Jedro

Ker se je s prenovitvijo pravnega posla z izvensodno poravnavo tožena stranka ponovno zavezala, očitno ob upoštevanju tedanje visoke inflacije, plačati toženi stranki znesek v višini dvojne are, zmanjšanje pretirano visoke are ne pride v poštev.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencema, da nerazdelno plačata tožniku znesek 14.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila po menjalniškem tečaju Ljubljanske banke, obemen pa sta dolžna nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 32.780,00 SIT, te v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. dne po prejemu prvostopne odločbe.

Prisojeni znesek se nanaša na še preostalo obveznost plačila dvojne are, saj je bilo o znesku 91.000,00 SIT (z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1990 dalje do plačila) že pravnomočno razsojeno s sodbo z dne 16.1.1991. Sodišče prve stopnje je odločilo o tistem delu zahtevka, ki mu je bil vrnjen v novo odločanje s pritožbeno odločbo z dne 26.11.1991, opr.št. II Cp 1077/91. Proti tej sodbi sta se pritožila toženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navajata, da je znesek, ki jima je naložen v plačilo, dosti previsok. Ne more držati stališče sodišča prve stopnje, da naj bi se dogovor z dne 20.3.1990 štel za prenovitev obveznosti. Niso podane bistvene sestavine pogodbe, to pa je volja tožene stranke, da bi sklenila takšno poravnavo. Poravnava je bila podpisana pod pritiskom in grožnjami, ki sta jih nad tožencema izvajala tožnik in njegov pooblaščenec. Zato ni mogla nastati veljavna obveznost tožencev za vrnitev tolikšnega zneska. Smiselno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pri ponovnem odločanju v zadevi je sodišče prve stopnje ponovno pravilno ocenilo, da je dogovorjena ara v znesku 20.000 DEM, glede na kupnino v znesku 30.000 DEM, resnično previsoka. Vendar pa je pravilno upoštevalo, da je po nastanku obveznosti tožene stranke prišlo do novega dogovora med pogodbenima strankama in sicer je bila dne 22.1.1990 sklenjena med njima izvensodna poravnava. Gre za novo obveznost tožene stranke. Ta naj bi se zmanjšala po naknadnem dogovoru z dne 19.3.1990, če bi bila obveznost v roku izpolnjena, vendar pa se to ni zgodilo. Tako je torej treba upoštevati dogovor pravdnih strank v izvensodni poravnavi. Iz izpovedbe prvega toženca, zaslišanega kot stranka (list 41 spisa) izhaja, da je tekst te izvensodne poravnave pisal drugi toženec lastnoročno. Pri tem pa ta dogovor ni bil podpisan pod nobeno prisilo. Tako se izkaže, da so pritožbene navedbe o neki prisili v nasprotju z lastno izpovedbo prvega toženca, katero je šteti kot dokaz in ki jo je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo. Ta izvensodna poravnava torej nedvomno zavezuje oba toženca k nerazdelnemu plačilu dogovorjenega zneska.

Med pravdnima strankama ni spora o tem, kot je to ugotovilo tudi sodišče prve stopnje, da sta toženca protivrednost 13.000 DEM plačala že pred tožbo. Z obsodilnim delom sodbe z dne 16.1.1991 je bilo pravnomočno odločeno o protivrednosti nadaljnjega zneska 13.000 DEM v znesku 91.000,00 tedanjih din, sedaj SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.3.1990 dalje do plačila. Tu obravnavana izpodbijana prvostopna sodba pa je odločila še o preostalem znesku protivrednosti 14.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila. S tem je odločeno o celotnem zahtevku tožeče stranke, ki mu je bilo ugodeno ob pravilni uporabi materialnega prava (člen 348 Zakona o obligacijskih razmerjih). Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobene procesne kršitve, na katero pazi pritožbeno sodišče v skladu z določilom 365/2 Zakona o pravdnem postopku - ZPP - po uradni dolžnosti.

Določila ZOR in ZPP so bila uporabljena na podlagi 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).