Jedro

Davčni organ je v obravnavani zadevi presojal tožnikov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012. Po presoji sodišča bi moral davčni organ presojati ali so v konkretnem primeru podani zakonsko določeni pogoji iz 89. člena ZDavP-2 in prvega odstavka 260. člen ZUP za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012 ali ne, česar pa ni storil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedel določb predpisov (pravne podlage) za zavrnitev tožnikovega predloga za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012. Sodišče sodi, da izpodbijana odločba ne izpolnjuje standarda obrazloženosti odločbe upravnega organa in tudi ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih elementov iz 214. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 4210-3059/2016-4 z dne 26. 4. 2019 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Finančna uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, finančni, tudi prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za obnovo odmere dohodnine za leto 2012. Odločila je tudi, da tožnika bremenijo stroški, ki jih ima zaradi davčnega postopka. Davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali. Pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik 8. 3. 2016 vložil predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012. Kot obnovitveni razlog je navedel, da je moral na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2470/2013 z dne 2. 4. 2014 izplačevalcu dohodka, podjetju A., d.o.o. vrniti znesek 486.451,62 EUR s pripadki, zato se mu je dohodek za leto 2012 zmanjšal za navedeni znesek. V predmetnem postopku je prvostopenjski organ ugotovil, da izplačevalec dohodkov, družba A., d.o.o., ni oddala popravka REK-2 obrazca zaradi zmanjšanja dohodka za leto 2012 pri tožniku. Navedena družba je 23. 5. 2012 prenehala obstajati zaradi pripojitve k družbi B., d.o.o., ki se je nato preimenovala v C., d.o.o. oz. D., d.o.o. Slednja je davčnemu organu podala vlogo za stornacijo REK-2 obrazca za dohodek iz prenosa premoženjskih pravic z dne 30. 3. 2012 za družbo A., d.o.o. Davčni organ je na podlagi evidenc ugotovil, da družba D., d.o.o. ni upravičena do stornacije REK-2 obrazca, saj tožnik dejansko ni vrnil dohodka v višini, kot ga je prejel, tudi v naravi ne. Nadomestno premoženje, ki predstavlja kalupe, potrebne za izdelavo dveh plovil tipa E34 in E850 ter spremljajoča dokumentacija, ni bilo knjiženo in tudi ni razvidno iz bilance navedene družbe. Sredstva iz cenitve z dne 12. 8. 2014 tudi v letu 2014 niso bila knjižena. Družba C., d.o.o. je oblikovala popravek terjatve do tožnika v višini 486.451,62 EUR v letu 2012, kar je razvidno iz obračuna davka od dohodka pravnih oseb (v nadaljevanju DDPO) za leto 2012 te družbe. V letu 2015 pa je razviden popravek odhodkov na raven davčno priznanih odhodkov v znesku 486.451,62 EUR iz naslova povečanja odhodkov za odhodke prevrednotenja terjatev, ki se priznajo ob odpisu celote ali dela terjatev, ko niso bile plačane oz. poravnane. Tako družba C., d.o.o. dejansko ni prejela nadomestnega premoženja po Sporazumu o nadomestni izpolnitvi z dne 3. 10. 2014. Tožnik po povedanem ni izpolnil svoje obveznosti, navedene v tem sporazumu citirani družbi. Zato je davčni organ zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012. 3. Pritožbeni organ se z odločitvijo strinja in zavrača tožnikove ugovore glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Vztraja, da je bil dolžan na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2470/2013 z dne 2. 4. 2014 družbi C., d.o.o. (prej družba A., d.o.o.) vrniti znesek 486.451,62 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2010 dalje do plačila in da je to storil na podlagi Sporazuma o nadomestni izpolnitvi, ki sta ga 3. 10. 2014 sklenila z družbo C., d.o.o. Tožnik meni, da način knjiženja teh poslovnih dogodkov pri družbi C., d.o.o. ne more imeti vpliva pri ugotavljanju dejstva ali je tožnik citirani znesek vrnil izplačevalcu oz. njegovemu pravnemu nasledniku. Pritožbeni organ se sklicuje na 4. člen in 5. člen Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Iz 7. točke obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2470/2013 z dne 2. 4. 2014 izhaja, da je tožnik kot direktor družbe A., d.o.o. marca 2012 neupravičeno dvignil gotovino v znesku 486.451,62 EUR in jo mora vrniti. Na dan 30. 3. 2012 je iz knjigovodskih evidenc družbe A., d.o.o. razvidno knjiženje pobota terjatev navedene družbe do tožnika s prodajo tožnikovega znanja v vrednosti 376.481,56 EUR. Iz navedene sodbe sodišča pa izhaja, da terjatev tožnika ni obstajala in da je bil tožnik brez pravnega temelja obogaten na škodo družbe C., d.o.o., zato je prejeti znesek dolžan vrniti navedeni družbi (190. člen Obligacijskega zakonika). Gre za neveljaven pravni posel, kar pa ne vpliva na obdavčenje, kot to določa 74. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V davčnih postopkih se presojajo dogodki po njihovi gospodarski oz. ekonomski vsebini z vidika davčnih predpisov. Sodba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2470/2013 z dne 2. 4. 2014 po mnenju pritožbenega organa ne predstavlja novega dejstva ali dokaza na podlagi katere bi bil tožnikov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012 utemeljen, kar pritožbeni organ utemeljuje z določbami prvega odstavka 89. člena ZDavP-2 in z 1. točko 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter z drugim odstavkom 74. člena ZDavP-2. Tožnikovemu predlogu za obnovo postopka prvostopenjski organ ni ugodil, ker iz davčnih evidenc ni bil razviden umik oz. stornacija obračuna davčnega odtegljaja (REK-2), saj niso bili podani za to upravičeni razlogi, ker vračilo dohodka s predloženimi dokazi v postopku nadzora davčnega obračuna ni bilo izkazano. Tožnik sicer zatrjuje, da je izplačevalcu vrnil sporni znesek po Sporazumu o nadomestni izpolnitvi z dne 3. 10. 2014, vendar dejanskega vračila v nadomestni obliki ni izkazal. Zgolj s sklicevanjem na določbe navedenega Sporazuma o nadomestni izpolnitvi z dne 3. 10. 2014 pa ne more uspeti, še posebej, ker družba C., d.o.o. tega sporazuma v svojih poslovnih knjigah ni izkazovala (v bilanci stanja ni razvidnih vknjižb opredmetenih sredstev). Računovodkinja navedene družbe je v postopku pojasnila, da vse prejeto po Sporazumu o nadomestni izpolnitvi z dne 3. 10. 2014 ni imelo nobene vrednosti za prejemnika in tako prejemnik dejansko ni prejel nadomestne izpolnitve tožnika. Pritrjuje pa tožnikovemu ugovoru, da morebitno nepravilno vodenje knjigovodstva izplačevalca dohodka, tožniku ne more iti v škodo. Dokazno breme je na podlagi tretjega odstavka 76. člena ZDavP-2 na tožniku. Iz poslovnih knjig družbe C., d.o.o. pa izhaja, da je sporen tožnikov dolg navedena družba v letu 2015 odpisala kot neplačanega in da ga tožnik ni poplačal z nadomestno izpolnitvijo po Sporazumu o nadomestni izpolnitvi z dne 3. 10. 2014. Terjatev pa je mogoče odpisati, ko je neizterljiva. Po mnenju pritožbenega organa do zatrjevanega vračila zneska 486.451,62 EUR s pripadki izplačevalcu dohodkov, družbi C., d.o.o., dejansko ni prišlo.

4. Tožnik v tožbi uvodoma povzema potek postopka in odločitev prvostopenjskega organa. Ne strinja se z odločitvijo toženka s katero je zavrnilo tožnikov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012. Tožnik ni prejel nobenega prihodka, ki bi ga davčni organ lahko obdavčil. V nadaljevanju navaja, da je napačna ugotovitev davčnega organa, da tožnik izplačevalcu, družbi C., d.o.o., ni vrnil zneska 486.451,62 EUR s pripadki, ki ga je bil dolžan plačati na podlagi sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2470/2013 z dne 2. 4. 2014 in ga je vrnil na podlagi sklenjenega Sporazuma o nadomestni izpolnitvi z dne 3. 10. 2014 z nadomestno izpolnitvijo družbi C., d.o.o. Že iz navedenega jasno izhaja, da znesek 486.451,62 EUR s pripadki ne more predstavljati osnove za odmero dohodnine tožniku, zato je potrebno že iz tega razloga tožnikovemu predlogu za odmero dohodnine za leto 2012 ugoditi. Gre za ignoranco toženke in kršitev postopka, ki noče izvesti navedene sodbe Visjega sodišča v Ljubljani. Po mnenju tožnika davčni organ ni pristojen presojati pravilnosti načina izvršitve citirane sodbe sodišča in mora sodno odločbo spoštovati. Iz javno dostopnih podatkov pa nesporno izhaja, da je družba C., d.o.o. pravni naslednik izplačevalca spornega dohodka tožniku, družbe A., d.o.o. Dejstvo je, da je tožnik citirano sodbo v celoti izvršil in davčnemu organu tudi predložil dokaze o nadomestni izpolnitvi te sodbe na podlagi Sporazuma o nadomestni izpolnitvi z dne 3. 10. 2014 (283. člen Obligacijskega zakonika). Da je do izročitve nadomestnih stvari dejansko prišlo bo izpovedal tožnik, odvetnik A. A. in notar B. B., katerih zaslišanje predlaga. Dogovorjeno je bilo, da bo tožnik družbi C., d.o.o. izročil v last in posest kalupe za izdelavo dveh različnih plovil tipa E34 in E850 z vso potrebno dokumentacijo in je do izročitve dejansko tudi prišlo, za kar kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika. Navedeno izhaja tudi iz elektronskih sporočil odvetnika A. A. z dne 24. 9. 2014. S tem v zvezi predlaga zaslišanje notarja B. B. iz ..., pri katerem so se ti pravni posli sklepali. Toženka pa se do tega ne opredeli in zgolj pavšalno in neargumentirano navaja, da tožnik ni izkazal, da je izpolnil citirano sodbo sodišča. Izpodbijana odločba je neargumentirana. Poudarja tudi, da nima nobenega vpliva na knjiženje poslovnih dogodkov pri citirani družbi. Iz vloge za stornacijo REK-2 obrazca z dne 17. 2. 2017 pa jasno izhaja, da je tožnik svojo obveznost po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2470/2013 z dne 2. 4. 2014 tudi izpolnil. Tako toženka nima osnove za zavrnitev tožnikovega predloga za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012. Pri novi odmeri je potrebno upoštevati dejstvo, da je tožnik znesek 486.451,62 EUR s pripadki po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2470/2013 z dne 2. 4. 2014 vrnil z nadomestno izpolnitvijo zato se naveden znesek ne sme šteti v davčno osnovo za odmero dohodnine. Sodišču predlaga, da na glavni obravnavi izvede predlagane dokaze, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek ter toženki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. Sodišču predlaga, da naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Sodišče je v zadevi odločalo po sodniku posamezniku na podlagi druge alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker se izpodbija procesni sklep, izdan v postopku izdaje upravnega akta.

7. Tožba je utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je med strankama sporno, ali je davčni organ v predmetni zadevi pravilno in zakonito zavrnil tožnikov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012 in ali je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel pravilne razloge, zaradi katerih meni, da niso podani zakonsko določeni pogoji za predlagano obnovo postopka.

9. Na podlagi drugega odstavka 89. člena ZDavP-2 v primeru, če davčni organ izve za nova dejstva ali najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oz. dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku, lahko začne obnovo postopka iz tega razloga po uradni dolžnosti v šestih mesecih od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oz. uporabiti nove dokaze. V predhodno navedenih rokih lahko predlaga obnovo postopka tudi davčni zavezanec. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče uporabiti le, če so zanjo izpolnjeni zakonsko taksativno določeni pogoji iz 89. člena ZDavP-2 in prvega odstavka 260. člen ZUP. Po določbi 1. točke prvega odstavka 260. člena ZUP se postopek končan z odločbo, zoper katero ni rednega pravnega sredstva (dokončna odločba v upravnem postopku) obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni in uporabljeni v prejšnjem postopku.

10. Sodišče se strinja s tožnikovim ugovorom, da je izpodbijana odločba nezakonita ker ni ustrezno argumentirana. Davčni organ je v obravnavani zadevi presojal tožnikov predlog za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012. Po presoji sodišča bi moral davčni organ presojati ali so v konkretnem primeru podani zakonsko določeni pogoji iz 89. člena ZDavP-2 in prvega odstavka 260. člen ZUP za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012 ali ne, česar pa ni storil. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi ni navedel določb predpisov (pravne podlage) za zavrnitev tožnikovega predloga za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012. Sodišče sodi, da izpodbijana odločba ne izpolnjuje standarda obrazloženosti odločbe upravnega organa in tudi ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih elementov iz 214. člena ZUP. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe obsegati: navedbo strank o dejstvih in zahtevkov strank, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba, razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Kolikor odločba upravnega organa nima tovrstne obrazložitve, je pomanjkljiva in stranki ne omogoča učinkovitega pravnega varstva, sodišče pa je tudi ne more preizkusiti. Ker izpodbijana odločba ni ustrezno obrazložena, je bila v postopku storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, saj se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti in je posledično nepravilna in nezakonita. Na podlagi tretjega odstavka 27. člena ZUS-1 je bistvena kršitev določb postopka vselej podana v primerih, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jih določa ZUP, ali drug zakon, ki ureja postopke izdaje upravnega akta. Ker ima po presoji sodišča izpodbijana odločba bistvene pomanjkljivosti, je sodišče ne more preizkusiti.

11. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil in v obrazložitvi svoje odločbe sicer res citiral zakonsko besedilo določb prvega odstavka 89. člena ZDavP-2, 1. točke 260. člena ZUP in drugega odstavka 74. člena ZDavP-2, ni pa konkretno presodil, ali so v obravnavanem primeru podani zakonsko določeni pogoji za obnovo postopka odmere dohodnine za leto 2012, kot jo je predlagal tožnik. Pritožbeni organ ni opravil subsumpcije navedenih zakonskih določb glede na ugotovljeno dejansko stanje v zadevi. Po povedanem tudi odločba pritožbenega organa ne zadostuje kriteriju obrazloženosti odločb upravnih organov in ne vsebuje vseh elementov iz 214. člena ZUP ter je zato nepravilna in nezakonita.

12. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo odpraviti že zaradi ugotovljenih kršitev bistvenih določb postopka, sodišče ni presojalo preostalih tožbenih ugovorov.

13. Po povedanem je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. Ker so bila v obravnavani zadevi kršena pravila postopka in je bilo posledično tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je sodišče na podlagi določb 3. točke in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek, v katerem naj davčni organ očitane kršitve določb postopka odpravi. Organ je vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča glede postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

14. Sodišče je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, saj je bilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka očitno, da je potrebno tožbi ugoditi, v upravnem postopku pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom, zato predlaganega zaslišanja tožnika in prič ni izvedlo.

15. Odločitev o stroških temelji na določbah tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se povišajo za 22% DDV (davčna stopnja DDV veljavna v trenutku vložitve predmetne tožbe), torej za 62,70 EUR, skupaj 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).