Jedro

Pravo javnih naročil se nanaša na stipulacijsko fazo, vendar ko se pogodbeno razmerje z (dokončno) izbranim ponudnikom enkrat vzpostavi, gre za običajno civilnopravno pogodbeno razmerje (in spore iz le-tega).

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 56584/2013 z dne 17. 4. 2013 tudi v 1. in 3. odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka), tožeči stranki pa naložilo, da toženi stranki povrne 302,04 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijano sodbo pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi napačne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti, se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). S pritožbo torej ni dopustno izpodbijati niti dejanskih ugotovitev, niti ni mogoče uveljavljati relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Stranki in višje sodišče so vezani dejstva, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta se pravdni stranki že pred objavo razpisa dogovarjali in usklajevali o njegovi vsebini, in da ste se že pred njegovo objavo vse ustno dogovorili, objava razpisa pa je bila zgolj formalnost (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, s katerimi si prizadeva te ugotovitve izpodbiti. To velja za pritožbene navedbe, da se s toženo stranki nista dogovarjali o vsebini razpisa, temveč je tožeča stranka le sprejela pobudo tožene stranke, ki ji je posredovala razpisno dokumentacijo, ker sama s takšnimi razpisi ni imela potrebnih izkušenj. Enako velja za pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje po istem principu, kot je ocenilo zaslišanje A. A. in B. B. oceniti tudi zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke C. C., ki se je ves čas izmikal odgovorom na vprašanja, ki so bistvenega pomena za ugotavljanje, kakšna je bila pogodbena volja tožene stranke. Da tožeča stranka s temi pritožbenimi navedbami (nedopustno) izpodbija dejansko stanje, izhaja tudi iz njenih nadaljnjih pritožbenih navedb, in sicer, da v kolikor bi sodišče prve stopnje izpovedbo C. C. ocenilo po istem principu, kot ostala dva, bi moralo spoznati, da je tožena stranka vedela, kaj je predmet razpisa in da do konkretnega dogovora o vsebini razpisa ni prišlo. Iz istih razlogov tožeča stranka tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je C. C. izpovedal, da „se ne rabiš nič pogovarjati, saj je v razpisni dokumentaciji navedeno, da se bo kompenzacija izvedla“.

7. Nadalje iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi to, da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka pričela s plačevanjem nadomestila za namestitev solarnih celic na šolski strehi šele potem, ko bo vsota letnih nadomestil presegla vrednost sanacijskih del, ki so znašala 16.774,00 EUR (torej ko bo prišlo „do kompenzacije“), čeprav v Služnostni pogodbi z dne 1. 6. 2013(priloga A4 spisa) to ni bilo izrecno dogovorjeno. To je dejanska ugotovitev, ki je v sporu majhne vrednosti ni dopustno izpodbijati, zaradi česar tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da iz izpovedi A. A., C. C. in B. B. izhaja, da do dogovora ni prišlo in da ga je sodišče prve stopnje prejudicilo, ko je B. B. vprašalo, kakšen je ta dogovor bil. 8. Res je, da predhodno opisana ravnanja tožeče stranke, ko se je s toženo stranko dogovarjala o vsebini razpisa in se z njo dogovorila, da bo pričela s plačevanjem nadomestil šele, ko bo prišlo do kompenzacije, najverjetneje niso bila skladna z načelom zagotavljanja konkurence med ponudniki (7. člen Zakona o javnem naročanju – ZJN-2), z načelom transparentnosti pri javnem naročanju (8. člen ZJN-2) oziroma z načelom enakopravne obravnave ponudnikov (9. člen ZJN-2). Vendar pa tožeča stranka, ki je pripravila javni razpis, izbrala ponudnika in z njim podpisala pogodbo, ni v poziciji, ko bi se lahko sklicevala na nezakonitost dogovora, ker je ta v nasprotju z Zakonom o javnem naročanju in Uredbo o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti. Podobno velja tudi za njene pritožbene navedbe, da je Služnostna pogodba nična, v kolikor bi temeljila na takšnem dogovoru s toženo stranko.

9. V zvezi s temi pritožbenimi navedbami višje sodišče pripominja, da se pravo javnih naročil nanaša predvsem na pravila obveznega ravnanja naročnikov pri oddaji javnih naročil (na stipulacijsko fazo), v teh okvirih je izoblikovan tudi sistem procesnih pravil, ki neizbranim ponudnikom zagotavlja varstvo pravic in sankcioniranje kršitev pravil o javnem naročanju. Ko pa se pogodbeno razmerje med naročnikom in (dokončno) izbranim ponudnikom enkrat vzpostavi, pa gre za običajno civilnopravno pogodbeno razmerje (v konkretnem primeru za izpolnitev obveznosti iz tega pogodbenega razmerja). Zato tudi tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje s presojo, da je bilo dogovorjeno, da bo tožena stranka pričela s plačevanjem nadomestil šele po tem, ko bo vsota nadomestil presegla vrednost sanacije strehe, kršilo specialno področno zakonodajo, saj je toženi stranki naklonilo ugodnejši ekonomski položaj, kot so ga imeli ostali potencialni ponudniki. Slednji (in ne tožeča stranka kot naročnik) bi morali namreč varstvo svojih pravic uveljavljati v postopku, predvidenem v Zakonu o pravnem varstvu v postopkih javnega naročanja – ZPVPJN. Pa tudi sicer so te pritožbene navedbe neutemeljene, saj so bili razpisni pogoji za vse potencialne ponudnike enaki - vsem bi se vrednost sanacijskih del upoštevala pri znesku letnega nadomestila. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, navedenih v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, namreč izhaja, da je bilo v besedilu objavljene razpisne dokumentacije (priloga A5 spisa) izrecno navedeno, da se vrednost sanacijskih del upošteva pri znesku letnega nadomestila od prihodkov iz naslova prodane proizvedene električne energije.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe omenilo določbo 83. člena OZ(1), ki v konkretnem primeru ni uporabljiva, saj sta se stranki že pred objavo razpisa usklajevali in dogovarjali o vsebini razpisa, katerega del je bila služnostna pogodba, pa tudi sicer v služnostni pogodbi ali razpisni dokumentaciji ni nejasnega pogodbenega določila (zaradi česar bi ga bilo potrebno razlagati skladno s 83. členom OZ). Vendar pa višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to zakonsko določbo le omenilo, vendar na njej ni gradilo nobenega pravno odločilnega razloga. Navedlo je namreč le, da tožeča stranka iz razpisne dokumentacije ni izločila dikcije, da se vrednost sanacijskih del upošteva pri znesku letnega nadomestila (13. točka obrazložitve), ter da je tožeča stranka delno preoblikovala osnutek služnostne pogodbe (ki ni bil objavljen) v škodo tožene stranke tako, da v objavljeni in podpisani služnostni pogodbi ni bilo določila, da služnostni upravičenec (tožena stranka) prične nakazovati letno nadomestilo, ko vsota letnih nadomestil preseže vrednost izvedenih sanacijskih del (12. in 13. točka obrazložitve). Ta dejstva sicer predstavljajo pravno pomemben sklop, vendar na njihovi podlagi ni mogoče uporabiti zakonske določbe, ki govori o razlagi nejasnih pogodbenih določil. Ugotoviti je torej, da sodišče prve stopnje na to zakonsko določbo ni oprlo svoje odločitve.

11. Tožeča stranka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je isto sodišče v zadevi I Pg 248/2013, ki je obravnavalo enaka sporna vprašanja, presodilo drugače, kot sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi (in da je zato stališče, zavzeto v izpodbijani sodbi, napačno). Sodba kot rezultat pravdnega postopka je namreč vedno odvisna od trditev pravdnih strank, izvedenega dokaznega postopka in pravne presoje sodišča, zaradi česar lahko pride do drugačnih odločitev (obrazložitev), četudi se predmet spora opira na ista sporna dejanska ali pravna vprašanja. Ni namreč mogoče reči, da mora biti rezultat postopka vedno enak, sicer je ena izmed sodb napačna. Pripomniti velja, da iz pritožbenih trditev tožeče stranke izhaja, da je bila odločitev o zahtevku enaka - tožbeni zahtevek je bil zavrnjen.

12. Nadalje tožeča stranka navaja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v zadevi I Pg 248/2013 obravnavalo isti (identičen) tožbeni zahtevek, zaradi česar je po njenem prepričanju podana res iudicata (12. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar pa za ta pritožbena zatrjevanja nima pravnega interesa. Nastopa namreč kot tožnica in si prizadeva, da bi višje sodišče sodbo razveljavilo in tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP). Poleg tega iz trditev tožene stranke (list. št. 67 spisa) izhaja, da tožeča stranka v tem postopku vtožuje nadomestilo za služnost za leto 2013, v drugem postopku pa za leto 2012. Tožeča stranka se do tega ni opredelila.

13. Višje sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, ker niso pravno pomembne za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker višje sodišče ni ugotovilo niti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Enako velja za toženo stranko, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): V 83. členu OZ je določeno: „Če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke.“