Jedro

Ker je tožnik odklonil podpis izjave, da sprejema samoupravni sporazum, mu je delovno razmerje prenehalo zakonito, in to kljub napakam v formularju izjave (na primer napačno citiran zakonski člen), na katere tožnik sicer pravilno opozarja.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na sklepe samoupravnih organov tožene stranke, kot nedovoljena zavrže. Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je smiselno zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek, ko je odločilo, da so sklepi o prenehanju delovnega razmerja, ki so jih izdali tožniku organi tožene stranke - takrat udeleženke, zakoniti in veljavni.

Drugostopenjsko sodišče je sprejelo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in pritrdilo njegovi pravni presoji, zato je pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.

V reviziji, ki je bila vložena pravočasno glede na določbe 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94), je tožnik izpodbijal štiri sklepe samoupravnih organov tožene stranke, dve odločbi zaradi prenehanja delovnega razmerja in dve odločbi zaradi obnove postopka. Z eno revizijo je po določbi prvega odstavka 382. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) dopustno izpodbijati le eno pravnomočno sodbo izdano na drugi stopnji, zato je moralo sodišče ločeno obravnavati revizijo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja in revizijo v zvezi z obnovo postopka (VIII Ips 73/96).

Revizijo zaradi prenehanja delovnega razmerja je tožnik vložil zaradi revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in zaradi kršitev določb pravdnega postopka zoper štiri sklepe samoupravnih organov tožene stranke in odločbi sodišča na prvi in na drugi stopnji. Pri tem ni pojasnil, katere določbe pravdnega postopka naj bi bile kršene in kje naj bi sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Obširno pa je navajal, da je bil nezakonit celoten postopek, ki je bil voden pri toženi stranki in da mu je delovno razmerje prenehalo brez zakonitega razloga. Razlog prenehanja delovnega razmerja naj bi bila politika, ki se je vmešavala v delovne spore. Zato je predlagal, da naj se reviziji ugodi, razveljavi izpodbijane odločbe in zadeva vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

V delu, v katerem revident v reviziji izpodbija pravilnost in zakonitost sklepov samoupravnih organov tožene stranke, revizija ni dovoljena.

Po določbi prvega odstavka 382. člena ZPP lahko stranke vložijo revizijo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji v tridesetih dneh od vročitve prepisa sodbe. Ker z revizijo ni mogoče spodbijati odločitev predhodnega postopka, ki se je vodil v organizaciji, je moralo sodišče v skladu z določbo 392. člena ZPP revizjo v delu, v katerem tožnik izpodbija sklepe tožene stranke, kot nedovoljeno zavreči. Ker je vložitev revizije vezana na rok, sodišče dopolnitev revizije, ki jih je tožnik vložil po 13.5.1995, to je po poteku roka iz drugega odstavka 73. člena ZDSS, pri odločanju ni upoštevalo.

Revizija ni utemeljena.

Tožnik je vložil revizijo na podlagi 73. člena ZDSS, ki v tretjem odstavku določa, da revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano odločbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da sodišče samo, mimo v reviziji zatrjevanih razlogov, ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava, kar sicer zahtevajo določbe 386. člena ZPP.

Ker je tožnik v reviziji samo formalno zatrjeval kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava, ne da bi zatrjevane kršitve, ki naj bi jih storilo sodišče, tudi vsebinsko opredelil, je revizijsko sodišče revizijo preizkusilo samo glede uporabe materialnega prava, ker je iz vsebine revizije možno razbrati, da tožnik izpodbija prav to.

Smiselno ravizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava glede na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči, in na katero je revizijsko sodišče vezano, ni utemeljeno. Kot pomembno za odločitev v tožnikovem primeru je bilo v postopkih pred sodiščem ugotovljeno, da sta se podjetji ... in ... na podlagi izvedenega referenduma (3.11.1977) združili v novo organizacijo in da je bil sprejet samoupravni sporazum o združitvi v novo delovno organizacijo. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožnik postal delavec novonastale delovne organizacije in da ni podpisal izjave, da se strinja s sprejetim samoupravnim sporazumom, kljub temu, da je bil opozorjen na posledice. Vsa druga zatrjevana in ugotavljana dejstva, tudi če so bila posledica napačne uporabe materialnega prava, za odločitev glede prenehanja delovnega razmerja tožnika, kar je predmet spora, pravno niso relevantna.

Zakon o združenem delu (ZZD - Uradni list SFRJ, št. 53/76), ki je veljal v spornem obdobju, je v prvem odstavku 468. člena določal, da se samoupravni sporazum o združevanju dela delavcev v temeljni organizaciji šteje za sprejetega, če se zanj izjavi večina delavcev v organizaciji. Drugi odstavek istega člena pa je določal, da po tem, ko je samoupravni sporazum sprejet, vsak delavec v temeljni organizaciji s posebno pismeno izjavo svobodno odloča, ali se z njim strinja. Ta posebna pismena izjava je imela značaj posamičnega delovnopravnega akta, s katerim se je delavec zavezoval k spoštovanju sporazuma. Odklonitev pismene izjave oziroma nepodpis pa je imel za posledico prenehanje delovnega razmerja po 1. točki prvega odstavka 216. člena ZZD, oziroma se je štelo kot neizpolnjevanje pogojev za sklenitev delovnega razmerja po določbah 173. člena ZZD. Določbo, da delavcu preneha delovno razmerje po samem zakonu, če noče dati pismene izjave, da sprejema samoupravni sporazum o združevanju dela delavcev v temeljni organizaciji, je vseboval tudi 170. člen takrat veljavnega zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list SRS, št. 24/77).

Ker je tožnik, kot je razvidno iz ugotovljenega dejanskega stanja, odklonil podpis izjave, da sprejema samoupravni sporazum, revizijsko sodišče ugotavlja, da mu je delovno razmerje prenehalo zakonito, in to kljub napakam v formularju izjave (na primer napačno citiran zakonski člen), na katere tožnik sicer pravilno opozarja. Pri tem tudi ne gre prezreti, da je bil tožnik opozorjen na posledice odklonitve podpisa in je torej vedel, kaj zakon določa v primeru odklonitve izjave. Ker gre za prenehanje delovnega razmerja po samem zakonu, tudi ostale okoliščine, na katere je sicer ves čas postopka tožnik opozarjal, ne morejo spremeniti dejstva, da tožnik ni podpisal izjave. Zato nižji sodišči, ki sta odločili, da je prenehanje tožnikovega delovnega razmerja veljavno in zakonito, s svojo odločitvijo nista zmotno uporabili materialnega prava, kot v reviziji zatrjuje tožnik, ampak je bila zavrnitev njegovega zahtevka materialnopravno pravilna.

Zaradi navedenih vzrokov je revizijsko sodišče revizijo v skladu z določbo 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe starih zveznih predpisov uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).