Jedro

Šteje se, da se je delavec vrnil na delo, če se po neopravičenih izostankih z dela javi v podjetju. Delodajalec je dolžan, da delavcu v takem primeru odredi delo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče je s sodbo I Pd delno ugodilo zahtevku tožnice in sklepa tožene stranke z dne 12.11.1991 in 17.12.1991 o prenehanju delovnega razmerja tožnici tako spremenilo, da tožnici preneha delovno razmerje z dokončnostjo sklepa, zato ji je do dokončnosti sklepa priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, razen pravice do neto plače za čas od 31.8.1991 do 11.11.1991. Sodišče je ugotovilo, da je tožnica neupravičeno izostala z dela več kot pet delovnih dni, vendar se je na delo vrnila v novembru 1991, tožena stranka pa ji nadaljnjega dela ni omogočila.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče s sodbo Pdp zavrnilo pritožbi tožnice in tožene stranke kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in, da je materialno pravo pravilno uporabilo. Enako kot sodišče prve stopnje ugotavlja, da se je tožnica vrnila na delo, tožena stranka pa ji je sklep o prenehanju delovnega razmerja po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih izdala naslednji dan po vrnitvi. Tožnica je zoper sklep ugovarjala, tožena stranka je sicer njen ugovor zavrnila, vendar je tožnici delovno razmerje prenehalo šele z dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Tožena stranka je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje pravočasno vložila revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče ugodi reviziji in izpodbijano drugostopno sodbo razveljavi v delu, ki se nanaša na zavrnitev njene pritožbe. V reviziji navaja, da se je tožnica pri toženi stranki oglasila zato, ker ji ni bil podaljšan bolniški stalež, ni pa se vrnila na delo. Sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožena stranka ni izdala prej, ker ji ni bilo znano, kje se tožnica nahaja, zato ji je sklep lahko vročila šele 12.11.1991. Navaja, da je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je tožnici delovno razmerje prenehalo po 5. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Sodišči nista ugotovili, da je tožnica pri tožencu hotela delati, samo zglasitev na delovnem mestu pa ne opravičuje uporabe materialnega prava, kot je uporabljeno v izpodbijani sodbi.

Skladno z določbami 390. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP uradni list SFRJ, št. 4/77- 27/90) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na ugotovljeno dejansko stanje in pravilnost uporabe materialnega prava presoja ob upoštevanju ugotovljenega dejanskega stanja.

Sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 12.11.1991 ne navaja zakonske določbe, po kateri bi naj tožnici prenehalo delovno razmerje. V sklepu se samo ugotavlja, da je bila od 1.9.1991 dalje neopravičeno odsotna in da ji zato z 31.8.1991 preneha delovno razmerje. V sklepu delavskega sveta z dne 13.12.1991, s katerim je bila zavrnjena tožničina zahteva za varstvo pravic, pa se navaja, da je bil tožnici vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi odsotnosti z dela na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Glede na to tožena stranka v tem sklepu neutemeljeno zaključuje, da je tožnici v skladu s 6. točko 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih prenehalo delovno razmerje. Ob ugotovitvi, da je bil tožnici izdan sklep o prenehanju delovnega razmerja na podlagi 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih, drugostopni organ - delavski svet, ob reševanju tožničine zahteve za varstvo pravic zoper ta sklep ni smel odločiti v škodo tožnice oziroma izdati zanjo manj ugoden sklep.

Delovno razmerje preneha šele, ko postane sklep o prenehanju delovnega razmerja dokončen. Dokler sklep ni dokončen, se ima delavec pravico vrniti na delo, kolikor delodajalec nima kakšne druge pravne podlage, da to delavcu prepreči (npr. sklep o odstranitvi delavca iz podjetja - 95. člen Zakona o delovnih razmerjih). V izpodbijani odločbi sodišče druge stopnje ugotavlja, da se je tožnica po odsotnosti vrnila na delo, in da ji je tožena stranka šele takrat izdala sklep o prehanju delovnega razmerja. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnica se je javila pri toženi stranki in dolžnost tožene stranke je bila, da tožnici odredi delo. Tožena stranka pa niti ne zatrjuje, da bi tožnico napotila na delo. Neutemeljena in zgrešena je njena interpretacija določb 5. oziroma 6. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih. Če je delodajalec zainteresiran na izvajanju reda in zakonskih določb, ne bo prišlo do tega, da bi se delavec "po poljubno dolgem času zglasil pri delodajalcu".

Delodajalec lahko takoj šesti dan, ko delavca ni na delo, če izostanka ni opravičil, izda sklep o prenehanju delovnega razmerja. Temu ni ovira odsotnost delavca, ker predpisi natačno določajo, kako se opravi vročitev, tudi v primeru odsotnosti tistega, ki mu je pisanje treba vročiti.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

Določbe ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).