Jedro

Tožena stranka je tožnici zaradi nezakonite premestitve (o kateri je bilo odločeno s pravnomočno sodbo v predhodnem individualnem delovnem sporu) odškodninsko odgovorna. Odgovorna je za škodo, ki je tožnici nastala v obliki duševnega trpljenja zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in razžalitve dobrega imena in časti. Pravična denarna odškodnina znaša 20.000,00 EUR.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se v celoti glasi: „Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 20.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2007 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek (42.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) pa se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.250,26 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.“ V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pritožbene stroške v višini 74,90 EUR, v 8 dneh.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožnici odškodnino v znesku 15.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 5. 2007 dalje in ji povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.885,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka. V presežku do vtoževanega zneska 62.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da jo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je pravno zmotno stališče glede neupravičenosti tožnice do odškodnine iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi trajno porušenih družinskih odnosov, poleg tega pa je zaključek sodišča v nasprotju z listinskimi dokazi, zaradi česar je podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Odškodnina, ki jo zahteva iz naslova pretrpljenih bolečin zaradi trajno porušenih družinskih odnosov, se nanaša na pravico tožnice do osebne identitete in na pravico do osebnega življenja. Zaradi nedopustnih ravnanj tožene stranke se je počutila ničvredno, ponižano in brezvoljno, trpela pa je tudi njena družinska vloga. Zahtevek se nanaša na njeno osebno doživljanje situacije, pri čemer skrb za družino ni samo dolžnost očeta, temveč tudi njena dolžnost. Pri tožnici so se posledice nezakonite razporeditve trajno odrazile v njenem duševnem stanju, v posledici česar je prestala psihično travmo. Zahtevek iz naslova pretrpljenega strahu je utemeljen, saj se je tožnica bala zase, za svoje življenje, za izid zdravljenja in za svoje preživetje. Odškodnina, ki ji je bila priznana iz naslova pretrpljenih duševnih bolečina zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, je namenjena satisfakciji za škodo, ki jo je utrpela na področju delovnega funkcioniranja, kot izhaja iz obrazložitve sodbe. Tožnica pa je prikrajšana tudi na drugih področjih, medtem ko je sodišče prisodilo odškodnino zaradi upada sposobnosti kot posledico nezakonite razporeditve tožene stranke. Tudi zahtevek iz naslova trajno izgubljenega duševnega zdravja je potrebno presojati v luči ustavno zagotovljene pravice do zdravja in telesne integritete. V nasprotju z izvedenskim mnenjem je zaključek, da pri tožnici ne gre za trajno izgubo duševnega zdravja. Nepravilen je nadalje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ne gre za odvzem prostosti v času, ko je bila tožnica hospitalizirana zaradi zdravljenja po poskusu samomora. Pridržana je bila na zaprtem oddelku psihiatrične bolnišnice, kar je eden od ukrepov odvzema prostosti. Vzrok za tak ukrep je v sferi tožene stranke. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka se pravočasno pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da ga v tem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek po temelju zavrne in tožnici naloži povrnitev stroškov, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je šlo zaradi potreb tožene stranke za povsem običajno razporeditev tožnica na drugo delovno mesto, zato ni šlo za nedopustno ravnanje. Glede elementa vzročne zveze meni, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati soprispevek tožnice k nastanku nepremoženjske škode in bi lahko tožnici kvečjemu priznalo sorazmerni del vtoževane odškodnine. Kot izhaja iz izvedenskega mnenja je k škodnim posledicam v pretežni meri prispevala tudi šibka osebnostna struktura tožnice. Po mnenju tožene stranke je primarni vzrok za tožničine psihične težave ravno njena šibka osebnostna struktura in ne delovnopravni postopki tožene stranke. V nobenem primeru tožena stranka ne more biti v celoti odgovorna za nepremoženjsko škodo. Prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in razžalitve dobrega imena in časti v znesku 15.000,00 EUR je tudi sicer neutemeljena. Resnost telesnih težav je v očitnem nasprotju z dokazljivo patologijo, kar pomeni, da za večino zatrjevanih težav tožnice ne obstajajo zdravstveni dokazi. Sodišče prve stopnje je tudi napačno uporabilo materialno pravo, ko je presojalo le tek subjektivnega zastaralnega roka, ne pa tudi teka objektivnega zastaralnega roka. Meni, da je za čas nastanka škode potrebno šteti 29. 11. 2001, ko se je tožnica začela zdraviti. Od 29. 11. 2001 dalje do vložitve tožbe je preteklo več kot 5 let, zato je odškodninski zahtevek tožnice zastaral že pred vložitvijo tožbe in je ugovor zastaranja utemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka je zoper pritožbo tožnice vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka navedbe tožnice in vztraja, da je odločitev sodišča v zavrnilnem delu pravilna in zakonita. Uveljavljala je povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, je pa na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo glede odmere pravične denarne odškodnine.

Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur l. SFRJ, št. 60/89 s spremembami, ki ga je potrebno uporabiti v konkretni zadevi) je v prvem odstavku 73. člena določal, da če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, mu mora organizacija, oziroma delodajalec povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Za obdobje od 1. 1. 2003 dalje enako določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Splošno načelo odškodninskega prava, ki izhaja iz določbe 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. RS, št. 29/78 s spremembami) oziroma iz določbe 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) je, da kdor drugemu drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je nastala brez njegove krivde. Za nastanek odškodninske odgovornosti delodajalca morajo biti podani vsi štirje elementi odškodninske odgovornosti: nedopustno ravnanje, krivda na strani delodajalca, škoda na strani delavca in vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem.

Obstoj navedenih elementov je sodišče prve stopnje ugotovilo in jih ustrezno obrazložilo. Pritožbeno sodišče kot vsebinsko prepričljivo sprejema oceno izvedenih dokazov glede protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki jo je sodišče podalo na 9. in 10. strani izpodbijane sodbe. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka nedopustno ravnala, ko je na podlagi sklepa z dne 7. 12. 2001 v zvezi z sklepom z dne 16. 1. 2002 tožnico nezakonito razporedila na drugo delo, kar je bilo pravnomočno ugotovljeno s sodbo Delovnega sodišča v Celju opr. št. Pd 466/2005 z dne 28. 9. 2006 in tudi s tem, ko je dopustila, da se je tožnico ob vložitvi kazenske ovadbe zaznamovalo s tem, da naj bi kradla, s čimer sta bila prizadeta njena čast in ugled. Z učinkom pravnomočnosti je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica ob pomanjkanju zakonskih pogojev nezakonito razporejena z delovnega mesta „poslovodje samopostrežne trgovine“ na delovno mesto „komisionar za pripravo sadja“ v PC S., zato je pritožbeni očitek, da je šlo za običajno razporeditev tožnice, neutemeljen. Pritožbeno sodišče tako soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o nedopustnem (protipravnem) ravnanju tožene stranke in posegu v tožničino osebnost in dostojanstvo.

Pritožba tožene stranke se neutemeljeno opira na ugovor zastaranja. Odškodninska obveznost na podlagi 186. člena ZOR (enako 165. člen OZ) šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Za zastaranje odškodninskih terjatev veljata po splošnih predpisih obligacijskega prava subjektivni in objektivni zastaralni rok. Po določbi prvega odstavka 376. člena ZOR (sedaj 352. člena OZ) odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec izvedel za škodo in tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara v petih letih, odkar je škoda nastala (drugi odstavek). Začetek teka subjektivnega zastaralnega roka v zvezi z nepremoženjsko škodo, ki jo tožnica vtožuje v tem sporu, praviloma sovpada s trenutkom, ko je oškodovančevo zdravljenje zaključeno oziroma ko se je njegovo zdravstveno stanje tako ustali, da je mogoče opredeliti višino nastale škode. Pomembno je védenje oškodovanca o škodi in njenem povzročitelju, zato zastaranje začne teči od trenutka, ko je glede na okoliščine konkretnega primera oškodovanec moral in mogel izvedeti za vrsto in obseg škode. Za začetek teka petletnega zastaralnega roka pa je odločilen čas nastanka škode. ZOR in OZ torej vežeta zapadlost odškodninske terjatve in tek objektivnega zastaralnega roka na nastanek škode ter na seznanitev tožnika s škodo, ne pa na začetek zdravljenja, zaradi česar navedbe tožene stranke, da je potrebno šteti zastaralni rok od datuma začetka zdravljenja pri psihiatru, niso utemeljene. Izvedenec psihiatrične stroške B.F., dr. med., je po proučitvi medicinske dokumentacije zaključil, da se je psihiatrično zdravljenje pri preiskovanki zaključilo z izdelavo mnenja o zadnjem psihiatričnem pregledu 20. 6. 2006, tožnica pa je bila od januarja 2002 do vložitve tožbe pretežno v bolniškem staležu. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožnici začela škoda nastajati po nezakoniti razporeditvi (8. 12. 2001 in 16. 1. 2002) in vložitvi kazenske ovadbe 14. 1. 2002 in se je stopnjevala v času hospitalizacije od 11. 4. 2002 vse do končanja postopka – izdaje sodbe v zadevi opr. št. Pd 46/2005 dne 28. 9. 2006. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da pred vložitvijo tožbe 14. 5. 2007 nista potekla ne triletni subjektivni zastaralni rok niti objektivni petletni zastaralni rok iz 352. člena OZ.

Vzrok za utrpelo nepremoženjsko škodo v posledici nezakonite razporeditve je bil v sferi tožene stranke. Glede obstoja vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in tožnici nastalo škodo se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na mnenje sodnega izvedenca dr. B.F., ki je v pisnem mnenju ocenil, da so bili nezakonito vodeni postopki pri toženi stranki sprožilni dejavnik za nastanek depresivnega sindroma pri tožnici, vendar pa do tako hudih posledic ne bi prišlo, če pri tožnici ne bi obstajala osebnostna predispozicija za takšno odzivanje. Na glavni obravnavi je izvedenec pojasnil, da osebnostna struktura, na katero človek ne more vplivati, ne pomeni patologije. Osebnostne karakteristike so bile prisotne pri tožnici že pred škodnim dogodkom in so imele pomemben vpliv na razvoj depresivne motnje pa tudi pridruženih odvisnosti, psihosomatskih težav. Kljub temu po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče sprejeti stališča tožene stranke, da bi sodišče te okoliščine moralo upoštevati v okviru soprispevka tožnice. Odgovorna oseba mora namreč oškodovanko sprejeti takšno kot je. Bistveno je, da je nezakonito ravnanje tožene stranke tožnici povzročilo psihične težave, ki so objektivizirane z izvidi v medicinski dokumentaciji, zato so neutemeljene in neupoštevne navedbe tožene stranke o tem, da za večino zatrjevanih težav tožnice ne obstajajo zdravstveni dokazi. Pravilna je tako odločitev sodišča prve stopnje, ki zaradi osebnostne strukture tožnice oziroma njene osebnostne predispozicije v smislu lastnosti oziroma nepatološkega stanja oškodovanke ni uporabilo pravila o „deljeni vzročnosti“. Kot vzrok škode se namreč lahko upošteva le človekovo ravnanje, ne pa stanje oškodovanke. Če je zaradi osebnega stanja oškodovanke obseg škode večji, to ne vpliva na vprašanje obstoja vzročne zveze med ravnanjem in škodnim dogodkom. Predvidljivost (adekvatnost) posledic dejanja (protipravnega ravnanja) pri ugotavljanju vzročne zveze je upoštevna le v razmerju do škodnega dogodka, ni pa materialnopravne opore za omejevanje odškodninske odgovornosti zaradi morebitnega večjega obsega škode, ki jo pogojuje osebno stanje oškodovanke.

Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da so bile izpolnjene vse predpostavke za nastop pravne posledice – odškodninske obveznosti tožene stranke. V okviru presoje pravilnosti sodbe je pritožbeno sodišče v nadaljevanju preizkusilo s strani sodišča prve stopnje uporabljeni pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje 179. člen OZ (200. člen ZOR). Ta člen sicer kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice, vendar pa niti iz navedb tožnice v postopku na prvi stopnji niti iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da bi tožnica ob kršitvi pravice do dobrega imena in časti ter okrnitve svobode zatrjevala, da so ji bile kršene še kakšne druge osebnostne pravice in do okrnitve katere posamezne osebnostne pravice naj bi v posledici škodnega dogodka prišlo. Navajanje kršitev posameznih osebnostnih pravic, ki naj bi bile tožnici v okviru splošne osebnostne pravice kršene, je v pritožbenem postopku ob neizpolnjevanju pogojev iz 286. v povezavi s 337. člena ZPP, nedopustno. Da bi bilo mogoče odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova kršitev posameznih osebnostnih pravic, ki v OZ oziroma v ZOR niso izrecno opredeljene, bi morala tožnica v postopku na prvi stopnji natančno in jasno opredeliti, katera izmed osebnostnih pravic je bila v posledici škodnega dogodka kršena, šele na tej podlagi bi bilo mogoče odločiti, ali je do zatrjevane kršitve konkretne osebnostne pravice res prišlo (212. člen ZPP). Zgolj opredelitev posledic, ki naj bi jih tožnica utrpela (težave na psihičnem področju, trajno porušeni družinski odnosi, skrb za družino) ne daje dovolj podlage za ugotovitev obstoja pravno priznane škode. Pravno upoštevno ni že vsako duševno trpljenje. Le poseg v konkretno pravico, ki predstavlja pravico osebnosti, namreč opravičuje oškodovanko do odškodnine, seveda pod pogojem, da zaradi nedopustnega posega v konkretno osebnostno pravico trpi duševne bolečine. Trajno porušeni družinski odnosi in trajno izgubljeno duševno zdravje glede na povedano ne predstavljata samostojnega pravno priznanega izvora duševnih bolečin v smislu 179. člena OZ oziroma 200. člena ZOR.

Zaradi prepletanja tožničinega duševnega trpljenja zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in razžalitve dobrega imena in časti je sodišče prve stopnje odmerilo enotno odškodnino v znesku 15.000,00 EUR, kar ustreza višini približno šestnajst povprečnih mesečnih neto plač na zaposlenega v RS v času sojenja na prvi stopnji (917,15 EUR). Pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo zlasti zmanjšanje življenjske aktivnosti na področju delovnega funkcioniranja. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je glede na značilnosti obravnavanega primera premalo upoštevana okoliščina, da je bila tožnica pred škodnim dogodkom vestna delavka z urejenim družinskim življenjem, po dogodku pa je bila močno prizadeta in brezvoljna ter potrta tako v poklicnem kot družinskem življenju. Ni mogoče prezreti izpovedi prič, da se je tožnici po škodnih dogodkih pri delodajalcu življenje spremenilo. Pri tem je treba upoštevati, da je zmanjšana življenjska aktivnost posledica zmanjšane ali uničene priložnosti za nadaljnji razvoj in napredovanje, nevšečnosti zaradi duševnega zdravja in tudi zmanjšane radosti, ki bi jih oškodovanka lahko užila v življenju. Navedena dejstva narekujejo zvišanje odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter razžalitve dobrega imena in časti za 5.000,00 EUR, torej odmero pravične odškodnine v znesku 20.000,00 EUR, kar predstavlja 21,8 povprečnih mesečnih neto plač, saj po mnenju pritožbenega sodišča taka odmera za obe obliki nepremoženjske škode ustreza pomenu prizadete dobrine in namenu odškodnine.

Neutemeljeno je zavzemanje tožnice za priznanje odškodnine iz naslova strahu. Kot samostojno kategorijo pravno priznane škode sodišče iz navedenega naslova prisodi denarno satisfakcijo za duševno trpljenje, če ugotovi poseg v duševno ravnovesje oškodovanke, da je bilo to bistveno porušeno, pri čemer mora biti strah intenziven in mora načeloma trajati dalj časa. V tožničinem primeru iz izvedenskega mnenja izhaja, da iz dostopnih podatkov ni mogoče ugotoviti, da je bila tožnica zaradi psihičnih težav, ki so se pojavile pri njej v posledici škodnega dogodka, v strahu. Bila je prisotna včasih hujša in včasih blažja anksioznost (tesnobnost, zaskrbljenost) v sklopu njenih psihičnih težav, kar pa ne utemeljuje prisojo denarnega nadomestila iz naslova strahu. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prisoditi odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi odvzema prostosti. Kot izhaja iz sklepa Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Pr 339/2002 z dne 9. 12. 2002 je bila tožnica pridržana na zaprtem oddelku Psihiatrične bolnice Vojnik za dobo do štirinajst dni. Poseg v svobodo tožnice temelji na sodni odločbi. To pomeni, da ni šlo za neutemeljen odvzem prostosti, niti te pravice osebnosti ni kršil delodajalec, zato zoper njega tožnica ne more uveljavljati plačila škode iz tega naslova.

Pritožbeno sodišče je s svojo odločitvijo spremenilo razmerje uspeha strank v sporu v korist tožeče stranke. Glede na to, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje – poleg priznanega zneska je prisodilo še 5.000,00 EUR, je v skladu z določbo 2. odst. 165. čl. ZPP ponovno odločalo o stroških postopka. Skupno priznani potrebni stroški tožeče stranke znašajo 4.082,96 EUR, 32,26 % navedenih stroškov, kolikor znaša uspeh tožeče stranke (od vtoževanih 62.000,00 EUR je prisojenih 20.000,00 EUR), pa 1.317,16 EUR. Celotni utemeljeno priglašeni stroški postopka tožene stranke pred sodiščem prve stopnje znašajo 3.790,11 EUR, 67,74 % od tega zneska pa 2.567,42 EUR. Po medsebojnem pobotanju priznanih in odmerjenih stroškov sodnega postopka obeh strank je pritožbeno sodišče glede na uspeh v sporu odločilo, da je tožnica dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 1.250,26 EUR, v roku 8 dni od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče ob uporabi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), saj tudi uradoma upoštevnih postopkovnih kršitev ni zasledilo, materialno pravo pa je bilo glede preostalega dela tožbenega zahtevka pravilno uporabljeno (2. odstavek 350. člena ZPP).

Tožnica je s pritožbo zoper zavrnilni del sodbe delno uspela z zvišanjem odškodnine za 5.000,00 EUR, kar glede v pritožbi spornih 47.000,00 EUR predstavlja 10,7-odstotni uspeh, zato ji je tožena stranka dolžna povrniti sorazmerni del pritožbenih stroškov. Kot potrebne pritožbene stroške je pritožbeno sodišče tožnici skladno z OT po stroškovniku priznalo 1250 točk za sestavo pritožbe, 2% materialne izdatke in 20 % DDV, kar glede na vrednost točke 0,459 EUR, znaša 699,97 EUR, 10,7% od navedenega zneska pa 74,90 EUR. V tem znesku je dolžna tožena stranka tožnici povrniti stroške pritožbe v roku 8 dni. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Enako velja za priglašene stroške odgovora na pritožbo tožene stranke, ker navedbe v njem niso prispevale k rešitvi zadeve.