Jedro

Dokazno breme, da je bila plača tožniku v celoti izplačana, je na toženi stranki (delodajalcu).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sodbo na podlagi odpovedi (ki ni pod pritožbo) toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova neto plač za obdobje od novembra 2007 do junija 2008 plačati 20.380,36 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in z zapadlostjo razvidno iz izreka (I. točka izreka); da je dolžna tožniku za obdobje od julija 2008 do 26. 1. 2009 obračunati bruto plače v skupnem znesku 30.333,47 EUR, in sicer od julija do decembra 2008, vsakomesečno v višini ... EUR ter za januar 2009 v višini ... EUR, od teh zneskov odvesti pripadajoče davke in prispevke ter tožniku izplačati ustrezne neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne v mesecu za pretekli mesec, kar pa je zahteval tožnik drugače, to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od konkretnih neto zneskov, je zavrnilo (II. točka izreka); da je dolžna tožniku iz naslova stroškov za prehrano za obdobje od novembra 2007 do 26. 1. 2009 plačati 1.376,41 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in z zapadlostjo, razvidno iz izreka, višji zahtevek, to je plačilo zneska 93,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2008 dalje pa zavrnilo (III. točka izreka); da je dolžna tožniku obračunati regres za letni dopust za leti 2007 in 2008 in sicer za leto 2007 v bruto znesku 617,59 EUR, za leto 2008 pa v bruto znesku 700,00 EUR, od navedenih zneskov odvesti akontacijo dohodnine, tožniku pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska regresa za leto 2007 od 2. 7. 2007 dalje do plačila, od neto zneska regresa za leto 2008 pa od 2. 7. 2008 dalje do plačila (IV. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neplačane premije dodatnega pokojninskega zavarovanja v višini 1.949,78 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, odpravnino v višini ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2009 dalje do plačila, odškodnino v višini 10.922,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 1. 2009 (V. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 484,76 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje v I., II., III. in IV. točki ugodilnega dela sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in samo odloči ali pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožba navaja, da sodišče ni ocenilo dejanskega izključnega vpliva tožnika na delovni proces in vodenje družbe pri toženi stranki, kar je ključnega pomena za pravilno in pravično odločitev. Imaginarni pravni osebi je naložilo vse obveznosti, ki izhajajo iz poslovanja in delovanja družbe, kar je nesprejemljivo. Družbo kot pravno osebo vodijo fizične osebe, v tem primeru je to bil nesporno tožnik. Pri toženi stranki je bilo zaposlenih 5 do 6 delavcev, med njimi tudi tožnik. Dejanja tožnika, ki je dejansko vodil družbo, so privedla toženo stranko kot pravno osebo na rob bankrota. V sodnem postopku je bilo z izvedencem ugotovljeno, da je tožnik prejemal plačo v gotovini, kjer je bilo tako tudi dogovorjeno s tožnikom in tudi v tem ni nič spornega. Tožnik je nesporno prejel izplačane vse plače do vključno januarja 2009 in so bili poravnani za to obdobje tudi vsi prispevki, kar je bilo razvidno tudi iz izvedeniškega mnenja, ki ga je predložila tožena stranka. Tega tožena stranka ni mogla dokazati drugače kot z zaslišanjem predlaganih prič, to je fizičnih oseb. Sicer pa tudi iz predložene pogodbe o zaposlitvi nesporno izhaja, da je bil tožnik svetovalec za finančno komercialne posle, ki jih je opravljal in je bil za to dobro plačan. V kolikor je za sodišče nesporna višina plače, ki izhaja iz pogodbe o zaposlitvi, bi morala biti tudi nesporna dejanska funkcija in odgovornost tožnika pri toženi stranki, ki je pravna oseba. V kolikor so bili izdani obračuni plač, so bila nesporno izvedena tudi plačila plač, kar je bil za prokurista tožene stranke pisni dokaz, da si tožnik izplačuje plačo in drugih dokazov, pisnih potrdil o izplačilu plače ni zahteval. Tudi tožnik ni nikoli zatrjeval ali opozarjal na neizplačilo plač ali dela plače. Prokurist je bil prepričan, da se tožniku plačujejo prispevki, sicer bi bila zoper toženo stranko kot pravno osebo uvedena davčna izvršba. Pa te ni bilo. Sodišče je tožniku priznalo tudi stroške za malico, čeprav je življenjsko logično, pa tudi običajna praksa je bila v družbi, da so delavci med njimi tudi tožnik, imeli zagotovljeno malico pri toženi stranki, ki se je ukvarjala ne samo s peko kruha ampak tudi z drugimi delikatesnimi izdelki. Tožena stranka je tako vsem delavcem, med njimi tudi tožniku, zagotovila prehrano med delom, kar pa ni nujno izplačilo v denarju. Sodišče je tožniku priznalo tudi regrese z zakonskimi zamudnimi obrestmi, čeprav do tega ni upravičen, kar izhaja iz pogodbe o zaposlitvi. Glede na zatrjevanje samega tožnika je šlo toženi stranki slabo, zato je bila upravičena izplačati regres tudi do novembra v posameznem koledarskem letu, zato je tek obresti napačen. Tožnik je bil vodilni delavec v družbi, dejansko prakso, ki jo je sam zahteval, da se mu plača izplačuje v gotovini, pa je zlorabil v sodnem postopku z zatrjevanjem, da plače ni dobival. Sodišče je tožnika brez razumljivega razloga štelo za šibkejšo stranko v delovnem procesu in nekritično sledilo le zatrjevanjem tožnika. Tudi tožena stranka dejstva izplačila plač pretežno v gotovini, ki ga je uvedel in prakticiral sam tožnik, ne more dokazati z listinami. To lahko dokaže le s pričami in zaslišanjem tako tožnika kot predlaganih prič, ki so prejemale navodila izključno od tožnika o načinu in višini izplačevanja plač ter z izvedeniškim mnenjem. Napačna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati plačo v času od julija 2008 do 26. 1. 2009 v bruto višini ... EUR mesečno, ker ni dokazala, da bi tožniku izplačevala plačo v spornem obdobju. Za navedeno obdobje so bili nesporno poravnani vsi prispevki, kar je potrdil sam tožnik in tudi dejstvo, da je tožnik že od leta 2010 upokojen. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere pavšalno opozarja pritožba, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu svetovalec za finančno komercialne posle od 15. 5. 1992 do 26. 1. 2009, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi njegove izredne odpovedi (4. alinea 1. odstavka 112. člena ZDR), saj je zadnjo plačo prejel izplačano v oktobru 2007, z bistveno zamudo pa delno za november 2007. Pred izredno odpovedjo je toženko pozval k plačilu, vendar se ta ni odzvala, zato je vložil predmetno tožbo.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) ureja plačilo za delo v členih od 126. do 140. V 135. členu ZDR določa, da je delodajalec dolžna izdati delavcu ob vsakem izplačilu plače in do 31. 1. novega koledarskega leta pisni obračun plače in nadomestila plače za plačilno obdobje oziroma za preteklo koledarsko leto, iz katerega sta razvidna tudi obračun in plačilo davkov in prispevkov. Na podlagi Zakona o evidencah na področju dela in socialne varnosti (ZEPDSV, Ur. l. RS, št. 40/2006) je bila tožena stranka dolžna voditi evidenco o plačah, vendar pa te svoje obveze tožena stranka očitno ni spoštovala. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da naj bi tožniku izplačevala plačo v gotovini, za katero pa tožniku ni dala v podpis nobene listine in tudi ne razpolaga z dokazili o tem, da je tožnik plačo dejansko prejel. Upoštevaje načelo povezanosti trditvenega in dokaznega bremena iz 212. člena ZPP namreč ni dovolj, da tožena stranka le zatrjuje, da je tožniku izplačala plačo v celoti v gotovini. Za zatrjevana dejstva namreč mora tožena stranka ponuditi dokaze. Torej bi morala tožena stranka zatrjevati skupaj s predloženimi dokazi, da so bili tožniku dejansko izplačani zneski plače navedeni v plačilnih listih. Dokazno breme, da je bila plača tožniku v celoti izplačana je na tožencu. Toženec mora imeti za vsako gotovinsko izplačilo tožniku tudi ustrezni dokument o izvršenem plačilu (blagajniški izdatek oziroma prejemek), katerega bi morali delavci prejemniki tudi podpisati. Toženec je gospodarski subjekt, ki mora ravnati v skladu z določbami Zakona o dohodnini, Zakona o delovnih razmerjih ter drugimi materialnimi predpisi, ki zavezujo delodajalca na pravilno in verodostojno vodenje evidenc o plačah ter vseh izplačilih.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče ni zaslišalo prokurista, ki bi pojasnil, da je tožnik prejel izplačilo plače v gotovini. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokaz z zaslišanjem prokurista, saj tožena stranka pisnega dokaza, da so izplačila dejansko izplačana ne more nadomestiti z zaslišanjem prokurista. Prav tako izvedensko mnenje, izdelano v pravdni zadevi P 646/2011, v kateri tožena stranka od tožnika zahteva vrnitev posojila, ne dokazuje poplačila vtoževanih terjatev iz delovnega razmerja, kar je predmet tega spora. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da je tožniku v spornem obdobju izplačevala plačo v dogovorjeni višini, razvidni iz predloženih plačilnih list. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo podatke iz plačilnih list, saj so bile te sestavljene s strani tožene stranke, tožena stranka pa mora paziti na svoje poslovanje in kot delodajalec nadzirati delo pristojnih delavcev (računovodje). Ker tožena stranka ni dokazala, da bi v vtoževanem obdobju od novembra 2007 do prenehanja delovnega razmerja tožnika z dne 26. 1. 2009 v celoti izpolnila obveznost tožnika iz naslova plač, je sodišče prve stopnje pravilno zahtevku delno ugodilo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Neutemeljen in protispisen je pritožbeni očitek, da je tožena stranka tožniku od bruto zneskov plačala prispevke, kar naj bi potrdil tožnik v svoji izpovedbi, saj se sicer ne bi mogel v letu 2010 upokojiti. V kolikor bi tožena stranka dejansko za tožnika poravnala plačilo prispevkov in davkov, bi v dokaznem postopku predložila kot dokaz pisni obračun, iz katerega je razviden tudi obračun in izplačilo davkov in prispevkov ustreznim zavodom oziroma pridobila potrdilo od ustreznih zavodov, da so bili za tožnika poravnani zakonsko predpisani davki in prispevki, kar pa ni izkazala.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožene stranke, da tožnik ni upravičen do povračila nadomestila stroškov za prehrano, ker naj bi imel pri toženi stranki prehrano zagotovljeno, saj je podjetje, ki se ukvarja s peko kruha in drugimi proizvodi. Navedena pritožbena navedba je protispisna, saj je iz predloženih plačilnih list razvidno, da je tožena stranka tožniku obračunavala poleg prevoza na delo tudi stroške prehrane (A8 in B5), ki pa jih ni izplačala.

Glede na to, da tožena stranka regres za letni dopust za leto 2007 in 2008 izpodbija le pavšalno in neobrazloženo, je pritožbeno sodišče v tem delu izpodbijano sodbo preizkusilo le v okviru preizkusa po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožnik v letu 2007 in 2008 pridobil pravico do celotnega letnega dopusta, posledično pa tudi do izplačila celotnega regresa za letni dopust. Višina regresa je bila določena v Kolektivni pogodbi o načinu usklajevanja plač, povračilu stroškov v zvezi z delom in regresu za letni dopust (Ur. l. RS, št. 76/2006) in v tarifni prilogi h Kolektivni pogodbi za kmetijsko in živiljsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 71/2008), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in tožniku prisodilo vtoževani regres, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2007 in 2. 7. 2008 dalje. Pritožbeni očitek, da je tožena stranka imela težave s poslovanjem in bi iz tega razloga lahko regres tožniku izplačala v novembru tekočega leta, prestavlja pritožbeno novoto, pri čemer pritožnik ni izkazal, da teh dejstev brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

Ker niso bili podani nisti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP).