Jedro

Trditve o ničnosti Prodajnih pogodb, ker naj bi celotna operacija sale and lease back predstavljala prepovedan komisorni dogovor v smislu prvega odstavka 132. člena SPZ, so prav tako neutemeljene. Višje sodišče ponovno poudarja, da tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva ugotovitev ničnosti izključno Prodajnih pogodb (ne torej obeh - Prodajnih pogodb in Pogodb o finančnem leasingu, kot je navedla v pritožbi). Le Prodajni pogodbi sami pa niti ne moreta kršiti prepovedi iz prvega odstavka 132. člena SPZ, saj ne obstaja dejanski stan, v katerem bi položaj, kot ga ureja omenjena določba, sploh nastal.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.779,77 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti prodajnih pogodb z dne 6. 4. 2006 in 24. 7. 2008, neveljavnosti na podlagi omenjenih pogodb izvedenih vknjižb v zemljiško knjigo in vzpostavitev prejšnjega stanja zemljiškoknjižnih vpisov pri nepremičninah, ki so bile predmet prodajnih pogodb (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 7.782,99 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka, predlagala ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe, potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov (prvi odstavek 360. člena ZPP) in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno relevantna dejstva: - pravna prednica tožeče stranke je zaradi pridobitve dodatnih finančnih sredstev s toženo stranko sklenila Prodajni pogodbi z dne 6. 4. 2006 in 24. 7. 2008 (v nadaljevanju: Prodajni pogodbi) za sporne nepremičnine; - Prodajni pogodbi sta bili v celoti realizirani; pravna prednica tožeče stranke je prejela dogovorjeno kupnino, tožena stranka pa se je na podlagi Prodajnih pogodb v zemljiški knjigi vknjižila kot lastnica spornih nepremičnin; - sočasno s Prodajnima pogodbama je tožena stranka z družbo A., d. o. o.(sicer povezano družbo pravne prednice tožeče stranke1), sklenila Pogodbi o finančnem leasingu, s katerima je navedena družba sporne nepremičnine vzela v finančni leasing; - pravna prednica tožeče stranke je neposredno zatem z družbo A., d. o. o., sklenila najemno pogodbo, s katero je sporne nepremičnine prevzela v posest. 7. Tožeča stranka je sodišču prve stopnje očitala nepravilno oblikovan izrek, ker ni upoštevalo spremembe poslovnega naslova tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo, napaka v navedbi poslovnega naslova v prepisu zavrnilnega dela tožbenega zahtevka pa ni vplivala na pravilnost sodbe, saj na podlagi konkretnega zavrnilnega dela sodbe ne bo moglo priti do težav v izvršitvi sodbe, povezanih z nepravilno označbo poslovnega naslova.

8. Ni podana absolutno bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem B. B., C. C., D. D., E. E., F. F., G. G. in I. I. Po določbi drugega odstavka 213. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 287. člena ZPP sodišče ni dolžno izvesti prav vseh predlaganih dokazov. Za zagotovitev pravice do izjave kot elementa ustavno zagotovljenega enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS je bistveno, da sodišče pojasni razlog za to, da dokaza ni izvedlo. Glede predlaganih zaslišanj je sodišče prve stopnje to storilo; pritožba nasprotnega niti ne očita. Očitana opustitev zaslišanja je torej po vsebini očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, do česar se bo višje sodišče opredelilo v nadaljevanju.

9. Kar pa zadeva dokazni predlog, da naj bi sodišče pridobilo letna poročila pravne prednice tožeče stranke za leta 2004, 2005 in 2006, do katerega se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo, s čimer bi naj prav tako storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, iz zapisnika naroka z dne 11. 11. 2020 izhaja, da je sodišče prve stopnje z izjemo listinskih dokazov druge predlagane dokaze zavrnilo. Tožeča stranka ni pojasnila, zakaj tega dokaza ne bi mogla pridobiti (gre za njeno pravno prednico) in sodišču predložiti sama, kot to določa prvi odstavek 226. člena ZPP, niti katera njena trditev naj bi se s temi dokazi sploh dokazovala.2 Tak dokazni predlog je nesubstanciran in sodišče niti ne more presojati ter dodatno pojasnjevati razlogov (nepotrebnost, neprimernost, irelevantnost) za njegovo zavrnitev. Tudi Ustavno sodišče je glede zagotavljanja pravice do izjave iz 22. člena Ustave, katere del je sicer tudi obveznost sodišča, da se opredeli do relevantnih navedb stranke, že pojasnilo, da pavšalnemu dokaznemu predlogu stranke ne more ustrezati obveznost sodišča, da bi moralo tak dokaz zavrniti z izčrpno obrazložitvijo.3

10. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka niti ni zatrjevala ničnosti spornih prodajnih pogodb z dne 6. 4. 2006 in 24. 7. 2008. Tožeča stranka je sicer res navedla, da naj bi bili Prodajni pogodbi navidezni, vendar pa ni podala nobene argumentacije te trditve, ki je torej ostala na pavšalni ravni. Argumentacija tožeče stranke se je nanašala na navideznost Pogodb o finančnem leasingu, sklenjenih med toženo stranko in družbo A., d. o. o. Vendar ta argumentacija ne dokazuje, da sta bili Prodajni pogodbi navidezni. Tožeča stranka je sama navedla, da je sale and lease back operacija, "na podlagi katere določena oseba proda drugi osebi določena osnovna sredstva". Ta del se je v obravnavani zadevi nesporno uresničil in ta posel je bil med strankama nedvomno tudi želen, neodvisno od tega, kako se je razpletel drugi del sale and lease back operacije: "dogovor o vzetju prodanih sredstev nazaj v leasing". Ker torej tožeča stranka ni podala nobenih konkretnih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati o navideznosti Prodajnih pogodb (dokazi pa pomanjkljive trditvene podlage ne morejo nadomestiti), je bilo zaslišanje prič nepotrebno, saj je že iz listinskih dokazov jasno izhajalo, da Prodajni pogodbi nista bili navidezni, da sta bili realizirani ter da sta odražali pravo voljo pravdnih strank zanju. Kot že rečeno, navsezadnje potrebo po sklenitvi prodajnih pogodb v sale and lease back operaciji tožeča stranka priznava.

11. Nadalje je tožeča stranka trdila, da sta Prodajni pogodbi nični zaradi odpadle podlage (kavze) po določbi 39. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Očitek temelji na okoliščini, da se naj ne bi uresničil "lease back" del posla, saj nepremičnin, ki so bile predmet Prodajnih pogodb, s Pogodbama o finančnem leasingu v leasing ni vzela tožeča stranka (oziroma njena pravna prednica), temveč s pravno prednico tožeče stranke povezana družba A., d. o. o. Sodišče prve stopnje je res zapisalo, da gre pri sale and lease back operaciji v pravnem smislu za povezani pogodbi (le v ekonomskem smislu za enoten posel), vendar interpretacija tega zapisa s strani tožeče stranke ni bila pravilna. Da gre za povezani pogodbi, ne pomeni, da vsaka pogodba nima lastne podlage. Podlaga Prodajnih pogodb nedvomno ni bila v tem, da jih tožeča stranka pridobi nazaj; v trenutku sklenitve Prodajnih pogodb je bila tožeča stranka njihova lastnica in posestnica. Podlaga prodajnih pogodb je torej bila izključno v tem, da tožena stranka pridobi lastninsko pravico, tožeča stranka pa pridobi potrebna finančna sredstva.4 Ta podlaga nedvomno ni odpadla, medtem ko Pogodbi o finančnem leasingu nista predmet preizkusa v tem sporu (tožeča stranka ne zahteva ugotovitve ničnosti Pogodb o finančnem leasingu), sodišče pa odloča v mejah postavljenih zahtevkov (2. člen ZPP).

12. Podlaga Prodajnih pogodb tudi ne nasprotuje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Višje sodišče poudarja, da mora okoliščine, ki bi utemeljevale nasprotno, navesti stranka, ki uveljavlja ničnost; da sodišče na ničnost pazi po uradni dolžnosti, ne pomeni, da dejstev, ki utemeljujejo nasprotovanje Ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, stranka ni dolžna navesti. Tožeča stranka pa v zvezi s Prodajnima pogodbama ni konkretizirala nobenega od teh dejstev.

13. Trditve o ničnosti Prodajnih pogodb, ker naj bi celotna operacija sale and lease back predstavljala prepovedan komisorni dogovor v smislu prvega odstavka 132. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ, so prav tako neutemeljene. Višje sodišče ponovno poudarja, da tožeča stranka v obravnavani zadevi zahteva ugotovitev ničnosti izključno Prodajnih pogodb (ne torej obeh – Prodajnih pogodb in Pogodb o finančnem leasingu, kot je navedla v pritožbi). Le Prodajni pogodbi sami pa niti ne moreta kršiti prepovedi iz prvega odstavka 132. člena SPZ, saj ne obstaja dejanski stan, v katerem bi položaj, kot ga ureja omenjena določba, sploh nastal. 14. Tožeča stranka se je zoper odločitev o stroških postopka pritožila le v posledici odločitve o glavni terjatvi, posledično višje sodišče glede na pravilnost odločitve v tem delu soglaša tudi z odločitvijo o stroških.

15. Izrecno zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker tudi niso podani razlogi, na katere po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

16. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena v zvezi z določbo prvega odstavka 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju priglašenega stroškovnika in določil Odvetniške tarife – OT je višje sodišče toženi stranki priznalo 3.750 točk za sestavo odgovora na pritožbo ter 47,5 točk materialnih stroškov, skupno 3.797,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) ter 22 % DDV je dolžna tožeča stranka toženi povrniti 2.779,77 EUR stroškov pritožbenega postopka.

1 Da gre za povezano družbo pravne prednice tožeče stranke, je slednja navedla že sama (str. 2 tožbe). 2 Tožeča stranka je namreč sama postavila trditev, da je njena pravna prednica potrebovala finančna sredstva zaradi finančnih težav (str. 2 tožbe); tožena stranka tega ni prerekala. 3 Sklep Ustavnega sodišča Up-2380/07 z dne 19. 3. 2009. 4 Da je pravna prednica tožeče stranke potrebovala finančna sredstva zaradi finančnih težav, je prav tako tožeča stranka sama navedla (str. 2 tožbe).