Jedro

Pravna opredelitev nekega kaznivega dejanja kot dejanja majhnega pomena sledi šele po ugotovitvi vseh potrebnih elementov za ta pravni institut.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino v znesku 400 EUR.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti sta bila obsojena J.M. in V.F. spoznana za kriva kaznivega dejanja tatvine po 2. v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ. Obema sta bili izrečeni pogojni obsodbi in sicer obsojenemu J.M. z določeno kaznijo enega meseca zapora in preizkusno dobo enega leta. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenega J.M. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenega J.M. je zoper pravnomočno sodbo dne 30.3.2006 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi navaja, da so v ugotovljeni ceni gramoza zaračunani tudi stroški izkopa in prevoza. Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbeni navedbi, da sodišče na izrecno zahtevo obrambe ni izločilo listin - izjav obsojenca danih policiji. Obe sodišči sta zamolčali obsojenčev zagovor, da je bil prepričan, da tovori gramoz na Hrvaškem. Drugostopenjska sodba po mnenju zagovornika nezakonito šteje, da pritožbenega razloga bistvene kršitve določb postopka ni moč preizkusiti, ker se sklicuje na vsebino pisnega zagovora. Priznanje soobsojenega F. je bilo doseženo s prevaro. Nejasni so razlogi glede vprašanja dejanja majhnega pomena. Razlogi naj bi bili po mnenju zagovornika protislovni, ker da je zagovornik dal soglasje za branje izvedenskega mnenja in da zato nima pravice zahtevati nasprotnega dokazovanja o ceni gramoza. Na tej podlagi zagovornik predlaga, da sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v nov postopek.

Vrhovna državna tožilka spec. A.M. v odgovoru na zahtevo predlaga, da se zahteva zavrne. V odgovoru meni, da ima sodba sodišča druge stopnje vse potrebne razloge, da je pravno nepomembno, če je obsojenec mislil, da koplje na Hrvaškem. Strinja pa se, da je drugostopenjsko sodišče napačno štelo kot nerazumljiv v pritožbi uveljavljan pisni zagovor. Podana je tudi kršitev iz 3. točke 1. odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ker ni bil izločen tisti del kazenske ovadbe, iz katerega izhajajo izjave osumljencev. Ni pa dokazano, da bi to vplivalo na zakonitost sodbe. Vprašanje, ali gre za dejanje majhnega pomena, je po mnenju vrhovne državne tožilke dejansko vprašanje.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zagovornik obsojenega J.M. v tistem delu, ko izpodbija vrednost gramoza, obsojenčev zagovor, da naj bi gramoz tovoril na Hrvaškem, doseženo priznanje obsojenega F., uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Tega razloga v zahtevi za varstvo zakonitosti glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati.

Isto velja za zagovornikovo trditev, da gre za dejanje majhnega pomena. Že sodišče druge stopnje je pojasnilo, katere prvine je potrebno ugotoviti pri tem vprašanju. Izkaže se torej, da zagovornik s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, kajti ne izhaja iz dejanskih okoliščin, ki jih je ugotovilo sodišče (vrednost gramoza 1.800,00 SIT, prepričanje, da tovori na Hrvaškem in manjša vloga pri dejanju). Pravna opredelitev nekega kaznivega dejanja kot dejanja majhnega pomena šele sledi po ugotovitvah vseh potrebnih elementov za ta pravni institut iz 14. člena KZ.

Sodišče druge stopnje tudi ni kršilo kazenskega postopka, ko je sprejelo razlago, da pisnega zagovora ni mogoče izenačiti z izpovedbo obdolženca v postopku. Omenjeni pisni zagovor obsojenega J.M., ki ga je sestavil zagovornik, je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani odločbi upoštevalo, vendar zanikanja kaznivega dejanja v taki obliki zagovora ni sprejelo, ampak je ugotovilo obsojenčevo krivdo za kaznivo dejanje.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi navaja, da sodba sodišča druge stopnje nima razlogov o pritožbeni navedbi, da sodišče na izrecno zahtevo obrambe ni izločilo listin, ki vsebujejo izjave obsojencev dane policiji. Tak očitek je mogoče razumeti kot uveljavljanje kršitve določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, po kateri mora sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe. Vložnik je v obrambni vlogi z dne 29.11.2003, torej že po začetku glavne obravnave, od sodišča zahteval, da iz spisa izloči kazensko ovadbo, ki vsebuje izjave obdolžencev podane policistom glede namenov izkopa in priznanje dejanja. V pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo pa je v delu, v katerem je uveljavljal bistvene kršitve določb kazenskega postopka, navedel, da se sklicuje na vsebino obrambne vloge tudi v delu, ki se nanaša na izločitev listin. Točno je, da se do te še dovolj določne pritožbene navedbe višje sodišče ni opredelilo, vendar s tem ni storilo zatrjevane procesne kršitve. Po 2. odstavku 83. člena ZKP smejo stranke zahtevati izločitev dokazov samo do začetka glavne obravnave, na glavni obravnavi pa samo, če tega niso mogle zahtevati že prej. Glede na to, da je bil zapis v kazenski ovadbi, o katerem govori zahteva, v spisu od začetka postopka, je jasno, da je vložnik navedeni rok zamudil. Zato glede na določbo 2. odstavka 41. člena ZKP na tej podlagi obsojenec in njegov zagovornik ne bi mogla zahtevati izločitve predsednika senata ali sodnikov porotnikov iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP. V udejanjanju teh procesnih pravic sta bila prekludirana. Sodišče ovadbe ni izločilo iz spisa, vendar je v dokaznem postopku tudi ni izvedlo kot dokaz in se nanjo ne sklicujeta sodišči prve in druge stopnje v obrazložitvah sodb. Zato sodišče druge stopnje, s tem, da se o tej navedbi zahteve ni izjavilo, ni storilo kršitve 1. odstavka 395. člena ZKP in je tudi s tega vidika izpodbijana sodba zakonita.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih uveljavlja zagovornik obsojenega J.M. niso podane, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je povprečnina odmerjena v skladu z določilom 1. odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka in obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno in podatkov prvostopenjske sodbe.