Jedro

Spor o (ne)obstoju dedne pravice je premoženjskopravni spor, v katerem je dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima tožnica zakonito dedno pravico po pokojnem V. V. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožena stranka povrniti tožeči stranki v znesku 63.810 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Med tožečo stranko in pok. V. V. ni nikoli obstajala zunajzakonska skupnost. To lahko potrdijo številne priče. Sodbi sodišč druge in prve stopnje naj se zato razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni dovoljena.

Tožeča stranka je s tožbo zahtevala, naj se ugotovi, da ima dedno pravico po pok. V. V. Spor o (ne)obstoju dedne pravice je premoženjskopravni spor, v katerem je dovoljenost revizije kot izrednega pravnega sredstva odvisna od vrednosti spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Po drugem odstavku 186. člena ZPP mora namreč tožnik v primeru, ko je pravica do revizije odvisna od vrednosti spornega predmeta in predmet tožbenega zahtevka ni denarni zahtevek, navesti vrednost spornega predmeta v tožbi.

Navedena vrednost je potrebna zaradi določbe 382. člena ZPP. Po drugem in tretjem odstavku tega člena namreč ni revizije v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega v zakonu določenega zneska. Tožeča stranka bi torej morala navesti vrednost spornega predmeta, česar pa ni storila. Tožena stranka bi sicer lahko zahtevala, da naj tožeča stranka navede vrednost tožbenega zahtevka, vendar pa tudi ona take zahteve ni postavila.

Zaradi takšnega ravnanja pravdnih strank vrednost spornega predmeta sploh ni bila navedena. Zato si nobena od strank ni zagotovila pravice do revizije. Revizija tožene stranke zato ni dovoljena, zaradi česar jo je moralo revizijsko sodišče zavreči (392. člen ZPP).