Jedro

Sodišče bi moralo Republiko Slovenijo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka, napotiti na pravdo, ker se o teh terjatvah ne odloča po pravilih obligacijskega prava in ker je bilo o predmetni terjatvi pravnomočno odločeno v drugem, to je davčnem postopku, pred pravnomočnostjo kazenske sodbe. Sodišče namreč v procesnih določbah nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, ki ga ni dopustno uveljaviti v kazenskem postopku, zavrnilo oziroma zavrglo kot nedovoljenega.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da se oškodovano Republiko Slovenijo s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Mariboru obsojenega M. F. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in mu po citiranem določilu izreklo kazen eno leto zapora, ki se je na podlagi tretjega odstavka 359. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) nadomestila s 730 urami dela v splošno korist, ter mu v zvezi z 38. členom KZ izreklo še denarno kazen v višini 125,18 EUR, ki jo je obsojenec dolžan plačati v roku treh mesecev, ker jo bo sicer, če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, sodišče izvršilo tako, da bo za vsakih začetih 41,72 EUR določilo en dan zapora (šesti odstavek 38. člena KZ). Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena ZKP je obsojenca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Odločilo je tudi, da mora obsojenec po drugem odstavku 105. člena ZKP oškodovani Republiki Sloveniji (za Davčni urad Maribor) poravnati znesek v skupni višini 113.734,59 EUR, torej višino celotne davčne obveznosti v znesku 105.535,60 EUR in 8.198,99 EUR pripadajočih zakonskih zamudnih obresti.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec iz razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje z odločitvijo o premoženjskopravnem zahtevku prekršilo določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodne odločbe, s tem ko je oškodovana Republika Slovenija, kateri je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek, pridobila pravni naslov, do katerega ni bila upravičena. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da oškodovano Republiko Slovenijo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. Zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljuje z navajanji, da se o premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku odloča na predlog osebe, ki je upravičena uveljavljati zahtevek v pravdi. Republika Slovenija po predpisih civilnega materialnega prava ni upravičena za vložitev tožbe v pravdi, s katero bi uveljavljala plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka, saj svojega zahtevka glede na določbo 1. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ne bi mogla uveljavljati v pravdi, ampak bi ga glede na določbo 1. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP) uveljavljala le v posebnem upravnem – davčnem postopku. V nadaljevanju navaja, da je bilo o obsojenčevi obveznosti iz naslova neplačanega davka odločeno z upravno odločbo še pred pravnomočnostjo kazenske sodbe; državno pravobranilstvo je ob uveljavitvi premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku to upravno odločbo sodišču tudi predložilo. Ugotavlja, da gre pri obeh zahtevkih, tako premoženjskopravnem zahtevku, ki je bil uveljavljan v kazenskem postopku, kot pri zahtevku, o katerem je bilo odločeno v davčnem postopku, za isti historični dogodek, za isti življenjski primer, iz katerega izvirajo ista dejstva, torej da gre za iste dejanske in pravne podlage, ki se nanašajo na povrnitev škode. Ker je bilo o terjatvi iz naslova neplačanega davka že pravnomočno odločeno, bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pravdo. Ob izostali zakoniti odločitvi bi moralo sodišče prve stopnje ugotavljati, ali so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni zakonski pogoji za izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi, saj nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem (prvi odstavek 95. člena KZ). Meni, da so bili ti pogoji podani, in sicer za odvzem premoženjske koristi v višini 105.535,60 EUR, ki predstavlja višino neplačanega davka na dodano vrednost ter s tem višino premoženjske koristi, pridobljeno s kaznivim dejanjem.

3. Obsojencu M. F. ter njegovemu zagovorniku, odvetniku V. O., je bil izvod zahteve za varstvo zakonitosti poslan zaradi eventualnega odgovora v smislu drugega odstavka 423. člena ZKP. M. F., ki je bil o pošiljki obveščen 16. 1. 2014 ter 17. 1. 2014, pošiljke ni prevzel, njegov zagovornik je pošiljko prevzel 15. 1. 2014, pa nanjo ni odgovoril. B.

4. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča predstavlja odločanje o premoženjskopravnem zahtevku kazenskemu postopku pridruženi (adhezijski) postopek, katerega smisel je v tem, da se upoštevajoč interese oškodovanca in ekonomičnost postopka oškodovancu omogoča, da se lahko po določenimi pogoji v kazenskem postopku obravnava in odloča tudi o njegovem premoženjskopravnem zahtevku, ki je nastal s kaznivim dejanjem, o katerem bi bilo drugače potrebno odločiti v pravdnem postopku (sodbe I Ips 22575/2010 z dne 1. 3. 2012, I Ips 3048/2010 z dne 25. 10. 2012, I Ips 34619/2011 z dne 12. 9. 2013). V pridruženem postopku odloča kazensko sodišče o premoženjskopravnem zahtevku po pravilih civilnega materialnega prava. Sodišče lahko, kadar izreče obsodilno sodbo, premoženjskopravnemu zahtevku ugodi in ga dosodi oškodovancu v celoti; lahko mu ga prisodi deloma in ga s presežkom napoti na pravdo; če pa podatki kazenskega postopka ne dajejo zanesljive podlage niti za popolno niti za delno razsojo, napoti sodišče oškodovanca na pravdo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom. Sodišče v kazenskem postopku nima pooblastila za zavrnitev oziroma zavrženje premoženjskopravnega zahtevka in to tudi v primeru, če ugotovi, da teče v zvezi s tem pravda, ali da je bila celo izrečena že pravnomočna sodba, ali da celo obstaja drug izvršilni naslov.

5. V skladu z določbo prvega odstavka 100. člena ZKP se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja, na predlog upravičenca obravnava v kazenskem postopku, če se s tem ne bi preveč zavlekel ta postopek. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 22575/2010 z dne 1. 3. 2012 v zvezi s predmetom premoženjskopravnega zahtevka pojasnilo, da se vprašanje, kdaj gre za premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal s kaznivim dejanjem, presoja izključno po pravilih civilnega materialnega prava, zato je kljub temu, da pridruženi postopek teče v skupnem postopku glede utemeljenosti zahtevka vezan na predpise civilnega materialnega prava. Tudi glede vprašanja aktivne legitimacije za uveljavljanje premoženjskopravnega zahtevka, nastalega s kaznivim dejanjem v kazenskem postopku, je že bilo pojasnjeno, da se ta presoja po predpisih civilnega prava in ne po določbi šeste alineje 144. člena ZKP o tem, kdo se šteje za oškodovanca v kazenskem postopku, kar utemeljeno navaja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti (sodba I Ips 22575/2010 z dne 1. 3. 2012). Vendar pa kazenski procesni zakon v določbi drugega odstavka 100. člena pravice do uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, ki je nastal s kaznivim dejanjem, ne omejuje le na zahtevke, ki jih je glede na določbo 1. člena ZPP dopustno uveljavljati v pravdi (spori iz osebnih in družinskih razmerij, spori iz premoženjskih in drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb, razen če so kateri od navedenih sporov po posebnem zakonu v pristojnosti specializiranega sodišča ali drugega organa), ampak predmet premoženjskopravnega zahtevka omejuje na zahtevke, ki jih je dopustno uveljavljati v sporu in se tičejo (i) povrnitve škode, (ii) vrnitve stvari ali (iii) razveljavitve določenega pravnega posla. Povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev določenega pravnega posla, se torej lahko uveljavljajo v kazenskem postopku samo, če so ti zahtevki po svoji naravi takšni, da jih je mogoče uresničiti pred pravdnim sodiščem. Predmet premoženjskopravnega zahtevka, ki je nastal s kaznivim dejanjem, glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP, torej ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljaviti, ker bi bilo npr. v nasprotju s pravnim redom, kakor tudi ne zahtevki za uveljavljanje katerih je predpisan kakšen drug postopek, npr. upravni postopek, davčni postopek, itd. 6. V obravnavanem primeru je prvostopenjsko sodišče odločilo, da mora obsojenec, ki je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve finančnih obveznosti po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 254. člena KZ, Republiki Sloveniji plačati znesek v skupni višini 113.734,59 EUR, ki predstavlja višino celotne davčne obveznosti in pripadajoče zakonite zamudne obresti. Iz izreka sodbe (kot to poudarja tudi vložnik zahteve) izhaja, da se je obsojenec izognil plačilu davka na dodano vrednost v skupni višini 105.535,60 EUR, državni pravobranilec, kot zakoniti zastopnik oškodovane Republike Slovenije, pa je uveljavljal premoženjskopravni zahtevek v višini celotne davčne obveznosti (listovna št. 154 do 155), zahtevku pa je priložil upravno odločbo Davčnega urada Maribor, št. Dt 0610-790/2009-59-0905-49 z dne 23. 9. 2010 (listovna št. 156 do 170), na kateri je klavzula „dokončna in pravnomočna dne 5. 11. 2010“.

7. Uveljavljanje terjatev iz naslova neplačanega davka glede na določbo 1. člena ZPP ne more biti predmet pravde oziroma pravdnega postopka, ter se glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP ne nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev pravnega posla. Zato posledično, kot navaja vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, Republika Slovenija po pravilih civilnega materialnega prava ni upravičenka za vložitev tožbe v pravdnem postopku, s katero bi uveljavljala plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka na dodano vrednost. Neporavnane davčne obveznosti (za kar v obravnavanem primeru gre) so predmet posebnega upravnega – davčnega postopka, v katerem je glede davčne obveznosti lahko izdana tudi upravna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov za izterjavo neplačanih davščin zoper davčnega zavezanca. ZDavP v 1. členu namreč določa, da ta zakon ureja obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov oziroma pobiranje davkov, ter tako predpisuje postopek ugotavljanja in izterjave davkov na prvi in drugi stopnji ter tudi postopek davčne izvršbe.

8. Sodišče prve stopnje bi zato moralo ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP Republiko Slovenijo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom, ki se je nanašal na plačilo terjatve iz naslova neplačanega davka, napotiti na pravdo, ker se o terjatvah iz naslova neplačanega davka ne odloča po pravilih obligacijskega prava. Sodišče namreč v procesnih določbah nima možnosti, da bi premoženjskopravni zahtevek oškodovanca, ki ga ni dopustno uveljaviti v kazenskem postopku, zavrnilo oziroma zavrglo kot nedovoljenega (sodba I Ips 1994/2010 z dne 21. 4. 2011).

9. V nadaljevanju vložnik zahteve za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi določbe drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovano Republiko Slovenijo napotiti na pravdo tudi zato, ker je bilo o terjatvi iz naslova neplačanega davka na dodano vrednost pravnomočno odločeno v drugem, to je davčnem postopku pred pravnomočnostjo kazenske sodbe. Pri presoji, ali gre pri uveljavljanem premoženjskopravnem zahtevku v kazenskem postopku za isti zahtevek, o katerem je bilo odločeno v davčnem postopku pred pravnomočnostjo kazenske sodbe, vložnik pravilno ugotavlja, da gre za isti procesni subjekt v davčnem postopku, ki je v kazenskem postopku oškodovanec in ki je vložil premoženjskopravni zahtevek, za identičen predlog, da se poravnajo davčne obveznosti – povrne škoda, ki jo je povzročil obsojenec z neplačilom davka na dodano vrednost, torej da gre v obeh primerih za isti historičen dogodek, za isti konkreten življenjski primer, iz katerega izvirajo tudi ista dejstva, torej gre za iste dejanske in pravne podlage, ki se nanašajo na neplačilo davka. Sodišče v kazenskem postopku, kot je že bilo navedeno pod prejšnjo točko obrazložitve, nima pooblastila za zavrnitev oziroma zavrženje premoženjskopravnega zahtevka tudi v primeru, če ugotovi, da teče v zvezi s tem pravda, ali je bila celo izrečena pravnomočna sodba, oziroma da obstaja drug izvršilni naslov. V takem primeru mora sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotiti na pot pravde.

10. V zvezi z ukrepom odvzema protipravne premoženjske koristi je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 34619/2011 z dne 12. 9. 2013 zapisalo, da odvzem premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega izhaja iz načela, da nihče ne more obdržati premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma da gre za izravnavo stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja (prvi odstavek 74. člena KZ-1 oziroma prvega odstavka 95. člena KZ). Po določbi prvega odstavka 75. člena KZ-1 oziroma prvega odstavka 95. člena KZ se storilcu ali drugemu prejemniku koristi odvzamejo denar, dragocenosti in vsaka druga premoženjska koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega, če pa mu jih ni mogoče odvzeti, se mu odvzame premoženje, ki ustreza premoženjski koristi. Izhajajoč iz določbe prvega odstavka 76. člena KZ-1 oziroma prvega odstavka 97. člena KZ (varstvo oškodovanca) se ukrep odvzema premoženjske koristi (ki se izvrši v korist proračuna) v razmerju do premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca vselej uporabi subsidiarno, kar pomeni, da ga je sodišče dolžno izreči, če ugotovi, da je obdolženec s kaznivim dejanjem pridobil premoženjsko korist, in (i) če oškodovanec ni uveljavljal premoženjskopravnega zahtevka, (ii) če je bil oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek, kadar premoženjska korist presega oškodovancu prisojen premoženjskopravni zahtevek, ali (iii) če sodišče oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo. V obravnavanem primeru zato vložnik zahteve za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje ob izostali zakoniti odločitvi, s katero bi Republiko Slovenijo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, ugotavljati, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za izrek ukrepa odvzema premoženjske koristi. Pritrditi je razlogom vrhovnega državnega tožilca, da so bili ti pogoji podani, in sicer za odvzem premoženjske koristi v višini 105.535,60 EUR, kot izhaja iz izreka sodbe ugotovljena višina neplačanega davka na dodano vrednost, kar je obsojenec sicer tudi pridobil s kaznivim dejanjem.

11. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s sprejeto odločitvijo prekršilo določbo drugega odstavka 105. člena ZKP, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, to pa je vplivalo na zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe, saj je oškodovana Republika Slovenija, kateri je bil prisojen premoženjskopravni zahtevek, pridobila pravni naslov, do katerega ni bila upravičena. Zato je Vrhovno sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o premoženjskopravnem zahtevku spremenilo tako, da je oškodovano Republiko Slovenijo s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.