Jedro

Primerna odškodnina staršem za duševne bolečine zaradi smrti sina je 18.000,00 EUR za vsakega, kar predstavlja vrednost približno 18 povprečnih plač, sestram zaradi smrti brata pa 12.000,00 EUR za vsako (približno 12 povprečnih plač).

Izrek

Pritožbe tožečih strank se zavrnejo in se v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi drugotožene stranke (...)(...) se delno ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da se prvemu tožniku in drugi tožnici prisodi odškodnina vsakemu po 18.000,00 EUR , tretji., četrti in peti tožnici pa vsaki po 12.000,00 EUR ; vsem z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.12.2008 dalje; in se za vsakega zavrne zahtevek še za 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Drugotožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam solidarno s prvotoženo stranko 2.454,23 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V preostalem še izpodbijanem delu se pritožba drugotožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeče stranke so solidarno dolžne povrniti drugotoženi stranki 179,56 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15.dni. Tožeče stranke same nosijo stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prisodilo vsem petim tožnikom odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti sina, ki je umrl v prometni nezgodi 24. 11. 2007, ki sta jo povzročila prvi toženec kot voznik motornega kolesa, na katerem je bil kot sopotnik pokojni in zavarovanec drugotožene stranke, ki je z osebnim avtomobilom pripeljal iz nasprotne smeri. Sodišče prve stopnje je staršema pokojnega, prvo in drugotožeči stranki, prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti sina, vsakemu po 20.000,00 EUR, obema pa je prisodilo tudi odškodnino za gmotno škodo. Tretji, četrti in peti tožeči stranki pa je prisodilo odškodnino za duševne bolečine zaradi smrti brata, vsaki po 14.000,00 EUR, prisodilo pa jim je odškodnino tudi za materialno škodo. Kar so tožniki zahtevali več, je sodišče zavrnilo. Toženima strankama je naložilo, da povrnejo tožečim strankam solidarno pravdne stroške v višini 2.792,30 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper višino odmerjene odškodnine so se pritožile tretja, četrta in peta tožnica, oče in mati pokojnega pritožbe v tem delu nista vložila, zato je zanju postal zavrnilni del sodbe pravnomočen. Vsi tožniki pa izpodbijajo tudi odločitev sodišča prve stopnje v odločitvi o stroških postopka. Temelj odškodninske odgovornosti in tudi prisojeno višino odškodnine s pritožbo izpodbija drugotožena stranka. Prvotožena stranka pritožbe ni vložila, zato je zanjo postala sodba pravnomočna.

Vse tri tožnice izpodbijajo zavrnilni del sodbe, vsaka za zavrnjenih 2.000,00 EUR in smiselno uveljavljajo pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (ZPP člen 338/I-točka 3). V pritožbi izpostavljajo, da bi morala biti odškodnina višja in navajajo, da bi morala biti sodna praksa pri tovrstnih škodah večja, pri tem pa se zavedajo, da se sodna praksa spreminja počasi. Vsi tožniki izpodbijajo stroškovni del odločitve in sicer zaradi neprisojenih 1.644,65 EUR pravdnih stroškov z 20 % DDV. V pritožbi navajajo, da je pri odmeri stroškov sodišče upoštevalo količnik 1,3 in tega razdelilo na polovico, tako da je za odškodninski zahtevek pred pravdo prisodilo le znesek 577,85 EUR. V konkretnem primeru je šlo za zelo zahtevne odškodninske zahtevke s katastrofalno škodo, zato menijo, da je po tar. št. 2200 potrebno vzeti količnik 2,5. Še posebno, ker gre za pet strank in za smrtni primer. Ker je šlo za najbolj kompliciran primer, bi moralo prvostopno sodišče upoštevati 2.222,50 EUR, 20 % DDV, ne pa le 577,85 EUR. Zato izpodbijajo stroškovno odločitev zaradi nepriznanih stroškov v višini 1.644,65 EUR z 20 % DDV. V tem delu predlagajo, da sodišče pritožbi ugodi in da spremeni tudi odločitev o stroških tako, da se jim priznajo še ti nadaljnji stroški. Zahtevajo povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Drugotožena stranka s pravočasno pritožbo uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Ne strinja se z zaključki sodišča o tem, da je njen zavarovanec odgovoren za nastalo škodo, ki je nastala tretji osebi. Meni, da je sodišče s tem kršilo materialno pravo, 149. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišču očita tudi napačno presojo dokazov, saj njihov zavarovanec ni povzročil škode z uporabo svojega motornega vozila, ampak je škoda nastala le zaradi uporabe motornega kolesa, ki ga je upravljala prvotožena stranka. Sodišče bi moralo uporabiti prvi odstavek 153. člena OZ, po katerem je imetnik nevarne stvari prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati in se mu tudi ne izogniti. Ker je njihov zavarovanec vozil pravilno, kar izhaja tudi iz mnenja izvedenca, ne more biti odgovoren za nastalo škodo. Sodišču očita bistveno kršitev, ker se ni izreklo o njihovih pripombah v zvezi z uporabo 154. člena OZ. Gre za kršitev načela kontradiktornosti postopka in za zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče ni odgovorilo na njihove pripombe o tem, zakaj ni uporabilo določb o izključni krivdi. Pri tem se sklicuje tudi na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Ips 185/96. Po njenem mnenju je odločitev sodišča tudi v nasprotju z načelom pravičnosti. Ker je sodišče ugotovilo, da je bil vzrok za nezgodo nepravilna reakcija prvotožene stranke, njihov zavarovanec ne more biti odgovoren. Zato je sodišče v tem delu ravnalo tudi v nasprotju z določbami o ekskulpaciji objektivne odgovornosti, kot tudi pri presojanju po krivdnem načelu. Odločitev sodišča izpodbijajo tudi po višini, saj je po njihovem mnenju sodišče vsem prisodilo previsoko odškodnino, ki ni v skladu s številno sodno prakso (sodba II Ips 220/2009, II Dor 245/2012). Meni, da bi bila primerna odškodnina zaradi smrti bližnjega za prva dva tožnika največ 16.000,00 EUR. Po mnenju pritožnika pa je sodišče četrti tožnici (...)prisodilo odškodnino, čeprav za to ni bilo razlogov in je sodišče v tem delu napačno uporabilo tretji odstavek 180. člena OZ. Četrta tožnica je takrat imela že lastnega otroka in partnerja, zato ni živela v družinski skupnosti. To je sicer tožena stranka ugotovila šele na naroku za glavno obravnavo, ker tega tožnica v svojih vlogah ni nikoli navajala in zato tega dejstva tudi ni mogla izrecno izpodbijati. Njene navedbe v tej smeri ne predstavljajo pritožbene novote, ker ji to dejstvo ni bilo znano. Ker med četrto tožnico in njenim bratom ni več obstajala trajnejša življenjska skupnost, je odmerjena odškodnina nezakonita. Meni, da tudi tretje tožnica ni izkazala trajne življenjske skupnosti oziroma hudih duševnih bolečin, saj ob zaslišanju ni opisala narave odnosa s pokojnim. Sodišče bi moralo prisoditi odškodnino kritično in v skladu z njenimi ugovori ter v skladu z zakonom in sodno prakso. Sodišču očita, da je ravnalo tudi v nasprotju s standardi, ki so opisani v sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 1160/2008. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, ali pa, da se spremeni in se tožbeni zahtevek ali zavrne v celoti ali pa, kot izhaja iz obrazložitve, ter tožnikom naloži, da povrnejo toženi stranki stroške postopka. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožeče stranke so vložile odgovor na pritožbo, v katerem prerekajo pritožbene navedbe in predlagajo, da se pritožba zavrne ter zahtevajo povrnitev stroškov za sestavo odgovora na pritožbo.

Pritožbe tožečih strank niso utemeljene, delno pa je utemeljena pritožba drugotožene stranke.

Pravna podlaga za odločanje o odgovornosti zavarovanca drugotožene stranke, s tem pa za pasivno legitimacijo, je v četrtem odstavku 154. člena OZ, ki ureja odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila. Po tej določbi lahko oškodovanec, ki ni kriv in tudi ni objektivno odgovoren za škodo uveljavlja odškodnino od obeh povzročiteljev, ki sta odgovorna za škodo, solidarno, kot izhaja tudi iz pravnega mnenja VS RS (1). Iz tega pravnega mnenja še izhaja, da je v enakem položaju tudi imetnik motornega vozila, ki ni kriv za nesrečo, če sta za škodo odgovorna dva imetnika ali več imetnikov motornih vozil (prvi odstavek 178. člena takrat veljavnega ZOR, sedaj 154 OZ). V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je do prometne nezgode, v kateri je umrl sin in brat tožnikov, ki zahtevajo odškodnino po 180 členu OZ, prišlo zaradi situacije, ki sta jo povzročili dve motorni vozili (osebni avtomobil in motorno kolo), ki obe predstavljata nevarno stvar. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določbo četrtega odstavka 154. člena OZ. Pravilno pa je tudi v razlogih sodbe (na strani 10) obrazložilo, da se pri tej odgovornosti eden od imetnikov nevarne stvari proti oškodovancu ne more razbremeniti svoje odgovornosti in ne more uveljavljati ugovora, da ni kriv (2). Pravilno je tudi navedlo, da so ti ugovori stvar obeh imetnikov nevarnih stvari in njihovega medsebojnega odnosa. Ob dejanskem stanju, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki se pritožbeno ne izpodbija, je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da sta bili v prometni nesreči udeleženi obe vozili. Glede na to pa se je sodišče prve stopnje glede na določbo četrtega odstavka 154. člena OZ po nepotrebnem ukvarjalo z deležem krivde osebnega vozila, saj je zadoščalo, da je ugotovilo, da je odgovornost obeh vozil objektivna in da brez nevarnega obratovanja obeh vozil do nesreče ne bi prišlo. Voznik motornega kolesa je, ko je vozil po ozki in precej vijugasti cesti, potem, ko je zaznal osebni avtomobil, ki je pripeljal iz nasprotne smeri, reagiral z zaviranjem, zaradi česar je padel. Motorno kolo je ob padcu drselo in nato z zadnjim kolesom trčilo v sprednjo levo kolo avtomobila, oba, voznik in sopotnik, pa sta trčila v sprednji vogalni in bočni del osebnega avtomobila (razlogi v sodbi na strani 9, prvi odstavek).

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljene obširne pritožbene navedbe o tem, da zavarovanec drugotožene stranke ni povzročil prometne nezgode in da je do nesreče prišlo zaradi zaviranja motorista, zato bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti prvi odstavek 153. člena OZ ter da bi moralo sodišče uporabiti pravilo o izključni krivdi. To ne drži. Do poškodbe tretjega je prišlo v situaciji, ki je nastala zaradi dveh premikajočih se motornih vozil, ki sta obe objektivno nevarni, mrtev pa je bil tretji, sopotnik. Zato bo lahko zavarovalnica svoje ugovore podala pri medsebojnem obračunu s prvim tožencem, ne more pa jih uspešno uveljavljati v odnosu do nekrivega sopotnika.

Pritožnik se pri tem sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 185/96, iz katere izhaja že omenjeno pravno mnenje, sprejeto na občni seji VS 2/97, vendar neutemeljeno. Pritožnik te odločbe ni natančno prebral. Vrhovno sodišče je navedlo, da je v enakem pravnem položaju kot oškodovanec, ki ni kriv za nesrečo in ni objektivno odgovoren, tudi imetnik (tretji) motornega vozila, ki ni kriv za nesrečo, če sta za škodo krivdno odgovorna dva imetnika (ali več - vendar najmanj dva) motornih vozil. Odločba, iz katere izhaja pravno mnenje obravnava le razmerje med nekrivim imetnikom v nesreči udeleženega motornega vozila in preostalimi, odškodninsko odgovornimi imetniki motornih vozil, ne odgovarja pa na vprašanje nekrivega imetnika motornega vozila, ki je bilo udeleženo v prometni nesreči v razmerju do oškodovanca, ki ni objektivno odgovoren (3). Glede na vse navedeno pa v tem primeru niso na mestu pritožbene navedbe o tem, da bi se moralo sodišče prve stopnje ukvarjati z ekskulpacijskimi razlogi iz 153. člena OZ. Prav tako niso utemeljena pritožnikova navajanja v delu, ko trdi, da bi moralo sodišče upoštevati določbe o izključni krivdi enega objektivno odgovornega vozila niti o uporabi prvega odstavka 154. člena OZ.

V drugem delu pritožbe pa drugotožena stranka izpodbija višino prisojene odškodnine za duševne bolečine za vse tožnike, za tretjo in četrto tožnico, pa tudi utemeljenost prisojene odškodnine (tretji odstavek 180. člena OZ).

Ob dejanskem stanju, ki ga je za oba starša ugotovilo sodišče prve stopnje je odškodnina v višini 20.000,00 EUR za vsakega nekoliko previsoka. Tudi pri odmeri odškodnine zaradi smrti je sodišče prve stopnje dolžno upoštevati kriterije iz 179. člena OZ. Sodišče prve stopnje se je pri določitvi višine odškodnine oprlo na izpovedbo obeh staršev, ki sta opisala svoje trpljenje. Pravilno je opozorilo na namen te odškodnine. Vendar pa je po mnenju pritožbenega sodišča ob tako ugotovljenem dejanskem stanju tako določena odškodnina nekoliko previsoka in odstopa od prisojenih odškodnin v podobnih primerih, na kar pravilno opozarja pritožnica (4). Po mnenju pritožbenega sodišča je odškodnina, ki predstavlja približno vrednost 18 povprečnih plač v času sojenja (povprečna plača v oktobru 2012 je bila 986,81 EUR) v višini 18.000,00 EUR za vsakega od staršev primerna. Glede na to je bilo potrebno odškodnino znižati za vsakega od staršev po 2.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče pri primerjavi teh odškodnin še navaja, da so bile višje odškodnine prisojene v drugačnih primerih.

Tožena stranka neutemeljeno navaja, da A.V. ni upravičena do odškodnine zaradi smrti brata, ker da je živela v svoji družinski skupnosti. Pri tem se sklicuje na to, da te okoliščine ni mogla prej navesti, zato predstavljajo opravičljivo pritožbeno novoto. Vendar to ne drži. Sodišče prve stopnje je na glavni obravnavi 17. 9. 2012 zaslišalo četrto tožnico, ki je povedala, da ima sedaj sina in partnerja, vendar pa kljub temu duševno trpi, saj je bila na brata zelo navezana. Tožena stranka je torej na tem naroku izvedela za dejstvo, ki ga zatrjuje v pritožbi (da ne gre za ožjega družinskega člana), zato bi morala do zaključka naroka podati te navedbe (ZPP člen 286), ne pa šele v pritožbi. Zato niso utemeljene pritožbene trditve, da ne gre za pritožbeno novoto niti, da ji to dejstvo v postopku na prvi stopnji ni bilo znano. Ob primerni skrbnosti bi ji moralo biti znano najkasneje na naroku 17. 9. 2012. Zato pritožbeno sodišče v skladu z določbo 337. člena ZPP utemeljeno teh dejstev ni upoštevalo, saj gre za neopravičljivo pritožbeno novoto.

Tožena stranka v pritožbi tudi neutemeljeno zatrjuje, da pri tretji tožnici obstoj hudih duševnih bolečin ni izkazan. M. V. je v tožbi dovolj obširno opisala odnos, ki ga je imela z bratom ter tudi hude duševne bolečine, čemur tožena stranka v svojih vlogah ni ugovarjala. Navedla je le, da je potrebno duševne bolečine „objektivizirati, skladno s sodno prakso ...“. Tretja tožnica je svoje tožbene navedbe potrdila s svojo izpovedbo, sodišče prve stopnje pa je utemeljeno zaključilo, da duševno trpi zaradi smrti brata. Teh zaključkov ob neprerekanih trditvah pritožnica s pavšalnimi pritožbenimi navedbami ne more uspešno izpodbiti.

Je pa po mnenju pritožbenega sodišča prisojena odškodnina ob upoštevanju kriterijev iz 179. člena OZ in številne sodne prakse, nekoliko previsoka. Po mnenju pritožbenega sodišča je ob upoštevanju podobnih primerov primerna odškodnina za vsako od tožnic v višini 12.000,00 EUR, kar predstavlja približno 12 povprečnih plač v času sojenja (5). Ob zgoraj navedenih razlogih pa ni utemeljena pritožba tretje, četrte in pete tožnice, s katero izpodbijata zavrnilni del sodbe in zatrjujeta, da bi jim moralo sodišče prisoditi vso zahtevano odškodnino. Odškodnina v višini 12.000,00 EUR je primerna in v skladu s kriteriji 179. člena OZ, kot tudi primerljiva s podobnimi primeri v sodni praksi.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo odmerilo stroške postopka, zato pritožbena navajanja o tem, koliko strank je zastopala tožeča stranka, kot tudi navajanja dejstev o tem, da je šlo za zelo zapleten primer, niso utemeljena. Ne držijo pritožbene navedbe o tem, da je bil primer zapleten, saj je šlo za povsem povprečni odškodninski zahtevek. Zato pritožba tožeče stranke tudi v tem delu ni utemeljena in jo je bilo potrebno zavrniti.

Zaradi delno spremenjene odločbe sodišča prve stopnje je bilo potrebno glede na uspeh tudi delno spremeniti odločitev o stroških postopka. Celoten uspeh tožečih strank je nekoliko nižji (72%), zato so tožeče stranke upravičene do povrnitve stroškov le v prisojeni višini (ZPP člen 154). Tožena stranka je s pritožbo delno uspela (11,6%), zato so ji tožeče stranke solidarno dolžne povrniti ustrezen del stroškov postopka (ZPP člen 165,154), za sodne takso za pritožbo in materialne stroške. Tožeče stranke s pritožbo niso uspele, zato same nosijo stroške pritožbenega postopka (ZPP člen 165, 154/1).

Op. št. (1): Pravno mnenje, občna seja VSS, 16. 12. 1997v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 185/96, objavljeno v Pravna mnenja 2/97 stran 4. Op. št. (2): Tako VS RS II Ips 137/2009 z dne 19. 7. 2012. Op. št. (3): Komentar Obligacijskega zakonika avtorjev N. Plavšak, M. Juhart, d. Jadek Pensa in ostalih, prva knjiga, komentar k členu 154 strani 883, 884. Op. št. (4): Tako odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 220/2009, II Ips 1132/2008, II Ips 116/2006, II Ips 146/2006. Op. št. (5): II Ips 726/2005, II Ips 116/2006, II Ips 726/2005, II Ips 540/2006, II Ips 629/2008, II Ips 220/2009.