Jedro

Predlog se zavrne.

Izrek

Predlog se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil toženkin član, ki ga je slednja črtala iz članstva, sklicujoč se na 12. člen Pravil Lovske družine ... ter na podlagi sklepa upravnega odbora toženke z dne 6. 9. 2019, in sicer zaradi neplačila članarine v roku osem dni po vračilu opomina. Tožnik je s tožbo zahteval razveljavitev toženkinega sklepa.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je določba 5. alineje četrtega odstavka 12. člena Pravil toženke nejasna in jo je treba razlagati tako, da lahko član članarino plača do konca tekočega leta. Članarina je bila poravnana 29. 10. 2019, torej znotraj dovoljenega roka. Glede na navedeno je razveljavilo sklep upravnega odbora, sprejet na 18. redni seji 6. 9. 2019. 3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. Zoper takšno sodbo vlaga toženka predlog za dopustitev revizije. V njem zatrjuje, da iz skope obrazložitve višjega sodišča ne izhajajo razlogi za njegovo odločitev. Pritožbene navedbe so v pretežni meri ostale brez odgovora, sodišče je zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP, ravno tako pa je zmotno uporabilo materialno pravo. Tožnik ni ne zatrjeval ne dokazoval, da so bili kršeni veljavni predpisi, temveč se je skliceval zgolj na domnevno kršitev osebnostne pravice, ki pa z dejstvom neplačila članarine ni neposredno povezana. Za uveljavljanje kršitve osebnostne pravice, bi moral tožnik prvenstveno izkazati, da je toženka ravnala v nasprotju z načelom prepovedi diskriminacije, pri čemer bi moral natančno navesti katera ravnanja toženke naj bi povzročila domnevno nezaželenost in šikaniranje. Sodišče je kršilo razpravno načelo oziroma 2. in 7. člen ZPP, kar vse predstavlja kršitev določb pravnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi kršilo materialno pravo, saj pri svoji odločitvi ni upoštevalo internih aktov toženke, zlasti Pravil toženke, ter določb navedenega internega akta, v povezavi z drugimi avtonomnimi predpisi toženke (Pravilnikom) ter teh predpisov ni upoštevalo komplementarno. Ker je toženka kršitve tožnika obravnavala povsem enako kot kršitve drugih članov, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek zavrniti. Odločitev sodišč odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča (odločb VIII Ips 230/2015 in VII Ips 24/2016), ki obe določata, da je dokazno breme glede diskriminacije na tožniku (delavcu), ki mora ne le trditi, da je bil neenako obravnavan, temveč navesti tudi osebno okoliščino, na podlagi katere naj bi bil diskriminiran.

5. Predlog ni utemeljen.

6. Vrhovno sodišče dopusti revizijo, če je od njegove odločitve mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, pomembnem za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava prek sodne prakse (prvi odstavek 367.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). V konkretni zadevi glede na odločitev nižjih sodišč, v predlogu očitane kršitve tem merilom ne ustrezajo. Pogoji za dopustitev revizije tako niso izpolnjeni, zato je Vrhovno sodišče predlog zavrnilo (drugi odstavek 367.c člena ZPP).

7. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu sklepa. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).