10. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnica v Z., na seji senata dne 29. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1184/2004 z dne 12. 1. 2005 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani št. III P 2225/2000 z dne 20. 1. 2004 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.V postopku zaradi izpraznitve stanovanja je prvostopenjsko sodišče naložilo pritožnici (tedaj toženki), da se je dolžna izseliti in izprazniti enosobno stanovanje na V. ulici v V. ter ga izpraznjenega skupaj s ključi izročiti tožeči stranki. Višje sodišče je zavrnilo njeno pritožbo. Sodišči sta se postavili na stališče, da pritožnica zaradi zavrnitve sklenitve najemne pogodbe sporno stanovanje uporablja nezakonito.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 23., 33. in 34. člena Ustave. Navaja, da je sklenitev najemne pogodbe utemeljeno odklonila. Meni, da nihče ni dolžan skleniti najemne pogodbe z osebo, ki ne izkaže lastništva na stanovanju. Po njenem mnenju tožnica lastninske pravice ni izkazala, niti to ni bilo razvidno iz zemljiške knjige. Pritožnica naj ne bi vedela, da stanovanje, v katerem prebiva, ni družbeno stanovanje, saj naj ji tega ob preselitvi ne bi nihče povedal, to naj ne bi izhajalo iz dokumentacije, zanj naj bi plačevala stanarino in ne najemnine, pa tudi pravni prednik tožnice naj se za stanovanje ne bi zanimal. Navaja, da se je leta 1966 preselila v sporno stanovanje na podlagi trojne menjave ter da na zamenjavo družbenega za lastniško stanovanje ne bi pristala. Z odločitvijo sodišča, da je neutemeljeno odklonila sklenitev najemne pogodbe, zaradi česar mora izprazniti stanovanje, naj bi ji bile kršene pravice do pravnega varstva in do enakega obravnavanja pred sodiščem. Trdi, da je odločitev sodišča povsem arbitrarna in nepravična ter pomeni tudi kršitev pravice pritožnice do zasebne lastnine in pravice do dostojanstva in varnosti. Dne 16. 1. 2006 je pritožnica dopolnila ustavno pritožbo.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotovitvi dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ker 2. člen Ustave neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč temeljna ustavna načela (načela pravne države), se nanj za utemeljevanje ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

4.Pravica iz 22. člena Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) zagotavlja ustavna procesna jamstva. Kršitev te pravice bi lahko pomenila sodba, ki bi bila tako očitno napačna in brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče označiti za samovoljno oziroma arbitrarno. Oceno arbitrarnega ravnanja bi torej Ustavno sodišče lahko izreklo le, če sodišče svoje odločitve sploh ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanima sodbama ni mogoče očitati. Sodišči sta namreč izčrpno obrazložili stališče, da pritožnica zaradi zavrnitve sklenitve najemne pogodbe sporno stanovanje uporablja nezakonito, in tudi stališče, da je šlo za lastniško in ne za družbeno stanovanje. Dejstvo, da je odločitev sodišč drugačna od tiste, s katero bi soglašala pritožnica, ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

5.Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Tej zahtevi sta sodišči zadostili, saj sta zahtevek vsebinsko obravnavali.

6.Pritožnica izpodbijanima sodnima odločbama očita, da kršita pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave ter pravico do osebnega dostojanstva in varnosti iz 34. člena Ustave. Kršitev teh dveh človekovih pravic bi bila podana, če bi izpodbijani sodni odločbi temeljili na kakšnem pravnem stališču, ki bi bilo nesprejemljivo z vidika 33. in 34. člena Ustave. Zgolj z očitkom, da je odločitev po vsebini napačna, navedenih kršitev ni mogoče utemeljiti.

7.Po določbi prvega odstavka 52. člena ZUstS se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Zato Ustavno sodišče ni presojalo navedb iz vloge, ki jo je pritožnica poslala Ustavnemu sodišču po izteku 60 dnevnega roka za vložitev ustavne pritožbe.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić