Jedro

Pri oceni neogibnosti pripora za varnost ljudi sodišče ne upošteva le neposrednega ogrožanja telesne in duševne nedotakljivosti posameznika, pač pa tudi njegovo premoženjsko varnost kot tudi ogrožanje drugih ustavno varovanih dobrin, ki ščitijo zasebnost in varnost posameznika oziroma skupnosti.

Izrek

1. Zahteva zagovornika obtoženega I.S. za varstvo zakonitosti zoper sklep Okrožnega sodišča v Kopru z dne 11.7.2006 se zavrne.

2. Zahteva zagovornika obtoženega I.S. za varstvo zakonitosti zoper sklep Višjega sodišča v Kopru z dne 20.7.2006 se zavrže.

Obrazložitev

K 1. točki: Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je z izpodbijanima sklepoma z dne 11.7.2006 zavrnil pritožbo zagovornika obdolženega I.S. zoper sklep preiskovalne sodnice Okrožnega sodišča v Kopru z dne 7.7.2006, s katerim je bil obtožencu iz razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) odrejen pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP v zvezi z utemeljenim sumom storitve nadaljevanih kaznivih dejanj velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 212. člena KZ (točka I).

Zoper ta del sklepa je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da „ni podan ustavni razlog za odreditev pripora, in sicer nevarnost za premoženje, saj obdolženec s prisvajanjem nizkih zneskov ni tako nevaren premoženju posameznikov, da bi bil utemeljen poseg v njegovo osebnostno integriteto“. S tem smiselno uveljavlja kršitev 1. odstavka 20. člena Ustave RS in 2. odstavka 202. člena ZKP ter predlaga, da Vrhovno sodišče pripor odpravi.

V odgovoru na zahtevo je vrhovna državna tožilka A.M., specialistka, ugotovila, da se je sodišče določno in pravilno opredelilo do tega vprašanja in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Eden od zakonskih pogojev za pripor je (poleg utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja in pripornega razloga) tudi njegova neogibnost za varnost ljudi. Ta pogoj sodišče vedno presoja v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti, znotraj katerega tehta primernost, nujnost in uravnoteženost tega ukrepa (sorazmernost v ožjem pomenu besede). V okviru slednjega kriterija sodišče presoja, ali je pripor prilagojen teži konkretnega kaznivega dejanja oziroma ali je poseg v osebno svobodo v razumnem sorazmerju z nevarnostjo ponovitve kaznivega dejanja, katerega je osumljen.

V zvezi z „varnostjo ljudi“, ki jo problematizira zagovornik, je v ustavnosodni praksi sprejeto stališče, da ne zajema le neposrednega ogrožanja telesne in duševne nedotakljivosti posameznika, pač pa tudi njegovo premoženjsko varnost kot tudi ogrožanje drugih ustavno varovanih dobrin, ki ščitijo zasebnost in varnost posameznika oziroma skupnosti.

Po ustaljeni sodni praksi je dopustno odrediti ali podaljšati pripor tudi v primeru premoženjskih deliktov, če obstaja nevarnost ponavljanja težjih kaznivih dejanj z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine. Vprašanje „varnosti ljudi“ sodišče vsakokrat presoja na podlagi konkretnih okoliščin, iz katerih sklepa, ali obstaja dovolj velika in realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, ki pomeni tolikšno ogrožanje varnosti ljudi, da to odtehta poseg v osebno svobodo. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo pravilno poudarja, da je vprašanje „ogrožanja varnosti“ treba ocenjevati kompleksno, glede na ugotovljene (objektivne in subjektivne) okoliščine in da zgolj znesek vzetega denarja ne more biti odločilnega pomena pri oceni stopnje ogrožanja (premoženjske) varnosti ljudi.

V predmetni zadevi obstajajo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je zunajobravnavni senat pravilno ocenil, da je odreditev pripora neogibno potrebna za varnost ljudi.

Iz podatkov spisa in izpodbijanega sklepa izhaja utemeljen sum, da je obtoženec v manj kot treh mesecih sam oziroma v sostorilstvu po navedbah obtožnice izvršil serijo enajstih vlomnih tatvin v različne objekte oziroma prostore, v katerih je iskal denar in vrednejše predmete in da je pri tem povzročil tudi materialno škodo. Ob tem je treba poudariti, da izvrševanje vlomnih tatvin v zaprte prostore ne pomeni zgolj napad na premoženje, temveč tudi na (prostorsko) zasebnost kot ustavno kategorijo. Iz podatkov spisa tudi izhaja, da je obdolženec specialni povratnik, saj je bil doslej že štirikrat obsojen za enakovrstna kazniva dejanja, zaradi enakih kaznivih dejanj pa zoper njega teče še pet kazenskih postopkov. Tudi ugotovljene osebne razmere in lastnosti obtoženca povečujejo nevarnost, ki bi jo odprava pripora pomenila za varnost ljudi, saj je nezaposlen, brez dohodkov, brez stalnega prebivališča ter odvisnik od droge. Realna je zato domneva, da si obtoženec z izvrševanjem kaznivih dejanj pridobiva sredstva za preživljanje in nabavo droge in da bi si ob ponovitvi kaznivega dejanja prilastil tudi višje zneske, če bi jih dobil. Izvrševanje kaznivih dejanj zoper premoženje v ugotovljenih okoliščinah zato tudi po oceni Vrhovnega sodišča opravičuje sklepanje, da bi odprava pripora v tem primeru pomenila tveganje za varnost ljudi in da je pripor v razumnem sorazmerju z ugotovljeno nevarnostjo ponavljanja takšnih kaznivih dejanj. Ker po navedenem zatrjevani kršitvi nista podani, je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).

K 2. točki: S sklepom Višjega sodišča v Kopru z dne 20.7.2006 je bila kot neutemeljena zavrnjena pritožba obtoženčevega zagovornika zoper sklep zunajobravnavnega senata Okrožnega sodišča v Kopru z dne 11.7.2006 (točka II.), s katerim je zunajobravnavni senat obtožencu tudi po vložitvi obtožnice podaljšal pripor iz razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Tudi zoper ta sklep je obtoženčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi „kršitve ZKP in Ustave RS“ in predlagal, da Vrhovno sodišče pripor odpravi ali izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

V odgovoru na zahtevo vrhovna državna tožilka A.M., specialistka, ugotavlja, da zagovornik v zahtevi navaja popolnoma enake argumente kot v zahtevi pod opr. št. I Ips 264/2006, zato iz enakih razlogov kot v prvem odgovoru zavrača tudi to zahtevo kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti je prepozna. Po določbi 3. odstavka 421. člena ZKP smejo obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, če gre za odločbo iz 4. odstavka 420. člena, torej odločbo, s katero sodišče odloča o odreditvi oziroma podaljšanju pripora, v osmih dneh od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo.

Iz spisa izhaja, da je obtoženi I.S., ki je v priporu, izpodbijani sklep Višjega sodišča v Kopru prejel 21.7.2006, zagovornik pa je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil pri Okrožnem sodišču v Kopru dne 7.8.2006, torej po preteku zakonskega roka, v katerem bi bil upravičen vložiti to izredno pravno sredstvo. Zato je Vrhovno sodišče zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti zavrglo kot prepozno (2. odstavek 423. člena v zvezi s 3. odstavkom 421. člena ZKP).