Jedro

Tožnik bo dejstvo, da je sporna nepremičnina sedaj javno dobro v lasti Republike Slovenije, lahko (oziroma celo moral) uveljavljati v ugovoru, ki ga bo najprej presojalo izvršilno sodišče. Pravilno je zato stališče, za tožbo (zaenkrat še) nima pravnega interesa.

Predhodni ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi je procesna predpostavka za vložitev tožbe za nedopustost izvršbe .

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Toženka sama nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo tožnikovo tožbo z dne 21.12.2009, tožniku pa naložilo, da toženki povrne njene pravdne stroške.

(2) Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik. Graja stališče sodišča, da nima pravnega interesa za vložitev takšne tožbe. Tožnik je dolžnik v izvršilnem postopku, ki ga sodišče vodi pod opr. št. In 01/00079. Izvršba se vodi na nepremičnini parc. št. 2672 (pravilno 2627/4) k.o. ..., terjatev pa se glasi na odstranitev objektov na nepremičnini v lasti dolžnika ter izročitev nepremičnine v posest upnici. Glede na to, da je zemljišče na podlagi odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 1.9.2008 postalo grajeno javno dobro, katerega lastnica je Republika Slovenija (RS), izvršbe ni mogoče nadaljevati. Nepremičnina, ki je javno dobro, namreč ne more biti predmet izvršbe. Pri tem se pritožba sklicuje na 21. in 46. čl. Zakona o vodah. Sodba sodišča je glede na dano situacijo postala neizvršljiva, zato se dolžnikov ugovor nanaša tudi na samo terjatev. Izročitev nepremičnine upnici, ki ni več lastnica, ne da bi na njej pridobila posebne pravice, predstavlja negacijo javnega dobra. RS je po stališču pritožbe postala lastnica nepremičnine že z dokončnostjo upravne odločbe (42. čl. Stvarnopravnega zakonika). Nesprejemljivo je, da bi moral dolžnik čakati na njeno pravnomočnost, saj bi izvršilni postopek tako nemoteno tekel dalje in bi lahko prišlo do rušitve domače hiše. Glede na to, da je tožnik v izvršilnem postopku vložil ugovor, ki ga je sodišče s sklepom 16.4.2009 zavrnilo, odločitev pa je pritožbeno sodišče potrdilo, pritožba zaključuje, da so izpolnjeni pogoji za tožbo za nedopustnost izvršbe po 59. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju.

(3) V odgovoru na pritožbo toženka predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške pritožbenega postopka.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Dolžnik lahko vloži tožbo za nedopustnost izvršbe (v določenem roku), če je sodišče odločalo o njegovem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna (59. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS št. 3/2007 – UPB4 s spremembami, ZIZ). Predhodni ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi je tako procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je tovrstna tožba dopustna.

(6) Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje je mogoče razbrati, da tožnik ni vložil ugovora zoper sklep o izvršbi In 01/00079, ki teče pred Okrajnim sodiščem v Domžalah zaradi odstranitve objektov in materiala na nepremičnini parc. št. 2627/4 k.o. ... ter izročitve nepremičnine upnici. Pač pa je iz razloga, ker je nepremičnina medtem postala grajeno vodno javno dobro v lasti Republike Slovenije (odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 1.9.2008 v prilogi A4), dolžnik predlagal sodišču, naj izvršbo ustavi. Pritožbeno sodišče v takšne dejanske ugotovitve, ki jih tožbi priložene listine (priloge A1 do A4) v celoti potrjujejo, ne dvomi, drugačne pritožbene trditve pa so zavajajoče. (7) Pritožba kot ugovor zoper sklep o izvršbi očitno šteje dolžnikov predlog za ustavitev izvršbe, ki je bil pravnomočno zavrnjen (sklep sodišča prve stopnje In 01/00079 z dne 16.4.2009 (priloga A2) v zvezi s sklepom Višjega sodišča I Ip 1508/2009 z dne 7.10.2009 (priloga A3)). Vendar predloga za ustavitev izvršbe ni mogoče preprosto enačiti z ugovorom, kot to zmotno meni pritožnik. Ugovor je samostojno (in edino) pravno sredstvo dolžnika zoper sklep o izvršbi (53. čl. ZIZ), ki ga je mogoče vložiti iz razlogov iz 55. čl. ZIZ. Ustavitev izvršbe pa utemeljujejo drugi razlogi (primerjaj predvsem 43. in 76. čl. ZIZ), iz katerih je izhajalo tudi izvršilno sodišče pri odločanju o (ne)utemeljenosti dolžnikovega predloga. Ob dejstvu, da je dolžnika v izvršilnem postopku zastopal odvetnik, njegovega predloga tudi ni bilo mogoče obravnavati kot ugovor.

(8) Glede na to, da tožnik ugovora v izvršilnem postopku (še) ni vložil, je sodišče prve stopnje predmetno tožbo pravilno zavrglo kot nedovoljeno (274. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 s spremembami, ZPP). Tožnik bo dejstvo, da je sporna nepremičnina sedaj javno dobro v lasti Republike Slovenije, lahko (oziroma celo moral) uveljavljati v ugovoru, ki ga bo najprej presojalo izvršilno sodišče. Pravilno je zato stališče, za tožbo (zaenkrat še) nima pravnega interesa.

(9) Sicer se pritožbeno sodišče strinja s stališčem pritožbe, da je sprememba statusa in lastništva sporne nepremičnine parc. št. 2627/4 k.o. ... nastopila že z dokončnostjo odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 1.9.2008. Glede na določbo 44. čl. Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002, SPZ), ki ureja pridobitev lastninske pravice na podlagi odločbe državnega organa, za upravno odločbo zadostuje njena dokončnost, če zakon ne določa drugače. V skladu s 224. čl. Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami, ZUP) stranka z dokončnostjo odločbe lahko prične izvajati pravico, razen če poseben zakon določa kaj drugega. Zakon o vodah (Ur. list št. 67/2002 s spremembami, ZV-1), ki predstavlja pravno podlago za izdajo odločbe ministrstva, pa za primer, kakršen je obravnavani, ne določa ničesar o odloženih učinkih upravne odločbe (prim. 18. in 185. čl. ZV-1). V skladu s citiranimi določbami je tudi izrek odločbe ministrstva, iz katere izhaja, da se Republika Slovenija že z dnem dokončnosti odločbe lahko vknjiži v zemljiški knjigi kot lastnica (2. točka izreka odločbe). Tožnik ima zato možnost, da vloži ugovor zoper sklep o izvršbi (56. čl. ZIZ), ne da bi čakal na odločitev sodišča v upravnem sporu. Tako so odveč tudi pomisleki, da utegne v vmesnem obdobju priti do rušitve objektov, s čemer pritožba utemeljuje interes za vložitev tožbe.

(10) Ker pritožbeni razlogi niso podani, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).

(11) Tožena stranka stroške odgovora na pritožbo nosi sama, saj jih glede na vsebino odgovora ni mogoče šteti kot potrebne stroške (1. odst. 155. in 165. čl. ZPP).