Jedro

Napačno je stališče, da že dejstvo padca na poledenelem pločniku dokazuje opustitev dolžne skrbnosti toženkinega zavarovanca, oziroma da že opustitev posipanja pločnika kritičnega dne avtomatično predstavlja tudi opustitev dolžnega ravnanja, in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavko odškodninske odgovornosti. Prav tako je napačno stališče, da je pri presoji skrbnosti vzdrževalca cest in pločnikov nepomembno, ali je bil pločnik v celoti poledenel (torej v splošnem slabo vzdrževan), ali pa je bila na njem le ledena zaplata. Pločnik, na katerem je le ledena zaplata, predstavlja za normalno pazljivega pešca, v zimskem času, pri temperaturah pod lediščem, še vedno normalno pohodno površino. Zahteva do vzdrževalca, da v vsakem trenutku in na vsakem delu pločnika zagotavlja popolno suhost (popolno odsotnost ledu), bi bila pretirano stroga. Od vzdrževalca je mogoče zahtevati le, prvič, tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak, in drugič, tisto, kar sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožeča stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 2.571,90 EUR iz naslova odškodnine s pripadki, ter tožnici naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v višini 72,00 EUR.

2. Tožnica izpodbija sodbo sodišča prve stopnje (v zavrnilnem delu do višine 1.471,90 EUR1) iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni, ali pa vrne zadevo v novo sojenje drugemu sodniku.

Tožnica trdi, da je toženkin zavarovanec ravnal protipravno, saj kljub temperaturi pod lediščem ni posipal pločnika, na katerem je padla. Iz dokaznega postopka (izpovedb prič I. S., D. S., J. L. in R. T.) izhaja, da toženkin zavarovanec posipanja ni izvajal na pravilen način, oziroma da pločnikov niti ni pregledoval (pregledoval je le cesto). Nepravilno je stališče sodišča, da bi morala tožnica dokazati poledico na celotnem pločniku. Zadostuje ugotovitev, da je bila poledica na tistem delu pločnika, kjer je padla. Če bi delavci (pregledniki oziroma vzdrževalci cest), ki so tam mimo vozili, pločnik pregledali, bi zaznali poledico in pločnik posuli. Ker je bila poledica ugotovljena v S. in na cesti D. - P., ne drži ugotovitev sodišča, da v kritičnem obdobju poledice na širšem območju K. ni bilo. Če je 24 ur megleno, temperatura pa pod lediščem, se od normalno skrbnega vzdrževalca pričakuje, da bo posul cestišče in pločnike. Sodišče bi moralo imenovati izvedenca, ki bi pojasnil, ali so bili pogoji takšni, da je (glede na temperaturo in zmrzovanje v bližini) do poledice lahko prišlo, in ali za pregled pločnikov zadostuje, da pregledniki opazujejo zgolj ceste ter na podlagi ugotovljenega stanja na cestišču sklepajo o stanju na pločniku (stanje na pločniku je namreč drugačno od stanja na cesti). Sodišče je verjelo priči D. S., da posipanje ni bilo potrebno, čeprav iz njegove izpovedbe izhaja, da je posipanje pločnikov izvajal nepravilno.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tej pravdi zahteva plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo utrpela ob padcu na poledenelem pločniku. Toženkin zavarovanec je bil v času škodnega dogodka izvajalec zimske službe, zadolžen za vzdrževanje javnih cest in pločnikov. Opirajoč se na določbe o krivdni odškodninski odgovornosti (prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ)) se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z vprašanjem, ali je toženkin zavarovanec ravnal neskrbno ter s tem prevzel tveganje za nastanek škodljive posledice.2 Ker je izpolnjeval obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti, je sodišče prve stopnje pri presoji njegovih ravnanj upoštevalo strožje merilo dobrega strokovnjaka (drugi odstavek 6. člena OZ).

6. Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednja, v dokaznem postopku ugotovljena dejstva: - tožnici je 14. 12. 2013 okoli 17. ure, pri hoji po pločniku na ulici P. na zaledeneli površini spodrsnilo, tako da je padla in se poškodovala; - pločnik je bil poledenel na mestu padca, ne v celoti (od doma do mesta padca sta tožnica in njena hčerka L. V.3 pločnik prehodili brez težav); - po podatkih Agencije RS za okolje vse od 1. 12. 2013 do kritičnega dne, pa tudi dan kasneje, na območju K. ni bila zabeležena poledica (niti slana ali rosa), 14. 12. 2013 so bile padavine na tem območju malenkostne (0,2 mm/m2); - glede na zapise v delovnih nalogih in dnevniku zimske dežurne službe tudi na terenu 13. in 14. 12. 2013 ni bila ugotovljena poledica, zgolj vlažnost cest, kot posledica predhodnega posipanja s soljo (R. T., ki je dežurstvo izvajal 13. 12. 2013 med 15. in 23. uro, je opazil poledico na cesti proti P. in s soljo posipal cesto na relaciji D. - P. - Z., I. S., ki je prevzel dežurstvo 13. 12. 2013 ob 23. uri, je ugotavljal vlažnost cest, ne pa poledice, zato posipanja ni izvajal, enako, torej normalno prevoznost cest, brez poledice, pa je ugotovil tudi D. S., ki je v okviru dežurstva 14. 12. 2013 med 7. in 19. uro posul ulice po S.); - kritičnega dne zimska dežurna služba s strani drugih virov (policija, center za obveščanje, vremenska postaja na Brniku, spletne kamere, občani) ni prejela nobenega obvestila o nenadnem/izrednem dogodku - o poledenelosti na določeni lokaciji; - kritičnega dne je bila temperatura zraka pod lediščem (po podatkih z najbližje meteorološke postaje je bila temperatura zraka ob 14. uri - 2,2 stopinje celzija, po dnevniškem zapisu D. S. pa je bila ob 16. uri - 1,3 stopinje celzija); - v primeru, ko ni bilo izrednih vremenskih oziroma temperaturnih razmer, je zimsko dežurno službo izvajal en dežurni, ki je pregledoval in po potrebi posipaval ceste in pločnike; - pregled stanja cest in pločnikov se je običajno izvajal med vožnjo, oziroma iz vozila (le včasih je bilo stanje oziroma potrebo po posipanju treba ugotoviti s pregledom izven vozila), takšen pregled (med vožnjo oziroma iz vozila) je kritičnega dne na ulici P. izvajal tudi D. S.; - na podlagi ugotovitve ob (večkratnem) pregledu, da sta prevoznost ulice P. oziroma stanje pločnika normalna (da ni poledice), D. S. pred škodnim dogodkom ulice niti pločnika ni posipal s soljo, posipa (ulice/pločnika) pa ni izvedel niti njegov predhodnik v dežurni službi, I. S.; - toženkin zavarovanec je v spornem obdobju v okviru zimske vzdrževalne službe skrbel za okoli 250 km cest (ceste prve in druge prioritete so znašale 96,6 km) in 59 km pločnikov.

7. Odločitev sodišča prve stopnje, da ni podlage za toženkino odškodninsko obveznost, temelji na stališču, da njenemu zavarovancu glede na tedanje stanje na cestah in vremenske razmere, ter upoštevajoč obseg oziroma dolžino javnih površin, ki jih je moral vzdrževati (pregledati in po potrebi posipati), ni mogoče očitati neskrbnosti pri izvajanju zimske službe. V pritožbenem postopku ostaja sporno, kakšno skrbnost je mogoče pričakovati od izvajalca zimske službe, oziroma ali so v času škodnega dogodka obstajale okoliščine, ki so od izvajalca zimske službe terjale večjo (dodatno) skrbnost pri vzdrževanju pločnikov (pritožnica meni, da se toženkin zavarovanec ne bi smel zanašati izključno na ugotovljeno stanje na cestišču in da bi moral izvesti preventivno posipanje oziroma bolj natančen pregled stanja pločnikov).

8. Napačno je pritožbeno stališče, da že dejstvo padca na poledenelem pločniku dokazuje opustitev dolžne skrbnosti toženkinega zavarovanca, oziroma da že opustitev posipanja pločnika kritičnega dne avtomatično predstavlja tudi opustitev dolžnega ravnanja, in s tem nedopustno ravnanje kot predpostavko odškodninske odgovornosti.4 Prav tako je napačno pritožbeno stališče, da je pri presoji skrbnosti vzdrževalca cest in pločnikov nepomembno, ali je bil pločnik v celoti poledenel (torej v splošnem slabo vzdrževan), ali pa je bila na njem le ledena zaplata. Pločnik, na katerem je le ledena zaplata, predstavlja za normalno pazljivega pešca, v zimskem času, pri temperaturah pod lediščem, še vedno normalno pohodno površino. Zahteva do vzdrževalca, da v vsakem trenutku in na vsakem delu pločnika zagotavlja popolno suhost (popolno odsotnost ledu), bi bila pretirano stroga. Od vzdrževalca je mogoče zahtevati le, prvič, tisto, kar bi v okoliščinah posameznega primera moral in mogel storiti posebej skrben strokovnjak,5 in drugič, tisto, kar sodi v okvir (življenjsko) razumnega pričakovanja.

9. Tudi po presoji pritožbenega sodišča so bili v danih okoliščinah ukrepi, ki jih je toženkin zavarovanec izvedel za zagotavljanje varne uporabe pohodnih površin (spremljanje vremenskih razmer in temperature zraka, pregled cest in pločnikov), ustrezni. Pritožbeni trditvi, da zaradi različnega načina uporabe (ceste oziroma pločnika) stanje na pločniku ni nujno enako ugotovljenemu stanju na cesti, je mogoče pritrditi le na splošni, načelni ravni (za kar ni potrebno posebno strokovno znanje, ki bi ga po presoji pritožnice lahko sodišču nudil le izvedenec ustrezne stroke), ne pa tudi glede na okoliščine obravnavanega primera. Že okoliščina, da je bila na spornem pločniku le ledena zaplata, ne splošna poledica, kaže na to, da je toženkin zavarovanec na podlagi stanja cestišča upravičeno sklepal o (splošnem) stanju na pločniku, ter posledično opustil posipanje pločnika. Od vzdrževalca je razumno pričakovati, da najprej opravi pregled stanja cest in pločnikov, nato pa (le) po potrebi izvede posipanje. Tudi po planu zimske službe (priloga B11) sodi med naloge dežurnega voznika posipanje poledice, ko ta nastopi ali preventivno posipanje, če obstaja nevarnost poledice (mostovi, klanci). Preventivno posipanje vseh voznih in pohodnih površin pri temperaturi pod ničlo, kot predlaga pritožnica, bi bilo, posebej upoštevajoč površino vseh vzdrževanih javnih površin, nerazumen, nepotreben, za okolje pa celo škodljiv ukrep. V odsotnosti informacij o kakršnihkoli izrednih razmerah na območju K. ter glede na takratne vremenske razmere in ugotovljeno stanje cest, toženkin zavarovanec tudi ni imel razlogov za drugačen (natančnejši) pregled pločnikov - pregled površine pločnika izven vozila. Pritožnica ne trdi, da bi moral biti toženkin zavarovanec na predel pločnika, kjer je padla, posebej pozoren, v kolikor pa meri na to, da bi moral na takšen način opraviti pregled celotne površine spornega pločnika (in vseh drugih pločnikov), je takšno pričakovanje, predvsem upoštevajoč površino v zimskem času vzdrževanih javnih površin, z življenjskega vidika nerazumno.

10. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje nekritično verjelo dežurnim vzdrževalcem (da ni bilo poledice), ki so 6 let po škodnem dogodku izpovedovali protislovno. Dežurni vzdrževalec D. S. ni izpovedal, da (glede na vremenske oziroma temperaturne razmere) ni obstajala možnost poledice (prav zato, ker je ta možnost obstajala, se je izvajal pregled cest in pločnikov), temveč, da poledice kritičnega dne ni bilo. Sodišče prve stopnje je izpovedbe dežurnih vzdrževalcev (tudi D. S.) presojalo v povezavi z dnevniškimi zapisi, nastalimi v času škodnega dogodka, ki jim pritožnica ne očita neverodostojnosti. Ker sporni pločnik kritičnega dne ni bil posipan s soljo, je nepomembno, ali je D. S. posipanje (na splošno) izvajal na (ne)pravilen (samovoljen) način. Glede na skladnost njegove izpovedbe z dnevniškimi zapisi tudi ne gre za okoliščino, ki bi lahko omajala dokazno oceno o prepričljivosti oziroma verodostojnosti izpovedbe. Presoja sodišča prve stopnje, da za dokazni zaključek o pravno pomembnih dejstvih (v ta okvir sodita tudi vprašanji, ali je bila kritičnega dne glede na vremenske oziroma temperaturne razmere na cestah/pločnikih poledica oziroma možnost poledice, in ali je o stanju na pločniku mogoče sklepati na podlagi stanja na cesti), ki temelji na dokazni oceni vseh izvedenih dokazov, ne potrebuje strokovnega znanja in izkušenj izvedenca (prim. 243. člen ZPP), je pravilna, in je pritožbene navedbe ne omajajo.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je obrazložitev izpodbijane sodbe notranje neskladna. Ob zaslišanju je D. S. pojasnil, da je posipanje cest na področju S. (na oddaljenosti približno 2 km od ulice P.) izvajal preventivno, saj na tem območju zaradi izpustov pare iz tovarne rosi. Posipanje torej ni bilo posledica poledice, temveč zaradi specifične prostorske umeščenosti cest večja možnost za njen nastanek. Neizpodbijano dejstvo, da je bilo kritičnega dne na območju K. (po S.) izvedeno posipanje cest, torej ni v nasprotju z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tega dne na širšem območju K. ni bilo poledice.

12. Na podlagi opravljenega pritožbenega preizkusa, v okviru v pritožbi izpostavljenih pritožbenih razlogov ter pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi stroške v zvezi z njo.sa 1 Tožnica izpodbija odločitev le v delu, ki se nanaša na plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 1.400,00 EUR in premoženjsko škodo v višini 71,90 EUR. 2 Pritožba ne nasprotuje (pravilnemu) materialnopravnemu stališču sodišča prve stopnje, da vtoževana škoda ni škoda, ki bi izvirala iz nevarne dejavnosti oziroma nevarne stvari. 3 Iz njene izpovedbe izhaja, da sta pred tožničinim padcem hodili približno 10 minut. 4 Primerjaj II Ips 85/2013. 5 Primerjaj II Ips 353/2009.