Jedro

Zgolj dejstvo, da je bil tožnik razporejen na delovno mesto za izvajanje posebnih nalog, to je izklapljanje zvez z vojašnicami JLA ter zagotavljanja zvez in povezav s teritorialno obrambo pri PTT, ne izkazuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po določbah 1. do 3. člena ZVV.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Ljubljana zahtevek tožnika za priznanje statusa vojnega veterana zavrnila. V obrazložitvi pojasnjuje, da je tožnik v omenjenem zahtevku navedel, da je bil kot zaposleni v PTT razporejen na delovno mesto za izvajanje posebnih nalog (izklapljanje zvez) z vojašnicami JLA in zagotavljanje zvez in povezav z teritorialno obrambo. Predlagal je tudi zaslišanje prič. Upravni organ je opravil ugotovitveni postopek, prav tako je bila tožeča stranka vabljena v skladu z 9. členom ZUP in se vabilu tudi odzvala. Seznanjena je tudi bila s potekom postopka. V nadaljevanju se Upravna enota Ljubljana sklicuje na Zakon o vojnih veteranih (v nadaljevanju ZVV) oziroma njegov 1. člen. Ugotavlja, da stranka ni dokazala, da je opravljala dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije leta 1991, kot obveznik delovne dolžnosti v PTT podjetju. Po pridobljenih podatkih Ministrstva za obrambo, Direktorata za obrambne zadeve, Urada za civilno obrambo, Sektorja za civilno obrambo, g. A.A. nimajo na seznamu zaposlenih delavcev PTT sistema Slovenije, ki so v agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljali naloge in dolžnosti pri njeni obrambi. Takih podatkov ni imelo niti podjetje Telekom, niti tožnik sam.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s svojo odločbo št. 13001-1303/2011/2 z dne 29. 12. 2011 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem pojasnjuje, da ZVV v šesti alinei 2. člena določa, da je vojni veteran pripadnik teritorialne obrambe Republike Slovenije, policist, operativni delavec kriminalistične in obveščevalno varnostne službe, oboroženi pripadnik narodne zaščite ter pripadnik enot za zveze republike in občin, ki je v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo v času od 26. 6. do 18. 7. 1991 opravljal dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. V sedmi alinei istega člena pa so konkretno določene in naštete tudi osebe, ki so v vojaški agresiji na Republiko Slovenijo opravljale naloge ali dolžnosti pri obrambi Republike Slovenije. Pritožnik svojo zahtevo za priznanje statusa vojnega veterana utemeljuje s tem, da je moral kot delovni obveznik, zaposlen v PTT, izvajati poostren nadzor nad delovanjem telefonskih povezav, ki so potekale po RS in v tujino. Ta je bila določena z internimi akti in s strani nadrejenega. Ker samo dejstvo, da podjetje, kjer je bila stranka zaposlena, ne daje vsem zaposlenim pravice do priznanja statusa vojnega veterana, je bilo potrebno v ugotovitvenem postopku ugotoviti, ali je pri stranki izpolnjen pogoj dejanskega opravljanja nalog pri odločitvah Republiške koordinacijske skupine in podskupin, skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije. Telekom Slovenije d.d., Sektor za kadrovske, upravne in splošne zadeve, Služba za varnost za morebitne podatke o angažiranosti pritožnika v času agresije na Republiko Slovenijo, je z dopisom z dne 18. 10. 2011 sporočila, da ne razpolaga s podatki o opravljanju delovne dolžnosti pritožnika v času agresije na RS v letu 1991. Ni dvoma, da je stranka opravljala pomembne naloge v okviru delovnega področja na svojem delovnem mestu, vendar pa po podatkih spisa ni mogoče zaključiti, da bi bil pogoj dejanskega opravljanja nalog po odločitvah Republiške koordinacijske skupine in koordinacijskih podskupin skladno s smernicami Predsedstva Republike Slovenije o ukrepih za pripravljenost, izpolnjen. Zato tožniku tudi ni mogoče priznati statusa vojnega veterana, glede na veljavne zakonske določbe.

Tožnik meni, da je tožena stranka zmotno ugotovila dejansko stanje. Zaslišala je sicer priči B.B. in C.C., vendar pa v svoji odločbi njunih pričevanj ni povzela in se do njih tudi ni opredelila. Meni, da gre za bistveno kršitev pravil upravnega postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi z 2. točko prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Tožena stranka v izpodbijani odločbi ni obrazložila, zakaj določenih dokazov v upravnem postopku ne more upoštevati pri odločitvi. Očitno je izhajala iz stališča, da je za odločitev relevanten zgolj pisni dokaz, kar pa predstavlja kršitev načela proste presoje dokazov. Pri tem ne bi smela izhajati iz stališča, da ker tožnika ni na seznamu, dejansko ni opravljal nalog in dolžnosti pri obrambi. Razpolagala je namreč z dvema pričama, ki sta potrdili ravno nasprotno. V odsotnosti pisnih dokazov je potrebno izhajati iz drugih dokazil, konkretno iz zaslišanja prič, ki jih je predlagal prav tožnik. Prav tako tožnik razpolaga s pisnimi dokazili o opravljanju dolžnosti obrambe in zaščite. Iz njegove delovne knjižice izhaja, da je bil v obdobju od 3. 6. 1985 do 30. 3. 1993 zaposlen pri podjetju za PTT promet B. Prav tako se iz njegove vojaške knjižice vidi, da se je moral zglasiti takoj pri vojaški enoti DO, mobilizacijsko mesto PTT B., mobilizacijsko zbirališče TOZD telekomunikacije. Slednje potrjuje, da je bil v času vojne zaposlen pri podjetju za PTT promet, kjer je, tudi glede na vpis v vojaški knjižici, opravljal naloge obrambe in zaščite. Ob pravilni presoji izvedenih dokazov bi tožena stranka morala zaključiti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veteran.

Tožena stranka je na primer Č.Č. priznala status vojnega veterana, čeprav tudi ta ni bil na seznamu zaposlenih pri PTT, ko so se opravljale naloge obrambe in zaščite v vojni za Slovenijo in s katerimi razpolaga Ministrstvo za obrambo. Zadeva se je vodila na Upravni enoti Ljubljana, Izpostava Bežigrad, pod št. 130-2487/2010-11, postopek pa je vodila D.D. Gre torej za podoben primer, pri čemer tožnik opozarja na 14. in 22. člen Ustave RS.

Sodišču zato predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in samo odloči o stvari. Kolikor pa meni, da slednje ni mogoče, naj odločbo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek. Povrnejo naj se mu tudi stroški upravnega spora.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri pravnih in dejanskih ugotovitvah iz izpodbijanih odločb. Sodišču pa predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je tožena stranka, pred njo pa prvostopni upravni organ, tudi po presoji sodišča utemeljeno zavrnila tožnikovo vlogo za priznanje statusa vojnega veterana iz razloga, ker niso izpolnjeni pogoji za priznanje tega statusa po določbah ZVV. Zgolj dejstvo, da je bil razporejen na delovno mesto za izvajanje posebnih nalog, to je izklapljanja zvez z vojašnicami JLA in zagotavljanja zvez in povezav s teritorialno obrambo pri PTT, namreč ne izkazuje pogojev za priznanje statusa vojnega veterana po določbah 1. do 3. člena ZVV. V 1. členu omenjenega zakona je namreč določeno, da je vojni veteran oseba, ki je v vojni ali vojaški agresiji na RS opravljala za obrambo RS vojaško dolžnost ali kako drugo nalogo, določeno v 1. členu omenjenega zakona. Podrobnejši pogoji za priznanje statusa vojnega veterana pa so predpisani v 2., 2.a in 3. členu ZVV. Tožnik je s prispevkom, kot ga je opisal in kot ga tudi nihče ne zanika, gotovo dal svoj prispevek k osamosvojitveni vojni za Slovenijo. Vendar pa je ZVV za priznanje statusa vojnega veterana predpisal posebne pogoje. To pa pomeni, da do statusa vojnega veterana niso upravičeni vsi, ki so s svojimi konkretnimi dejanji dali svoj prispevek v osamosvojitveni vojni. Tožnik v postopku ni dokazal, da bi bil pripadnik katere izmed enot po šesti alinei 2. člena ZVV ali da je opravljal kako drugo službo ali funkcijo, na podlagi katere bi mu bilo mogoče priznati status vojnega veterana po določbi 1., 2., 2.a ali 3. člena ZVV. Sicer pa tožnik tega niti ne trdi. Neutemeljene so tudi nove navedbe tožnika v tožbi, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno iz razloga, ker upravni organ ni upošteval vseh dokazov, izvedenih v ugotovitvenem postopku. Ta se pri ugotavljanju dejanskega stanja na konkretne priče res ni skliceval, vendar pa je tisto, kar sta priči povedali, vključil v ugotovitveno dejansko stanje, obravnaval pa je tudi ostale dokazne listine, ki jih je tožnik predložil v samem postopku. Dokazi so bili torej presojeni, niso pa zadostovali za priznanje statusa vojnega veterana tožniku.

Tudi trditev, da so druge osebe v podobni dejanski in pravni situaciji pridobile status vojnega veterana, tožnik pa ne, za to zadevo, ko se presoja tožnikovo dejansko in pravno stanje, ni relevantno. V zadevi, ki jo tožnik konkretno navaja in ki jo kot tožbeno novoto omenja šele v tožbi, pa tudi le pavšalno navaja podobno dejansko in pravno stanje.

V ostalem se sodišče sklicuje tudi na razloge obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1 in jih na tem mestu ne ponavlja.

Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo upravnega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.