Jedro

Obstoj izvršilnega naslova je procesna predpostavka za dopustnost prisilne izvršbe. Če ne obstoji identiteta glede predmeta obveznosti med predlogom za izvršbo in izvršilnim naslovom, denarna terjatev, ki jo upnik prisilno izterjuje, pa presega tisto, ugotovljeno v izvršilnem naslovu, je treba v presežnem delu predlog za izvršbo zavrniti.

Izrek

Ugovoru se delno ugodi, sklep o izvršbi se razveljavi glede zneska 11.342,00 SIT in se izvršba v tem delu ustavi.

V ostalem delu se ugovor zavrne in potrdi sklep o izvršbi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dovolilo predlagano izvršbo za znesek 21.724,00 SIT.

Proti navedenemu sklepu je brez navedbe ugovornih razlogov pravočasno ugovarjala dolžnica. Smiselno predlaga, naj sodišče ugovoru ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in izvršbo ustavi. Navaja, da je v navedeni zadevi prišlo do pomote.

Sklep o izvršbi je neutemeljen, sodišče pa ni upoštevalo dolžničine pritožbe z dne 21.3.1999. Ugovor je delno utemeljen.

Cilj izvršilnega postopka je prisilna realizacija upnikove terjatve, ki je bila predhodno ugotovljena z izvršilnim naslovom. Obstoj izvršilnega naslova je zato nujna procesna predpostavka za dopustnost prisilne izvršbe (17. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). Izvršilni naslov je za izvršbo primeren le, če je terjatev v njem točno določena, to je, da so navedeni predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (1. odst. 21. čl. ZIZ). Predmet obveznosti je določen, kadar je individualiziran. V konkretnem primeru predmet obveznosti v sklepu z dne 12.4. 1992, opr.

št. P 18/91 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Litiji ni določen, ampak je določljiv. Navedeno je, da bo stroške izvedenine za dopolnitev izvedenskega mnenja poravnal toženec. Kakšni so bili ti stroški, izhaja iz sklepa Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Litiji z dne 13.5.1992, opr. št. P 18/91 (list. št. 112) v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.8.1993, opr. št. II Cp 1228/93 (list. št. 131). Iz III. točke citiranega sklepa je razvidno, da znaša predmet obveznosti po izvršilnem naslovu, to je sklepu z dne 12.4.1992, 10.382,00 SIT. Identiteta predloga za izvršbo in izvršilnega naslova obstoji torej le glede predmeta obveznosti - denarne terjatve v višini 10.382,00 SIT. Ker v presežku tega zneska, to je glede 11.342,00 SIT, izvršilni naslov ne obstoji, prisilna izvršba glede tega zneska ni dopustna. Pritožbeno sodišče, ki mora na obstoj te predpostavke paziti po uradni dolžnosti, je zato ugovoru dolžnice glede zneska 11.342,00 SIT ugodilo, sklep o izvršbi v tem delu razveljavilo in izvršbo ustavilo.

Dolžnica nima prav, ko zatrjuje, da je sodišče zamudilo rok za izterjavo predujma. Čeprav te navedbe ni obrazložila, je treba pojasniti, da je kot dedinja po pokojnem A. P. v pravdni zadevi opr. št. P 18/91 vstopila v procesno razmerje kot tožena stranka (132. čl. Zakona o dedovanju, Ur. l. SRS 15/76 - Ur.

l. RS 82/94). To pomeni, da je na dolžnico prešla tudi obveznost, da poravna stroške dopolnitve izvedenskega mnenja po sklepu Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enota v Litiji z dne 12.4.1992 v zvezi s sklepom sodišča z dne 13.5.1992. Na to obveznost okoliščina, ali je dolžnica, toženka v zadevi P 18/91, ta strošek zaznamovala ob zaključku glavne obravnave, nima nobenega vpliva. Končno je še dodati, da tudi še ni pretekel rok 10 let iz 1. odst. 379. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, v katerem je mogoče predlagati izvršbo (10. tč. 1. odst. 55. čl. ZIZ). Ker glede zneska 10.382,00 SIT niso podani razlogi, iz katerih sklep o izvršbi izpodbija dolžnica, ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o izvršbi (2. tč.

365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ).