Jedro

Sodišče ugotavlja, da se je trimesečno obdobje v smislu člena 20(2) Uredbe Dubilin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, zaključilo 4. 2. 2024. Glede na to, da je tožena stranka podala zahtevo za ponovni sprejem šele 9. 5. 2024, se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu s tretjim odstavkom 23. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-7380/2023/17 (1222-19) z dne 19. 8. 2024 odpravi.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka), ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi Dublin III

-za to odgovorna država članica (2. točka izreka). Predaja tožnika se izvrši najkasneje v 6 mesecih od 24. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18 mesecih, če tožnik samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo (3. točka izreka). O stroških postopka bo odločeno v ločenem postopku (4. točka izreka).

2.Iz uvodnih pojasnil tožene stranke je razvidno, da so bili tožniku ob vložitvi prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 12. 2023) odvzeti prstni odtisi in poslani v centralno evidenco Eurodac, iz katere pa ni bilo razvidno, da bi bil tožnik vanjo vnesen kot prosilec za mednarodno zaščito. Iz potne listine izhaja, da je tožnik pred prihodom v Republiko Slovenijo dne 20. 11. 2023 vstopil na območje Republike Hrvaške. Zato je tožena stranka pristojnemu organu te države 22. 12. 2023 posredovala zahtevek za informacije v skladu s 34. členom Uredbe Dublin III.

3.Republika Hrvaška ni podala odgovora na zahtevek v določenem roku (podala ga je šele 26. 4. 2024). Tožena stranka ji je 9. 5. 2024 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. Tožena stranka od Republike Hrvaške sprva odgovora ni prejela, zato je Republiko hrvaško 24. 5. 2024 razglasila za pristojno državo članico za obravnavo prošnje. Dne 14. 6. 2024 je Republika Hrvaška toženi stranki poslala pozitivni odgovor.

4.V nadaljevanju je tožena stranka tožnika ob prisotnosti tolmača za ruski jezik seznanila s potekom dublinskega postopka, nato pa povzela njegove izjave na osebnem razgovoru (4. 6. 2024). Iz njih je razvidno, da je tožnik pripovedoval o nevarnih in slabih razmerah v hrvaškem azilnem domu, o katerih je slišal, in da ga je policija po prijetju skupaj s prijateljem in še eno osebo zaprla v majhno, hladno in umazano celico za približno 9 do 10 ur. Vzeli so mu prstne odtise in mu po končanem postopku izdali nek papir v hrvaškem jeziku in jih odpeljali neznano kam. Ko se je znašel na železniški postaji je slišal za grozne razmere v azilnem domu in da naj gre raje v Ljubljano, zato v hrvaški azilni dom ni šel, pač pa v Slovenijo. V Sloveniji se počuti varnega, tudi kot pripadnik LGBT skupnosti. Slednji so v azilnem domu na Hrvaškem zelo ogroženi.

5.Tožnikov pooblaščenec je na osebnem razgovoru podal pripombo, da je zaradi preteka roka za predajo pristojnost za obravnavanje tožnikove prošnje prešla na Slovenijo. Ugovarjal je, da zahtevek za dodatne informacije ni bil potreben in bi lahko zahteva za predajo temeljila že na hrvaškem žigu v tožnikovem potnem listu. Zato zahteva za dodatne informacije ne more podaljšati rokov iz Uredbe Dublin III.

6.Po presoji tožene stranke niso pomembne tožnikove navedbe, da se ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, ker je slišal, da so tamkajšnje razmere glede postopka mednarodne zaščite slabe. Tožnik si namreč ne more izbirati države članice, ki bo obravnavala njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, saj jo mora skladno z Uredbo Dublin III obravnavati država članica EU, ki je za to odgovorna glede na merila iz III. poglavja. Pomembno je tudi dejstvo, da tožnik nima izkušenj z bivanjem in nastanitvijo ter postopkom mednarodne zaščite, saj po lastni odločitvi ni odšel v azilni dom, ampak se odločil, da zapusti Republiko Hrvaško in odide v Slovenijo. Poleg tega v Republiki Hrvaški ni imel nobenih drugih stikov z uradnimi osebami ali kakšnih težav.

7.Tožena stranka se ni strinjala z ugovorom tožnikovega pooblaščenca glede preteka roka za predložitev zahteve za ponovni sprejem. Vstopni žig v potnem listu se na podlagi petega odstavka priloge II "Dokazila" Izvedbene Uredbe Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države, uporabi kot dokaz v postopkih za določitev odgovorne države članice v primerih, ko je prosilec državljan države, za katero ne velja vizumska obveznost. Glede na to, da je tožnik državljan Ruske federacije, tožena stranka Republiki Hrvaški ni mogla posredovati zahtevka za sprejem, ker v potnem listu ni bilo vizuma, ampak jo je lahko le zaprosila za izmenjavo informacij, da bi ugotovila, ali je ta država odgovorna za obravnavanje tožnikove prošnje.

8.Tožena stranka se je glede podaljšanja rokov sklicevala na določbo petega odstavka 34. člena Uredbe Dublin III. Ker je Republika Hrvaška na zahtevo za izmenjavo informacij odgovorila 26. 4. 2024 in nato 14. 6. 2024 še potrdila sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III, se rok podaljša za obdobje, ki je enako zamudi pri dogovoru. Trimesečni rok na podlagi druge alineje drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III za posredovanje zahtevka za ponovni sprejem se je zato iz 4. 2. 2024 podaljšal na 8. 6. 2024. Ker je bil zahtevek posredovan 9. 5. 2024, rok ni pretekel.

9.V nadaljevanju je tožena stranka presojala predložene Informacije glede dublinskih povratnikov na Hrvaško in Informacije o ravnanju z LGBT osebami na Hrvaškem. Menila je, da te informacije za obravnavano zadevo niso pomembne, saj tožnik na osebnem razgovoru ni navajal težav, ki bi jih imel kot pripadnik LGBT skupnosti, in ker ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina).

10.Glede na to, da tožnik ni navajal nobenih težav v zvezi s postopki za mednarodno zaščito in nastanitvijo v času, ko je bil na območju Republike Hrvaške, in ker je bil tam le nekaj ur, tožena stranka ugotavlja, da na podlagi domnevnih pričevanj drugih prosilcev ni mogoče zaključiti, da bodo ob predaji tej državi kršene tožnikove človekove pravice. V obravnavani zadevi so lahko relevantne le tožnikove navedbe o ravnanju uslužbencev v azilnem domu in pomanjkljivosti pri namestitvi prosilcev, ki pa jih ni bilo. Zato tožena stranka meni, da preverjanje aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema ni bilo potrebno, predložene informacije pa niso relevantne, saj tožnikove izjave niso dosegale minimalne stopnje resnosti, da bi se vzpostavila obveznost preverjanja aktualnih podatkov o stanju hrvaškega azilnega sistema. Tožena stranka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, in da tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom odločanja o priznanju mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje.

Tožba

11.Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponoven postopek.

12.Ugovarja, da je na podlagi 23. člena Uredbe Dublin III pristojnost za obravnavo prošnje prešla na Republiko Slovenijo. Meni, da je Republika Hrvaška podala pozitiven odgovor zunaj 6 mesečnega roka, štetega od 4. 12. 2023 in da tega roka ni mogoče podaljševati na način, kot je to storila tožena stranka, sklicujoč se na 34. člen Uredbe Dublin III. Navaja, da je treba upoštevati roke iz 21., 22., 23. in 24. člena Uredbe Dublin III in da je rok iz 23. člena Uredbe Dublin III za posredovanje zahtevka za ponovni sprejem že potekel. Ponavlja, da je tožena stranka razpolagala z vsemi podatki, relevantnimi za odločanje, na podlagi katerih je podala zahtevo 9. 5. 2024, in da informacij na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III ni potrebovala. Republika Hrvaška je odgovorila šele 14. 6. 2024, kar je po izteku 6 mesečnega roka. Obrazložitev tožene stranke je nerazumljiva, saj ni jasno, kateri rok je tožena stranka upoštevala in kako. Tudi v 29. členu Uredbe Dublin III podaljšanje šest mesečnega roka na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III ni predvideno.

13.Zaradi ugotovitve tožene stranke, da tožnik na Hrvaškem ni podal prošnje za mednarodno zaščito, ni pravilna presoja, da se tožnik ni skliceval na težave v zvezi s hrvaškim postopkom za mednarodno zaščito, saj takšnih težav niti ni mogel navajati. Zato bi morala tožena stranka pridobiti aktualne podatke o stanju hrvaškega azilnega sistema.

Odgovor na tožbo

14.V odgovoru na tožbo se tožena stranka sklicuje na ugotovitve v izpodbijanem sklepu. Poudarja, da je v vsebini zahteve za posredovanje informacij po 34. členu Uredbe Dublin III z dne 22. 12. 2023 opredelila svoj dvom, saj iz tožnikovega potnega lista ni bil razviden veljaven vizum in ni bil jasen izvor vstopnega žiga. Zato ni pravilno stališče, da bi lahko zahteva za predajo temeljila že na žigu v potnem listu. V obravnavani zadevi teče šestmesečni rok za predajo od 24. 5. 2024, ko je tožena stranka prejela odgovor Republike Hrvaške o sprejemu tožnika. Iz odgovora Republike Hrvaške z dne 26. 4. 2024 izhaja, da so prstni odtisi tožniku bili odvzeti, da pa niso bili vneseni v sistem zaradi tehničnih težav. Pojasnilo, da tožniku ni bila podeljena nobena zašita niti izdana viza ali dovoljenje za prebivanje, dokazuje pravilnost postopanja tožene stranke glede pošiljanja zahtevka za posredovanje informacij. Tožnik napačno šteje šestmesečni rok od dneva vložitve prošnje, saj se ta rok računa od dneva "proglasitve" pristojne države članice, tj. od 24. 5. 2024. Tožnik ne loči med rokom za posredovanje prošnje za ponovni sprejem in šestmesečnim rokom za predajo. Republika Hrvaška je na zahtevo iz 34. člena Uredbe Dublin III odgovorila 25. 4. 2023, zato je tožena stranka 9. 5. 2024 posredovala prošnjo za ponovni sprejem na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III.

15.V obravnavani zadevi tožena stranka poizvedb po 34. členu Uredbe Dublin III ni opravila glede razlogov za tožnikovo vložitev prošnje za mednarodno zaščito ali morebitno odločitev o tej prošnji, zato ni smiseln tožbeni očitek, da ni pridobila tožnikove privolitve za posredovanje zahtevanih informacij. Poleg tega tožnik skladno z devetim odstavkom 34. člena ni podal zahteve o obveščenosti glede posredovanih podatkov, zato ga ni obveščala.

16.V nadaljevanju tožena stranka navaja, da je tožnik v Republiki Hrvaški ob prijetju policije izrazil namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito, nato pa se po svoji volji ni odločil oditi v azilni dom v Zagrebu, kjer bi bil ustrezno sprejet in bi lahko podal prošnjo. Navedeno potrjuje tudi odgovor pristojnega organa Republike Hrvaške na poslano prošnjo za ponovni sprejem, iz katerega je razvidno, da je tožnik podal namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito 22. 11. 2023 in oddal prstne odtise, ki sicer niso bili zavedeni v evidenci Eurodac, vendar se ni zglasil v sprejemnem centru in podal prošnje za mednarodno zaščito. Pomembno je tudi, da je tožnik po končanem policijskem postopku prejel dokument, na katerem je bil naslov azilnega doma in navodilo, da se mora tam zglasiti v določenem roku. Glede tožbenih očitkov, da tožnik v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, tožena stranka izpostavlja, da ni relevantno, ali je ob prihodu na Hrvaško vložil namero oziroma prošnjo za mednarodno zaščito, ampak je pomembno nesporno dejstvo, da je na Hrvaško prišel. Meni, da se je opredelila do vseh tožnikovih navedb in da tožniku v Republiki Hrvaški pravice ne bodo kršene.

Pripravljalna vloga tožnika

17.Tožnik je najprej popravil pomoto glede navedbe tožnika na koncu vložene tožbe, rekoč da je prišlo do pisne pomote, da pa je sicer v tožbi navedeni A. A. njegov partner, s katerim sta istočasno prišla v Republiko Slovenijo. Upravno sodišče je v njegovi skoraj identični zadevi I U 1439/2024 tožbi ugodilo. Sklicuje se na razloge v sodbi.

Dokazni postopek

18.V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Izvedlo je tudi dokaz z zaslišanjem tožnika.

Presoja sodišča

19.Tožba je utemeljena.

20.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. V 34. členu ta uredba določa mehanizme za izmenjavo informacij med državami članicami. Vsaka država članica sporoči kateri koli drugi državi članici, ki to zahteva, take osebne podatke o prosilcu, kot je to ustrezno, bistveno in ne prekomerno za: (a) določitev odgovorne države članice; (b) obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito; (c) izvajanje katere koli obveznosti iz te uredbe (prvi odstavek 34. člena). Informacije iz prvega odstavka lahko vsebujejo samo: (a) osebne podatke o prosilcu in, kadar je ustrezno, njegovih družinskih članih, sorodnikih ali katerih koli drugih svojcih (polno ime in, kjer je ustrezno, prejšnje ime; vzdevki in psevdonimi; državljanstvo, sedanje ali prejšnje; datum in kraj rojstva); (b) osebne in potne listine (številke, veljavnost, datum izdaje, organ izdaje, kraj izdaje itd.); (c) druge informacije, potrebne za ugotovitev identitete prosilca, vključno s prstnimi odtisi, obdelanimi v skladu z Uredbo (EU) št. 603/2013; (d) kraje prebivanja in smeri potovanja; (e) dokumente za prebivanje ali vizume, ki jih izda država članica; (f) kraj, kjer je bila prošnja vložena; (g) datum, na katerega je bila vložena morebitna prejšnja prošnja za mednarodno zaščito, datum, na katerega je bila vložena sedanja prošnja, doseženo stopnjo v postopku in morebitno sprejeto odločitev (drugi odstavek 34. člena). Kakršno koli zahtevo po informacijah se pošlje samo v zvezi s posamezno prošnjo za mednarodno zaščito. V njej so navedeni razlogi na katerih temelji in, če je njen namen preveriti, ali obstaja merilo, po katerem bo verjetno prišlo do odgovornosti države članice, na katero je zahteva naslovljena, je navedeno, na katerih dokazih, vključno z ustreznimi informacijami iz zanesljivih virov o načinih in sredstvih, s katerimi prosilci vstopajo na ozemlja držav članic, ali na katerem konkretnem in preverljivem delu izjav prosilca zahteva temelji. Razume se, da take ustrezne informacije iz zanesljivih virov niso same po sebi zadostne za določitev odgovornosti in pristojnosti države članice po tej uredbi, vendar lahko prispevajo k ovrednotenju drugih navedb v zvezi s posameznim prosilcem (četrti odstavek 34. člena). Država članica, na katero je zahteva naslovljena, mora odgovoriti v petih tednih. Morebitne zamude pri predložitvi odgovora se ustrezno utemelji. Neupoštevanje pettedenskega roka države članice, na katero je zahteva naslovljena, ne odvezuje od njene obveznosti, da odgovori. Če država članica, na katero je bila naslovljena zahteva in ki ni upoštevala najdaljšega roka, z opravljenim poizvedovanjem pridobi informacije, iz katerih je razvidno, da je odgovorna, ta država članica med razlogi zavrnitve izpolnitve zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ne sme navesti izteka rokov iz členov 21, 23 in 24. V tem primeru se roka za predložitev zahteve za sprejem oziroma ponovni sprejem, določena v členih 21, 23 in 24, podaljšata za obdobje, ki je enako zamudi pri odgovoru s strani države članice, na katero je zahteva naslovljena (peti odstavek 34. člena).

21.Tožena stranka je izpodbijani sklep izdala na podlagi ocene tožnikovih izjav na osebnem razgovoru (5. člen Uredbe Dublin III) in ugotovitve, da ni podana utemeljena domneva, da v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Pri tem je ob upoštevanju, da je na to državo po tem, ko je tožnik v Republiki Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito, naslovila zahtevo po 34. členu Uredbe Dublin III, menila, da se je rok treh mesecev za predajo tožnika podaljšal za obdobje zamude Republike Hrvaške pri predložitvi odgovora in da torej še ni potekel. Po presoji tožene stranke odgovornost Republike Hrvaške za obravnavanje tožnikove prošnje za priznanje mednarodne zaščite temelji na petem odstavku 20. člena Uredbe Dublin III, s čimer se je Republika Hrvaška strinjala.

22.Med strankama ni sporno, da je tožnik pri toženi stranki 4. 12. 2023 vložil prošnjo za mednarodno zaščito; da ob takratnem preverjanju evidence Eurodac vanjo ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški; da iz žiga v tožnikovi potni listini izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023; da je tožena stranka zato, da bi izvedela, na kakšni podlagi je tožnik vstopil v Republiko Hrvaško brez vizuma, tej državi 22. 12. 2023 posredovala zahtevek za informacije v skladu s 34. členom Uredbe Dublin III; da je Republika Hrvaška na zahtevek iz 34. člena Uredbe Dublin III odgovorila 26. 4. 2024, rekoč, da je tožnik 20. 11. 2023 izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito; da je tožena stranka Republiki Hrvaški 9. 5. 2024 posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III in da je v zvezi s tem 14. 6. 2024 prejela pritrdilni odgovor.

23.V obravnavani zadevi je sporno, ali je pravilno sklicevanje tožene stranke, da se je rok za predložitev zahteve za ponovni sprejem iz drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III podaljšal za obdobje, ko Republika Hrvaška ni odgovorila na zahtevo za izmenjavo informacij na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III. Po stališču tožene stranke ta rok ni potekel in je bila zahteva podana pravočasno. Tožnik nasprotno meni, da je tožena stranka razpolagala s podatki za določitev odgovorne države članice že na dan, ko je vložil prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji (4. 12. 2023), zato bi morala zahtevo za njegov ponovni sprejem poslati najkasneje v treh mesecih od tega datuma, torej do 4. 2. 2024. Ker je tako ravnala šele 9. 5. 2024, je za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Slovenija.

24.V zvezi s tem je Sodišče EU (v nadaljevanju SEU) že sprejelo stališče, da morajo biti postopki za sprejem in ponovni sprejem oseb obvezno izvedeni v skladu s pravili, določenimi med drugim v poglavju VI Uredbe Dublin III, in da morajo biti izvedeni zlasti ob spoštovanju več zavezujočih rokov.

25.Člen 21(1) Uredbe Dublin III tako določa, da je treba zahtevo za sprejem podati čim hitreje, vsekakor pa tri mesece od datuma, na katerega je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena. Ne glede na ta prvi rok je treba v primeru zadetka v sistemu Eurodac, ki se ujema s podatki, zabeleženimi v skladu s členom 14 Uredbe Eurodac, to zahtevo podati v dveh mesecih od prejema tega zadetka.

26.Podobno člen 23(2) Uredbe Dublin III določa, da se zahteva za ponovni sprejem zadevne osebe poda čim hitreje oziroma v dveh mesecih od prejema zadetka Eurodac, kot je opredeljeno v členu 9(5) Uredbe Eurodac. Če ta zahteva temelji na dokazih, ki niso pridobljeni iz sistema Eurodac, se zaprošeni državi članici pošlje v treh mesecih od datuma, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III vložena prošnja za mednarodno zaščito.

27.SEU je v zvezi z navedenimi roki že poudarilo, da je zakonodajalec Unije določil učinke izteka teh rokov tako, da je v členu 21(1), tretji pododstavek Uredbe Dublin III in v členu 23(3) te uredbe pojasnil, da je, kadar navedene zahteve niso podane v navedenih rokih, za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito odgovorna država članica prosilka.

S temi določbami je zakonodajalec Unije postopka za sprejem in ponovni sprejem uredil z nizom zavezujočih rokov, ki odločilno prispevajo k uresničevanju cilja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, navedenega v uvodni izjavi 5 Uredbe Dublin III, z zagotovitvijo, da se bosta ta postopka izvajala brez nepotrebnega odlašanja.

Ta niz zavezujočih rokov kaže na pomen, ki ga zakonodajalec Unije pripisuje hitri določitvi države članice, ki je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, in na to, da mora po mnenju tega zakonodajalca ob upoštevanju cilja zagotavljanja učinkovitega dostopa do postopkov za priznanje mednarodne zaščite in neogrožanja hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito take prošnje po potrebi obravnavati država članica, ki ni tista, ki je bila določena za odgovorno na podlagi meril iz poglavja III te uredbe.

Na podlagi teh izhodišč je SEU glede trajanja dodatnega postopka ponovne proučitve odgovorne države članice po določbi drugega odstavka 5. člena Izvedbene uredbe,

sprejelo stališče, da je ta določen strogo in predvidljivo, in sicer tako zaradi pravne varnosti vseh zadevnih strank kot zaradi zagotavljanja usklajenosti z natančnim časovnim okvirom, določenim z Uredbo Dublin III, in zato, da ne bi bil ogrožen cilj hitre obravnave prošenj za mednarodno zaščito, ki mu ta uredba sledi.

SEU je dodalo, da postopek ponovne proučitve, ki bi trajal nedoločen čas, zaradi česar ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas, ne bi bil združljiv s tem ciljem hitre obravnave.

Razlaga omenjenega drugega odstavka 5. člena Izvedbene uredbe, v skladu s katero bi bil dodatni postopek ponovne preučitve omejen le z "razumnim" rokom za odgovor, katerega dolžina ni vnaprej določena, bi bila po mnenju SEU v nasprotju s cilji Uredbe Dublin III, bila pa bi tudi nezdružljiva s splošno sistematiko postopkov sprejema in ponovnega sprejema, kakor sta zasnovana s to uredbo in ki ju je zakonodajalec Unije posebej omejil z roki, ki so jasno določeni, predvidljivi in razmeroma kratki.

28.Iz vseh povzetih stališč SEU torej jasno izhaja, da je cilj rokov, vključno z roki iz 21., 23. in 24. člena Uredbe Dublin III, hitra obravnava prošenj za mednarodno zaščito, brez nepotrebnega odlašanja, in da postopek, ki bi trajal nedoločen čas, zaradi česar ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas, ne bi bil združljiv s tem ciljem.

29.Med strankama ni sporno, da tožnik v potni listini nima vizuma in da iz žiga v tožnikovi potni listini izhaja, da je v Republiko Hrvaško vstopil 20. 11. 2023 ter da v Centralni evidenci Eurodac ni bil vpisan kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Hkrati iz tožnikovih izjav na osebnem razgovoru dne 4. 6. 2024 izhaja, da se je hrvaškim policistom predal sam, da je po zaslišanju na policijski postaji in odvzetih prstnih odtisih dobil poziv, da se mora zglasiti v Azilnem domu (kar kaže na podajo namere za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, morda celo vložitev prošnje). To kaže na vzpostavitev položaja bodisi iz prvega odstavka 21. člena (zahteva za sprejem) Uredbe Dublin III bodisi iz prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena Uredbe Dublin III (zahteva za ponovni sprejem). Za rešitev navedenega upravnega spora razjasnitev ni potrebna, saj je rok za predložitev zahteve po obeh določbah (v primeru, da ni zadetka v Eurodacu) enak, to je tri mesece. To pomeni, da bi morala tožena stranka podati zahtevo za (ponovni) sprejem tožnika v treh mesecih od 4. 12. 2023, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, torej do 4. 2. 2024.

30.Neutemeljeno je sklicevanje tožene stranke v izpodbijanem sklepu na določbe 34. člena Uredbe Dublin III, ki določajo mehanizme za izmenjavo informacij med državami članicami. Peti odstavek tega člena sicer omogoča podaljšanje rokov za predložitev zahteve za sprejem oziroma ponovni sprejem za obdobje, ki je enako zamudi pri odgovoru s strani države članice, na katero je zahteva naslovljena, vendar pa ta določba ureja le razmerje med državama članicama. Nanaša se namreč na položaj, ko bi država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, sicer odgovorila nanjo, vendar po preteku pettedenskega roka, z opravljenim poizvedovanjem pa bi pridobila informacije, iz katerih je razvidno, da je odgovorna, in bi ta država članica (tudi) na podlagi navedene zamude zavrnila zahtevo za ponovni sprejem s sklicevanjem, da se je iztekel rok za podajo zahteve za (ponovni) sprejem. Navedena določba torej preprečuje vzpostavitev stanja, ko država članica, na katero je bila zahteva naslovljena, ne upošteva pettedenskega roka in z opravljenim poizvedovanjem pridobi informacije, iz katerih je razvidno, da je odgovorna, nato pa zavrne izpolnitev zahteve za (ponovni) sprejem zaradi poteka roka za predložitev táke zahteve. Le za take primere je predvideno podaljšanje rokov iz 21., 23. in 24. člena Uredbe Dublin III. To tudi jasno pomeni, da navedena določba petega odstavka 34. člena Uredbe Dublin III ne ureja drugače zgoraj povzetih izhodišč SEU v zvezi z uresničevanjem cilja hitre obravnave prošenj tako, da bi z vidika razmerja med državo članico, ki poda táko zahtevo, in prosilcem za mednarodno zaščito, ki v njej vloži prošnjo v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III, na novo določila ali podaljševala rok iz prvega odstavka 21. člena ali prvega pododstavka drugega odstavka 23. člena te uredbe. To bi namreč nasprotovalo tako pravni varnosti vseh zadevnih strank kot tudi usklajenosti z natančnim časovnim okvirom, določenim z Uredbo Dublin III. Tako kot ni združljiv s ciljem hitre obravnave postopek ponovne proučitve, ki bi trajal nedoločen čas,

tako tudi ni dopustna razlaga 34. člena Uredbe Dublin III, ki bi v primeru neodziva zaprošene države v postavljenem roku za dlje časa dejansko onemogočala iztek roka za podajo zahteve. Tudi v tem primeru namreč daljši čas ne bi bilo odločeno o tem, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje, s čimer bi bilo obravnavanje take prošnje odloženo za dlje časa ali morda celo za nedoločen čas.

Postopke sprejema in ponovnega sprejema pa je zakonodajalec Unije posebej omejil z roki, ki so "jasno določeni, predvidljivi in razmeroma kratki".

31.Vse navedeno velja še toliko bolj v okoliščinah konkretnega primera, ko je tožnikov pooblaščenec že v upravnem postopku

31.utemeljeno ugovarjal, da čakanje na odgovor Republike Hrvaške po 34. členu Uredbe Dublin III ni bilo potrebno. Tožena stranka bi zahtevo za (ponovni) sprejem lahko podala v roku treh mesecev, in sicer na podlagi informacij, ki jih je imela v času vložitve prošnje v Republiki Sloveniji (vstop v Republiko Hrvaško brez vizuma). Če je menila, da navedeno za podajo zahteve ni dovolj, pa bi lahko s tožnikom v roku treh mesecev od podaje prošnje opravila osebni razgovor na podlagi 5. člena Uredbe Dublin III. Ta je izrecno namenjen "olajšanju postopka določanja odgovorne države članice" in bi informacije (o podani nameri in odvzetih prstnih odtisih), ki jih je tožnik navedel na razgovoru 4. 6. 2024, dobila že v navedenem časovnem okviru. Tako pa tožena stranka pri podaji prošnje tožnika npr. ni vprašala ničesar v zvezi z vstopnim žigom v njegovem potnem listu, niti ga ni vprašala glede drugih okoliščin, pomembnih za ugotovitev, ali je v Republiki Hrvaški izrazil namero za vložitev prošnje oziroma ali je takšno prošnjo že vložil (iz zapisnika z dne 4. 12. 2024 izhaja, da naj bi tožnik na vprašanje, ali je predhodno vložil prošnjo v "drugih državah" odgovoril nikalno, iz dokumenta Policijske postaje Brežice št. 225-2381/2023/1 (3J697-85) z dne 21. 11. 2023 pa, da naj bi tožnik v Republiki Hrvaški bil registriran ter napoten v Azilni dom v Zagreb, kar sta nasprotujoči informaciji in bi ju toženka morala (pravočasno) raziskati). Informacije, s katerimi je torej tožena stranka razpolagala, oziroma ki bi jih lahko pridobila v roku treh mesecev od podaje prošnje, so kazale na položaj za podajo zahteve za ponovni sprejem, ki jo je tožena stranka kasneje tudi podala. V izpodbijani odločbi (ne pa več v odgovoru na tožbo) se tožena stranka sicer nejasno brani, da je lahko vstopni žig v potnem listu na osnovi petega odstavka priloge II: Dokazila Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. 1. 2014 o spremembi Uredbe (ES) št. 1560/2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003, "samo kot dokaz v postopkih, ki velja za določitev odgovorne države članice v primerih, ko je prosilec državljan države, za katero ne velja vizumska obveznost", in da zato, ker je tožnik državljan Ruske federacije, Republiki Hrvaški ni mogla poslati zahtevka za sprejem. A to ni vsebina petega odstavka Priloge II, Seznama A: Dokazila.

32.Tudi sicer je iz obrazložitve izpodbijanega sklepa razvidno, da je pristojni organ Republike Hrvaške odgovoril na navedeno zahtevo za izmenjavo informacij na podlagi 34. člena Uredbe Dublin III dne 26. 4. 2024, na zahtevo za ponovni sprejem tožnika na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III pa sprva ni odgovoril, kasneje, 14. 6. 2024, pa je Republika Hrvaške sprejela odgovornost. Tudi ob takih okoliščinah je jasno, da ni vzpostavljen položaj iz petega odstavka 34. člena Uredbe Dublin III, saj se Republika Hrvaška ni sklicevala na potek rokov za podajo zahteve in je sprejela odgovornost za obravnavo tožnikove prošnje.

33.Glede na vse navedeno, sodišče ugotavlja, da se je trimesečno obdobje od 4. 12. 2023, ko je bila v smislu člena 20(2) Uredbe Dublin III v Republiki Sloveniji vložena prošnja za mednarodno zaščito, zaključilo 4. 2. 2024. Glede na to, da je tožena stranka podala zahtevo za ponovni sprejem šele 9. 5. 2024, se je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v skladu s tretjim odstavkom 23. člena Uredbe Dublin III prenesla na Republiko Slovenijo. ZMZ-1 v drugem odstavku 51. člena v zvezi s tem določa, da če po izvršljivem sklepu, s katerim se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica, odgovorna država članica prosilca ne sprejme na svoje ozemlje oziroma ga v odgovorno državo članico ni možno predati zaradi drugih razlogov, pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito. V obravnavani zadevi bo torej tožena stranka na podlagi navedene zakonske določbe in ob spoštovanju načelu zakonitosti morala ravnati na opisani način, saj je izpodbijani sklep postal izvršljiv z njegovo dokončnostjo (z vročitvijo sklepa tožeči stranki, ki ni vložila predloga za izdajo začasne odredbe).

34.Ob takih okoliščinah je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, s čimer je nastal položaj, kot da do te odločitve ne bi prišlo. Zato bo morala tožena stranka obravnavati tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito.

35.Glede na povedano, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

-------------------------------

1Uredba EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2S to pravno podlago Uredba Dublin III prvi državi članici, v kateri je bila vložena prošnja za mednarodno zaščito, dodeljuje posebno vlogo. Ta država članica je tako na podlagi petega odstavka 20. člena te uredbe v bistvu zavezana ponovno sprejeti prosilca, ki je v drugi državi članici, dokler postopek določanja odgovorne države članice ni končan (glej sodbo Sodišča Evropske unije C-670/16, Mengesteab, z dne 26. 7. 2017, 93. točka obrazložitve).

3Glej v tem smislu sodbo z dne 26. julija 2017, Mengesteab, C-670/16, EU:C:2017:587, točki 49 in 50, ter z dne 25. januarja 2018, Hasan, C-360/16, EU:C:2018:35, točka 60.

4Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 60.

5Glej v tem smislu sodbe z dne 26. 7. 2017, Mengesteab, C‑670/16, točki 53 in 54; z dne 25. 10. 2017, Shiri, C‑201/16, točka 31, in z dne 25. 1. 2018, Hasan, C‑360/16, točka 62.

6Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 70.

7Gre za Uredbo Komisije (ES) št. 1560/2003 z dne 2. septembra 2003 o podrobnih pravilih za uporabo Uredbe Sveta (ES) No 343/2003 o določitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL, posebna izdaja v slovenščini, poglavje 19, zvezek 6, str. 200), kakor je bila spremenjena z Izvedbeno uredbo Komisije (EU) št. 118/2014 z dne 30. januarja 2014 (UL 2014, L 39, str. 1).

8Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 74.

9Prav tam, točka 84.

10Iz petega odstavka tega člena je razvidno, da mora država članica, na katero je zahteva naslovljena, odgovoriti v petih tednih. Morebitne zamude pri predložitvi odgovora se ustrezno utemelji. Neupoštevanje pettedenskega roka države članice, na katero je zahteva naslovljena, ne odvezuje od njene obveznosti, da odgovori. Če država članica, na katero je bila naslovljena zahteva in ki ni upoštevala najdaljšega roka, z opravljenim poizvedovanjem pridobi informacije, iz katerih je razvidno, da je odgovorna, ta država članica med razlogi zavrnitve izpolnitve zahteve za sprejem ali ponovni sprejem ne sme navesti izteka rokov iz členov 21, 23 in 24. V tem primeru se roki za predložitev zahteve za sprejem oziroma ponovni sprejem, določena v členih 21, 23 in 24, podaljšata za obdobje, ki je enako zamudi pri odgovoru s strani države članice, na katero je zahteva naslovljena.

11Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 74.

12Sodba z dne 13. 11. 2018, X, C-47/17 in C-48/17, točka 74.

13Prav tam, točka 84.

14Zapisnik o osebnem razgovoru z dne 4. 6. 2024, str. 5.

15Ta se glasi: 5. Veljavni vizumi (člen 12(2) in (3) in vizumi, katerih veljavnost je pretekla pred manj kot šestimi meseci (in datum začetka njihove veljavnosti) (člen 12(4)) Neposredni dokazi - izdani vizum (veljaven ali potekel, kot je primerno), - izvlečki iz registrov tujcev ali podobnih registrov,- pozitivni rezultat (zadetek), ki se prenese prek VIS v skladu s členom 21 Uredbe (ES) št. 767/2008, - poročila/potrditve informacij s strani države članice, ki je izdala vizum.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 34, 34/5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.