Jedro

Šteje se, da tožnik ni spremenil zaposlitve v smislu upoštevanja delovne dobe pri delodajalcu, kljub temu da k družbi V. A. d.o.o. ni prešel na podlagi pisne pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Družba V. A. d.o.o. je prevzela osnovna sredstva, proizvodnjo in zaposlene, zato je zaposlitev tožnika v družbi V. A. d.o.o. enačiti s prevzemom delavcev. Ni razloga, da bi se tožnikov položaj obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med dvema delodajalcema, saj je bil prevzem dejansko v celoti izveden.

Sodišče je pravilno zaključilo, da pri prekinitvah delovnega razmerja ni šlo za situacijo, zaradi katere bi bilo potrebno glede pravic tožnika iz delovnega razmerja pričeti šteti njegovo delovno dobo znova. Bistveno je, da je tožnik, čeprav z dvema krajšima prekinitvama iz razloga na strani delodajalca, nadaljeval z istimi deli in na isti lokaciji, kot je delo pred tem opravljal vrsto let.

Izrek

Revizija se zavrže glede odločitve v drugem odstavku sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 5.a točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Sicer se revizija zavrne. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in spremenilo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 26. 6. 2006 tako, da je ob priznanju enaindvajset let delovne dobe pri toženi stranki, odločilo, da je imel tožnik delovno razmerje, ob upoštevanju odpovednega roka v trajanju 75 dni, vzpostavljeno do vključno 18. 9. 2006 in toženi stranki naložilo, da manjkajočo delovno dobo vpiše v delovno knjižico, tožniku izplača pripadajočo plačo v znesku 263,34 EUR za čas od 1. 9. 2006 do 18. 9. 2006, razliko v odpravnini v znesku 4.561,12 EUR s pripadajočimi obrestmi, jubilejno nagrado za 20 let delovne dobe pri zadnjem delodajalcu v znesku 523,23 EUR in povrne stroške postopka. 2. Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev štetja zaposlitve pri delodajalcu, odpovednega roka in osnove za obračun odpravnine in tožbo v tem obsegu zavrglo, saj se nanaša na ugotovitev dejstev, glede katerih ni predvideno pravno varstvo. V preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sklenilo je, da se glede odločitve o zavrženju dela tožbe in odločitve o jubilejni nagradi, revizija ne dopusti. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je določba 15. člena ZTPDR zadostna pravna podlaga za upoštevanje delovne dobe, ki jo je tožnik opravil pri prejšnjem delodajalcu torej pred 17. 5. 1993, kot delovno dobo, ki jo je tožnik opravil pri toženi stranki. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je prevzem na delo posebna oblika opravljanja drugih del, ki pojmovno sodi med institut razporejanja delavcev. Natančnejše pogoje za uporabo tega instituta je določila šele Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo v 11. členu. Sodišče druge stopnje je storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ko je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, da ni zaslišalo priče J. K., ki bi lahko potrdil, da tožniku ni bilo dano zagotovilo o upoštevanju delovne dobe pred 17. 5. 1993, kot podlage za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja, kot da tožnik ni spremenil zaposlitve. Sodišče sploh ni ugotavljalo ali je bil Sporazum z dne 19. 4. 1993 dejansko realiziran, saj v postopku ni nobenega dokaza, da se je stečajni upravitelj strinjal s programom sanacije. Navedba sodišča, da se glede zaposlitve tožnika od 17. 5. 1993, pri novem delodajalcu V. A. d.d., uporablja neposredno 15. člen ZTPDR, nasprotuje nespornemu dejstvu, da tožnik od dne 2. 4. 1993 ni imel delodajalca, saj je bil dokazano prijavljen na Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod). Prav tako je sodišče ugotovilo, da tožnikov prejšnji in novi delodajalec nista sklenila nikakršnega dogovora oziroma pogodbe o prevzemu delavcev. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ko pri odločanju nista uporabili Direktivo Sveta Evrope 2001/23/ES, ki v 5. členu določa, da se ne uporabljajo določbe 3. in 4. člena direktive, ki določajo prenos pravic in obveznosti delavca na novega delodajalca v primerih stečaja odsvojitelja. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da prekinitev zaposlitve med 30. 11. 1993 in 1. 2. 1994, ko se je ponovno zaposlil pri V. d.d., ni odločilna, ker ni mogla pretrgati delovnopravne kontinuitete tožnika. Tožniku je 30. 11. 1993 prenehalo delovno razmerje po volji delodajalca in tožnik je bil na Zavodu upravičen do nadomestila za brezposelnost, kar pomeni da je že takrat pridobil pravico izkoristiti ustrezen odpovedni rok in zahtevati odpravnino oziroma se je tem pravicam odpovedal, v kolikor jih ni uveljavljal. 4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. 5. Revizija deloma ni dovoljena, deloma ni utemeljena. 6. Ker je sodišče druge stopnje ob izdaji svoje sodbe sklenilo, da se revizija glede odločitve o plačilu jubilejne nagrade ne dopusti, tožena stranka v času veljavnosti tega sklepa revizije v tem delu ni mogla vložiti (sicer pa je bila tudi pritožba zoper sklep o nedopustitvi revizije pred Vrhovnih sodiščem zavrnjena). Glede na navedeno je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP revizijo, kolikor se nanaša na plačilo jubilejne nagrade (odločitev v drugem odstavku sodbe sodišča druge stopnje v zvezi s 5. a točko izreka sodbe sodišča prve stopnje), kot nedovoljeno zavrglo. 7. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). 8. Revizijsko sodišče ni ugotovilo smiselno očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče v celoti preizkusiti, vsebuje pa tudi razloge o odločilnih dejstvih, ki med seboj niso v nasprotju, kar pomeni, da očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče J. K. je sodišče ustrezno utemeljilo z obrazložitvijo, da listinska dokumentacija zadostuje za odločitev in da zaslišanje ni potrebno. 9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. 10. Tožena stranka je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga dne 26. 6. 2006, ko so se še uporabljale določbe Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97), ki je veljala do 30. 6. 2006, ki je v drugem odstavku 42. člena določala, da se pri uveljavljanju pravic na podlagi delovne dobe pri zadnjemu delodajalcu šteje delovna doba pri delodajalcih, ki so pravni predniki zadnjega delodajalca in tudi pri delodajalcih, ki so kapitalsko povezani z večinskim deležem. Pred tem je pravno podlago za upoštevanje delovne dobe pri delodajalcu v primerih, ko je prišlo do prevzema delavca v (statusno pravno) drugo organizacijo urejal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur. l. SFRJ, št. 60/89, 42/90) v 15. členu. V skladu z določbami ZDR sta v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga na delovno dobo oziroma zaposlitev pri delodajalcu vezani pravica do odpovednega roka (92. člen) in pravica do odpravnine (109. člen). Pri tem ZDR niti ne določa, da bi moralo iti za neprekinjeno delovno dobo oziroma neprekinjeno zaposlitev pri delodajalcu. 11. Iz dejanskih ugotovitev sodišč druge in prve stopnje na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja: - Tožnik se je dne 24. 8. 1983 zaposlil v T., ki se je kasneje preimenovalo v V. K. d.o.o.. - Dne 1. 4. 1993 se je v družbi V. K. d.o.o. začel stečajni postopek. Od 2. 4. 1993 do 16. 5. 1993 je bil tožnik prijavljen na Zavodu, nakar se je dne 17. 5. 1993 zaposlil pri V. A. d.d., ki se je kasneje preimenovala v V. d.d.. - Zaposlitev pri V. d.d. je trajala do 30. 11. 1993, nato pa spet od 1. 2. 1994 do 10. 11. 1996. V vmesnem obdobju je bil tožnik prijavljen na Zavodu. - Z dnem 11. 11. 1996 se je zaposlil v I. d.o.o., ki se je kasneje preimenovala v V. V. d.d. (tožena stranka). Dne 26. 6. 2006 je tožena stranka tožniku podala odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Pri določitvi odpovednega roka in odpravnine je tožena stranka upoštevala le 9 let delovne dobe (od 11. 11. 1996 dalje), tako da je tožniku delovno razmerje prenehalo s 45 dnevnim odpovednim rokom, podlaga za obračun odpravnine pa je bila upoštevana ¼ osnove. Tožena stranka tožniku tudi ni izplačala jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe v skladu s kolektivno pogodbo. 12. Vrhovno sodišče se je do instituta prevzema oziroma razporeditve delavcev in vprašanjem delovnopravne kontinuitete zaposlenih oziroma delovne dobe pri toženi stranki že opredelilo v sodbi VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008, ko je obravnavalo pravico do jubilejne nagrade za 30 let delovne dobe v skladu s tretjo alinejo prvega odstavka druge točke 20. člena Kolektivne pogodbe celulozne papirne in papirno-predelovalne dejavnosti (KPCPPP, Ur. l. RS, št. 7/98 in nadaljnji), ki plačilo jubilejne nagrade veže na delovno dobo pri zadnjem delodajalcu. Sodišče druge stopnje je glede delovnopravne kontinuitete tožnikovega dela pri toženi stranki, zavzelo popolnoma enaka pravna stališča kot Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 80/2007, ko je pojasnilo zakaj je potrebno šteti, da delavci tožene stranke, kljub zamenjavi delodajalca, niso spremenili zaposlitve. 13. V spornem obdobju tožnikove zaposlitve je veljal ZTPDR, ki je v 15. členu določal, da je delavec lahko prevzet na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu pod pogoji in v primerih določenih s splošnim aktom. Res je, da Splošna kolektivna pogodba za gospodarstvo (SKPG, Ur. l. RS, št. 39/93) v aprilu 1993 še ni veljala, vendar je pravilno stališče sodišča, da je 15. člen ZTPDR zadostna pravna podlaga za odločitev. Vrhovno sodišče je že v sodbi VIII Ips 80/2007 z dne 15. 1. 2008 zavzelo stališče, da je podlaga za upoštevanje delovne dobe pri zadnjem delodajalcu podana tudi z upoštevanjem instituta prevzema delavcev v drugo organizacijo, ki je bil določen s 15. členom ZTPDR in ga je v nadaljevanju oblikovala sodna praksa, nato pa je bil natančneje opredeljen v 11. členu SKPG in kasneje v 15. členu SKPgd. Po stališču sodne prakse (npr. v sklepu VS RS VIII Ips 9/97 z dne 13.5.1997, sodbi VIII Ips 18/98 z dne 21.4.1998, sodbi VIII Ips 113/2005 z dne 8.11.2005) je bilo zakonsko določilo o pogojih za prevzem v splošnem aktu potrebno obravnavati le smiselno in ne dobesedno. Pogoji za prevzem so se nanašali zlasti na to, da je prišlo do ukinitve neke dejavnosti in zaradi tega prenehanje dela vseh delavcev, ki jim drugi delodajalec ponudi strokovni izobrazbi ustrezno delo in da se delovna doba delavcev, ki so prevzeti na delo, kot podlaga za uveljavljanje pravic iz delovnega razmerja upošteva, kot da delavci niso spremenili zaposlitve. Še toliko bolj je utemeljeno upoštevanje delovne dobe tudi pri prejšnjemu delodajalcu v primeru, ko je delodajalec, pri katerem so se delavci zaposlili, v bistvu nadaljeval dejavnost bivšega delodajalca in so delavci nadaljevali delo v istih prostorih in z istimi sredstvi. 14. Sodišče je pravilno presodilo, da je zaradi okoliščin, v katerih je prišlo do zaposlitve v družbi V. A. d.d., treba šteti, da tožnik ni spremenil zaposlitve v smislu neupoštevanja delovne dobe pri delodajalcu, kljub temu da tožnik k družbi V. A. d.d. ni prešel na podlagi pisne pogodbe o prevzemu delavcev, ki bi jo sklenila prejšnji in novi delodajalec. Ugotovljeno je bilo, da je z dnem uvedbe stečaja nad družbo V. K. d.o.o. z dnem 1. 4. 1993 tožniku in vsem ostalim delavcem prenehalo delovno razmerje po zakonu samem (prvi odstavek 93. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Ur. l. SFRJ, št. 84/89). Ti delavci, vključno s tožnikom, so se po dogovoru med sindikatom KSS Pergam, Vlado RS in Skladom RS za razvoj zaposlili v dveh družbah – V. P. d.o.o. in V. A. d.o.o., (kasneje d.d.), ki sta z istimi sredstvi nadaljevali dejavnosti bivše družbe V. K. d.o.o.. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bilo v Sporazumu o urejanju vprašanj v zvezi z družbo V. K. d.o.o. v stečaju z dne 19. 4. 1993 (v nadaljevanju sporazum) dogovorjeno, da bo družba V. A. d.o.o. nadaljevala del dejavnosti – proizvodnjo celuloze in zagotovila zaposlitev delavcev, ki jim je zaradi stečaja družbe V. K. d.o.o. prenehalo delovno razmerje. Družba je prevzela proizvodnjo celuloze na podlagi najemne pogodbe. V sodbi VIII Ips 80/2007 je Vrhovno sodišče tudi ugotovilo, da ni nepomembno, da je tožnik nadaljeval isto delo v istih prostorih in na istih delovnih sredstvih, pri čemer je V. P. d.o.o. sklenil najemno pogodbo s prejšnjim tožnikovim delodajalcem že pred začetkom stečaja, dne 25. 3. 1993. Glede na navedeno, je pravilen zaključek, da je potrebno zaposlitev tožnika pri V. A. d.d. šteti kot zaposlitev, do katere je prišlo na podlagi dejanskega prevzema delavcev in tožniku ob upoštevanju načela enakega obravnavanja zagotoviti enake pravice – priznati delovno dobo, kot da ni spremenil zaposlitve. Glede na to, da je družba V. A. d.o.o. prevzela proizvodnjo celuloze in zaposlene, je zaposlitev tožnika v družbi V. A. d.o.o. enačiti s prevzemom delavcev, saj ni razloga, da bi se tožnikov položaj obravnaval drugače kot položaj delavcev, ki preidejo k drugemu delodajalcu na podlagi sporazuma med dvema delodajalcema, saj je bil prevzem dejansko v celoti izveden. Zato je pravilen zaključek, da je treba prevzem na delo k drugemu delodajalcu obravnavati v smislu upoštevanja delovne dobe pri obeh delodajalcih, kljub temu, da ni bilo statusno pravne kontinuitete med V. K. d.o.o. in V. A. d.o.o. oziroma V. d.d.. 15. Revizijsko sodišče soglaša tudi z utemeljitvijo sodišča o delovnopravni kontinuiteti med zaposlitvama tožnika v V. d.d. in I. d.o.o., kljub odsotnosti statusno pravne kontinuitete, saj je bilo z izvensodno poravnavo dogovorjeno, da I. d.o.o. vstopi v že sklenjena pogodbena razmerja na podlagi sklenjenih pogodb o zaposlitvi. Neutemeljen je revizijski očitek, da sodišče ni vpogledalo v seznam prevzetih delavcev, saj to izhaja že iz dejstva, da je kot delavec V. d.d. z 11. 11. 1996 nadaljeval z delom v družbi I. d.o.o.. 16. Prav tako je neutemeljen revizijski očitek, da bi morali sodišči pri odločanju uporabiti Direktivo Sveta Evrope 2001/23/ES. Institut prevzema na delo v drugo organizacijo oziroma k delodajalcu, na katerega sta se sodišči oprli (in ki smo ga poznali do uveljavitve ZDR, torej v času obeh spornih prehodov tožnika leta 1993 in 1996) ni enak institutu prenosa podjetij, obratov in delov podjetja ali obratov glede na Direktivo sveta 2001/23/ES, ki je bila prenešena v naš sistem šele po 1. 1. 2003 z določbo 73. člena ZDR. Sicer pa tudi direktiva v 5. členu ob sklicevanju na zakonodajo držav članic ne izključuje možnosti ohranitve pravic delavcev v primeru prenosa podjetja, če je odsvojitelj v stečaju in v zadnjem odstavku tega člena celo nalaga državam članicam, da sprejmejo ukrepe za preprečitev zlorabe insolvenčnih postopkov, zaradi katerih bi bili delavci prikrajšani za pravice, ki jih predvideva direktiva. 17. Neutemeljen je revizijski očitek, da je zaradi začasne prijave na Zavodu prišlo do pretrganja delovnopravne kontinuitete v smislu upoštevanja delovne dobe pri delodajalcu. Ugotovljeno je bilo, da se je po določbi 7. člena sporazuma Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve najemniku proizvodnje celuloze zavezalo zagotoviti subvencijo za zaposlitev delavca prezaposlenega v to podjetje, ki bi zaradi sanacije V. K. d.o.o. ostal brez zaposlitve. Zato je sporazum predvideval začasno brezposelnost. Zaposlovanje delavcev, ko so zaradi stečaja ostali brez zaposlitve, je v družbo V. A. d.d. potekalo postopno, kar nedvomno opravičuje tožnikovo prijavo na Zavodu v času od 2. 4. 1993 do 16. 5. 1993. Takrat veljavni Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB, Ur. l. RS, št. 5/91) je v 48. členu predvideval sofinanciranje odpiranja novih delovnih mest in druge subvencije ter pomoči podjetjem, ki so zaposlovala brezposelne osebe. Tožnikova prijava na Zavodu je bila torej predvidena v okviru ohranitve zaposlitve v novi družbi. 18. Prav tako tudi prekinitev delovnega razmerja v času od 1. 12. 1993 do 31. 1. 1994 ne preprečuje upoštevanja skupne delovne dobe pri delodajalcu, saj je po prekinitvi tožnik s 1. 2. 1994 nadaljeval z delom v isti družbi, tedaj že preimenovani v V. d.d.. V postopku je bilo ugotovljeno, je tožniku prenehanje delovnega razmerja 30. 11. 1993 vpisala družba V. d.d., pri kateri je tožnik po podatkih iz delovne knjižice nadaljeval z delom s 1. 2. 1994. Ni pa bilo ugotovljeno, da bi tožnik takrat prejel odpravnino oziroma, da se je takrat odpravnini odpovedal, kar pomeni, da ni podano podvajanje teh dveh pravic. (Tožnik je izpovedal, da se je po začasni napotitvi na Zavod, na delo vrnil, ko je dobil iz tovarne vabilo). Neutemeljen je revizijski očitek, da gre za identičen primer kot v zadevi Pdp 447/2004. Vrhovno sodišče je zadevi VIII Ips 36/2005 z dne 22. 3. 2005 (ko je zavrnilo revizijo zoper sodbo v zadevi Pdp 447/2004) obravnavalo situacijo, ko je bila delavcu pogodba o zaposlitvi prvič odpovedana iz razloga, ker ni dosegel pričakovanih rezultatov dela. Tožnik se je ponovno zaposlil pri istem delodajalcu, ki pa mu je drugič pogodbo o zaposlitvi odpovedal iz poslovnih razlogov. Ker je šlo za dva različna razloga prenehanja delovnega razmerja (prvič je delavcu prenehalo delovno razmerje iz razloga na njegovi strani), pravice do odpovednega roka in do odpravnine niso mogle preiti na novo delovno razmerje. 19. Sodišče je pravilno zaključilo, da v izkazanih prekinitvah delovnega razmerja ni šlo za situacijo, zaradi katere bi bilo potrebno pri tožniku v pogledu njegovih pravic iz delovnega razmerja pričeti delovno dobo šteti znova. Bistveno je, da je bilo ugotovljeno, da je tožnik, čeprav z dvema krajšima prekinitvama iz razloga na strani delodajalca, nadaljeval z istimi deli in na isti lokaciji, kot je delo pred tem opravljal vrsto let. Obdobja brezposelnosti, ko je bil tožnik prijavljen na Zavodu, pa sodišče utemeljeno ni vštelo v delovno dobo glede izračuna odpravnine. 20. Sodišče je tako pravilno uporabilo materialno pravo, ko je svojo odločitev oprlo na 15. člen ZTPDR in zaključilo, da je potrebno prevzem na delo k drugemu delodajalcu glede delovne dobe obravnavati kot da tožnik ni spremenil zaposlitve oziroma v smislu seštevka delovne dobe pri obeh delodajalcih. Ob dejstvu, da je kljub dvema krajšima prekinitvama iz razloga na strani delodajalca podana kontinuiteta tožnikove zaposlitve od 24. 8. 1983 dalje vse do odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 26. 6. 2006, je pravilna odločitev, da mu ob priznanju 21 let delovne dobe in 75 dni odpovednega roka v skladu s tretjo alinejo drugega odstavka 92. člena ZDR delovno razmerje trajalo do 18. 9. 2006. Za navedeno dobo je tožena stranka dolžna tožniku priznati vse pravice iz delovnega razmerja in mu ob upoštevanju določbe tretje alineje drugega odstavka 109. člena ZDR izplačati tudi utemeljeno dosojeno razliko v odpravnini. 21. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo, kolikor jo ni zavrglo, kot neutemeljeno zavrnilo. 22. Ker tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, glede na določbo prvega odstavka 155. člena ZPP ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z vložitvijo odgovora na revizijo.