Jedro

Prav zato, ker toženi stranki gospodarjenje z lovišči prinaša tudi koristi, mora pri upravljanju lovišča ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 18. člena ZOR). Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka zahtevala od pristojnih organov postavitev ustreznih opozorilnih prometnih znakov na cesti A.-C. in da je s pristojnimi organi tudi redno sodelovala, da je vsako leto v celoti izvršila plan odstrela srnjadi, da je znotraj meja lovišča postavila opozorilne table za sprehajalce - lastnike psov, saj je ugotovila, da gre le za posamične prehode divjadi, katerih razlog je največkrat to, da se divjad splaši zaradi sprehajalcev, posebej sprehajalcev s psi. Med postopkom ni bilo sporno, da v času dogodka tožena stranka ni izvajala kakšnega organiziranega lova. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča našteto ob dejstvu, da je bilo ugotovljeno, da na mestu, kjer je prišlo do nesreče, ni šlo za t.i. "stečino", torej redne prehode divjadi čez cesto, zadošča za ugotovitev, da je tožena stranka ravnala z zahtevano skrbnostjo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v A. zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 455.487,00 SIT za škodo, ki je tožniku nastala 5.12.2001 zaradi trčenja s srno na cesti A.-C. Ugotovilo je, da ni podana krivdna odgovornost lovske družine, saj je ta storila vse, kar je lahko, da bi zagotovila, da do škode ne bi prišlo.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je sodišče napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu, saj 5. člen Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi (ZVGLD) določa ukrepe, ki jih mora storiti upravljalec lovišča, da prepreči škodo zaradi divjadi. Za oprostitev odgovornosti ne zadošča zgolj prošnja pristojnim za postavitev opozorilnega prometnega znaka in postavitev tabel, ki opozarjajo lastnike psov. Sodišče je sicer ugotovilo vrsto odločilnih okoliščin (da je prišlo do trčenja s srno na cesti A.-C., da so se na tem delu ceste že prej pojavljale take nezgode, da na celem odseku ceste ni prometnega znaka "divjad na cesti", da je tožena stranka poslala dopis cestnemu podjetju za postavitev znaka), ni pa ugotavljalo vzročne zveze med opustitvami tožene stranke in škodo. Dopis tožene stranke, star nekaj let, ni relevanten za njeno ekskulpacijo, posebej zato, ker v zvezi z dopisom Direkcije RS za ceste ni več ničesar napravila. Dokaz, da je tožena stranka v celoti izvršila odstrel, sam po sebi ne pove ničesar, saj je lovna doba za srne od 1. septembra do 15. januarja, do nezgode pa je prišlo 5. decembra. Iz sodbe izhaja, da so se na celotni relaciji ceste dogajale nezgode z naleti divjadi, kar pomeni, da ravno v tem delu ceste prihaja do pogostih prehodov divjadi, kar je tožena stranka vedela. Do škode je tako prišlo ravno zaradi premalo skrbnega ravnanja tožene stranke. Tožnik je vozil v skladu s pravili, ceste ni poznal, zato ni dolžan prevzeti rizika na lastna pleča. Sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, saj je sodišče zapisalo, da je verjelo predstavniku tožene stranke, čeprav je ta povedal, da je predsednik LD šele od leta 2003, torej 16 mesecev po dogodku. Predsednik lahko govori samo o aktivnostih, ki so jih izvajali v času, ko je on prevzel predsednikovanje. Lovski družini gospodarjenje z lovišči prinaša korist, zato mora nositi tudi odgovornost za škodo. Že dejstvo, da je prosila za postavitev tabel prav na spornem odseku ceste, kaže na njeno odgovornost. Pritožba ni utemeljena.

Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da ni podana ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, to je krivda tožene stranke. V skladu z določbo 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, mora namreč za nastanek odškodninske odgovornosti zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke nastati škoda, tožena stranka pa se lahko ekskulpira, če dokaže, da ni ravnala krivdno. Prvostopno sodišče je citirano določbo pravilno uporabilo, pravilno je uporabilo tudi pravilo obrnjenega dokaznega bremena, saj je izhajalo iz predpostavke, da mora tožena stranka dokazati, da za škodo ni kriva. V zvezi s krivdo pride v obravnavani zadevi v poštev malomarnost. Prav zato, ker toženi stranki gospodarjenje z lovišči prinaša tudi koristi, mora pri upravljanju lovišča ravnati z večjo skrbnostjo, po pravilih stroke in po običajih (skrbnost dobrega strokovnjaka iz drugega odstavka 18. člena ZOR). Dolžnost ustreznega ravnanja tožene stranke izhaja iz določbe 5. člena takrat veljavnega ZVGLD, ki upravljalcu lovišča nalaga upravljanje na podlagi lovskogospodarskega načrta, upravljanje lovišča pa med ostalim obsega tudi ukrepe za preprečevanje in za povračilo škode po divjadi v lovišču ter iz 86. člena ZVGLD, po kateri mora lovska organizacija, ki upravlja lovišče, skladno z določbami lovskogospodarskih načrtov preprečevati škodo, ki jo divjad lahko napravi premoženju ali ljudem na zemljišču ali vodi, na kateri je lovišče. Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožena stranka zahtevala od pristojnih organov postavitev ustreznih opozorilnih prometnih znakov na cesti A.-C. in da je s pristojnimi organi tudi redno sodelovala, da je vsako leto v celoti izvršila plan odstrela srnjadi, da je znotraj meja lovišča postavila opozorilne table za sprehajalce - lastnike psov, saj je ugotovila, da gre le za posamične prehode divjadi, katerih razlog je največkrat to, da se divjad splaši zaradi sprehajalcev, posebej sprehajalcev s psi. Med postopkom ni bilo sporno, da v času dogodka tožena stranka ni izvajala kakšnega organiziranega lova. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča našteto ob dejstvu, da je bilo ugotovljeno, da na mestu, kjer je prišlo do nesreče, ni šlo za t.i. "stečino", torej redne prehode divjadi čez cesto, zadošča za ugotovitev, da je tožena stranka ravnala z zahtevano skrbnostjo. Pritožba navaja, da sodišče zgoraj opisanega dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno. Predlogi za postavitev tabel naj bi bili stari več let, zato naj ne bi dokazovali ničesar, kar ne drži. Dopis cestnemu podjetju je bil v času nesreče res star približno dve leti (priloga B8), vendar ob jasnem stališču Direkcije za ceste o pogojih za postavitev prometnih znakov, ponovni pozivi ne bi imeli smisla. Iz dopisa Direkcije RS za ceste namreč izhaja, da naj bi se znaki postavljali izjemoma, kjer ostali ukrepi niso zalegli. Gre za ukrepe, ki po naravi stvari pridejo v poštev le tam, kjer so prehodi stalni. V obravnavani zadevi pa ni šlo za tak prehod. Res je do dogodka prišlo sredi sezone lovopusta, vendar je izvajanje planiranega odstrela za stalež divjadi pomembno v daljšem obdobju, tožena stranka pa je dokazala, da je odstrel izvajala v celotnem obdobju. Iz vseh dokazov, ki jih prvostopno sodišče v razlogih sodbe pravilno povzema, izhaja, da ni šlo za stalen prehod divjadi, zgolj pavšalne navedbe tožnika teh ugotovitev ne morejo omajati. Predsednik tožene stranke je bil zaslišan kot zastopnik stranke, zato ni pomembno, kdaj je postal predsednik in to ne pomeni pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodbe ne bi dalo preizkusiti. Tožena stranka je na podlagi povedanega tudi po mnenju pritožbenega sodišča dokazala, da je ravnala z zahtevano skrbnostjo, zato za nastalo škodo ni krivdno odgovorna. Ker manjka ena od predpostavk odškodninske odgovornosti, je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka za nastalo škodo ne odgovarja. Pritožbene navedbe v zvezi z vzročno zvezo in ravnanjem tožnika te ugotovitve ne morejo spremeniti, saj morajo biti izpolnjene vse štiri predpostavke odškodninske odgovornosti skupaj.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo tudi z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ugotovilo je, da ti niso podani, zato je na podlagi vsega zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške z odgovorom na pritožbo mora nositi tudi tožena stranka, kajti z odgovorom prispevala k razjasnitvi zadeve in zato njeni stroški za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP).