Jedro

Ker tožniku ni bila priznana pravica do razporeditve oz.

zaposlitve na drugem ustreznem delu, že zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan izplačati nadomestilo plače zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delu zaradi invalidnosti, ki je posledica bolezni, od nastanka invalidosti do izdaje sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da je toženec dolžan tožniku izplačevati nadomestilo vsakega 1. v mesecu od izdaje sodbe dalje. Prvostopno sodišče je dokončno odločbo toženca z dne 15.10.2001 kot pravilno in zakonito potrdilo ter odločilo, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in sicer zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem navaja, da se je kot zdrava oseba zaposlil v P. V. dne 7.6.1982. V zelo kratkem času je zbolel in je bil po petih letih ocenjen kot invalid III.

kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni. Pri tem je invalidska komisija menila, da je invalidnost nastala že pred zaposlitvijo v P. V., torej pred 7.6.1982. Na podlagi takega izvedenskega mnenja mu je toženec dne 23.9.1987 izdal odločbo, da nima pravice do nadomestila plače iz razloga, ker naj bi invalidnost nastala že pred zaposlitvijo v P. V. Tako odločitev je izpodbijal tudi pred takratnim sodiščem, vendar pa je bil pri tem neuspešen. Tožnik meni, da mu je bila s tem povzročena krivica. Kot član invalidske komisije je namreč sodeloval zdravnik, ki mu je izdal zdravniško spričevalo glede njegove delazmožnosti v rudniku, medtem ko je kot član invalidske komisije menil, da je invalidnost nastala že pred zaposlitvijo v P. V. Od dneva nastanka invalidnosti dalje se je zdravstveno stanje slabšalo, zato tožnik meni, da je upravičen do nadomestila plače kot invalid, zaposlen na drugem ustreznem delu.

Delo na drugem ustreznem delu je namreč bistveno manj plačano od dela, na katerem je delal pred nastankom invalidnosti, torej v jami.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/04 - ZPP).

Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi toženec, tožnik ponovno uveljavlja priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja in sicer pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Postopek v zvezi z ugotavljanjem invalidnosti in priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja je bil namreč voden pri pravnem predniku toženca, pri čemer je le-ta s prvostopno odločbo št. I-988.880 z dne 25.9.1987, potrjeno z drugostopno odločbo opr. št. I-988.880 z dne 16.6.1988, odločil, da tožnik zaradi posledic bolezni ni sposoben opravljati dela in naloge nakladanje na vzdržbi. V polnem delovnem času pa je sposoben opravljati delo izven jame, kjer ni prepiha, prahu in kjer ni potrebno vsakodnevno tuširanje po opravljenem delu. Tudi ni sposoben za dela na višini. Nadalje je bilo odločeno, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravic iz invalidskega zavarovanja, to pa iz razloga, ker naj bi pri tožniku obstajala popolna izguba zmožnosti za dela in naloge nakladanje na vzdržbi že ob nastopu tega dela. Tožnik je omenjeno odločitev izpodbijal tudi pred takratnim sodiščem, pri čemer je bila s prvostopno odločbo opr. št. Si 352/89 z dne 26.12.1989, in z drugostopno odločbo št. I Sp 122/90-3 z dne 12.4.1990, odločitev toženca kot pravilna in zakonita potrjena.

S pravnomočno odločitvijo torej tožnik ni pridobil nobenih pravic iz invalidskega zavarovanja, torej tudi ne pravice do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo. Priznanje navedene pravice pa je en od osnovnih pogojev za priznanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Kot je to določeno v 1. odst. 133. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami - ZPIZ) v zvezi z 446. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 - ZPIZ-1) pravico do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu lahko ima delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na podlagi priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve opravlja preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Ker tožniku ni bila priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo, že zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na delo takratne invalidske komisije, so torej za rešitev predmetne zadeve pravno irelevantne, kajti omenjeno bi moral tožnik uveljavljati že v postopku, ki je bil pri pravnem predniku toženca voden v letu 1987 in ki se je, kot je bilo to že obrazloženo, končal z odločbo sodišča opr. št. I Sp 122/90 z dne 12.4.1990, ne pa šele v novem postopku, ki ga je tožnik sprožil z vložitvijo zahteve dne

26.2.2001.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.