Jedro

V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo v tem primeru ugotovljeno, da tožnica in pokojni A. nista živela skupaj, da je vsak živel na svojem domu, da je zapustnik odklanjal preselitev k tožnici, da sta bila skupaj le občasno, da sta bila oba zaposlena in da sta vsak razpolagala s svojo plačo, da nista imela skupnega gospodinjstva, ne skupnega živeljnja in ne ekonomske skupnosti. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno zaključili, da tožnica in zapustnik nista živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti (v smislu 12. člena ZZZDR) in da zato tožnica ne spada v krog zakonitih dedičev iz 2. odstavka 10. člena zakona o dedovanju. Poudariti je, da gre lahko za pravno priznano obliko zunajzakonske skupnosti, kadar se življenjska skupnost partnerjev po vsebini ne razlikuje od življenjske skupnosti, kakršna praviloma obstaja med zakoncema, ki ima svoj zunanji izraz (skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost oziroma odvisnost, skratka vse kar vsebinsko opredeljuje določeno skupnost kot skupno življenje) in tudi notranje, to je čustveno razmerje.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, da naj se ugotovi, da je živela s pokojnim J. A. umrlim 6.9.1984, v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in ji gre po njem dedna pravica.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožnica, ki uveljavlja kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba razveljavi ali spremeni. V reviziji ponavlja predvsem pritožbene trditve, po katerih se ne strinja s stališčem,da med njo in pokojnim A. ni bilo zakonu podobne skupnosti, da sta nasprotno živela v ekonomski skupnosti, stroške te skupnosti sta delila, vedela sta za sredstva drug drugega in tudi delo sta opravljala skupno ter imela skupno gospodinjstvo. Dejstvo, da sta ves čas živela ločeno, ni pravilno ugotovljeno. Vsak popoldan sta bila skupaj, skupaj sta urejala tudi vikend in tam naj bi po poroki tudi živela skupaj. Dejansko sta živela kot mož in žena in čakala sta zgolj na ureditev stanovanja ter bi se nato poročila. Zato so dokazani vsi elementi skupnega življenja.

Na vročeno revizijo toženca nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, revizija ni pojasnila ne formalno in tudi ne vsebinsko. Revizijsko sodišče je zato preizkusilo pobijano sodbo v skladu z določilom 386. člena ZPP le v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da taka kršitev ni bila podana v postopkih na drugi ali prvi stopnji.

Tožnica opira svoj zahtevek na ugotovitev dedne pravice po pokojnem J. A. na trditev, da je z zapustnikom živela v zunajzakonski skupnosti. Po določilu 2. odstavka 10. člena zakona o dedovanju gre enaka dedna pravica kot zakoncu tudi tistemu partnerju, ki je živel v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti z zapustnikom in ni z njim sklenil zakonske zveze, če ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. Enako opredeljuje pravno priznano zunajzakonsko skupnost tudi 1. odstavek 12. člena zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (naprej ZZZDR).

Tožnica ponavlja v reviziji predvsem številne dejanske okolnosti, ki predstavljajo dejansko podlago in ki zaradi svojega značaja ne morejo biti predmet revizijskega preizkusa (3. odstavek 385. člena ZPP). Z revizijo se lahko uveljavlja (mimo določenih procesnih kršitev) le še zmotna pravna presoja ugotovljenega dejanskega stanja. V postopkih na drugi in prvi stopnji je bilo v tem primeru ugotovljeno, da tožnica in pokojni A. nista živela skupaj, da je vsak živel na svojem domu, da je zapustnik odklanjal preselitev k tožnici, da sta bila skupaj le občasno, da sta bila oba zaposlena in da sta vsak razpolagala s svojo plačo, da nista imela skupnega gospodinjstva, ne skupnega živeljnja in ne ekonomske skupnosti. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta sodišči prve in druge stopnje tudi po oceni revizijskega sodišča pravilno zaključili, da tožnica in zapustnik nista živela v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti (v smislu 12. člena ZZZDR) in da zato tožnica ne spada v krog zakonitih dedičev iz 2. odstavka 10. člena zakona o dedovanju. V zvezi z revizijskimi izvajanji je poudariti, da gre lahko za pravno priznano obliko zunajzakonske skupnosti, kadar se življenjska skupnost partnerjev po vsebini ne razlikuje od življenjske skupnosti, kakršna praviloma obstaja med zakoncema, ki ima svoj zunanji izraz (skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, ekonomsko skupnost oziroma odvisnost, skratka vse kar vsebinsko opredeljuje določeno skupnost kot skupno življenje) in tudi notranje, to je čustveno razmerje. Ker pa v tem primeru niso bili podani vsi elementi za zunajzakonsko skupnost v smislu spredaj navedenih določb, sta sodišči druge in prve stopnje pravilno zaključili, da tožnica ni živela v zunajzakonski skupnosti z zapustnikom in da zato ni zakonita dedinja po njem. Sprejeta materialnopravna presoja spora je bila zato pravilna in ne zmotna kot neutemeljeno uveljavlja revizija. Revizijsko sodišče je zato tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).