZTLR, da je pridobitev dobroverna od nelastnika, ki se je v okviru svoje dejavnosti ukvarjal z dajanjem stvari v promet. Delo carinskih organov ne predstavlja protipravnega ravnanja. Carinarnica ni izvedla carinskega postopka, ker ga je prekinila do rešitve predhodnega vprašanja v kazenskem postopku. Blago, ki se vnaša v carinsko območje, mora ostati pod carinskim nadzorom, dokler se ne določi njegov carinski status (29. člen CZ). To pomeni tudi hrambo blaga, da se prepreči razpolaganje in zavaruje njegova istovetnost, dokler blago ni spuščeno v prost promet. Blago je imelo urejen status šele 17. 05. 2000. Carinarnica M. je postopek uvedla, ko je dobila od sodišča obvestilo, da zanj ni več ovir, torej takoj, ko je bilo mogoče. Podredno ugovarja tudi višini prisojene odškodnine za škodo, ki naj bi ji nastala na vozilu iz naslova amortizacije oziroma neuporabe, saj ni vzročne zveze. Zmanjšanje tržne vrednosti pride v poštev v vsakem primeru, ne glede na zaseg. Tožnica pa ni dokazala, da bi imela namen vozilo prodati.

Proti popravnemu sklepu vlaga pritožbo tožeča stranka in opozarja, da vrsto stroškov v zvezi s prvo pritožbo, tožnica ni dobila. Tudi meni, da so bili premalo upoštevani trije naroki in stroški za pritožbo.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke je delno utemeljena.

O pritožbi tožene stranke: Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo pravno podlago za odločanje o tem tožbenem zahtevku (26. člen Ustave RS, 172. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (uporaba na podlagi 1060. člena OZ), kakor tudi določbe ZKP in Carinskega zakona.

Sporno med pravdnima strankama je, ali je bilo ravnanje tožene stranke, ki odgovarja tako za ravnanje policije, Okrajnega sodišča v M. in Carinarnice M., v skladu z veljavnimi predpisi ali pa je bilo protipravno.

Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na pravilno povzet potek dogodkov v tej zadevi, kot ga je povzelo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tudi v celoti pravilno povzelo vsebino oz. listine prebranega spisa Okrajnega sodišča v M., opr. št. II K 249/99, ki je v prilogi. Pravilno so povzeti datumi tožničinih urgenc na vse organe tožene stranke, saj je bila tožnica ves čas aktivna.

Pritožbeno sodišče pritrjuje sicer pritožbi, da je bil zaseg avtomobila opravljen v skladu z 220. členom ZKP, 148. in 164. členom ZKP. Podan je bil utemeljen sum, da je avtomobil lahko dokaz v kazenskem postopku, saj so pristojni organi ugotovili, da je v zvezi z vozilom bilo toliko okoliščin, da je bil podan utemeljen sum, da je prodajalka A. T. bila osumljena in nato obtožena kaznivega dejanja overitve lažne vsebine po 1. odstavku 258. člena KZ RS (list. št. 97 kazenskega spisa v prilogi). V kazenskem spisu se je tudi pokazalo, da je bil podan sum, da je bila številka karoserije neprava, vendar zaradi tega ni tekel kazenski postopek proti prodajalki ali komu drugemu. Nesporno je, da tožnica ni bila v kazenskem postopku ali osumljena kakšnega kaznivega dejanja.

Na tožničine urgence je nato bilo vozilo z odredbo sodišča Kpd 26/97 z dne 21. 03. 1997 zaseženi avtomobil izročen v postopek Carinarnici M. na podlagi 1. odstavka 61. člena Carinskega zakona. Glede na to, da se je v postopku pokazal sum, da je bilo blago prepeljano iz tujine in da niso bile plačane carinske dajatve, je bil odstop vozila pravilen. Kazensko sodišče torej ni Carinarnici M. odstopilo vozilo tako, da bi sporočilo, da je za kazenski postopek to vozilo še potrebno. Ravno obratno: v kazenskem spisu ni bilo več podatka, ki bi kazal, da je vozilo dokaz v kazenskem postopku ali je šlo za drugo kaznivo dejanje. Na to bi Carinarnica M. morala ravnati po Carinskem zakonu in blago ocariniti ali vrniti tožnici. Carinarnica M. je na podlagi 144. člena Zakona o splošnem upravnem postopku postopek za izdajo odločbe o tožničinem zahtevku za vračilo spornega vozila prekinila do rešitve predhodnega vprašanja, ki je v pristojnosti sodišča. V obrazložitvi sklepa z dne 16. 06. 1997 (list. št. 84 kazenskega spisa) piše, da je kazensko sodišče Carinarnici M. na zahtevo 02. 06. 1997 odgovorilo, da je kazenski postopek in zbiranje dokazov v teku in da bo sodišče odločilo o tem, ali bo avtomobil odvzet ali ne, ko bo postopek končan. Proti temu sklepu je bila dopustna pritožba, tožnica je sklep prejela, vendar se ni pritožila. Sklep je tako postal pravnomočen. Zato se pritožbeno sodišče ne bo ukvarjalo s pravilnostjo tega sklepa, saj se tožnica ni pritožila.

Vendar je treba poudariti, da je tožnica po prejemu tega sklepa vlagala zahtevek za vrnitev vozila, tako v kazenskem postopku kot v carinskem postopku. Celo 12. 06. 1997 je bila vložena nadzorstvena pritožba, nato je celo preko varuha človekovih pravic skušala doseči vrnitev avtomobila (dopis varuha z dne 12. 05. 1998). Ob tem, da vozilo ni bilo pod nadzorom sodišča, bi moralo kazensko sodišče sporočiti Carinarnici M., da v kazenskem postopku vozila ne potrebujejo. Tudi upravni organ bi ob poteku časa in določbi 153. člena Zakona o splošnem upravnem postopku tožničine urgence moral šteti kot predlog za nadaljevanje postopka in bi moral sam rešiti predhodno vprašanje. Ravno v tem je protipravnost ravnanja Carinarnice M., ko na zahteve stranke ni odločila, da bo rešila predhodno vprašanje, saj je bilo vozilo izročeno Carinarnici M. Na to kaže tudi dopis Carinarnice M. Okrajnemu sodišču v M. z dne 10. 04. 2000 (list. št. 100 kazenskega spisa). Tudi odgovor kazenskega sodišča, ki je šele 11. 04. 2000 odgovorilo, da z vidika dokaznega postopka zaradi morebitne storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin in kaznivega dejanja overitve lažne vsebine ni več nobene ovire, ki bi preprečevala, da izpelje carinski postopek v zvezi s spornim vozilom kaže, da je Carinarnica M. čakala na odgovor, ki ni njeno predhodno vprašanje, to je le vprašanje lastništva vozila. Nato je le opravila carinjenje blaga in tožnica je carinske dajatve plačala in nato je bilo vozilo vrnjeno. Ker proti tožnici ni tekel noben postopek, vozilo ni bilo dokaz v kazenskem postopku, ni bilo ovir, da bi Carinarnica M. vsaj po urgenci tožnice potem, ko je bil postopek prekinjen, štela, da je to predlog za nadaljevanje postopka in bi lahko postopek nadaljevalo, blago ocarinilo in avto vrnilo. V primeru, da bi bilo vozilo zaklenjeno, bi to bil tožničin riziko, saj je sama ves čas zahtevala vozilo in trdila, da je lastnica.

Dopisi Okrajnega sodišča v M., ki so gotovo vplivali na čakanje Carinarnice M., ne morejo pomeniti, da ni protipravnega ravnanja Carinarnice M., ki bi morala samostojno odločiti o predhodnem vprašanju. Lastništvo avtomobila ni bil predmet kazenskega postopka in zato bi na predlog tožnice za nadaljevanje postopka Carinarnica M. morala izdati ustrezno odločbo. Če bi se pa izkazalo, da je vozilo bilo ukradeno, pa bi to bilo razmerje med tožnico in lastnikom vozila in torej predmet civilnega postopka. Tako je Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 623/2003 razsodilo, da v kazenskem postopku zaseženih predmetov po ustavitvi postopka ni dovoljeno zadrževati zaradi tega, ker je v teku kak drug, milejši postopek proti državljanu ali ker ima morda država kakšno terjatev do državljana. Če je tudi v takih postopkih mogoče zaseči predmete, morajo to odrediti organi, ki so pristojni za te postopke in sicer po pravilih, ki so predpisani za te postopke.

V konkretni zadevi pa carina ni izdala sklepa o zasegu predmeta, ampak je de facto ostal v veljavi zaseg predmeta iz predkazenskega oziroma kazenskega postopka. Na urgence tožnice pa je prišlo do prekinitve postopka do rešitve kazenskega postopka, v katerem avtomobil ni bil dokaz ali sredstvo, s katerim je bilo kaznivo dejanje storjeno. Tudi ni bil predlagan varnostni ukrep odvzema predmeta v kazenskem postopku. Zato gre za drugačen dejanski stan, kot je v zadevi II Ips 482/2006, ko je bilo vozilo tožeči stranki odvzeto na predpisan način, s pravnomočno odločbo pristojnega državnega organa in ob pogojih, ki jih določa zakon. V konkretni zadevi je že pretek časa (od 30. 01. 1996 do 22. 05. 2000) takšen, da kaže na nesorazmernost ukrepa zasega predmetov, saj bi v tem času tožena stranka morala uvideti, da prvotno podan utemeljen sum in zato prvotno zakonit zaseg predmeta, kasneje ni bil več potreben. Najpozneje ob urgenci tožnice v času prekinjenega postopka oziroma v času nadzorstvene pritožbe in urgence varuha človekovih pravic, bi carinski organ moral odločiti o predhodnem vprašanju in blago ocariniti tako, kot ga je tri leta kasneje.

Tožena stranka ni grajala višino računa, ki ga je tožnica morala plačati, da je dobila vozilo nazaj. Zato je v tem delu pritožba tožeče stranke neutemeljena in je bilo v tem delu potrebno obsodilni del sodbe potrditi. Pač pa utemeljeno graja tožena stranka utemeljeno zahtevek za 5.734,36 EUR s pripadki. Tožeča stranka je postavila enovit zahtevek za materialno škodo iz naslova: zmanjšanja vrednosti vozila zaradi poteka časa odvzema do vrnitve, stroški za tehnične posege 922,00 EUR in škoda, ker vozila ni mogla uporabljati, zato se je njeno premoženje zmanjšalo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da te vrste zahtevka v enoviti obliki, materialno pravo (ZOR) ne pozna. Sodišče prve stopnje pa je presodilo enovito odškodnino iz treh uveljavljanih naslovov.

Ker gre za nesklepčno tožbo v tem delu, napako pa je mogoče odpraviti, bi sodišče prve stopnje moralo v okviru materialnega vodstva pravde tožečo stranko pozvati, naj postavi ta del zahtevka tako, da je v skladu z materialnim pravom. Tako višje sodišče ne more odgovoriti na pritožbene navedbe tožene stranke, da bi tožnici ta škoda nastala tudi, če bi bilo vozilo pri njej in da tožnica ni dokazala, da bi vozilo dajala v najem. Zato je bilo treba sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava delno razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V nadaljevanju postopka naj tožeča stranka pojasni, iz katerega pravnega naslova toži ta znesek. Dejstvo, da je izvedenec izračunal določeno manjvrednost vozila, še ne pomeni, da pravo pozna tak zahtevek oziroma, da gre za pravnorelevantno škodo. Če gre za amortizacijo, ima tožena stranka prav, da to ni pravnorelevantna škoda, ker ni vzročne zveze s protipravnostjo ravnanja tožene stranke in nastalo škodo. Potek časa je v vsakem primeru, ne glede na to, ali tožnica uporablja vozilo ali ne. Če gre za stroške popravila, pa gre lahko za pravnorelevantno škodo, vendar je treba zahtevek postaviti posebej.

O pritožbi tožeče stranke: Pritožba ima prav, da je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov vrsto procesnih dejanj tožeče stranke izpustilo (zlasti pritožbe in nekaj narokov). Vendar, ker je bilo treba pritožbi tožene stranke delno ugoditi, bo izrek o stroških glede na potek pravde, lahko drugačen, saj bo lahko uspeh različen.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški (165. člen ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).