Jedro

Zgolj golo pričakovanje tožeče stranke, da tožena stranka ne bo uveljavljala svojih upravičenj v primeru zamujanja s plačilom glavnega dolžnika, ni zadostna podlaga za sklicevanje na ničnost pogodbenih obveznosti, ki jih je prevzela tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v 1. točki izreka v delu s katerim je zavrnjen tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 190747/2011 z dne 13. 12. 2011 zaradi izterjave 171.198,04 EUR se razveljavi in se postopek ustavi, zahtevek tožene stranke v pravdnem postopku, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. XII Pg 1749/2012 pa se zavrne kot neutemeljen,“; in se v tem delu tožba tožeče stranke S. d.o.o, zavrže. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nerazveljavljeni del prvostopenjske sodbe potrdi.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ki ga je tožeča stranka postavila v okviru nasprotne tožbe, vložene v postopku pred prvostopenjskim sodiščem XII Pg 1749/2012. Z nasprotno tožbo na ugotovitev ničnosti poroštvenih izjav, ki jih je podala tožeča stranka, je poskušala izpodbiti utemeljenost tožbenega zahtevka, ki ga uveljavlja tožeča stranka X, d.d., v pravdnem postopku XII Pg 1749/2012, to je na plačilo obveznosti, ki jih je prevzela na podlagi podanih poroštvenih izjav: z dne 20. 1. 2011 h kreditni pogodbi LD 09056/00071 za znesek kredita 90.000,00 EUR, z dne 24. 8. 2010 h kreditni pogodbi LD 10056/00154 za znesek kredita 36.000,00 EUR in z dne 27. 6. 2010 h kreditni pogodbi LD 10168/00154 za znesek kredita 62.594,00 EUR in vseh pripadajočih meničnih izjav in izdanih menic. Sodišče je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 2.880,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. V pritožbenem roku je zoper sodbo prvostopenjskega sodišča vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka tožeče stranke.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. V okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče z izpodbijano sodbo meritorno odločilo tudi o delu tožbenega zahtevka, ki ga je sicer tožeča stranka uveljavljala v okviru nasprotne tožbe, vendar zanj niso obstajale procesne predpostavke za odločanje v času izdaje izpodbijane sodbe.

6. Nasprotna tožba je posebno obrambno sredstvo tožene stranke, s katerim lahko zoper tožečo stranko v istem pravdnem postopku uveljavlja nasprotni zahtevek. Iz spisovnih podatkov ni razbrati, v čem je bil razlog, da prvostopenjsko sodišče o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi ni odločalo v okviru pravdnega postopka XII Pg 1749/2012. Vendar tudi, če bi pri tem šlo za napačno postopanje prvostopenjskega sodišča, bi šlo zgolj za relativno kršitev postopka, ki pa je tožeča stranka v pritožbi ne uveljavlja.

7. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala negativni ugotovitveni zahtevek (ničnost podanih poroštvenih izjav in pripadajočih meničnih izjav in izdanih menic). Hkrati pa je v tožbenem zahtevku uveljavljala tudi, da naj prvostopenjsko sodišče razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 190747/2011 z dne 13. 12. 2011 in tožbeni zahtevek tožene stranke, ki ga uveljavlja pod opravilno številko XII Pg 1749/2012 in ga kot neutemeljen zavrne. Tožbeni predlog tožeče stranke v nasprotni tožbi se v tem delu nanaša na zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, ki se obravnava pod opr. št. XII Pg 1749/2012. Ob tem, ko je prvostopenjsko sodišče ločeno obravnavalo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi v novem postopku pod opr. št. XII Pg 16/2014, to pomeni, da je za del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na zahtevek tožene stranke na izplačilo 171.198,04 EUR podana litispendenca, saj o tem zahtevku že teče postopek v okviru spora pod opr. št. XII Pg 1749/2012. S tem, ko je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi meritorno presojalo tudi ta del tožbenega zahtevka tožeče stranke, je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pritožbi v tem delu ugodilo tako, da je izpodbijano sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku, ki je predmet pravde pod opr. št. XII Pg 1749/2012 in v tem delu tožbo zavrglo (drugi odstavek 354. člena ZPP).

8. Neutemeljena pa je pritožba v delu, s katerim izpodbija zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke na ugotovitev ničnosti poroštvenih izjav tožeče stranke, pripadajočih meničnih izjav in izdanih menic.

9. Tožeča stranka v pritožbi prvostopenjskemu sodišču predvsem očita neobrazloženo zavrnitev dokaznih predlogov tožeče stranke, in sicer vpogleda v kazensko ovadbo A. A., ki jo je tožeča stranka vložila na Okrožno državno tožilstvo v Maribor dne 17. 8. 2012, kakor tudi, da ni sledilo predlogu tožeče stranke in imenovalo izvedenca finančne stroke, ki bi lahko potrdil navedene trditve tožeče stranke, da je bila ogoljufana zaradi ravnanja tožene stranke.

10. O tem, katere dokaze bo izvajalo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče (drugi odstavek 213. člena ZPP). Sodišče pri tem ni dolžno izvajati tistih dokazov, ki ne bi mogli prispevati k ugotovitvi pravno relevantnih dejstev. Tožeča stranka je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti podanih poroštvenih izjav utemeljevala na trditvah, da je bila pri podpisovanju teh izjav preslepljena s strani zaposlenih delavk tožene stranke. Zatrjevala je torej prevaro na strani tožene stranke v smislu prvega odstavka 49. člena Obligacijskega zakonika. Vendar takšna napaka volje, ki naj bi bila podana na strani tožeče stranke, nima sama po sebi za posledico ničnosti sklenjene pogodbe, temveč je skladno s prvim odstavkom 49. člena OZ podana le lažja oblika neveljavnosti posla, to je izpodbojnost, ki daje stranki, ki je bila prevarana, le upravičenje, da zahteva razveljavitev pogodbe. To upravičenje preneha z iztekom roka iz 99. člena OZ kot je pravilno povzelo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pavšalno sklicevanje tožeče stranke v pritožbi na zvijačno ravnanje tožene stranke, ki naj bi imelo znake kaznivega dejanja poslovne goljufije, ne zadostuje za sklepanja na ničnost poslov in iz njih izhajajočih obveznosti, ki jih je prevzela tožeča stranka s podpisom poroštvenih izjav, menične izjave in izdanih menic. Na takšno sankcijo ne bi bilo mogoče sklepati niti v primeru, da bi tožeča stranka dejansko izkazala, da je bilo medsebojno poslovno poslovanje med pravdnima strankama v preteklosti drugačno kot v konkretnem primeru. Zgolj golo pričakovanje tožeče stranke, da tožena stranka ne bo uveljavljala svojih upravičenj v primeru zamujanja s plačilom glavnega dolžnika, ni zadostna podlaga za sklicevanje na ničnost pogodbenih obveznosti, ki jih je prevzela tožeča stranka.

11. S tem v zvezi je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, ker prvostopenjsko sodišče ni imenovalo izvedenca finančne stroke, ki naj bi potrdil njene navedbe. Ob tako podanih pritožbenih očitkih tožeča stranka ni niti pojasnila glede katerega pravno relevantnega dejstva, ki ga sodišče ne more ugotoviti zaradi pomanjkanja ustreznega znanja, naj bi bil postavljen sodni izvedenec (243. člen ZPP).

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi se sodišče prve stopnje opredelilo le do podpisa z dne 20. 1. 2011 s sklicevanjem na izpoved priče N. R., da podpisi poroštvenih in meničnih izjav niso sporni. Ker se je tožeča stranka sama v tožbenih navedbah (III. točka tožbe) sklicevala, da je podpisala poroštvene izjave, kakor tudi menične izjave, te okoliščine med pravdnima strankama niti niso bile sporne, zato jih sodišče v dokaznem smislu niti ni bilo dolžno preizkušati.

13. Ker iz podanih trditev tožeče stranke ni mogoče sklepati na sankcijo ničnosti (nesklepčnost tožbenega zahtevka) se tako izkažejo kot neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o nepravilni dokazni oceni izpovedi prič N. R. in Z. R. v delu, ki se nanaša na pričakovanje tožeče stranke ob podpisu poroštvenih izjav. Hkrati pa se izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi prvostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, češ da so sporne poroštvene pogodbe v nasprotju z Ustavo RS, prisilnimi predpisi in moralnimi načeli in posledično nične.

14. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ugotovitvenega dela sodbe ni ugotovilo drugih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je v tem delu pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP). Kljub temu, da je pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa prvostopenjske sodbe delno ugodilo pritožbi, je uspeh tožeče stranke tudi v tem delu zgolj navidezen, saj tožeča stranka tudi z zavrženjem dela tožbe ni uspela s pravovarstvenim zahtevkom pred sodiščem. V posledici navedenega pritožbeno sodišče ni posegalo v odločitev prvostopenjskega sodišča glede pravdnih stroškov, ki jih je naložilo v breme tožeči stranki (2. točka izreka izpodbijane sodbe). Posledično je pritožbeno sodišče potrdilo tudi ta del odločitve prvostopenjskega sodišča. 15. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, ni upravičena do nastalih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 165. člena ZPP).