Jedro

Mednarodna zaščita se ne nudi zaradi kakršnihkoli ravnanj, ki jih prosilec (sam) dojema kot preganjanje, ampak morajo ta dejanja objektivno doseči stopnjo intenzivnosti, ki je določena v prvem odstavku 26. člena ZMZ.

Da bi socialno ekonomska oziroma zdravstvena diskriminacija postala preganjanje, bi moral tako konkretizirati in (nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje invalidnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je oziroma bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov v smislu zdravljenja in dostopa do socialnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ‑1).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Povzetek bistvenih razlogov izpodbijane odločbe

1.Z izpodbijano odločbo je toženka na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena v zvezi s prvo in drugo alinejo 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka). Odločila je, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka odločbe postane njegovo bivanje v Republiki Sloveniji nezakonito (2. točka izreka). Tožniku je določila 10 dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (3. točka izreka), sicer bo s tega območja odstranjen (4. točka izreka). Tožena stranka je tožniku za obdobje enega leta določila prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic navedene Konvencije, ki pa se ne bo izvršila, če bo to območje zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka izreka). Odločila je še, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (6. točka izreka).

2.Po ugotovitvah toženke tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje z nepomembnimi dejstvi, ki jih ni moč povezati niti s preganjanjem na podlagi veroizpovedi, narodnosti, rase, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja niti z razlogi resne škode. Izpostavlja sicer rasizem, ki pa ga niti v prošnji niti na osebnem razgovoru ne opredeli. Sklicuje se tudi na nesprejetost med vrstniki zaradi deformacije stopala ter posledično slabšo socializacijo, kar pa po oceni toženke ne more biti razlog za podelitev mednarodne zaščite, saj ne predstavlja preganjanja v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije. Ob dejstvu, da je končal visokošolsko šolanje mu hkrati ne verjame, da je medvrstniško zbadanje preraslo v tako velik problem, da bi ga to oviralo v vsakdanjem življenju. Tudi zdravstvene težave (deformacija stopala in poslabšano duševno zdravje) po njeni oceni niso zadosten razlog, saj gre za osebna vprašanja in ne za ogroženost človekovih pravic na ravni, ki bi opravičevala mednarodno zaščito. Iz predloženih slik stopala, iz katerih je razvidno, da je en prst krajši od drugih, tudi sicer ne izhaja invalidnost. Po njenem mnenju tožnik, navkljub deformaciji stopala, normalno funkcionira, saj je zmogel pot iz izvorne države v Evropsko Unijo, v Sloveniji pa je zaprosil tudi za izdajo potrdila za dostop na trg dela, kar kaže na to, da ni oviran pri izvajanju dela. Težave, ki jih izpostavlja, tudi niso takšne narave, ki bi predstavljale trajno in sistematično kršenje človekovih pravic v smislu 26. člena ZMZ-1. Nadalje po njenem mnenju ni izkazal, da bi mu v izvorni državi grozila resna škoda, določena v 28. členu ZMZ-1. Toženka je zato tožnikove izjave ocenila za nepomembne za obravnavanje upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite po ZMZ-1, s čimer so podani razlogi za zavrnitev njegove prošnje na podlagi prve alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljene.

Bistvene navedbe strank upravnega spora

3.Zoper izpodbijano odločbo je tožnik vložil tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek.

4.Ne strinja se s stališčem toženke, da je Alžirija zanj varna država. Čeprav je kot taka razglašena z odlokom Vlade, meni, da bi toženka morala pridobiti dodatna poročila o njegovi izvorni državi. Poudarja, da tam ni bil deležen zdravstvene oskrbe, socialne pomoči in zaščite pred zlorabami, in sicer tako v primarni družini, kot med vrstniki. Čutil je stigmo zaradi svoje invalidnosti, ki se za razliko od našega okolja v Alžiriji dojema strožje. Navkljub trudu za pridobitev izobrazbe, je bil dojet kot manjvreden državljan. Meni, da je s tem izkazal preganjanje zaradi določene lastnosti, t. im. posebne družbene skupine, pri čemer mu država že kot otroku ni nudila primerne zaščite. Bil je diskriminiran, kar se je na osebnem razgovoru zmotno prevedlo kot rasizem. Deležen je bil neustrezne zdravstvene oskrbe. Invalidnost je tudi sicer stvar subjektivne ocene posameznika in ne ocene toženke. Ima telesno hibo, zaradi katere je bil v izvorni državi ranljiv in izpostavljen diskriminaciji, socialni izključenosti in pomanjkanju zdravstvene oskrbe zaradi nedelujočega zdravstvenega sistema v državi. Ker je gibalno oviran, ni zmožen opravljati določenih fizičnih del in si s tem sam zagotoviti sredstva za preživetje. V primeru vrnitve bo brez realne možnosti zaposlitve, ustrezne socialne podpore in zdravstvene oskrbe. Takšne razmere po njegovem mnenju dosegajo prag nečloveškega oziroma ponižujočega ravnanja v smislu 3. člena EKČP, zato bi jih toženka morala bolj skrbno preučiti. Posledično uveljavlja kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva iz 22. člena Ustave in 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah. V dokaz posledic prirojene hibe predlaga lastno zaslišanje.

5.V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe. Dodatno še pojasnjuje, da tožnik znotraj upravnega postopka ni trdil, da mu država ni nudila zdravstvene oskrbe, socialne pomoči in zaščite pred zlorabami v primarni družini in med vrstniki. Na osebnem razgovoru je nasprotno navedel, da zdravstvene pomoči sploh ni iskal ter, da njegove invalidnosti ni potrdilo zdravniško osebje. Četudi mu gre verjeti, da določenih fizičnih del zaradi deformacije stopala ne more opravljati, je očitno zmogel opravljati slikopleskarska dela. Pri iskanju zaposlitve pa tudi sicer ni omejen na fizična dela, saj ima univerzitetno izobrazbo. Dodaja, da vsaka diskriminacija še ne pomeni preganjanja, nesprejetost med vrstniki pa tudi ni razlog za mednarodno zaščito. Tudi sicer tožnik ne v prošnji ne na osebnem razgovoru ni trdil, da je iskal pomoč države zaradi diskriminacije. Prav tako ni trdil, da je imel težave pri uveljavljanju socialne pomoči.

Dokazni postopek

6.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo in prebralo upravni spis št. 2142-3736/2025 (1222-13), ki se nanaša na zadevo ter dokazno listino tožnika, ki se nahaja pod prilogo A 2 (izpodbijana odločba). Ob soglasju s strankama posameznih listin ni posebej naštevalo. Zaslišalo je tožnika.

Odločitev sodišča

Tožba ni utemeljena.

7.Prosilcu se prizna mednarodna zaščita v obliki statusa begunca ali statusa subsidiarne zaščite (20. člen ZMZ-1), če zatrjuje in izkaže, da v njegovem primeru obstojijo zakonsko določeni pogoji za to priznanje, določeni v 26. do 28. členu ZMZ-1. Za priznanje statusa begunca mora prosilec izkazati, da v njegovem primeru obstoji eden izmed zakonsko določenih razlogov preganjanja zaradi njegove pripadnosti določeni rasi/etnični skupini, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, da se prosilec zaradi takega strahu nahaja zunaj izvorne države in da zaradi takega strahu ne more oziroma noče uživati varstva te države (razloge in definicijo preganjanja ureja 27. člen ZMZ-1, zatrjevana dejanja preganjanja pa morajo hkrati imeti lastnosti, kot jih določa 26. člen ZMZ-1).

8.Če prosilec ne izpolnjuje pogojev za status begunca, se mu lahko prizna status subsidiarne zaščite, a zgolj, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo in, če hkrati ne obstajajo izključitveni razlogi (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1). ZMZ-1 v 28. členu resno škodo opredeljuje kot smrtno kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi ali resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. To škodo pa mora povzročiti tretja oseba, ki pripada subjektu preganjanja ali resne škode iz 24. člena ZMZ-1, kamor se lahko štejejo država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja ter nedržavni subjekti, če je mogoče dokazati, da država, politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred preganjanjem ali resno škodo.

9.Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V navedeni določbi zakona je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

10.Uvodoma velja poudariti, da organ o prošnji za mednarodno zaščito odloča v okviru izjave prosilca, ki mora navesti vsa dejstva in okoliščine v zvezi z obstojem utemeljenega strahu pred preganjanjem ali resno škodo, za utemeljitev svojih navedb pa predložiti vso dokumentacijo in vse razpoložljive dokaze (21. člen ZMZ-1). Okvir in vsebina upoštevanih okoliščin, ki jih ugotavlja upravni organ v postopku presoje prošnje za mednarodno zaščito, so tako v rokah prosilca.

11.Iz ugotovitev toženke izhaja, da je tožnik svojo prošnjo utemeljeval z rasizmom in strahom, ker je invalid. Toženka je s prosilcem ob prisotnosti tolmača za arabski jezik opravila osebni razgovor, na katerem je povedal, da je invalidnost vplivala na njegovo počutje. Zaradi težav z nogo je bil zatiran s strani vrstnikov in imel občutek manjvrednosti, kar je vodilo v depresijo. Posledično je odšel iz države. Dodal je, da drugih razlogov za zapustitev države ni imel ter, da je sicer ambiciozen. Končal je namreč univerzitetni študij in si želi delati. Navedel je tudi, da zdravniške pomoči ni iskal.

12.Tudi po presoji sodišča opisane okoliščine niso takšne, da bi lahko predstavljale utemeljen razlog za priznanje ene ali druge oblike mednarodne zaščite. Toženka je tako pravilno ugotovila, da tožnikovih navedb ni možno povezati z nobenim od zakonsko določenih razlogov preganjanja oziroma resne škode. Pravilna je tudi ugotovitev, da Alžirija za tožnika predstavlja varno državo. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v izpodbijani odločbi.

13.Tožnik v tožbi ponavlja, da je bil zaradi deformacije stopala izpostavljen zbadanju, do česar pa se je toženka v zadostni meri opredelila. Tako je pravilno navedla, da zbadanje s strani vrstnikov ali drugi oseb, četudi vodi v osamo in depresijo, ne more biti razlog za mednarodno zaščito, saj ne gre za preganjanje v skladu s 1.A členom Ženevske konvencije oziroma 26. členom ZMZ-1, kamor med drugim v sicer sodijo dejanja psihičnega nasilja, a morajo dosegati določeno intenzivnost. Po prvem odstavku navedene določbe zakona morajo biti namreč dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča se, da predstavljajo hudo kršitev človekovih temeljnih pravic, zlasti pravic, ki jih v skladu z drugim odstavkom 15. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ni mogoče omejiti oziroma predstavljajo zbir (akumulacijo) različnih ukrepov, vključno s kršitvami človekovih pravic, ki so dovolj resne narave ali dovolj ponavljajoča, da predstavljajo hudo kršitev človekovih pravic (druga alineja prvega odstavka 26. člena ZMZ), česar pa tožnik ne izkaže.

. Posledično ne more z izpovedbo na naroku, ki je dokaz, nadomestiti pomanjkljivih tožbenih trditev, saj sodišče v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 razišče oziroma preizkusi dejansko stanje v okviru tožbenih navedb.

Sodišče tako v celoti sprejema dokazno oceno toženke, da izpostavljeni razlogi predstavljajo zgolj osebne okoliščine in ne kršitve človekovih pravic. Poudariti velja, da se mednarodna zaščita ne nudi zaradi kakršnihkoli ravnanj, ki jih prosilec (sam) dojema kot preganjanje, ampak morajo ta dejanja objektivno doseči stopnjo intenzivnosti, ki je določena v prvem odstavku 26. člena ZMZ4. Česa takega pa tožnik ne trdi, temveč se sklicuje zgolj na dejstvo, da je bil zaradi zbadanja osamljen in depresiven. V tožbi sicer poda povsem pavšalno navedbo, da ni bil deležen zdravstvene oskrbe in socialne podpore, česar pa z ničemer ne izkaže. Da bi socialno ekonomska oziroma zdravstvena diskriminacija postala preganjanje, bi moral tako konkretizirati in (nato tudi dokazati), da je bil (ali bi bil v primeru vrnitve) zaradi svoje invalidnosti žrtev ponavljajočih se dejanj fizičnega ali psihičnega nasilja, ki ima lastnosti dejanj preganjanja oziroma da je oziroma bi bil zato deležen zbira različnih diskriminatornih ukrepov v smislu zdravljenja in dostopa do socialnih pravic (prvi odstavek 26. člena ZMZ‑1)5.

Da do takšnega preganjanja ni prišlo, kaže zaključek toženke, da je, zbadanju navkljub, očitno uspel končati visokošolsko šolanje. Tudi po presoji sodišča tako neprimerna ravnanja vrstnikov niso pustila trajnejših posledic. K temu botruje tudi nadaljnja ugotovitev toženke, da je tožnik v izvorni državi imel delo, kar pomeni, da fizične omejitve niso bile takšne, da bi jih lahko opredelili kot takšno invalidnost, ki bi mu preprečevala dostop do dela. Ob dejstvu, da ima univerzitetno izobrazbo, pa tudi sicer ni omejen zgolj na fizična dela6. Tožnik hkrati v tožbi ne nasprotuje zaključkom toženke, da je, navkljub krajšemu prstu na eni nogi, zmogel pot iz izvorne države v Evropo, v Sloveniji pa je zaprosil za potrdilo za prost dostop na trg dela, kar dokazuje, da ga omenjena zdravstvena težava v vsakodnevnem funkcioniranju ne omejuje. Sodišče nadalje ni spregledalo, da je na osebnem razgovoru celo sam navedel, da zdravniškega potrdila o invalidnosti nima. V tožbi sicer navaja, da v zdravstvenem sistemu ni dobil pomoči, kar je v skladu z 52. členom ZUS-1 nedovoljena tožbena novota, saj tožnik ne pojasni, zakaj tovrstnih navedb brez svoje krivde ni mogel podati v upravnem postopku. Tudi sicer sodišče njegovi trditvi ne more slediti, saj očitno, kar prizna na osebnem razgovoru in zaslišan na sodišču, zdravstvene pomoči sploh ni poskušal dobiti. Prepozna trditev je posledično tudi sicer neizkazana.

Toženka se je nadalje pri presoji upravičenosti tožnika do statusa subsidiarne po tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1 opredelila tudi do morebitne nevarnosti, ki bi tožniku grozila v primeru vrnitve v izvorno državo. Tožnik v tožbi podaja pavšalne očitke, da temu ni tako, pri čemer ne konkretizira, v čem je odločitev toženke napačna. Sodišče se posledično v celoti sklicuje na razloge, podane v izpodbijani odločbi.

Zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene bi posledično lahko temeljila že na zgoraj opisanih razlogih. Kljub temu je toženka kot dodatno nosilno ugotovitev ugotovila, da tožnik prihaja iz Alžirije, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav7 uvrstila med varne izvorne države.

Sodišče v zvezi s tovrstno ugotovitvijo poudarja, da se tretja država za prosilca v skladu s prvim odstavkom 62. člena ZMZ-1 lahko šteje za varno izvorno državo, če ima prosilec državljanstvo te države ali je oseba brez državljanstva in je imel v tej državi običajno prebivališče (prvi pogoj) ter hkrati ni izkazal tehtnih razlogov (drugi pogoj), na podlagi katerih je mogoče ugotoviti, da ta država ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1, zanj ni varna izvorna država (drugi pogoj).

Koncept varne izvorne države skladno s Procesno direktivo II8 državi članici omogoča, da določeno državo označi za varno in domneva, da je varna tudi za posameznega prosilca. Republika Slovenija je ta koncept ustrezno uredila v tretjem odstavku 61. členu ZMZ-1, ki Vladi daje pooblastilo, da na predlog ministrstva določeno državo razglasi za varno. Upravni organ je na Odlok Vlade vezan, vendar je dolžan v vsakem posameznem primeru presoditi, ali so podani pogoji za uporabo koncepta varne izvorne države.9 Da je takšen način označevanja varnih izvornih držav (ob dodatnem pogoju, da je takšna označitev lahko predmet sodnega nadzora), v skladu s členom 36 in 37 ter členom 46(3) Procesne direktive II in 47. členom Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, izhaja tudi iz novejše sodne prakse Sodišča EU.10

Bistvo tožbenih navedb je v trditvi, da Alžirija zanj ni varna država, saj bi se v primeru vrnitve znašel brez realne možnosti zaposlitve, ustrezne socialne podpore in zdravstvene oskrbe, kar zopet predstavlja nedovoljeno tožbeno novo. Tožnik je na osebnem razgovoru namreč ob seznanitvi z dejstvom, da Alžirija predstavlja varno izvorno državo, navedel, da bo v primeru vrnitve padel v hudo psihično stanje ali storil samomor, do česar se je toženka opredelila in pravilno navedla, da institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju osebnih težav posameznikov, če niso povezane z razlogi preganjanja ali resne škode. V izogib ponavljanju se sodišče na takšno obrazložitev v celoti sklicuje. V zvezi s prepoznimi tožbenimi navedbami pa kljub vsemu dodaja, da zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostopa do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti prosilčeve izvorne države, v primerjavi z (ekonomskimi in socialnimi) pravicami, ki bi jih užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite, o čemer se je že večkrat izrekla sodna praksa.11 Za to ni dovolj niti dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, bodisi da grožnjo za zadevno osebo predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. To pomeni, da četudi bi tožnik zatrjeval in nato izkazal, da se v izvorni državni ni mogel dolgoročno preživljati ali zdraviti zaradi slabih ekonomskih ali zdravstvenih razmer, takšna škoda ne bi zadostovala za obstoj resne škode iz 28. člena ZMZ-1, saj ta ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti tretja oseba12. Navedenega pa tožnik v upravnem postopku ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da je zdravstveni ali socialni sistem v izvorni državi zanj domnevno slab, ne more biti razlog za mednarodno zaščito.

Neutemeljen je tudi tožbeni očitek, da bi toženka v zvezi z vprašanjem varne izvorne države morala pridobiti še dodatno dokumentacijo. Tožnik namreč ni navedel nobene take okoliščine, na podlagi katere bi toženka lahko zaključila, da njegova izvorna država zanj ni varna. Zato je neutemeljeno tožbeno pričakovanje, da bi morala toženka preverjati splošne informacije in pridobiti dodatna poročila o tožnikovi izvorni državi. Vrhovno sodišče je že večkrat razložilo, da se informacije o izvorni državi pridobijo in analizirajo le, če so v povezavi z zatrjevanji prosilca, ki izkazujejo preganjanje oziroma utemeljen strah pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, torej kadar je podan subjektivni element. Če ta element ni podan, ker okoliščine ali dejanja, ki jih prosilec zatrjuje, niso preganjanje oziroma ne utemeljujejo njegovega strahu pred preganjanjem v smislu ZMZ-1, pa toženi stranki pri odločanju o statusu begunca tožnikovih izjav ni treba preverjati glede na informacije o izvorni državi, saj z njimi ni mogoče nadomestiti subjektivnega pogoja.13

Toženka je tako po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstaja oba razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene. Pri svoji odločitvi se je ustrezno predelila do izpostavljenih okoliščin, zato je pavšalni očitek kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva neutemeljen. Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

-------------------------------

1Primerjaj tudi sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017.

2Glede tega je Ustavno sodišče v odločbi Up-229/17, U I 37/17 z dne 21. 11. 2019 sprejelo stališče o dolžnosti prosilca, ki v prošnji za mednarodno zaščito zatrjuje nezmožnost izvorne države, da bi ga zaščitila pred preganjanjem, da izkaže trditve, ki bi lahko utemeljevale zatrjevano nezmožnost izvorne države nuditi zaščito, nadalje pa tudi, da mora izkazati, da se je v izvorni državi glede zatrjevanih dejanj obrnil po pomoč na organe pregona, ki mu niso hoteli oziroma niso zmogli nuditi zaščite.

3V tožbi trdi zgolj, da zaradi invalidnosti ni mogel opravljati vseh fizičnih del in ne, da zaradi invalidnosti ni dobil službe.

4Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 322/2016 z dne 22. 2. 2017 (12. točka obrazložitve).

5Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 230/2023 z dne 28. 9. 2023.

6Na osebnem razgovoru zatrdi, da zaposlitve v svoji stroki ni dobil, saj nima vez in poznanstev, kar ne predstavlja diskriminacije zaradi invalidnosti.

7Ur. l. RS, št. 47/22, v nadaljevanju Odlok.

8Gre za Direktivo 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev), Uradni list EU, L 180/60, 29. 6. 2013, v nadaljevanju Procesna direktiva II.

9Tako tudi Vrhovno sodišče v sodbi X Ips 9/2020 z dne 9. 12. 2020.

10Primerjaj sodbo Sodišča Evropske unije z dne 1. 8. 2025 v združenih zadevah C-758/24 (Alace) in C-759/24 (Canpelli).

11Sklep Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017.

12Tako tudi odločbe Vrhovnega sodišča I Up 49/2023 z dne 22. 3. 2023, I Up 29/2023 z dne 22. 2. 2023 in I Up 193/2017 z dne 6. 12. 2017.

13Tako npr. sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 119/2024 z dne 27. 5. 2024, I Up 2/2017 z dne 15. 3. 2017 in I Up 312/2014 z dne 16. 10. 2015 ter sklep Vrhovnega sodišča I Up 145/2014 z dne 8. 5. 2014.