12. 7. 2002

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 8. julija 2002 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 390/99 z dne 29. 3. 2000 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Kopru št. Cp 787/98 z dne 7. 4. 1999 in sodbo Okrajnega sodišča v Novi Gorici št. P 309/93 z dne 15. 4. 1998 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Ustavni pritožnik ni uspel z zahtevkom, da mu mora tožena stranka omogočiti nakup drugega primernega stanovanja pod pogoji iz VIII. poglavja Stanovanjskega zakona. Sodišča so namreč razsodila, da na hišniškem stanovanju ni bil pridobil stanovanjske pravice, temveč pravico uporabe, in to v času veljavnosti Zakona o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82), torej po določbah tega in ne prejšnjega zakona. Z ustavno pritožbo izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, ki je zavrnila njegovo revizijo.

2.Ustavni pritožnik očita sodbi, da mu je z njo kršena pravica do enakega varstva pravic. Ta očitek utemeljuje s trditvijo, da ga sodba prikrajša za presojo in oceno revizijskih stališč in trditev o tem, da je na hišniškem stanovanju pridobil "neko pravico" že po poprejšnjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih, kar bi po njegovem moralo imeti zanj ugodne posledice, ter o tem, da je na hišniškem stanovanju na podlagi odločbe in pogodbe pridobil stanovanjsko pravico in sta zato sodišči v njegovem primeru narobe tolmačili tretji odstavek 129. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in naslednji, SZ).

3.Taka trditev pa ne vzdrži preizkusa. O tožnikovih revizijskih izvajanjih glede tega, kdaj naj bi mu pravica do stanovanja nastala, izpodbijana sodba jasno pove, da ne morejo biti predmet revizije, ker gre za del dejanskega stanja, ugotovljenega na prvi in drugi stopnji sojenja. O tem, ali je bil imetnik stanovanjske pravice, kar bi morda upravičevalo njegov tožbeni zahtevek, je pritožnik prav tako dobil v izpodbijani sodbi obrazložen odgovor.

4.Ustavni pritožnik omenja še kršitev enakosti pred zakonom, češ da "ne more biti prizadet glede na reševanje podobnih primerov". Smiselno gre za očitek, da sodišče v njegovem primeru materialnega prava ni uporabilo tako, kot je sicer sodna praksa v pravno in dejansko enakih primerih (22. člen Ustave). Trditve pa pritožnik z ničemer ne podkrepi. V svojem pojasnjevanju se vrača k razlagam pravnega in dejanskega stanja, kot ga vidi sam in kot ga je brez uspeha zatrjeval in uveljavljal v pravdi. S takim ponavljanjem ni mogoče utemeljiti očitka o neenakem sojenju (22. člen Ustave).

Ustavno sodišče v izpodbijani sodbi take kršitve ne vidi.

5.Slednjič ustavni pritožnik, izhajajoč iz svojih zatrjevanj, očita izpodbijani sodbi še neskladje z načeli pravne države (2. člen Ustave). Toda z ustavno pritožbo je v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) mogoče zatrjevati le kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine, ne tudi ustavnega načela.

6.Pokazalo se je torej, da zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni. Zato ustavne pritožbe ni bilo mogoče sprejeti.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata mag. Marija Krisper Kramberger ter člana Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam-Lukić. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se v zakonskem roku za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

mag. Marija Krisper Kramberger

zanjo Namestnik predsednice

Jože Tratnik