Jedro

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi sicer pravilno oprla na določbo prvega odstavka 20. člena ZSVarPre, vendar pa je pri tem nepravilno ugotovila dejansko stanje glede tožničine povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje, saj je pri izračunu upoštevala nepravilno koledarsko obdobje.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti št. Bpp 382/2014 z dne 15. 7. 2014 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila, da se prošnji tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) ne ugodi. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 9. 7. 2014 vložila prošnjo za dodelitev BPP v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Ljutomeru opr. št. I 9/2014. Navaja, da se pri dodelitvi BPP upošteva finančni položaj prosilca, kot tudi vsebinski pogoj, kot to določata 13. in 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP). Tožnica je v prošnji navedla, da živi v gospodinjski skupnosti skupaj z mamo A.A. ter sestrama B.B. in C.C., ki pa se v skladu s 23. členom ZBPP ne štejejo kot tožničini družinski člani, zato je bilo tožnico šteti kot samsko osebo. Tožnica je v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje prejela plačo v povprečni mesečni višini 608,48 EUR neto. Ker višina plače presega 2-kratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 265,22 EUR, 2-kratnik torej 530,44 EUR, to pomeni, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev BPP, se ni bilo treba ukvarjati z vsebinskim pogojem.

Tožnica v tožbi navaja, da je bila zaposlena za določen čas, ki se ji je iztekel 9. 7. 2014 in je od tedaj dalje prijavljena na ZRSZ Ljutomer ter prejema nadomestilo. Živi skupaj z mamo in dvema sestrama v skupnem gospodinjstvu. Izvršitelja v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Ljutomeru ne more plačati. Sodišče je smiselno štelo, da predlaga odpravo izpodbijanega akta.

Tožena stranka je sodišču posredovala predmetni spis, medtem ko odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno izpolnjevanje pogojev za dodelitev BPP, in sicer izpolnjevanje premoženjskega pogoja.

Kot izhaja iz spisovnih podatkov in iz izpodbijane odločbe, je tožena stranka povprečni mesečni dohodek tožnice ugotavljala na podlagi 13. člena ZBPP. Po določbi drugega odstavka tega člena se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilca ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve, to pa je Zakon o socialnovarstvenih prejemkih (ZSVarPre).

Po prvem odstavku 20. člena ZSVarPre se kot lastni dohodek samske osebe, ki je podlaga za določitev višine denarne socialne pomoči, upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni za samsko osebo, v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge.

Po določbi 23. člena ZBPP se za družinske člane prosilca po tem zakonu štejejo zakonec oziroma oseba, ki živi s prosilcem najmanj eno leto v življenjski skupnosti, otroci ali starši prosilca, dokler jih je ta dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo dolžnost preživljanja, pastorji prosilca, dokler ima ta z enim od njegovih staršev, ki je dolžan preživljati svojega otroka, sklenjeno zakonsko zvezo ali življenjsko skupnost, mladoletni vnuki, nečaki, bratje oziroma sestre prosilca oziroma osebe iz prve alineje tega odstavka, če ta oseba preživlja svoje mladoletne vnuke, nečake ali brate oziroma sestre, ki so brez staršev ter odrasla oseba, ki jo je na podlagi zakona ali drugega pravnega naslova dolžan preživljati kdo od članov družine, če nima lastnega premoženja oziroma dohodkov v višini, določeni v drugem odstavku 13. člena tega zakona. Ob upoštevanju navedene zakonske določbe je tožena stranka pravilno štela, da se tožničina mama in obe sestri ne štejejo kot tožničini družinski člani in da je zato tožnico šteti za samsko osebo.

Kot že zgoraj navedeno, se po določbi prvega odstavka 20. člena ZSVarPre pri ugotavljanju lastnega dohodka za samsko osebo upoštevajo povprečni mesečni dohodki in prejemki, ugotovljeni v obdobju treh koledarskih mesecev pred mesecem vložitve vloge. Kot redni periodični prihodki se po tretjem odstavku navedenega člena štejejo plače, pokojnine, preživnine, rente in drugi dohodki, ki jih upravičenec prejema v enakih ali podobnih zneskih v enakih ali podobnih časovnih obdobjih. Po presoji sodišča se je tožena stranka pri svoji odločitvi sicer pravilno oprla na določbo prvega odstavka 20. člena ZSVarPre, vendar pa je pri tem nepravilno ugotovila dejansko stanje glede tožničine povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred mesecem vložitve prošnje, saj je pri izračunu upoštevala nepravilno koledarsko obdobje. Iz spisovnih podatkov je namreč razvidno, da je kot tromesečno koledarsko obdobje upoštevala mesece marec, april in maj, čeprav bi morala upoštevati mesece april, maj in junij. Tožnica pa je k tožbi priložila tudi odločbo ZRSZ, območne službe Murska Sobota o prejemanju denarnega nadomestila med brezposelnostjo za čas od 10. 6. 2014 do 9. 9. 2014. Po prvem odstavku 21. člena ZSVarPre pa se pri ugotavljanju lastnega dohodka v primeru, da je upravičenec ostal brez rednega periodičnega dohodka, le-ta pri ugotavljanju lastnega dohodka ne upošteva.

Ker odločilne okoliščine za ugotovitev tožničinega lastnega dohodka niso bile v zadostni meri razčiščene, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka nakazane pomanjkljivosti ustrezno popraviti.