Jedro

Ker zavarovanec drugotožene stranke kot izvajalec javne gospodarske službe ni poskrbel za ustrezno tornost asfaltiranega dela cestišča, obe toženki odškodninsko odgovarjata za tožniku nastalo škodo.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi tako, da se že prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo zviša za znesek 16.125,00 EUR in se posledično znesek vsebovan v točki I./1. izreka iz zneska 164.917,54 EUR spremeni v znesek 181.042,54 EUR, znesek vsebovan v prvi alineji točke 1./I. se iz zneska 109.850,00 EUR spremeni v znesek 125.975,00 EUR, spremeni se znesek vsebovan v točki II. izreka tako, da znesek 163.657,07 EUR nadomesti z zneskom 147.532,07 EUR, znesek vsebovan v točki II./1. se iz zneska 132.150,00 EUR spremeni v znesek 116.025,00 EUR, znesek vsebovan v točki II./2. se iz zneska 109.850,00 EUR spremeni v znesek 93.725,00 EUR, v preostalem še izpodbijanem delu pa se pritožba tožeče stranke zavrne, pritožbi prve in druge tožene stranke se v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih in sklep sodišča potrdi.

II. Tožeča in toženi stranki sami krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sodbo P 126/2012 z dne 4. 6. 2020 je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženi stranki dolžni tožniku povrniti odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka z dne 13. 5. 2008. Tega dne se je tožnik poškodoval, ko ga je med prehitevanjem pred seboj vozečega osebnega vozila začelo zanašati na mokrem, gladkem ter spolzkem cestišču, po drsenju po nasprotnem smernem vozišču in asfaltni bankini pa je vozilo zdrselo levo na travnato površino, kjer je silovito trčilo v drog javne razsvetljave. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da sta toženi stranki tožniku po načelu krivdne odgovornosti dolžni povrniti nepremoženjsko in premoženjsko škodo. Ugotovilo je namreč, da sta obe toženi stranki ravnali protipravno, ker je bila hitrost na mestu prehitevanja omejena na 90 km/h in hitrost ni bila omejena na 60 km/h, kar pa bi morala biti omejena, ker je imelo vozišče zelo slab torni koeficient asfalta, zaradi katerega je bil ta spolzek in na tem mestu tudi ni bilo opozorilnega znaka za spolzko vozišče, tožnik pa ni mogel pričakovati, da je takšna hitrost s katero je vozil, to je 104 km/h, pred začetkom zaviranja, previsoka za varno vožnjo. Tožnik bi tudi ob vožnji s hitrostjo 90 km/h vozil prehitro, da bi lahko zvozil ovinek oziroma, da ga ne bi začelo zanašati, kar je vzrok za nastanek škodnega dogodka. Sodišče pa je ugotovilo, da je tožnik ob prehitevanju vozil s hitrostjo 104 km/h, kar pomeni, da ni vozil zgolj prehitro glede na razmere, temveč tudi ne ravno neznatno prehitro, glede na prometno signalizacijo, predvideno in omejeno na hitrost 90 km/h. S takšni hitrostjo je kršil določbo člena 32/IV ZVCP-1 in tudi določbo člena 30/II istega zakona, zato je odločilo, da je sam soprispeval k nastali odškodninski odgovornosti in je s tem tožnik za nastalo nepremoženjsko in premoženjsko škodo soprispeval s 35 %, toženi stranki pa sta zaradi premalo skrbnega ravnanja odgovorni do 65 %. Pri odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti tožene stranke je sodišče prve stopnje uporabilo določbo člena 131, 135, 163 in 171 OZ. Nato je odločilo o višini nepremoženjske škode, katera pripada tožniku, ob uporabi določbe člena 179 in 182 OZ. Ugotovilo je, da se je tožnik ob prometni nesreči hudo telesno poškodoval. Zadobil je najtežje oblike zaprtih kraniocerebralnih poškodb, kar predstavlja zelo hude telesne poškodbe. Na podlagi mnenj izvedencev je ugotovilo, da je tožnik trpel številne neugodnosti med zdravljenjem in bolečine in mu je iz tega naslova prisodilo 58.500,00 EUR. Ugotovilo je, da je tožnik trpel nekaj sekund primarni strah, ni pa trpel sekundarnega, zato mu je iz tega naslova prisodilo 2.500,00 EUR. Posledica je ostala tudi na področju skaženosti kot vidna levostranska spastična hemipareza, zaradi česar tožnik duševno trpi in mu je prisodilo 4.000,00 EUR. Zaradi številnih posledic za zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi katerih tožnik delno psihično trpi, je tožniku prisodilo od zahtevanih 150.000,00 EUR 105.000,00 EUR. Ob upoštevanju teh dejstev je tako prisodilo tožniku iz naslova nepremoženjske škode skupaj 169.000,00 EUR, ob upoštevanju njegovega soprispevka pa znesek 109.850,00 EUR, od tega zneska je prisodilo še zakonske zamudne obresti. Tožniku je nato prisodilo 4.047,55 EUR priznanih stroškov za prevoze in stroške fizioterapij. Tožniku je priznalo še stroške za račune v zvezi z zdravljenjem v skupnem znesku 280,81 EUR. Tožniku je prisodilo znesek 19.500,00 EUR iz naslova plačila za tujo pomoč in nego, za štiri ure za čas od 1. 1. 2010 do 1. 3. 2014. Ugotovilo je, da je tožnik v času nezgode bil v službi na Ministrstvu za obrambo, zaposlen je bil kot strežač vojaka, po pogodbi o zaposlitvi za čas petih let. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da bi tožnik po normalnem teku dogodkov bil zaposlen na tem delovnem mestu še naprej, vsaj do dopolnjenega 45 leta starosti. Tožniku je prisodilo iz naslova prikrajšanja na plači za obdobje do 1. 3. 2012 skupno 5.740,51 EUR. Za obdobje po 1. 3. 2012 pa je tožniku priznalo razliko v prikrajšanju od višine pokojnine pa do plače, ki bi jo prejemal po normalnem teku dogodkov v skupnem znesku 38.358,80 EUR, to je do 1. 1. 2020. Od tu dalje pa je tožniku prisodilo mesečno rento v znesku 345,58 EUR. Tožniku je priznalo tudi nezastaralni del regresa, ni pa mu priznalo vplačil v dodatno pokojninsko zavarovanje v znesku 11.200,00 EUR. Zavrnilo je tudi solidarno plačilo v znesku 8.960,56 EUR za premije za dodatno pokojninsko zavarovanje v Kapitalski sklad in za račun tožnika, zavrnilo je še zahtevek za solidarno plačilo vsakomesečne odškodninske rente. Odločilo je še o plačilu pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je zavrnilo ugovor pasivne legitimacije drugo tožene stranke in tudi njen ugovor, da na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe ne odgovarja tožniku za posredno škodo. Ugotovilo je, da tožnikova alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Sodišče prve stopnje je še zaključilo, da obe toženi stranki odgovarjata tožniku solidarno za povzročeno škodo, saj sta tako prvo tožena stranka kot zavarovanec drugo tožene stranke z ugotovljenimi opustitvami oziroma kršitvami povzročili tveganje za nastanek škodnega dogodka, pri čemer ni bilo mogoče ugotoviti njunih deležev pri povzročeni škodi. Zato je sodišče zaključilo, da toženi stranki (solidarno) odgovarjata tožniku za, v škodnem dogodku nastalo mu škodo, čeprav drugo tožena stranka le v obsegu do z zavarovalno polico št. 511-1134186 dogovorjeno zavarovalno vsoto, na kar se je pravočasno sklicevala drugo tožena stranka. Pri tej odločitvi je sodišče prve stopnje uporabilo določbo tretjega odstavka 186. člena OZ.

2. Zoper zavrnilni del sodbe podaja pritožbo tožnik po pooblaščencu. V pritožbi uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbo podaja zoper ugotovljen soprispevek nad priznanimi 20 %. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje zaključek o obstoju 35 % tožnikovega soprispevka sprejelo mimo trditvene podlage toženih strank. V pritožbi navaja, da sta toženi stranki storili številne kršitve in opustitve vzdrževanja spornega odseka ceste in zagotavljanja varnosti in zato tožnikova malenkostna prekoračitev hitrosti ne more imeti za posledico 35 % soprispevek, kar je občutno previsoko in tudi nesorazmerno s številnimi ugotovljenimi kršitvami toženih strank. Tožnik se nadalje pritožuje tudi zoper samo višino prisojene odškodnine iz naslova nepremoženjske škode. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje pri presoji odškodnine za prestane in bodoče telesne bolečine in neugodnosti v premajhni meri upoštevalo, da je tožnik trpel cel spekter telesnih bolečin in številne neugodnosti, ki jih je tožnik po mnenju izvedenca prestal zaradi predmetne poškodbe. Zato zahteva, da mu sodišče druge stopnje prisodi celotnih zahtevanih 80.000,00 EUR iz tega naslova. Nadalje je mnenja, da je sodišče prve stopnje v prenizki meri vrednotilo, da je tožnik ob nezgodi utrpel izjemno intenziven smrtni strah in da je nato prestajal še sekundarni strah zaradi izida zdravljenja in bi mu zato sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotnih zahtevanih 5.000,00 EUR iz naslova strahu. Tožnik je kot invalid I. kategorije priklenjen na invalidski voziček in posteljo ter je povsem odvisen od tuje pomoči in nege. Pri tožniku so prizadeti vsi njegovi kognitivni sistemi in zaradi škodnega dogodka je izrazito osebnostno spremenjen. Omejen je tudi v socialnem življenju in bi zato moralo sodišče prve stopnje, ob zadostnem vrednotenju vseh izvedenih dokazov, glede na ugotovljeno zmanjšanje tožnikovih življenjskih aktivnosti, upoštevaje tožnikovo starost ob škodnem dogodku in ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom, tožniku prisoditi celotno odškodnino iz tega naslova v zahtevanem znesku 150.000,00 EUR. Tožnik je v posledici škodnega dogodka skažen in posledično trpi zaradi intenzivnih duševnih bolečin, kar je potrdil izvedenec. Pri tožniku je podana hujša oblika skaženosti in zato bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi celotno odškodnino iz tega naslova v znesku 7.000,00 EUR. Prisojo višje odškodnine narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih. Pritožbo podaja tudi glede prisojene premoženjske škode in je mnenja, da mu je sodišče prve stopnje neutemeljeno prisodilo prenizko odškodnino za obdobje od 1. 9. 2009 do 29. 2. 2012, ker je izvedenec ugotovil višje prikrajšanje pri zaslužku. Mnenja je, da zahtevek iz naslova regresa za letni dopust do vključno leta 2016 ni zastaral. Mnenja je, da bi mu sodišče prve stopnje moralo prisoditi tudi odškodnino iz naslova že zapadlih plačil v dodatno pokojninsko zavarovanje ter bodočo rento iz tega naslova, ki sta to toženi stranki dolžni plačevati v kapitalski sklad. Tožnik meni, da je v tej zvezi podal povsem ustrezno in zadostno trditveno podlago, to je da gre za vplačila v dodatno pokojnino zavarovanje, ki bi jo delodajalec ob normalnem teku stvari vplačeval v kapitalski sklad. Posledično podaja pritožbo tudi zoper odločitev o prisojenih pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji in je mnenja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo prvega odstavka 155. člena ZPP in bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožnik uspel s 57,5 % in temu ustrezno prilagoditi izrek o pravdnih stroških, nastalih na prvi stopnji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

3. Zoper obsodilni del podaja pritožbo prvo tožena stranka. Pritožbo podaja iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338 ZPP. Pritožbo podaja glede vzročne zveze in je mnenja, da zato, ker je tožnik vozil prehitro in če bi vozil s 86,7 km/h do nezgode ne bi prišlo in je s prehitro vožnjo tožnik prekinil vzročno zvezo med spolzkostjo cestišča in dejstvom, da je zapeljal s cestišča. Tožnik je za nastalo škodo v največji meri odgovoren sam, ker vožnje ni prilagodil razmeram na cesti in sodišče je v tem delu dalo premajhno težo tožnikovi kršitvi 30. člena ZVCP-1, veljavnega v času škodnega dogodka. Sodišče bi moralo dopustiti dokazovanje v smeri ugotavljanja kakšne posledice bi nastale, v kolikor bi tožnik vozil s hitrostjo 90 km/h. Mnenja je, da ni pravno priznane vzročne zveze med opustitvami toženih strank in nastalo škodo, ker je bila pretrgana z ravnanjem oškodovanca. V kolikor bi namreč slednji vozil v skladu s prometnimi predpisi, ter bi pri svoji vožnji upošteval vremenske razmere, potek in tehnične lastnosti ceste, ter spoštoval hitrostne omejitve, do takšnih škodnih posledic ne bi prišlo. Tožena stranka še vedno trdi, da je bila hitrost na tem delu omejena na 60 km/h, tožnik pa je vozil 104 km/h, kar ne predstavlja primerne hitrosti niti na suhem asfaltu. Tožena stranka poudarja, da je izvedenec izračunal, da do nesreče ne bi prišlo ob vožnji s hitrostjo 86,7 km/h. Sodišče prve stopnje bi pri odločitvi prav tako moralo upoštevati vso ostalo postavljeno prometno signalizacijo, ki je izrecno opozarjala na približevanje križišču in prehodu za pešce, prav tako je zanemarilo dejstvo, da je tožnik obravnavani cestni odsek poznal - že zaradi tega bi moralo tožbeni zahtevek po temelju zavrniti oziroma določiti bistveno večji ali vsaj polovični soprispevek tožnika, kar je tudi v skladu s sodno prakso. To ravnanje tožnika je na nastanek prometne nesreče imelo prevladujoč vpliva, zato bi sodišče moralo prispevek oceniti v višjem, prevladujočem delu od samega vpliva cestne infrastrukture, če že ni tožbenega zahtevka zavrnilo po temelju. Vztraja pri tem, da je uspela dokazati v postopku na prvi stopnji, da je bil na tem mestu postavljen prometni znak omejitev hitrosti na 60 km/h. V zvezi z drsnostjo prvo tožena stranka navaja, da ne more zanikati, da je bila drsnost na obravnavani cesti leta 2008 slaba, vendar ne slabša kot dve leti kasneje, ko je bila ta merjena s strani ZAG Ljubljana. Sodišče pri tem ni upoštevalo podatka, da kljub stanju ceste, kakršno je bilo, vozniki s ceste na tem delu niso zdrsnili, ne pred nesrečo in do leta 2014, ne do sedaj, ko cesta še vedno ni preplaščena in je cesta bistveno bolj obrabljena. Zato je sodišče napačno ovrednotilo vpliv drsnosti vozišča na nastanek nesreče. Mnenja je, da navajanje sodišča prve stopnje v 44. točki obrazložitve, da bi morala biti postavljena dodatna prometna signalizacija, ni pravilno. Odsotnost prometnega znaka je vprašljiva in četudi je prometni znak za omejitev hitrosti 60 km/h morda kdaj bil odtujen, bi lahko bil odtujen tudi kakšen drug prometni znak. Navaja, da je napačen zaključek sodišča, da je prva tožena stranka opustila skrb na ravni dobrega strokovnjaka, ker bi morala hitrost omejiti vsaj na 80 km/h. Takšen sklep je napačen, ker je evidentno prometni znak z omejitvijo hitrosti 60 km/h (sedaj 70 km/h), bil postavljen. Mnenja je, da bi sodišče moralo dopustiti tudi ugotavljanje vpliva alkoholiziranosti tožnika na nastanek prometne nesreče in s tem poškodb pri tožniku. V zvezi z višino odškodnine je prvo tožena stranka mnenja, da je sicer tožnik zagotovo pretrpel primarni strah, vendar je po mnenju prvo tožene stranke odškodnina v višini 2.500,00 EUR previsoka. Kot izhaja iz navedb psihiatra, bo kognitivni upad pri tožniku, glede na poškodbe hitreje napredoval kot pri nekomu brez poškodbe in posledično bo hitreje napredovala tudi demenca. Zaradi navedenega se tožnik, prej kot ostali, ne bo več zavedal svojega stanja, zato je prva tožena stranka mnenja, da je prisojena odškodnina za zmanjšanje življenjskih aktivnosti previsoka. V okviru določitve rente pa je po mnenju prvo tožene stranke predpostavka sodišča, da bi tožnik bil zaposlen v vojski do 45. leta nerealna. Tožnik do trenutka škodnega dogodka ni z ničemer izkazal namere po pridobitvi izobrazbe zaradi zaposlitve v slovenski vojski tudi po 45. letu starosti. Nadalje je mnenja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev zdravstvenega kartona. Mnenje je, da je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je upoštevalo domnevo umika tožbenega zahtevka v višini 16.800,00 EUR iz naslova tuje nege in pomoči za obdobje od 1. 4. 2014 do 31. 8. 2016. Sodišče prve stopnje je tožniku omogočilo, da tak tožbeni zahtevek ponovni vloži, saj se zaradi umika šteje, kot da nikoli ni bil vložen (četrti odstavek 188. člena ZPP). Glede na obrazloženo predlaga, da se tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne oziroma, da se sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da se določi večji, najmanj polovični soprispevek tožnika k nastanku oškode in temu primerno spremeni odločitev glede višine odškodnine, podredno pa, da sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša pritožbene stroške.

4. Zoper obsodilni del podaja pritožbo tudi drugo tožena stranka. Mnenja je, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je ta tožena stranka pasivno legitimirana. Sodba namreč skopo navede, da je pasivna legitimacija drugo tožene stranke podana, ker je tožnikov očitek kršitve s koncesijsko pogodbo prevzetih zakonsko in podzakonsko predvidenih obveznosti neutemeljen. Svoje ocene o tem, zakaj odločitve ne pretehtajo navedeni judikati iz katerih izhaja, da cestno podjetje kot koncesionar oškodovancu ne odgovarja za opustitveno ravnanje, sodba ne utemelji, ter sodba razlogov o tem nima. Prav tako sodba ne pove kaj je neposredna odškodninska odgovornost cestnega podjetja po materialno pravni podlagi. Pogodba namreč zavezuje toženo stranko le nasproti prvo toženi stranki in tretjemu ne more odgovarjati. Pritožbo podaja glede tožnikove odgovornosti za nastanek prometne nesreče. Mnenja je, da je vzrok prometne nesreče izključno iskati v tožnikovi neprilagojeni, bistveno previsoki hitrosti glede na lastnosti cestišča. Tožnik je cesto poznal. Drugo tožena stranka je mnenja, da je uspela dokazati, da je vzdrževanje bilo izvedeno skladno s sklenjeno pogodbo, da kritični odsek ni veljal za problematičnega in da je vzrok za prometno nesrečo iskati izključno pri tožniku samem, ki je glede na dejanske okoliščine oziroma razmere znatno prekoračil hitrost, ko vozila več ni obvladoval. To izhaja tudi iz mnenja izvedenca cestno prometne stroke, ki je kot posebnost v tožnikovem načinu vožnje izpostavil njegovo visoko hitrost, še posebej glede na to, da se je približeval križišču, pred katerim cesta vodi skozi ovinek oziroma zavija desno. Izvedenčeva ugotovitev je podlaga za sklep, da je tožnik v celoti sam kriv in odgovoren za nastalo škodo in ne tožena stranka. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo drugo tožena stranka meni, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino za zmanjšanje življenjskih aktivnosti, saj izvedeni dokazni postopek podlage o odmeri odškodnine v znesku 105.000,00 EUR ne daje. Pravnemu standardu pravične denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ustreza bistveni nižji znesek in bi mu sodišče lahko priznalo največ 26.000,00 EUR. Drugo tožena stranka poudarja, da izvedenec medicinske stroke s področja psihiatrije prof. dr. P. P., dr. med. podal izvid in mnenje, da je tožnikovo zmanjšanje življenjske aktivnosti zaradi njegovega omejenega zavedanja o lastni okrnjenosti, glede na njegovo dojemanje okrnjenosti, oceniti kot blago. Sodišče je kljub ugotovljeni razliki med izvedencem prof. dr. P. P. in izvedenko s področja klinične psihologije dr. S. Š., ki se razlikujeta v bistvenem delu zaključilo, da sta ravno področje skrbi za tožnika in medsebojnih stikov tisti, ki sta tožnika bistveni in se jih zaveda, pa zaradi tega duševno trpi in je na tej podlagi tožniku odmerilo odškodnino v višini 105.000,00 EUR. Upoštevaje izvid in mnenje prof. dr. P. P. skupaj z njegovimi dopolnitvami, ko se tožnik ne zaveda okrnjenosti lastnega funkcioniranja, je navedena obrazložitev sodbe in posledično odmera odškodnine napačna, ter gre tožniku iz tega naslova bistveno nižji znesek. Izvedenec s področja psihiatrije ugotavlja, da je tožnikova zmanjšana življenjska aktivnost velika. Tožnik se zaveda, le na področju skrbi zase ter v medsebojnih stikih in odnosih, v ostalih področjih, ki jih je izvedenec obravnaval, pa se tožnik posledic ne zaveda. Številčno je tako zmanjšanje izraziti od 5 do 24 %. Upoštevaje še izvid in mnenje prof. dr. E. T., ki govori o tem, da se tožnik zaveda omejitev le v določeni manjši meri, da okrnjeno dojema nastalo škodljivo posledico, so zato pritožbena izvajanja drugo tožene stranke o previsoki odškodnini iz tega naslova v celoti utemeljena. Glede premoženjske škode je mnenja, da tožeča stranka ustrezne trditvene podlage o tovrstni škodi za tujo nego in pomoč, pravočasno ni podala. Šele na naroku za glavno obravnavo dne 27. 9. 2018 je konkretizirala s tožbo zahtevani znesek v višini 30.000,00 EUR, zato je glede na nepravočasno podane trditve do konca prvega naroka za glavno obravnavo zahtevek iz tega naslova potrebno zavrniti, ker ustreznih trditev ni. Glede izgubljene delovne zmožnosti in izgubljenega dobička ter mesečne rente, po mnenju te tožene stranke sodišče napačno ugotavlja, da iz zavarovanja niso izključeni odškodninski zahtevki, zaradi izgube na zaslužku. Obrazložitev sodišča, da izguba na plači ne bi sodila v kategorijo škod, ki jih zavarovanje ne krije, ker izguba na plači predstavlja neposredno škodo tožnika, je napačna. Splošni pogoji O-05/07 v točki 10, tretji odstavek in v 2. členu, tovrstne škode, ki jo zahteva tožnik izrecno izključuje iz zavarovanja. Škoda iz naslova izgubljenega zaslužka je izključena iz zavarovanja. Določba drugačne razlage ne dopušča, četudi ne bi ustrezala določbi člena 147/II OZ. Ali je tožnik v svojstvu neposrednega oškodovanca, za uporabo določbe ni pravno pomembna okoliščina. Tudi sodba VSL II Cp 1219/2012, ki je presojala primerljivo določilo Splošnih pogojev, je zaključila, da ni pomembno, ali sta stranki iz zavarovalne pogodbe izgubo opredelili kot posredno ali neposredno škodo. Odločilno je, da sta to obliko škode iz zavarovanja izrecno izključili. Predlaga, da se pritožbi ugodi in priglaša pritožbene stroške.

5. Pritožbe so bile vročene nasprotnim strankam.

6. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo prvo in drugo tožene stranke. Mnenja je, da je prvo tožena stranka prepozno podala navedbe glede očitkov hitrosti, saj do prvega naroka za glavno obravnavo ne očita, da bi norme glede prekršitve hitrosti, tožnik kakorkoli prekršil, da bi vozil prehitro, kaj šele, da bi bili zatrjevani očitki, da bi tožnikova hitrost kakorkoli vplivala na nastanek škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje pravilno, ni dopustilo predlaganega dopolnilnega izvedenskega mnenja v smeri ugotavljanja tega, kje bi vozilo zdrsnilo v primeru, če bi tožnik vozil s hitrostjo 60 km/h oz. 90 km/h, saj je izvedenec že v osnovnem mnenju odgovoril na zastavljeno vprašanje ob predpostavki hitrosti 90 km/h. Izvedenec cestnoprometne stroke pa ne more podajati mnenja o tem, kakšne bi bile posledice za tožnika v primeru, če bi vozil s hitrostjo 60 oz. 90 km/h, saj lahko o tem podaja izvedensko mnenje zgolj izvedenec s področja sodne medicine. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je bila hitrost na spornem odseku ceste v času nezgode omejena na 90 km/h in prvo tožena stranka tudi ni z ničemer izkazala svojih pavšalnih zatrjevanj, da naj bi bil domnevno postavljen prometni znak za omejitev hitrosti 60 km/h. Nedovoljena je pritožbena novota, ki se kaže v navedbah prvo tožene stranke glede drsnosti in dnevnega števila vozil, ki prevozijo predmetni odsek ceste in s tem domnevni tožnikovi večinski odgovornosti za nezgodo. Izvedenec cestnoprometne stroke je namreč ugotovil, da je vzrok za škodni dogodek v nekvalitetnem cestišču (neustreznosti le-tega), saj v primeru, če bi sporno cestišče imelo ustrezen torni koeficient (vsaj za silo ustrezen), tožnikovo vozilo tudi pri ugotovljeni hitrosti ne bi zdrsnilo iz cestišča. Iz asfalta bi zdrsnilo le levo prednje kolo, preostali del vozila pa bi ostal na cesti in tako do škodnega dogodka, to je do zdrsa s ceste in trčenja v drog ne prišlo. Nadalje tožnik meni, da je stališče sodišča prve stopnje glede ugotavljanja alkoholiziranosti pravilen v delu, kjer sodišče navaja, da toženki glede vsebnosti izredno nizke količine alkohola, nista podali potrebne trditvene podlage. V preostalem se tožnik glede temelja pridružuje odločitvi sodišča prve stopnje in meni, da je odločitev sodišča prve stopnje o 35 % tožnikovem soprispevku, upoštevaje izvedeni dokazni postopek in primerjave s podobnimi primeri iz uveljavljene sodne prakse, bistveno previsoka in posledično materialnopravno celo napačna. Mnenje je, da so tudi pravno zmotne pritožbene navedbe prvo toženke glede višine prisojene odškodnine. Kar zadeva ugovor drugo tožene stranke glede neobstoja njene pasivne legitimacije, se tožnik pridružuje navedbam prvo tožene stranke iz njenega odgovora na pritožbo z dne 24. 7. 2020 in meni, da je stališče sodišča prve stopnje, kjer je sodišče v 12. točki pojasnilo, da je drugo tožena stranka tista, ki je zavezanec iz materialnopravnega razmerja, ker je njen zavarovanec v okviru opravljanje svoje poklicne dejavnosti bil zadolžen za vzdrževanje spornega odseka cestišča, v celoti pravilna. Pasivna legitimacija drugo tožene stranke je podana glede na določilo obligacijskega prava o splošni civilni odgovornosti, upoštevajoč zatrjevane kršitve dolžnostnih ravnanj zavarovanca drugo tožene stranke. Predlaga, da se pritožba zavrne in priglaša pritožbene stroške.

7. Prvo tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke. Po mnenju tožene stranke tožnik neutemeljeno navaja, da toženi stranki nista podali trditev, da naj bi tožnik prekoračil hitrost in da bi njegova hitrost vplivala na vzrok za nesrečo. Prvo tožena stranka ves čas postopka trdi in dokazuje, da bi moral tožnik hitrost in način vožnje prilagoditi svojim sposobnostim, lastnostim in stanju ceste ter preglednosti na njej, gostoti in drugim značilnostim prometa, vremenskim razmeram ter značilnostim vozil in tovora v njem ali na njem. S prehitevanjem vozila pred sabo 100 metrov pred križiščem, preko prekinjene črte v ovinku, ob omejitvi hitrosti, je tožnik kršil več določb Zakona o pravilnih v cestnem prometu in s je tem povzročil prometno nesrečo in njene hude posledice. Krivdo za nesrečo in nastalo škodo je potrebno iskati v celoti pri tožniku, ki je kljub opozorilom na približevanje križišču prehiteval vozilo na zelo kratki razdalji do križišča, v neugodnih vremenskih pogojih in pri tem prekršil več prometnih predpisov. Sicer pa je bilo konkretizirane očitke glede hitrosti mogoče navajati šele po izdelavi izvedenskega mnenja. Tožnik navaja, da je bila prekoračitev hitrosti malenkostna in zato to ne predstavlja več kot 20 % soudeležbe pri odgovornosti. S tem se prvo tožena stranka ne strinja. Ravno ta prekoračena hitrost, četudi bi se štela prekoračitev nad 90 km/h namesto pravilno 60 km/h, je hitrost, ki predstavlja razliko med tem, ali voznik lahko varno odpelje ta del odseka ceste, še posebej, ker je v krivini, ali pa tega ne zmore. Ta prekoračitev hitrosti je povzročila katastrofalno škodo. Prvo tožena stranka je mnenja, da je sodišče pravilno priznalo odškodnino tožniku za primarni strah, saj se dogodkov po nezgodi ne zaveda, ker ni čutil strahu zaradi izida zdravljenja, kar izhaja iz ocene izvedenca nevrologa. Prvo tožena stranka meni, da je glede na hitro napredovanje demence, celo dosojena odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, previsoka. Tožnik se sicer lahko zaveda svoje iznakaženosti, vendar zaradi omejenega socialnega življenja, tega stanja ne pozna veliko ljudi - znanci pa so navajeni na stanje, v katerem je in ga ne doživljajo kot skaženost. Glede premoženjske škode prvo tožena stranka soglaša z odločitvijo sodišča. Predlaga, da se pritožba zavrne in vztraja pri svoji pritožbi ter priglaša pritožbene stroške.

8. Prvo tožena stranka podaja tudi odgovor na pritožbo drugo tožene stranke. Prvo tožena stranka se ne strinja s pojasnjevanjem drugo tožene stranke glede njene pasivne legitimacije. Drži, da koncesionar ni bil ne dolžan, ne upravičen izvesti preplastitve ali kako drugače posegati v vozišče, je pa njegova dolžnost spremljati stanje vozišča in koncedenta s tem seznanjati in predlagati situacije, če so potrebne. Prav tako ne drži v celoti, da koncesionar ne sme postavljati prometne signalizacije brez navodila, kjer je določen prometni znak odstranjen. Koncesionar je dolžan obvestiti prvo toženo stranko in tega nemudoma nadomestiti z novim, istovrstnim znakom. Soglaša pa z navedbami drugo tožene stranke, da je tožnik s hitrostjo 104 km/h vozil prehitro, četudi bi bila hitrost omejena le s splošno omejitvijo 90 km/h. Glede odškodnine za nepremoženjsko škodo se prvo tožena stranka pridružuje tem razlogom. Prvo tožena stranka pa ne soglaša s pritožbeno navedbo, da je škoda iz naslova izgubljenega zaslužka škoda, ki bi jo v celoti morala trpeti prvo tožena stranke. Če je sodišče ugotovilo solidarno odgovornost upravljalca in vzdrževalca - to je koncesionarja, bi morala oba nositi posledice odgovornosti. Zato meni, da bi morala drugo tožena stranka solidarno odgovarjati za celoten znesek dosojene odškodnine. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške za odgovor na njeno pritožbo.

9. Pritožbe glede temelja njihove odškodninske odgovornosti in tožeče stranke glede njenega soprispevka niso utemeljene. Prav tako niso utemeljene glede prisoje premoženjske škode, delno je utemeljena pritožba tožeče stranke glede prisoje prenizke odškodnine iz naslova nepremoženjske škode zaradi prestanih in bodočih bolečin ter zaradi prestalih neugodnosti med zdravljenjem.

Glede temelja in soprispevka tožeče stranke

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe prvo tožene stranke, kjer v uvodu pritožbe izpostavlja in poudarja svoje trditve, da tožnik ni prilagodil hitrosti vožnje stanju ceste, vozniškim sposobnostim in vremenskim razmeram in da je tožnik s tem svojim ravnanjem - kršitvijo cestnih predpisov pretrgal vzročno zvezo med ravnanjem prve tožene stranke in nastalo škodo in je zato sodišče, ker ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti zmotno uporabilo materialno pravo, ko ni presodilo, da ravnanje tožnika predstavlja pretrganje vzročne zveze. Te pritožbene trditve, katere je izpostavljala tožena stranka že tekom postopka na prvi stopnji, je sodišče prve stopnje presojalo in se je do njih, tudi po zaključku sodišča druge stopnje materialno pravno pravilno opredelilo. Sodišče prve stopnje je v točki 24. obrazložitve napravilo materialnopravno pravilen pravni stavek v katerem je napisalo, da ugotovljeno protipravno ravnanje tožnika, ob istočasno ugotovljeni protipravnosti na strani toženih strank, po prepričanju sodišča prve stopnje v konkretnem primeru ne prestavljajo vzroka, ki bi lahko pretrgal vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem toženih strank in škodnim dogodkom, temveč lahko to vodi le k zaključku sodišča o deljeni odgovornosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotavljalo in ugotovilo krivdno odgovornost toženih strank in je ugotovilo številna protipravna ravnanja toženih strank, ki jih je ugotovilo v kršitvah določb Zakona o varnosti cestnega prometa, Zakona o javnih cestah, Zakona o gospodarskih javnih službah, Pravilnika o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja, Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, v sami pogodbi o izvajanju gospodarske javne službe in v določbi 163. člena OZ, ki so vse v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Sodišče prve stopnje je v točkah 38., 44. in 45. obrazložitve, na podlagi tožbenih trditev tožeče stranke in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja ugotovilo številne kršitve s strani obeh toženih strank, ki so pomenile protipravnost ravnanja obeh toženih strank, kar vse je v vzročni zvezi z nastalo nezgodo in poškodbami pri tožniku. Ugotavljalo pa je tudi kršitve tožnika, ki jih je ugotovilo v točki 50. in 51. obrazložitve in jih je, tudi po zaključku sodišča druge stopnje pravilno materialnopravno opredelilo le kot takšne, ki so narekovale sodišču prve stopnje, da je v okviru določbe prvega odstavka člena 171 OZ ugotovilo soprispevek tožnika k nastalemu škodnemu dogodku, ker hude kršitve, katere je ugotovilo sodišče prve stopnje na strani obeh toženih strank pomenijo vzrok za nastalo prometno nesrečo in so v vzročni zvezi z nastalo posledico in je zato pravilno ugotovilo, da obstoji njuna krivdna odškodninska odgovornost po določbi prvega odstavka člena 131 OZ in 135 člena OZ. Obe toženi stranki pa odgovarjata tudi po splošni določbi člena 163 OZ, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta obe kot izvajalki javne gospodarske službe neredno opravljali svojo dolžnost, ki jima jo narekujejo zakonski in podzakonski predpisi, ki urejajo način in vrsto delovanja toženih strank kot nosilk javne gospodarske službe. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je skladu v s 16. členom ZJC bila upravljalec konkretnega odseka 8209, ki je državna cesta, Republika Slovenija.

11. Kot naročnik pa je RS z zavarovancem drugo tožene stranke V. d.d. kot izvajalcem, dne 30. 8. 2007 sklenila pogodbo št. 2415-407-000772/0, na podlagi katere je izvajalec prevzel izvedbo izvajanja gospodarske javne službe z vsebino: Redno vzdrževanje in varstvo državnih cest, kot to izhaja iz 2. člena pogodbe, dela pa so obsegala vzdrževalna dela za zagotavljanje prevoznosti cest in varnosti prometa, dela in opravila s področja varstva cest, kot tudi dela vodenja evidenc o cestah in objektih ter evidenc opreme in signalizacije, kar vse je konkretizirano v členih 3 do 5 te pogodbe. Po 19. členu ZJC strokovno tehnične, razvojne, organizacijske in upravne naloge za graditev, vzdrževanje in varstvo državnih cest opravlja Uprava ..., medtem ko je v 40. členu določeno, da je vzdrževanje državnih cest, razen prometnih površin, objektov in naprav iz 44. člena ZJC, republiška gospodarska javna služba. Kljub sklenjeni koncesijski pogodbi, ki predstavlja eno od oblik zagotavljanja takšne gospodarske javne službe (člen 3/I in člen 6/I ZJGS), pa se po pravilni oceni sodišča prve stopnje, prvo tožena stranka kot upravljalec javne ceste na tem odseku zakonskih obveznosti rednega vzdrževanja cest s sklenitvijo koncesijske pogodbe, čeprav se je sklicevala na subsidiarno odgovornost po določbah ZJGS, ne more razbremeniti in s tem tudi ne odškodninske odgovornosti. Po 19. členu ZJC ima namreč strokovna služba prvo tožene stranke tako kompleksne dolžnosti, da se s sklenitvijo koncesijske pogodbe ne more razbremeniti zakonsko določene odgovornosti ter njenih dolžnosti, čeprav jih je pogodbeno zaupala koncesionarju in niso izčrpane s podelitvijo koncesije, z izbiro koncesionarja, oziroma z izvajanjem nadzora nad njegovim delom. Zato tudi ni v tej zvezi utemeljena pritožba drugo tožene stranke glede njenih očitkov o tem, da ji nobena pravila ne nalagajo nobenih dolžnostnih ravnanj in tudi ne morebitni pogodbeni odnos in tudi ne na podlagi judikatov, katere je predložila drugo tožena stranka. Iz točke 40. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je drugo tožena stranka imela na podlagi zakonskih in podzakonskih določb, kot tudi po pogodbeni podlagi zadolžitve z rednim vzdrževanjem cest in je zato podana njena pasivna legitimacija. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da delitve zadolžitev med koncedentom in koncesionarjem niso na mestu in da gre za solidarno odgovornost obeh toženih strank (člen 186/3 OZ). Drugo tožena stranka se je s pogodbo zavezala k rednemu vzdrževanju in varstvu državnih cest na območju, kamor sodi ta konkretni odsek, kjer je prišlo do prometne nezgode. Njena dolžnost vzdrževati cestišče izhaja tudi iz 5. člena ZJC, ki določa, da morajo biti javne ceste vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, npr. v slabih vremenskih razmerah lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene. Pravilnik o vrstah vzdrževalnih del na javnih cestah in nivoju rednega vzdrževanja cest nadalje v 2. členu določa, da vzdrževanje cest vodi in organizira pristojna strokovna služba upravljalca cest - direkcija in dikcija ne zajema samega izvajanja rednega vzdrževanja, je pa to v konkretnem primeru bilo prepuščeno zavarovancu druge tožene stranke kot izvajalcu. Vzdrževanje javnih cest namreč po prvem odstavku 28. člena ZJC obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v dobrem stanju, za zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in njihovega varovalnega pasu ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah, kar se vse opredeljuje kot redno vzdrževanje javnih cest. Tudi iz prvega odstavka 13. člena Pravilnika, ki je podzakonski akt izhaja, da je izvajalec rednega vzdrževanja tisti subjekt, ki izvaja redno vzdrževanje. Zavarovanec drugo tožene stranke je tako na podlagi zakonskih in podzakonskih določb, kot tudi na pogodbeni podlagi imel določene zadolžitve rednega vzdrževanja ceste kjer je prišlo do prometne nezgode, pri izpolnjevanju katerih je morala ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, in sodišče prve stopnje je presojalo nanj naslovljene konkretne očitke, da tega ni opravljal kot dober strokovnjak. Zato je glede na ugotovljene kršitve s strani te tožene stranke sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je podana pasivna legitimacija druge tožene stranke, pri kateri je imel V. d.d., kot zavarovanec sklenjeno zavarovalno pogodbo za zavarovanje odgovornosti. Niso utemeljene pritožbene navedbe drugo tožene stranke, da ni podana njena pasivna legitimacija. Tožnik je obema toženima strankama v zvezi s slabim asfaltom očital opustitev skrbi za ustrezno kvaliteto in hrapavost asfalta, da ta v dežju ne bi postal spolzek, pri čemer je na prvo toženo stranko naslovil tudi očitek nezagotovitve takšnega vzdrževanja cest, kamor spadajo vzdrževalna dela za ohranjanja javnih cest v dobrem stanju, da bi bila zagotovljena njihova varna uporaba, na drugo toženo stranko pa očitek, da tožniku kot vozniku motornega vozila ni zagotovila primernega cestišča za varno vožnjo oziroma, da cestišče ni pravilno vzdrževala. Sodišče prve stopnje je v zvezi s faktorjem izmerjene torne sposobnosti cestišča na področju zaviranja tožnika, na vozišču ugotovilo, da se ta giblje med 19. in 34, kar se označuje z zelo slabo oceno stanja vozišča, glede na vrednost pod 42. Vozišče je bilo zato manj opremljivo kot je običajno, oziroma je bilo spolzko, še posebno, ker je bilo mokro, kar je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo kot nesporno. Upoštevaje določbo 5. člena ZJC, so po prvem odstavku 8. člena med drugim v okviru rednega vzdrževanja naložena upravljalcu vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v dobrem stanju, za zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest ter nadzor nad stanjem javnih cest, kar je konkretizirano še v 2. členu Pravilnika, kjer je med drugim predvideno, da morajo biti ceste vzdrževane tako, da je omogočen varen promet na njih, da se ohranijo ali izboljšajo njihove prometne, tehnične in varnostne lastnosti. S tem, ko je upravljalec opustil takšno predvideno dolžno redno vzdrževanje in dopustil tako slabo torno sposobnost dotrajanega asfalta na državni cesti, kjer je pretok vozil znaten, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je s tem kršil naloženo mu dolžnost rednega vzdrževanja, kar ni omogočalo potrebne prometne varnosti. Nevarnost, da pride do prometne nesreče, je bila ob pričakovani skrbnosti dobrega strokovnjaka prepoznavna, saj je prvo tožena stranka za vzdrževanje imela na voljo svoje strokovne službe z nalogami nadzora nad stanjem državnih cest, kot tudi konkretnega izvajalca vzdrževanja s pregledniško službo, zato se pravilno, po zaključku sodišča prve stopnje ne more razbremeniti odgovornosti z navedbami, da odsek ni veljal za problematičnega, ker prometnih nesreč ni bilo zabeleženih. Sodišče je nato tudi na podlagi izpovedi laičnih prič, ki so zaznavale spolzkost ugotovilo, da je zaradi slabega asfalta na obravnavanem odseku šlo za spolzkost asfalta, takšno stanje cestišča pa bi zavarovanec drugo tožene stranke, ob pričakovani skrbnosti dobrega strokovnjaka mogel in moral zaznati in o tem obvestiti prvo toženo stranko tudi glede na prvi odstavek 8. člena ZJC, 13. člena Pravilnika o izvajanju nadzora nad stanjem cest kot tudi na podlagi 7. člena pogodbe, katerega sestavni del je obveščanje upravljalca cest. Vse te dolžnosti so bile opuščene, kar predstavlja kršitev dolžnostnega ravnanja, še posebno upoštevaje prvi odstavek 14. člena Pravilnika, ki med drugim določa, da je pregledniška služba dolžna nadzirati vsa dogajanja, ki lahko vplivajo na cesto in promet na njej ter preverjati (vizualni pregled) stanje vseh sestavnih delov ceste, podatke o ugotovitvah pregledov in o opravljenih delih je dolžna zapisovati in jih shraniti na predpisan način ter jih posredovati strokovni službi. Sodišče prve stopnje je nadalje kot protipravno ravnanje toženih strank ugotovilo, da je vzdrževanje cest zaradi zagotavljanja prometne varnosti, še posebno v primeru ceste z zelo slabo torno sposobnostjo, povezano tudi z dolžnostjo namestitve takšne prometne signalizacije, ki bo voznike motornih vozil opozarjala na lastnost vozišča - spolzkost v primeru deževnega vremena oziroma in bi najvišjo dopustno hitrost omejevala način, da bi ta še omogočal varno vožnjo, kar je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, dolžnost prvo tožene stranke, ki ji to nalaga člen 67/1 ZJC. Da je bilo vozišče spolzko, še posebno ob mokrem vremenu, je sodišče ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca in izpovedi prič, pri čemer nobena od pravdnih strank ni zatrjevala, da bi se pred spolzkim odsekom nahajal prometni znak za opozarjanje spolzkega cestišča (prometni znak I-11, predviden v 7. točki 7. člena Pravilnika), čeprav bi bilo to glede na mnenje priporočljivo, kot to oceno izvedenca sicer povzema sodišča prve stopnje. To bi bilo nujno, ravno iz razloga zagotavljanja prometne varnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je na obravnavanem odseku veljala splošna omejitev hitrosti, čeprav bi se promet odvijal varno le ob nižji omejitvi hitrosti od dopustnih 90 km/h, upoštevaje, da bi glede na desni ovinek, v katerem je tožnikovo vozilo močno zaviralo in zato zletelo s ceste in je še varna hitrost za varno izpeljavo znašala 82,3 km/h, in da se spolzkost, kot je vse ugotovilo sodišče prve stopnje, povzemajoč oceno izvedenca, močneje odraža pri višji hitrosti, še posebej pri vožnji skozi ovinke ter v hitrejših spremembah režima vožnje. Vpliv spolzkega vozišča, pa je še pomembnejši v času mokrega vozišča. Prvo tožena stranka je z opustitvijo skrbi na ravni dobrega strokovnjaka za namestitev takšne prometne signalizacije, ki bi z omejitvijo hitrosti vsaj na 80 km/h in z opozorilnim znakom za spolzkost cestišča, omogočila varno vožnjo (skupaj s prometnim znakom o omejitvi hitrosti tudi na 60 km/h). Ker vsega tega ni storila, je kršila svoje dolžnosti ravnanja, upoštevaje člen 67/1 ZJC. Ta namreč določa, da prometno signalizacijo na državnih cestah postavlja, zamenjuje in dopolnjuje ali odstranjuje Direkcija za ceste, torej organ prvo tožene stranke. Kljub sklenjeni koncesijski pogodbi je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da je glede na določbo člena 67/1 ZJC postavljanje, zamenjava, dopolnjevanje in odstranjevanje prometnih signalizacij zakonita dolžnost prvo tožene stranke, ki je ta ni mogla prenesti na zavarovanca drugo tožene in ta kršitev drugo toženo stranko ne obremenjuje, obremenjuje pa prvo toženo stranko. Kljub temu pa bi moral ob zaznavi spolzkosti organ, ki je upravljal cesto, to je drugo tožena stranka, obvestiti prvo toženo stranko oziroma njeno strokovno službo (člen 14 in člen 2 Pravilnika) in ji predlagati postavitev potrebne prometne signalizacije. Opustitev dolžnostnega ravnanja predstavlja kršitev določb členov 7 in 14 Pravilnika. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da sta tako prvo tožena stranka kot zavarovanec drugo tožene stranke z opisanimi opustitvami dolžnostnega ravnanja kršila določilo člena 5/1 ZJC, ki med drugim določa, da morajo biti javne ceste vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, npr. v slabih vremenskih razmerah, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene, kar je sicer ena izmed temeljnih dolžnostnih upravičenj upravljalca oziroma vzdrževalca cest. Kršena je tudi določba člena 116/1 ZVCP-1, ki določa, da morajo biti javne ceste opremljene s predpisano prometno signalizacijo in opremo, ki udeležence cestnega prometa opozarja na nevarnost na cesti ali delu ceste in na omejitve, prepovedi, obveznosti in daje potrebna obvestila za varen in neoviran promet, ter jih vodi v cestnem prometu. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je ravno slab torni koeficient asfalta, zaradi katerega je bil ta spolzek, v povezavi z neobstojem potrebne prometne signalizacije vzročno povezan s prometno nesrečo na obravnavanem cestnem odseku, kjer je veljala splošna omejitev hitrosti 90 km/h, in ni bilo opozorilnega znaka za spolzko vozišče, niti ni bila hitrost omejena na manj kot 90 km/h. Tožnik ni mogel pričakovati, da je takšna hitrost s katero je prehiteval previsoka za varno vožnjo, tožnik bi namreč tudi ob vožnji s hitrostjo 90 km/h vozil prehitro, da bi lahko zvozil ovinek oziroma, da ga ne bi začelo zanašati, kar je vzrok za nastanek škodnega dogodka. S tem je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno odgovorilo na zastavljeno vprašanje ali je bilo ravnanje prvo in drugo toženec stranke protipravno in je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je temu bilo tako in da je ta protipravnost v opustitvah prej omenjenih dolžnosti in nalog povzročila, da je tožnik z vozilom zdrsnil s ceste in da je prišlo nato do katastrofalnih poškodb pri tožniku. Pritožba prvo tožene stranke in tudi drugo tožene stranke tako v tej zvezi, da ni podana vzročna zveza oziroma da je tožnik prekinil vzročno zvezo z njegovim protipravnim ravnanjem in nastalo posledico, neutemeljena.

12. Neutemeljene so v zvezi s prekinitvijo vzročne zveze navedbe prvo tožene stranke, da, ker je tožnik vozil za 14 km več od splošne omejitve hitrosti je to takšna razlika, ki pomeni katastrofalne posledice katere je povzročil sam tožnik. Izvedenec je namreč ugotovil, da bi brez posledic lahko tožnik prehitel vozilo, če bi vozil 86,7 km/h, kar pa je le 3 km manj kot je bila po mnenju sodišča omejena hitrost vožnje. Te pritožbene navedbe so neutemeljene, kajti izvedenec cestnoprometne stroke, katerega mnenje v celoti povzema sodišče prve stopnje, je v svojem mnenju ugotovil to, kar je pravno pomembno za zavrnitev pritožbe prvo tožene stranke, da bi tožnik pri ugotovljenem tornem koeficientu in pri hitrosti s kakršno je vozil osebno vozilo zaustavil na razdalji okoli 112,4 metra naprej od mesta, kjer je tožnik pričel z reagiranjem. Iz tega je izvedenec zaključil, da bi se tožnikovo osebno vozilo, ob še običajnem pojemku hitrosti oziroma še ob zadovoljivi torni sposobnosti vozišča zaustavilo ob levem robu vozišča in sicer na mestu, ko bi le sprednje levo kolo nekoliko zdrsnilo z asfaltnega vozišča, večji del vozila pa bi se še nahajal na področju asfaltnega vozišča1. Izvedenec pa je tudi ugotovil, da znaša ekvivalent tornega koeficienta ob ugotovljenem pojemku 0,35, tudi slab oprijem in je tako ocena stanja vozišča predstavljala zelo slabo oceno. Ob tolikšnem tornem koeficientu in vožnji tožnika s hitrostjo 90 km/h (kolikor je ugotovilo sodišče prve stopnje, ker je veljala splošna omejitev hitrosti) ter ob pričetku reagiranja z zaviranjem na mestu, kjer je tožnik pričel z reagiranjem z močnim zaviranjem, z vozilom ne bi zdrsnil z asfaltnega vozišča, saj bi se na vozišču vozilo zaustavilo2. Tudi na podlagi teh zaključkov je mogoče zavrniti pritožbene navedbe prvo tožene stranke, da je za nastalo škodo v največji meri odgovoren tožnik sam, ki vožnje ni prilagodil razmeram na cesti. Sodišče prve stopnje je glede nepravilne vožnje tožnika podalo oceno njegove vožnje in se je tudi opredelilo glede tožnikovih kršitev, v času škodnega dogodka veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik s hitrostjo s kakršno je vozil, ker je še prehiteval osebno vozilo in vozil v trenutku zaviranja s hitrostoj večjo od 80 km/h, kršil določbo člena 30/2 ZVCP-1, ki določa, da mora voznik hitrost in način vožnje prilagoditi (med drugim) obstoječim vremenskim razmeram in lastnostim ceste. Sodišče prve stopnje je vožnjo tožnika ocenilo za neprilagojeno, pri čemer je upoštevalo dejstvo, da je tožnik potek ceste na tem delu, vključno s križiščem poznal, je pa začel prehitevati pred sabo vozeče vozilo na mestu kjer je to bilo dovoljeno. Vendar pa sodišče prve stopnje ni štelo, da je s tem pretrgal vzročno zvezo, kajti da bi bilo tožniku znano, da je odsek spolzek, toženi stranki nista trdili, izvedenec pa je ocenjeval, da voznik ob vožnji običajno ne čuti, da je vozišče spolzko, dokler ne pride do zdrsa koles vozila. Zato je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožnik glede na odsotnost prometnega znaka glede opozorila na spolzkost, tolikšne spolzkosti ni mogel pričakovati, kar ga sicer ne odvezuje previdnejše vožnje glede na dež, ki povzroča drugačne vozne razmere. Sodišče prve stopnje je te kršitve upoštevalo, vendar jih ni štelo za odločilne, torej kot takšne, ki bi prekinile vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem prvo in drugo tožene stranke, temveč je pravilno materialnopravno to ocenilo le kot soprispevek tožnika k nastali nezgodi, pri čemer je štelo, da je poglavitni vzrok za nastalo prometno nesrečo ravno zelo slaba oprijemljivost asfaltnega cestišča na mestu kjer je tožnik pričel z zaviranjem, česar pa tožnik ni mogel zaznati pred samim zaviranjem. Sodišče prve stopnje je kršitev člena 30/2, kršitev določbe četrtega odstavka 32. člena ZVCP-1 in kršitev določbe člena 38/I točka 6 ZVCP-1 upoštevalo le kot soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku, ni pa s tem tožnik povzročil same nezgode. Zato sodišče druge stopnje v tej zvezi odgovarja tudi na pritožbene navedbe tožeče stranke, da tožnik s svojo protipredpisno vožnjo k nastalemu škodnemu dogodku in prispeval oziroma, da je prispeval le v razmerju do 20 %. Ta soprispevek, kot ga materialnopravno pravilno ocenjuje sodišče prve stopnje v višini 35 % je tudi v skladu z že sprejeto sodno prakso v podobnih primerih3. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do dejstva, da se na tem odseku ceste, kjer se je zgodila prometna nesreča, do tedaj niso zgodile prometne nesreče in temu dejstvu materialnopravno ni dalo posebne teže4. 13. Sodišče prve stopnje se je pravilno opredelilo do dokaznega predloga prvo tožene stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje dopustiti dopolnitev izvedenskega mnenja v smeri, kakšne posledice bi nastale v kolikor bi tožnik vozil s hitrostjo 90 km/h. V tej zvezi se sodišče druge stopnje pridružuje obrazložitvi sodišča prve stopnje, sprejeti in obrazloženi v točki 24. obrazložitve in kjer je sodišče prve stopnje pravilno zavzelo stališče, da bi morala prvo tožena stranka predlagati vzporedno ugotavljanje obsega škode po izvedencu medicinske stroke, zaradi vseh ugotovljenih okoliščin nastanka nezgode, česar pa ni storila. Sodišče prve stopnje je takšno zavrnitev dokaza sprejelo s pravilno obrazložitvijo in pritožba v tem delu ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je treba šteti kot izključni pravnorelevantni vzrok za nastalo prometno nesrečo slabšo torno sposobnost asfalta ter opustitve postavitev ustrezne prometne signalizacije in da brez teh dejstev ne bi prišlo do škodnega dogodka in se zato tožena stranka s sklicevanjem na mnenje, da pri hitrosti 90 km/h ne bi prišlo do takšnih poškodb, sodišče druge stopnje ne more pritožbeno utemeljeno strinjati, ker je sodišče prve stopnje hitrost vožnje tožnika obravnavalo materialnopravno pravilno v smeri njegovega soprispevka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo pomen izjave izvedenca nevrologa, da je posledice mogoče pripisati izključno prometni nesreči. 14. Vse pritožbene navedbe prvo tožene stranke v zvezi s hitrostjo in omejitvijo hitrosti je že sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno ocenilo in je pravilno ocenilo, da hitrost vožnje 104 km/h sicer ne predstavlja primerne hitrosti, vendar pa le-ta ni izključni vzrok za nastalo nezgodo, temveč predstavlja le soprispevek tožnika k nastalemu škodnemu dogodku. Tožnik se namreč med prehitevanjem ni zavedal, da je vozišče spolzko zaradi neprimernega tornega koeficienta in ker je vozil le 14 km hitreje od dovoljene splošne omejitve hitrosti, to ne predstavlja izključnega vzroka za nastalo nezgodo, saj kot je že obrazloženo zgoraj, bi tožnik ob primerni oprijemljivosti asfalta z vozilom ustavil tako, da bi le s prednjimi kolesi zapeljal izven asfaltnega dela cestišča, zato te pritožbene navedbe, da je bila hitrost voznika izključen vzrok za nastalo prometno nezgodo, pritožbeno ni upoštevna. Res je sodišče prve stopnje, kot je obrazloženo zgoraj, ugotovilo, da je tožnik poznal del cestišča in da se približuje križišču, vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik pri tej hitrosti vožnje ni mogel zaznati, da vozi po spolzkem in mokrem cestišču, kar je posledica zelo slabega stanja asfaltnega dela cestišča in da je prehitevanje na tem delu cestišča bilo dovoljeno, zato pritožbeno izpostavljene navedbe o teh kršitvah niso utemeljene in niso v vzročni zvezi z nastalo nezgodo. Sama hitrost vožnje tako ni imela prevladujočega vpliva na prometno nesrečo kot to navaja neutemeljeno pritožba, zato sodišče prve stopnje tudi ni imelo materialnopravne osnove, da bi ocenilo prispevek tožnika v višjem procentu kot ga je v konkretnem primeru.

15. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožnik moral upoštevati drugo prometno signalizacijo, preden je pričel s prehitevanjem, saj je sodišče prve stopnje pravilno, na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da je tožnik pričel prehitevati na delu cestišča kjer je to dovoljeno, torej ob prekinjeni sredinski črti in pritožbene navedbe takšnih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje ne morejo izpodbiti.

16. Po zaključku sodišča druge stopnje so tudi neutemeljene pritožbene trditve prvo tožene stranke v zvezi s prometnim znakom za omejitev hitrosti na 60 km/h. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov natančno ugotavljajo obstoj oziroma neobstoj prometne signalizacije in je pri tem dalo tudi težo evidencam in podatkom upravljalca in vzdrževalca ceste kot to izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in sodišče prve stopnje je nedvomno zaključilo, da v času prometne nezgode prometnega znaka, ki omejuje hitrost vožnje na 60 km/h, na tem delu cestišča ni bilo. Dejstva, da bi tožnik vedel, da je tam res ta prometni znak omejitev 60 km/h bil in je to splošno znano dejstvo, pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo, zato pritožbene navedbe v tej zvezi niso utemeljene.

17. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pravilno ugotovilo, da je bila drsnost na obravnavani cesti leta 2008 slaba. Mnenje o slabem tornem koeficientu, manjšem od 4,2 je namreč napravil izvedenec cestnoprometne stroke, in to na podlagi meritev, ki jih je opravila za to usposobljena ustanova. Podatke o vandalizmu, ki naj bi povzročil odstranitev prometne signalizacije, v sodnem spisu ni mogoče najti in zato se prvo tožena stranka neutemeljeno sklicuje, da ne more odgovarjati za vandalizem, ki je sicer storjen nad njenimi prometnimi znaki. Tega dejstva, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni dokazala, in, ker ni dokazala namestitve znaka omejitve hitrosti na 60 km/h je pa to predstavljalo njeno dolžnost in glede na stanje cestišča tudi njeno prioriteto, je odločitev sodišča prve stopnje o kršitvi dolžnosti postavitve prometne signalizacije na 60 km/h, ker tega ni storila, materialnopravno pravilna.

18. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s količino alkohola v krvi tožnika in prvo tožena stranka v tej zvezi neutemeljeno navaja, da je obrazložitev v 21. točki sodbe obremenjena z bistveno kršitvijo določbe 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi upoštevalo vso trditveno podlago obeh toženih strank. Vpliv alkoholiziranosti na način nepravilne vožnje tožnika je bilo, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje na strani toženih strank. Toženi stranki pa takšnega dokaznega bremena nista zmogli, kot je vse to pravilno zaključilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v točki 21. obrazložitve. Toženi stranki sta, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje le posplošeno navajali, da je način vplivanja alkohola na voznika odvisen od mnogih psihofizičnih dejavnikov voznika, pri tem pa nista podali konkretiziranih dejstev za takšne trditve in tudi ne ustreznega dokaza na vpliv alkohola na način nepravilne vožnje tožnika. Tako sodišče prve stopnje ni storilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot jo očita prvo tožena stranka.

19. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe drugo tožene stranke glede njene pasivne legitimacije v zvezi z odločitvijo o tem, da cestno podjetje kot koncesionar ne odgovarja oškodovancu zaradi opustitve dolžnostnih ravnanj. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in v zadostni meri to utemeljilo kot to izhaja tudi iz zgornje obrazložitve sodišča druge stopnje in je sodišče prve stopnje ugotovilo nedopustno in protipravno ravnanje tudi drugo tožene stranke, kot je vse to obrazloženo v prej omenjenih točkah obrazložitve sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do odločb na katere se sklicuje drugo tožena stranka in iz katerih bi izhajalo, da le-ta ne odgovarja in da ji druga abstraktna pravila ne nalagajo nobenih dolžnostnih ravnanj. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do teh judikatov in jih je ocenilo, da sklicevanja na subsidiarno odgovornost po členu 53 ZGJ, ni na mestu. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tega, da dolžnostno ravnanje drugo tožene stranke izhaja iz dolžnosti vzdrževanja cest, ker tudi ZJC v 5. členu med drugim določa, da morajo biti javne ceste vzdrževane tako, da jih ob upoštevanju prometnih pravil in posebnih pogojev za odvijanje prometa, npr. zaradi slabih vremenskih razmer, lahko varno uporabljajo vsi uporabniki cest, ki so jim namenjene. To določa tudi Pravilnik v 2. členu glede dolžnosti vzdrževanja javnih cest in tudi člen 8/1 ZJC. Vzdrževanje javnih cest po določbi člena 8/1 ZJC obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v dobrem stanju, zagotavljanje prometne varnosti in prevoznosti javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in njihovega varovalnega pasu ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah, kar je vse opredeljeno kot redno vzdrževanje javnih cest, slednje pa je dolžnost drugo tožene stranke v okviru opravljanja njene poklicne dejavnosti. To se je zavezala opravljati na podlagi pogodbene podlage in kar izhaja tudi iz člena 13/1 Pravilnika, ki je podzakonski akt iz katerega izhaja, da je izvajalec rednega vzdrževanja tisti subjekt, ki izvaja redno vzdrževanje. Zavarovanec drugo tožene stranke je torej na podlagi zakonskih in podzakonskih določb, kot tudi po pogodbeni podlagi imel določene in opisane zadolžitve pri rednem vzdrževanju ceste kjer je prišlo do prometne nezgode, pri izpolnjevanju katerih je moral ravnati s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in sodišče je presojalo vse konkretne očitke. Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitve v zvezi z ugotavljanjem opustitve dolžnega ravnanja obeh toženih strank pravilno ugotovilo, da je podana pasivna legitimacija drugo tožene stranke, pri kateri je imel zavarovanec sklenjeno zavarovalno pogodbo. Zato je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev, da po njegovi oceni ne pretehtajo odločitev o drugačni odločitvi, v primerih obravnavanih v judikatih VSL II Cp 540/2008 z dne 1. 10. 2008, II Cp 4427/2009 z dne 17. 3. 2009, II Cp 1292/2010 z dne 15. 9. 2010 in II Cp 418/2010 z dne 26. 3. 2010, na katere se je sklicevala drugo tožena stranka. Pa tudi sicer drugo tožena stranka v pritožbi meni, da je uspela dokazati, da je vzdrževanje bilo izvedeno skladno s sklenjeno pogodbo in da je vzrok za prometno nesrečo iskati izključno na pritožniku samem, glede na dejanske okoliščine oziroma razmere. Kot že povedano zgoraj tudi drugotožena stranka opravlja službo javne gospodarske dejavnosti in ker jo je opravljala neredno, odgovarja po določbi člena 163 OZ. Zato tudi niso utemeljene pritožbene navedbe, da pogodba med prvo in drugo toženo stranko zavezuje le njiju kot pogodbeni stranki. Sodišče prve stopnje se je opredelilo, da tudi koncesionarja to je Cestno podjetje zavezujejo splošna in abstraktna pravila in sicer mu nalagajo dolžnost ravnanja v zvezi z vzdrževanjem cest in v primeru protipravnega ravnanja odgovarja tudi tretjemu. Sodišče prve stopnje zavarovancu drugo tožene stranke ni očitalo, da bi bil dolžan in upravičen izvesti preplastitve ali kako drugače posegati v vozišče. Očitalo mu je dolžnosti v zvezi z obveščanjem o stanju vozišča prvo toženo stranko, kar vse velja tako tudi glede prometne signalizacije. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tudi drugo tožena stranka nosilec obveznosti z materialnopravnega razmerja, ki se je obravnavalo v tej pravdi in je zato pravilno ugotavljalo tudi njeno krivdno odgovornost, kot je vse obrazloženo v sodbi sodišča prve stopnje.

20. Sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo o navedbah drugo tožene stranke glede tožnikove soodgovornosti za nastanek prometne nesreče. V tej zvezi so neutemeljene pritožbene navedbe drugo tožene stranke, da je dokazni postopek potrdil, da je tožnik prekoračil hitrost tako, da vozila ni več obvladoval, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo vzrok za prometno nesrečo v drugih okoliščinah, kot je vse obrazloženo zgoraj. Do tožnikove prehitre vožnje pa se je opredelilo na tak način, da je le-to ocenilo kot njegov soprispevek k nastalemu škodnemu dogodku kot je vse to pravilno obrazloženo v točki 50. in 51. obrazložitve in do česar se je vse opredelilo tudi sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe prvo tožene stranke, kot vse izhaja iz obrazložitve zgoraj. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pritožbenimi trditvami drugo tožene stranke ugotovilo, da vzrok prometne nesreče ni izključno tožnikova neprilagojena hitrost glede na lastnosti cestišča, temveč je vzrok za nastanek prometne nesreče iskati v opustitvah in dolžnem ravnanju prvo in drugo tožene stranke, kot je vse ugotovilo in pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je tožnik poznal vse lastnosti cestišča in da se je zavedal vseh eventualnih nevarnosti. Sodišče prve stopnje je na podlagi mnenja izvedenca ugotovilo, da se tožnik kot voznik v trenutku prehitevanja ni mogel zavedati, da je cestišče zaradi slabe oprijemljivosti asfalta in zaradi manjših padavin postalo spolzko. To je ugotovilo na podlagi mnenja izvedenca in drugo tožena stranka nedokazano trdi, da je takšna odločitev sodišča prve stopnje napačna. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do tega, da prometna policija v tem obdobju ni obravnavala drugih prometnih nesreč s tako hudim izidom, kakor v konkretnem primeru. Tožeča stranka je tako uspela dokazati, da drugo tožena stranka ni uspela dokazati, da je njeno vzdrževanje cestišča bilo izvedeno skladno s sklenjeno pogodbo, glede visoke hitrosti tožnika pa se je opredelil izvedenec tudi na ta način, kot je to obrazloženo zgoraj, da bi torej tudi pri takšni hitrosti, ob ustreznem in zadovoljivem stanju asfaltnega dela cestišča, tožnik ne zapeljal s cestišča in tako pritožbene navedbe v tej zvezi niso utemeljene.

21. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe tožeče stranke, ki v pritožbi uveljavlja najprej pritožbeni razlog, da je sodišče prve stopnje ugotovilo previsok tožnikov soprispevek k nastali nezgodi in da je kršilo načelo dispozitivnosti iz 2. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo trditveno podlago toženih strank o obstoju tožnikovega soprispevka k nastali nezgodi, ker toženi stranki naj ne bi podali trditev, da naj bi tožnik prekoračil hitrost in da naj bi njegova njegova hitrost vplivala na vzrok za nesrečo in da sta takšne očitke pričeli toženi stranki navajati šele po koncu prvega naroka za glavno obravnavo. O trditvah toženih strank se je v tej zvezi sodišče prve stopnje pravilno in adekvatno opredelilo v točki 23. obrazložitve, kjer je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta obe toženi stranki, že v odgovoru na tožbo zatrjevali, da je tožnik vozil z razmeram neprilagojeno hitrostjo, kar glede na to, da trditveno breme obsega odločilna dejstva, ne pa nujno vseh posameznih okoliščin primera in to znotraj istega dejstvenega substrata, predstavlja zgolj konkretizacijo prvotnih trditev in to pomeni le konkretizacijo sicer pravočasno podanih navedb. Glede same višine hitrosti pa sta toženi stranki ta podatek nato navajali v svojih nadaljnjih vlogah, ko sta ga pridobili po podaji mnenja izvedenca, ki je šele prvi ugotovil pravo hitrost vožnje tožnika 104 km/h in sta to svojo trditev postavili na podlagi takoimenovanega informativnega dokaza. Zato pritožba o prekoračitvi trditvene podlage toženih strank ni podana. Sodišče prve stopnje je tako, kot pravilno navaja tožeča stranka v okviru postopka na prvi stopnji ugotovilo nedopustne kršitve in opustitev vzdrževanja spornega odseka cestišča in zagotavljanja varnosti prometa s strani toženih strank, kar vse je imelo za posledico nastanek prometne nezgode, kar je pomenilo ugotavljanje in ugotovitev temelja odškodninske odgovornosti toženih strank. Vse kršitve, katere pa je storil tožnik v zvezi s kršitvijo cestnoprometnih predpisov, pa je sodišče prve stopnje nato materialnopravno pravilno presojalo v okviru tožnikovega soprispevka k nastali nezgodi. Kršitve, katere je storil tožnik in jih je ugotovilo sodišče prve stopnje v prej omenjeni točki 50. obrazložitve ne predstavljajo le blago kršitev cestnoprometnih predpisov. Sodišče je ugotovilo kar tri kršitve, kar vse skupaj predstavlja pravilno oceno sodišča prve stopnje o 35 % soprispevku tožnika k nastalemu škodnemu dogodku. Sodna primera na katera se sklicuje tožnik v pritožbi nista primerljiva za ta primer, ker v konkretnem primeru ne gre za trčenje z drugim osebnim vozilom, temveč gre za izključno za kršitve tožnika na njegovi strani, z njegovo vožnjo. Tako sokrivda tožnika ne znaša le priznanih 20 %, temveč toliko kolikor jo je materialnopravno pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje (pravilna uporaba določbe prvega odstavka 171. člena OZ).

22. Pritožbe toženih strank in tožeče stranke glede temelja in soprispevka tako niso utemeljene in odločitev sodišča prve stopnje v zvezi s krivdno odgovornostjo toženih strank in soprispevkom tožnika, je pravilna. Materialnopravno je pravilno sodišče prve stopnje v tej zvezi, na pravilno ugotovljeno dejansko stanje uporabilo določbo člena 131, 135 in 163 OZ, ter določbo člena 171/1 OZ.

Glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo

23. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik v posledici nezgode utrpel katastrofalno škodo, ki se kaže tako na področju prestanih neugodnosti, že prestanih in bodočih telesnih bolečin, na področju strahu in skaženosti ter na področju psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Pritožbe toženih strank v tej zvezi niso utemeljene. Utemeljeno obe toženi stranki v odgovoru na pritožbo navajata, da tožnik zaradi posledic škodnega dogodka le v omejenem obsegu in glede omejenih zmanjšanj življenjskih aktivnosti adekvatno sprejema to stanje in zaradi tega omejeno psihično trpi na teh področjih. Zato pritožba tožeče stranke, ki zahteva višjo denarno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi strahu, skaženosti in zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ni utemeljena.

24. Utemeljena je pritožba tožeče stranke glede prisoje pravične denarne odškodnine iz naslova bolečin in neugodnosti med zdravljenjem. Diagnoza glede poškodb katere je utrpel tožnik v predmetnem škodnem dogodku ni pritožbeno sporna in temelji tako na zdravstveni dokumentaciji, kakor na podlagi mnenj vseh izvedencev. Obseg bolečin in neugodnosti med zdravljenjem in bodoče bolečine je sodišče prve stopnje ugotovilo in obsežno opisalo v točki 58. in 59. obrazložitve. Pri materialnopravni prisoji višine odškodnine pa je sodišče prve stopnje, v premajhni meri upoštevalo dejstvo, da je tožnik utrpel politravmo, ter da je šlo v pretežnem delu za zelo hude telesne poškodbe, z raznovrstnimi in dolgotrajnim bolečinskim obdobji ter številnimi neugodnostmi. V določeni meri so telesne bolečine še vedno prisotne sicer le kot občasne lahke, ki pa jih je pričakovati tudi v bodoče, ob določenih situacijah, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo. Takšne bolečine bo tožnik glede na svojo starost trpel še dolgo in glede na pričakovano življenjsko dobo jih bo trpel še daljše časovno obdobje, zato je tudi v primerjavi z že prisojenimi odškodninami za podobne primere, sodišče prve stopnje v nekoliko prenizki meri prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova5. Zato je sodišče druge stopnje ob pravilni uporabi določb člena 179 in 182 OZ, tožniku prisodilo celotno odškodnino v zahtevanem znesku 80.000,00 EUR.

25. Pritožba tožeče stranke, ki zahteva prisojo višje pravične denarne odškodnine iz naslova strahu ni utemeljena, kajti sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik trpel nekaj sekund primarni strah, ki je bil kljub kratkotrajnemu obstoju zelo intenziven, ob zaznavanju življenjske ogroženosti, ki se ji ni mogel izogniti, vendar pa glede na oceno obeh izvedencev, sodišče sekundarnega strahu tožniku pravilno ni priznalo in je zato prisodilo pravično denarno odškodnino iz tega naslova.

26. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno prisodilo denarno odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi skaženosti, saj je sicer ugotovilo, da je kronična cerebralna poškodba pri tožniku zapustila določeno spremembo zunanjosti, ki pa tako kot to podaja v mnenju izvedenec, pri drugih ljudeh ne vzbuja odbojnosti in zavračanja in da gre le za določen estetski defekt in da v tožnikovi sferi, ta poškodbena sprememba zaradi njegove psihoorganske spremenjenosti ni imela in tudi nima večjega oziroma pomembnejšega izraza, čeprav se tožnik sicer zaveda svoje motorične prizadetosti. Zato je sodišče prve stopnje, na podlagi teh dejstev pravilno prisodilo tožniku iz tega naslova odškodnino v višini 3.000,00 EUR in pritožba v tem delu ni utemeljena.

27. Neutemeljene so tudi pritožbe vseh pritožnikov, ki zahtevajo bodisi višjo, bodisi prisojo nižje pravične denarne odškodnine iz naslova psihičnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi mnenj izvedencev zaključilo, da se tožnik zaveda predvsem svoje drugačnosti in sedanjega stanja v katerem je v marsičem omejen, predvsem na področju vsakdanjega življenja, kar pa ob njegovem stanju predstavlja ravno nezmožnost samostojnosti in omejitve stikov in ne tistih abstraktnejših. Sodišče je zato štelo, da tožnik duševno trpi zaradi te omenjene okrnjenosti, ki se je tožnik zaveda in je prevladujoča v njegovem sedanjem življenju. Sodišče je zaključilo, da sta ravno področji skrbi za tožnika in medosebni stiki tisti, ki so za tožnika glede na njegovo stanje po nezgodi takšni, ki predstavljata celoten okvir njegovega funkcionarja, za ta del pa sta izvedenca skladno ugotavljala, da se tožnik svoje okrnjenosti zaveda in ravno zaradi tega tožnik tudi duševno trpi. Sodišče je ugotovilo, da je tožnikova kognitivna rezerva zelo okrnjena zaradi poškodbe možganov in posledične demence in ker se tožnik zaveda omejitev na področjih, ki so manj abstraktna in vezana na vsakdanje življenje in se ne zaveda posledic na vseh področjih, na kar pravilno opozarjata obe toženi stranki v odgovoru na pritožbo, to ne narekuje prisoje višje pravične denarne odškodnine kot jo je prisodilo sodišče prve stopnje v znesku 105.000,00 EUR. Pri tem je potrebno upoštevati, na kar pravilno opozarja drugo tožena stranka v pritožbi, da je izvedenec medicinske stroke iz področja psihiatrije podal izvid in mnenje, glede zmanjšane življenjski aktivnosti, da je zaradi njegovega omejenega zavedanja o lastni okrnjenosti glede na njegovo dojemanje okrnjenosti, to oceniti kot blago. Izvedenec je ugotovil, da je zmanjšanje življenjske aktivnosti veliko, določljivo pa je kjer se tožnik tega zaveda in sicer na področju skrbi zase ter v medosebnih stikih in odnosih. Na ostalih področjih, ki jih je izvedenec obravnaval (učenje in uporaba znanja, splošna opravila in zahteve, sporazumevanje, gibanje, življenje doma, najpomembnejša področja življenja, življenja v skupnosti v družbi in državi), pa se tožnik posledic ne zaveda. Izvedenec je številčno izrazil to zmanjšanje od 5 do 24 %. Tudi po mnenju klinične psihologinje je sposobnost samozavedanja tožnika po njenem mnenju okrnjena, ter je tožniku onemogočen celosten uvid v lastno stanje. Tudi iz izvida in mnenja izvedenca nevrologa izhaja, da se tožnik zaveda omejitev le v določeni manjši meri, da okrnjeno dojema nastalo škodljivo posledico in ob upoštevanju teh dejstev je tako sodišče prve stopnje prisodilo pravično denarno odškodnino in je pri tem pravilno uporabilo določilo člena 179 in 182 OZ. Pritožbe tako v tem delu niso utemeljene in prisojena odškodnina je glede na takšno omejeno dojemanje psihičnih bolečin pri tožniku odmerjena pravilno, tudi v primerjavi z že prisojenimi podobnimi primeri, kateri so že omenjeni v opombi številka 5. Glede premoženjske škode

28. V zvezi s prisojo odškodnine za premoženjsko škodo je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo člena 174 OZ, po kateri mora tisti, ki drugemu prizadene telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožnik zaposlen kot strežač vojaka pri Ministrstvu za obrambo in da bi bila s tožnikom po izteku prve pogodbe za določen čas, sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Iz vsebine pogodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je razvidno, da se pogodba lahko podaljšuje za enako časovno obdobje vendar ne dalj kot do 45. leta starosti. Tožnik pa v času odločanja še ni dopolnil 45 let. Tožniku je prenehalo delovno razmerje v Slovenski vojski šele z dnem 5. 1. 2010 zaradi invalidske upokojitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi dopisa Ministrstva ugotovilo, da bi ob izpolnjevanju posebnih pogojev iz 88. člena Zakona o obrambi in če bi izrazil interes za sklenitev nove pogodbe, z njim najverjetneje bila sklenjena nova pogodba o zaposlitvi za določen čas, na podlagi česar je sodišče prve stopnje sklepalo, da SV ni razpolagala s podatki o kakšnih zadržkih v času, ko je aktivno opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi. Poleg tega pa je tudi tožnik sam načrtoval, da bo nadaljeval s službovanjem v Slovenski vojski. Na podlagi teh dejstev, katere povzema tudi sodišče druge stopnje, so tako neutemeljene pritožbene navedbe prvo tožene stranke, da je vprašljiva zaposlitev tožnika tudi po 45. letu starosti. V tej zvezi neutemeljeno zahteva, da sodišče druge stopnje njeno obveznost v točki I./2. časovno omeji, do tožnikovega 45. leta starosti. Renta se namreč izplačuje do takrat, ko so za to izpolnjeni pogoji. V času sojenja pa so ti pogoji še bili izpolnjeni, prav tako tudi v času odločanja sodišča druge stopnje.

29. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev zdravstvenega kartona, in to je pravilno obrazložilo v točki 20. obrazložitve, iz katere izhaja, da sicer sodišče prve stopnje ni zavrnilo ta dokazni predlog, vendar je ta dokazni predlog vezalo na to, da naj vsi izvedenci v svoja mnenja vključijo tudi upoštevanje podatkov iz tožnikovega zdravstvenega kartona, katerega pridobitev je predlagala tožena stranka. Izvedenci so tako imeli vpogled v zdravstven karton in tožena stranka ne pove kakšne posledice in na katerem področju je imela opustitev neposredne izvedbe tega dokaza vpliv na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Gre za pavšalno in nekonkretizirano pritožbeno trditev.

30. Neutemeljene so pritožbene navedbe prvo in drugo tožene stranke v zvezi s prisojo odškodnine iz naslova tuje nege in pomoči. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ker naj bi glede zneska 16.800,00 EUR iz naslova tuje nege in pomoči za obdobje od 1. 4. 2014 do 31. 8. 2016 zmotno uporabilo določbo člena 188 ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da naj bi tožnik umaknil tožbeni zahtevek v tej višini. Umik sicer ni bil izrecen in jasen, vendar pa je sodišče prve stopnje pravilno oprlo svojo odločitev na določbo tretjega odstavka 188. člena ZPP in je pravilno sklenilo, da se postopek v obsegu glede zahtevanih 16.800,00 EUR, ustavi. Domneve o tem ali bo tožeča stranka vložila ponovno tožbo za takšen del zahtevka, predstavljajo le domnevo. Neutemeljene so pritožbene navedbe drugo tožene stranke o prekluziji in da tožeča stranka ni podala pravočasnih navedb o potrebi po tuji pomoči, saj je sodišče prve stopnje v tem delu zahtevek štelo za umaknjen. V preostalem delu pa je štelo, da je zahtevek utemeljen in obrazložen, saj je v tej zvezi celo zavrnilo dodatne dokazne predloge. Tako je lahko presojalo tudi o zavrnitvi določenih dokaznih predlogov v zvezi s samo višino katero pa ne bi moglo prisoditi, v kolikor ne bi bilo ustrezne trditvene podlage tožeče stranke.

31. Neutemeljena je pritožba drugo tožene stranke glede izgubljene delovne zmožnosti in izgubljenega dobička in mesečne rente v kateri navaja, da izguba na plači ne sodi v kategorijo škod, ker jih zavarovanje ne krije, ker izguba na plači predstavlja posredno škodo tožnika in naj bi sodišče napačno uporabilo Splošne pogoje O-05/07, ker je v 10. točki v tretjem odstavku v 2. členu tovrstna škoda, ki jo zahteva tožnik izrecno izključena iz zavarovanja. O tej odgovorni trditvi se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo v točki 90. obrazložitve. Sodišče je ugotovilo, da tožnik uveljavlja svojo samostojno pravico oziroma plačilo za škodo, ki je zaradi škodnega dogodka nastala neposredno, saj sodna praksa nudi pravno varstvo zahtevkom iz naslova tuje pomoči in nege, ki jo oškodovancu nudijo družinski člani, četudi brezplačno. Obrazložitev pa je identična tudi v zvezi s prav tako neutemeljenim ugovorom, da posredno škodo predstavlja tudi tožnikova izguba na plači, kar tudi sicer ne ustreza določbi člena 174/2 OZ, ki določa pravico oškodovanca zaradi nezmožnosti za delo. Pritožba drugo tožene stranke tako v tej zvezi ni utemeljena. Sklicevanje na dve odločbi, takšne odločitve ne spremenijo.

32. Neutemeljene so pritožbene navedbe tožeče stranke, da sodišče ni sledilo mnenju izvedenca glede višine izgube na dohodku za obdobje od 1. 9. 2009 do 29. 2. 2012, in je v tej zvezi priznalo prikrajšanje v letu 2009 v znesku 611,00 EUR, za leto 2010 3.361,31 EUR. Sodišče prve stopnje je sledilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke kot to izhaja iz opombe št. 67 sodbe sodišča prve stopnje. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znaša skupno prikrajšanje za to obdobje skupno 17.850,60 EUR, vendar je zahtevek utemeljen le do zneska 5.740,51 EUR in je sodišče pri tem upoštevalo trditev tožeče stranke in je tako povzelo oceno ugotovljenega prikrajšanja je zaključilo pravilno, da je prikrajšan za zahtevano leto 2009 znašalo 611,01 EUR, v letu 2010 3.631,93 EUR, v letu 2011 3.756,40 EUR in v času do vključno februarja 2012 832,22 EUR. Zahtevek v delu prikrajšanja za čas pred 1. 3. 2012 je torej utemeljen do zneska skupno 5.704,51 EUR, v preostalem delu za dodatno zahtevanih 12.100,00 EUR pa ga je sodišče prve stopnje zavrnilo, ob upoštevanju trditev tožeče stranke. Sodišče prve stopnje tako ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

33. Neutemeljena je pritožba glede zahtevka iz naslova regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno upoštevalo ugovor zastaranja in je pravilno štelo, da je nezastarana terjatev za regres za leto 2017, 2018 in 2019, zmanjšana za delež tožnikove sokrivde. Sodišče prve stopnje je tako v tem delu pravilno uporabilo določbo člena 352 OZ, ki določa subjektivni zastaralni rok in pa uporabo določbe člena 131/II ZDR, da se mora regres delavca izplačati najkasneje do 1. julija tekočega koledarskega leta. Zato pritožba, ki zahteva drugačno odločitev v tej zvezi ni utemeljena. Neutemeljena je pritožba tudi glede prikrajšanja iz naslova vplačil v dodano pokojninsko zavarovanje. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje obrazložena v točki 106. obrazložitve in 107. obrazložitve. To obliko škode je sodišče prve stopnje pravilno materialno pravno opredelilo, da ne predstavlja prikrajšanja na plači, temveč gre za drugo obliko škode, ki se nanaša na pokojnino - z obveznim zavarovanjem se namreč v skladu s 3. členom ZPIZ-1 zavarovancem na podlagi dela, prispevkov ter po načelih vzajemnosti in solidarnosti zagotavljajo pravice za primer starosti, invalidnosti in smrti, telesne okvare ter potrebe po stalni pomoči in postrežbi. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da tožeča stranka sploh ni postavljala potrebne trditve podlage, z vsebino izvedenih dokazov pa se manjkajoča trditev na tej podlagi ne da nadomestiti, zato je pravilno zahtevek iz tega naslova zavrnilo in sicer tako glede solidarnega plačila zneska 8.260,56 EUR iz naslova do 31. 1. 2019 že zapadlih premij za dodatno pokojninsko zavarovanje, kot tudi za solidarno plačilo bodoče mesečne pokojninske rente v višini 82,11 bruto od 1. 11. 2020 dalje, vse s pripadki in sodišče pri tem ni presojalo pravočasnosti navedb tožeče stranke in ugovore zastaranja. Pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

34. Glede na obrazloženo se tako izkaže, da so pritožbe toženih strank v celoti neutemeljene, pritožba tožeče stranke pa je utemeljena le glede višine prisojene odškodnine iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem, kot je vse to obrazloženo v sodbi sodišča druge stopnje. Zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe člena 353 ZPP pritožbo toženih strank kot neutemeljeno zavrnilo, prav tako v pretežnem delu, razen odškodnine glede bolečin in neugodnosti med zdravljenjem tudi pritožbo tožeče stranke, vse ob uporabi določbe člena 353 ZPP. Odločitev o spremembi sodbe temelji na določbi 5. alineje prvega odstavka 358. člena ZPP.

35. Neutemeljena je pritožba tožeče stranke glede odmere pravdnih stroškov, nastalih na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je v tej zvezi pravilno uporabilo določbo drugega odstavka 154. člena ZPP in določbo člena 155 ZPP. Ker pa je sodišče druge stopnje le okvirno določilo, da znaša obseg uspeha tožeče stranke v postopku na prvi stopnji cca 50 %, toženih pa prav tako cca 50 %, se glede na nekoliko zvišan izrek sodbe sodišča prve stopnje ni spremenila odločitev o takoimenovanem procentu uspeha v pravdi toženih strank in tožeče stranke, zato sodišče druge stopnje ni poseglo v odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških nastalih na prvi stopnji. Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP.

36. Tožeča stranka in tožene stranke so priglasile pritožbene stroške tako za pritožbo, kakor tudi za odgovore na pritožbo. Tožeča stranka je sicer uspela z 10 % svojega pritožbenega uspeha, ker pa v preostalem delu s pritožbo ni uspela, v tej zvezi pa so tožene stranke podale odgovor na pritožbo, se tako ob medsebojnem pobotanju teh pravdnih stroškov izkaže, da tožeča stranka ni upravičena do pritožbenih stroškov za pritožbo (prvi in drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s členom 165 ZPP). Ker toženi stranki s pritožbo nista uspeli, nista upravičeni do pritožbenih stroškov, do stroškov za odgovor na pritožbo sta upravičeni le v tolikšnem obsegu, da je sodišče druge stopnje izvedlo pobot teh pravdnih stroškov. Tožeča stranka tudi ni upravičena do povračila stroškov za odgovor na pritožbo prvo in drugotožene stranke, ker tudi tožnik s pritožbo ni uspel oziroma le v 10 %, kar je sodišče druge stopnje pobotalo s pritožbenimi stroški toženih strank. Odločitev sodišča druge stopnje temelji na določbi drugega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena ZZP.

1 Glej listovno št. 197 in 198 spisa. 2 Glej listovno št. 199 spisa in obrazložitev sodišča v točki 52. 3 Primerjaj tudi odločbe VS RS II Ips 992/2008 z dne 5. 4. 2012, VSM I Cp 54/2017 z dne 21. 3. 2017, VSK Cpg 232/2016 z dne 25. 11. 2016. 4 Pritožbene navedbe o številu kar 8 mio vozil, ki naj bi pripeljala po tem delu cestišča, se verjetno nanaša na cesto, na katero se je tožnik nameraval vključiti, to je na cesto P.-M. 5 Primerjaj sodbe VS RS II Ips 351/2004, VS RS II Ips 566/2006 in VS RS II Ips 377/2005 ter VS RS II Ips 204/2013, kjer je bilo v vseh primerih, ob primerljivih poškodbah in posledicah, odmerjena višja odškodnina iz tega naslova