Jedro

Nesporna dejstva so lahko le dejstva, ki jih stranki bodisi izrecno priznata kot nesporna, bodisi jih konkretizirano ne prerekata in se takih dejstev ne dokazuje. Sporno dejstvo, tudi če je pozneje zanesljivo dokazano, nikoli ne postane nesporno.

V vseh potrdilih je kot razlog za prejem oziroma izročitev denarja navedeno nekaj drugega, kar evidentno ni posojilna pogodba. Govora je o delnicah, vlagateljih in vlaganjih. Nobena od listin, ki sta jih predložila tožnika, ne vsebuje nobenega od konstitutivnih elementov posojilne pogodbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožniki sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

_Postopek na prvi stopnji:_

1. Tožnika od tožencev zahtevata plačilo zneskov, za katere navajata, da sta jih posodila tožencem, podredno na podlagi neupravičene obogatitve.

2. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo z razlogi, da ni šlo za posojilo, temveč za drug pravni posel, neke vrste vlaganje oziroma izvedeni finančni instrument; nadalje, ker ni podana pasivna legitimacija (ker sta bila tožnika v pogodbenem razmerju z družbo A. in ne s toženci) in ker tudi niso izkazani elementi neupravičene obogatitve oziroma kakršnakoli druga pravna podlaga zahtevka.

_Pritožbeni postopek:_

3. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika in med drugim navajata, da sta v tožbenih navedbah pojasnila, da sta s toženci sklenila več ustnih posojilnih pogodb. Napačen je zaključek sodišča, da tožnika nista uspela izkazati obstoja posojilnih pogodb. Sodišče je svojo odločitev povsem neobrazloženo oprlo na potrdila o nakupu prednostnih delnic A., četudi se je tožeča stranka v zvezi z njihovo naravo izjavila ob zaslišanju in pojasnila okoliščine podpisa potrdil. Pojasnila je, da je šlo sprva za vlaganja, kasneje pa za posojilo. Prva tožnica je izpovedala, da sta prva in druga toženka prišli do tožnikov, da jima slednja pomagata rešiti njuno hčerko (tretjo toženko), za kar je B. B. zahteval 80.000 EUR. Potrdila o prejemu, ki se nahajajo v spisu, se razlikujejo, saj se na potrdilih za 70.000 in 60.000 EUR ne nahaja datum. Obrazložitev sodbe vsebine listin ne tolmači v povezavi z izpovedjo tožnice, da sta toženi stranki potrebovali denar, da bi rešili svojo hčerko. Ne drži, da tožnika v kazenskem postopku nista razlikovala med vlaganji in posojilom in da nista izpovedovala o zadrževanju hčerke tožencev. Tudi to, da sodišče tožnikoma očita, da sta ravnala v nasprotju s povprečno skrbnostjo posameznika, še ne pomeni, da ni bila sklenjena ustna posojilna pogodba. Zaključek sodišča o neobstoju pasivne legitimacije temelji na napačnem ugotovljenem dejanskem stanju, ki izhaja iz izpovedi tožečih strank in njunih navedb o tem, da sta ju toženi stranki prosili, da jima pomagata rešiti hčerko. Tudi zaključek sodišča v zvezi z neupravičeno obogatitvijo ne vzdrži kritične presoje in je v nasprotju z zatrjevanji in izvedenimi dokazi tožeče stranke, saj sta tožeči stranki verodostojno, prepričljivo in obrazloženo izpovedali, da sta denarne zneske med drugim posodili tudi toženima strankama osebno.

4. Toženci na pritožbo niso odgovorili.

5. Pritožba ni utemeljena.

_Glede procesnega in materialnega prava:_

6. Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnika v pritožbi zatrjujeta tudi kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava, vendar te kršitve niso konkretizirane. Po vsebini pritožba uveljavlja skoraj izključno pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Pritožba nekajkrat navaja, da sodišče določenih okoliščin ni obrazložilo ali se ni do njih opredelilo in da je sodba zato neobrazložena (smiselno uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1), vendar te trditve evidentno ne držijo, saj je sodišče prve stopnje navedlo zadostne in prepričljive razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Pritožba tudi navaja, da se sodišče ne bi smelo sklicevati na zapisnik o zaslišanju v kazenskem postopku (priloga A2), kar je zgrešeno. Ta zapisnik sta tožnika predložila kot dokaz, zato se je sodišče smelo in tudi moralo do njega opredeliti.

_Glede dejanskega stanja:_

8. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dokazna ocena izpodbijane sodbe skrbna, sistematična, analitično-sintetična, notranje skladna in logično prepričljiva, zato jo pritožbeno sodišče sprejema.

9. Pritožba na več mestih gradi na izhodišču, da naj bi bile trditve in/ali izpovedbe tožnikov dokazano dejstvo, kar pa ni utemeljeno. Trditve strank, če so sporne, so zgolj trditve, ki jih je treba dokazati, zato trditev ali »pojasnil« stranke ni mogoče šteti kot dokaz teh istih trditev. Izpovedba stranke sicer je dokaz, s katerim je mogoče dokazovati utemeljenost trditev, vendar je sodišče prve stopnje argumentirano obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbi tožnikov, temveč se je pri ugotavljanju dejanskega stanja oprlo na druge izvedene dokaze, predvsem na listine v spisu (več o dokazni oceni podrobneje v nadaljevanju). Pri graji dokazne ocene pritožba meša različne institute civilnega procesnega prava, saj med drugim navaja (10. stran pritožbe), da naj bi tožeča stranka s svojimi navedbami, izpovedjo in predloženimi dokazi »nesporno izkazala« obstoj posojil; nesporna so lahko le dejstva, ki jih stranki bodisi izrecno priznata kot nesporna, bodisi jih konkretizirano ne prerekata, in takih dejstev se potem ne dokazuje. Sporno dejstvo, tudi če je pozneje zanesljivo dokazano, nikoli ne postane nesporno.

10. Glede na povedano je nepomembno, da je tožnica »v svojih tožbenih navedbah pojasnila,« da je imela sklenjenih več ustnih posojilnih pogodb, saj se je sodišče prve stopnje pri presoji pravne narave teh poslov pravilno in upravičeno oprlo na listinske dokaze (potrdila o prejemu denarja, ki govorijo o nakupu prednostnih delnic in ne o posojilu), pa tudi na izpovedbe tožnice v kazenskem postopku in izpovedbe prič v tem postopku. Zato je deplasirana navedba, da naj bi sodišče prve stopnje svojo odločitev »povsem neobrazloženo« oprlo »zgolj« na priložena potrdila, saj je sodišče prve stopnje svojo odločitev skrbno in konkretizirano ter logično preverljivo obrazložilo (21. do 26. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

11. Pritožba zgolj povzema kaj, na primer, določa Obligacijski zakonik2 v zvezi s posojilno pogodbo in kaj je sodišče ugotovilo v zvezi s posameznimi spornimi dejstvi, nato pa neobrazloženo navrže, da naj bi bili ti zaključki sodišča napačni. Takšne pritožbene navedbe so pavšalne, zato nanje tudi ni mogoče vsebinsko odgovoriti.

12. Pritožba večkrat navaja, da naj bi tožnika 80.000 EUR posodila tožencem kot nekakšno odkupnino za hčerko, ki naj bi jo ugrabil oziroma »zadrževal« (kar verjetno pomeni isto?) neki B. B., ki naj bi bil glavni organizator denarne verige oziroma podjetja z imenom A., vendar je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj tem trditvam in izpovedbam tožnikov ne verjame (primerjaj 26. do 29. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Teh razlogov pritožba ne more izpodbiti s svojim posplošenim, pa četudi večkrat ponovljenim sklicevanjem na izpovedbo tožnice.

13. Pritožba navaja, da naj bi bilo neskladje med obrazložitvijo sodbe in zapisnikom o zaslišanju v kazenskem postopku z dne 30. 3. 2017 (priloga A2), saj je prva tožnica tudi v kazenskem postopku izpovedala povsem enako glede izposoje 80.000 EUR, namreč, da sta zakonca C. prišla in rekla, da ima B. B. njuno hčerko zaprto in da je ne bo izpustil, dokler ne dobi 80.000 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zapisniku z dne 30. 3. 2017 res govora tudi o tem, da naj bi bila hči tožencev zaprta v Parizu ali Dubaju in da hoče B. B. 80.000 EUR, vendar je to šele na 5. strani zaslišanja sedanje tožnice (6. stran zapisnika v prilogi A2), medtem ko je na prejšnjih straneh (2., 3. in drugi odstavek 6. strani zapisnika) tožnica omenjala le, da naj bi bil denar potreben za reševanje družbe A.; tudi, ko je bila tožnica izrecno vprašana o znesku 80.000 EUR, je najprej (drugi odstavek 6. strani zapisnika v prilogi A2) odgovorila, da rabijo denar za reševanje družbe (in ne hčerke). Glede na to je utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da izpovedbi tožnice v kazenskem in pravdnem postopku nista identični in da njena pravdna izpovedba ni dovolj prepričljiva, da bi bilo mogoče z njo dokazati obstoj posojilne pogodbe. Za povrh ta zaključek ne temelji le na zapisniku iz kazenskega postopka, temveč tudi na listinah (potrdilih o prejemu denarja).

14. Pritožba navaja, da je tožnica na vprašanje sodišča, kako razlikuje, kaj je bilo vloženo v A. in kaj posojeno, izpovedala »da ima pogodbo za tisto, kar je vložila (o. p. dvakrat po 15.000 EUR), medtem, ko ji je dve pogodbi za 70.000 EUR in dve pogodbi za 60.000 EUR tožena stranka dala namesto potrdila, in sicer za upnike, ki so tožnikoma posodili denar.« Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je citirani del izpovedbe nejasen, zmeden in sploh ne daje odgovora na to, kar je bila tožnica vprašana: na podlagi česa je tožnica razlikovala, kaj je posojilo in kaj investicija, saj so listine (v prilogah A6 in A18) za vse navedene zneske enake.

15. Pritožba deloma prihaja sama s seboj v nasprotje (oziroma le nehote pritrjuje neskladju oziroma nasprotjem v izpovedbi tožnice), ko navaja, da naj bi drugi toženec dejal, da ne rabijo podpisa, ker se dolgo poznajo, in da so nato vendarle podpisali listino. Pritožba se vsebinsko ne sooči s pravilnimi razlogi izpodbijane sodbe (43. točka obrazložitve), da je skrajno nelogično in nerazumljivo, da tožnica ni za tako velik znesek denarja (80.000 EUR) sama sestavila in dala tožencem v podpis potrdila, saj ima srednješolsko izobrazbo in je bančna referentka.3 Neprepričljivo in nelogično je zato pritožbeno vztrajanje (v bistvu ponavljanje navedb iz prve stopnje), da je toženec napisal potrdilo o prejemu (domnevno tožencema osebno danega) posojila na obrazec A., ker »drugega papirja ni imel.« Četudi morda v hiši res ne bi bilo niti enega lista papirja (kar je malo verjetno), to ne spremeni dejstva, da bi lahko stranke spornega posla tudi na obrazec A. zapisale ali dopisale resnično vsebino pravnega posla, če bi res šlo za posojilo. Pri tem je nepomembno, ali sta tožnika želela, da jima toženci dajo potrdilo za njuna upnika ali za njuno osebno rabo; v vsakem primeru je vsebina spornega potrdila nasprotna tistemu, kar tožnika zatrjujeta glede narave pravnega posla.

16. Neutemeljena je večkrat ponovljena pritožbena navedba, da se potrdili za prejem 70.000 EUR in 60.000 EUR razlikujeta od onih za znesek 15.000 EUR, saj na potrdilih za 70.000 oziroma 60.000 EUR ni datuma. To je sicer res, vendar je ta okoliščina (datum) popolnoma nepomembna. Bistveno je, da je v vseh potrdilih, ki jih je dokazno pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, kot razlog za prejem oziroma izročitev denarja navedeno nekaj povsem drugega, kar evidentno ni posojilna pogodba: govora je o delnicah, vlagateljih in vlaganjih. Skratka, nobena od listin, ki sta jih predložila tožnika, ne vsebuje nobenega od konstitutivnih elementov posojilne pogodbe iz 569. člena OZ (ki jih sicer pravilno citira pritožba na 3. strani). Argumenti v pritožbi,4 kaj naj bi odsotnost tega datuma dokazovala, niso smiselni. Preprosto povedano: če neka oseba podpiše dokument, ki govori o nakupu delnic, pa naj bo ta dokument z datumom ali brez, tak dokument ne govori v prid tezi, da naj bi šlo za posojilno pogodbo.

17. Res je sicer, da to dejstvo ne izključuje izrecno in povsem nedvoumno možnosti, da bi bila hkrati sklenjena tudi ustna posojilna pogodba, vendar pa zgolj ta hipotetična možnost še ne zadošča za dokaz obstoja take posojilne pogodbe. Nepomembne so tudi pritožbene navedbe, da »sta ravno toženca tožnici predlagala, da svojim upnikom 100 % zagotovi, da bodo prejeli vrnjen svoj denar.« Kaj sta toženca tožnici predlagala in kaj je slednja zagotavljala (brez kakršnih koli konkretnih jamstev obljubljala) svojim upnikom, ne pove ničesar o pravni naravi posla. Nerazumljive so tudi pritožbene navedbe, da če bi šlo dejansko za vlaganja, ni logično, da bi tožnica prosila za potrdila o izročenem denarju, da bi jih pokazala svojim upnikom; zakaj bi bilo nelogično, da nekdo, ki drugemu izroči veliko vsoto denarja (za kakršen koli namen), zahteva potrdilo, pritožba ne pojasni.

18. Pritožba tudi neutemeljeno napada ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, kaj je kdo razumel od angleškega besedila potrdila. Sodišče druge stopnje pritrjuje logičnemu argumentu sodišča prve stopnje, da če tožnica res ne bi razumela čisto ničesar (kot je trdila) od angleškega besedila potrdil (pri čemer pritožbeno sodišče dodaja, da je zelo malo verjetno, da bančna uslužbenka v 21. stoletju ne bi razumela čisto ničesar iz tovrstnega potrdila), potem tudi ni mogla razumeti, da naj bi šlo za posojilo. Sodišče prve stopnje je trditve in izpovedbe tožnice glede nepoznavanja angleščine pravilno upoštevalo pri oceni verodostojnosti tožničinih izpovedb. Teh razlogov pritožba ne more izpodbiti s tem, da zgolj ponavlja svoje trditve (ki so ostale nedokazane) in izpovedbe5 (ki jim sodišče prve stopnje ni poklonilo vere), da naj bi šlo za ustne posojilne pogodbe, in te nedokazane trditve skuša prikazati kot zanesljivo ugotovljena dejstva.

19. Glede izpovedbe D. D. o vlaganjih, investicijah, dobri poslovni priložnosti itd. ter dejstva, da sta bila toženca zastopnika A. in da sta bila v osebnem razmerju s tožnikoma, saj so se med njimi spletle tesnejše vezi, sicer drži, da te okoliščine »ne izključujejo,« da bi lahko šlo najprej za vlaganja, nato pa posojila, vendar takemu zaključku tudi v ničemer ne pritrjujejo. Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tudi dejstvo neskrbnega ravnanja tožnikov »še ne pomeni, da ni bila sklenjena ustna posojilna pogodba.« Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, je bilo na tožnikih trditveno in dokazno breme o tem, da je posojilna pogodba dejansko obstajala (in ne na tožencih, da dokažejo, da ni obstajala). Zato je logično neustrezno in v nasprotju s pravili dokazovanja v civilnih postopkih, da tožnika vsako dejstvo, ki absolutno ne izključuje možnosti obstoja njune teze, štejeta že kot afirmativen dokaz o njenem obstoju.

20. Res je nelogično, da bi si tožnica izposojala velike količine denarja in ga vlagala v A., zavedajoč se, da nista dobila vrnjenega že svojega osnovnega vložka. Vendar je bilo pravzaprav celotno ravnanje tožnikov v nasprotju z logiko in elementarno skrbnostjo pri ravnanju z denarjem. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo (česar pritožba sploh ne izpodbija), da so tako veliki donosi, kot naj bi bili tožnikoma obljubljeni v tem poslu (10 in več odstotkov mesečno), nerealni, zato bi morali vsakemu povprečno izkušenemu človeku vzbuditi sum, da je tovrsten posel bodisi povsem nerealen, bodisi kriminalen.

21. Res, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, ali sledi ali ne tožencema, ki sta izpovedala, da sta oba pustila službo in se ukvarjala le s »trženjem« za A., vendar to dejstvo ni odločilno. Četudi je resnično (in pritožbeno sodišče nima razlogov dvomiti, da je), ne pritrjuje tezi tožnikov, da naj bi šlo za posojilno pogodbo, temveč kvečjemu obratno – da sta toženca »tržila za A.,« torej iskala »vlagatelje« ali »kupce delnic,« s čimer sta reševala svoje podjetje.

22. Pritožbene navedbe (točka B na 11. strani) glede neupravičene obogatitve se sploh ne soočijo z bistvenim argumentom sodišča prve stopnje (primerjaj 58. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), ki je tudi materialnopravno pravilen: kadar obstoji pogodbeno razmerje, ne more priti do neupravičene obogatitve, saj je bistvo instituta neupravičene obogatitve prehod premoženja brez pravne podlage (primerjaj 190. člen OZ). Če je pravna podlaga obstajala (pa četudi se je pozneje sfižila), to še ne pomeni, da je bil prehod premoženja brez pravne podlage. S tem, ko pritožba ponavlja trditve, da naj bi šlo za ustno sklenjeno posojilno pogodbo, le pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je (nekakšna) pravna podlaga za prehod premoženja obstajala. Čim pa je tako, o neupravičeni obogatitvi ni mogoče govoriti.

_Sklepno:_

23. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in popolno obrazložena. Ker tudi v okviru preizkusa izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni ugotovilo kršitev, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

24. Ker sta tožnika s pritožbo propadla, morata sama nositi svoje pritožbene stroške (154. člen v zvezi s 165. členom ZPP).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ. 3 Tako potrdilo je povsem enostavno in bi se lahko glasilo npr.: Spodaj podpisani … potrjujem, da sem od osebe … prejel posojilo zneska … EUR, ki se ga zavežem vrniti v roku … . 4 Da naj bi odsotnost datuma dokazovala, da znesek ni bil plačan v A. oziroma, da ni šlo za pogodbo o nakupu prednostnih delnic, »pač pa nedvomno izkazuje verodostojnost in resničnost izpovedi prve tožnice.« 5 Da sta tožnika »obrazloženo izpovedala in prepričljivo pojasnila, da sta dejansko vložila v družbo A. skupni znesek 30.000 EUR, vendar pa tudi, da je šlo za kasnejše izročitve denarja iz naslova posojil tožencem.«