Jedro

Odprto je vprašanje, ki za ta sporen primer predstavlja dejansko vprašanje, ali so bili pri izračunu pokojninske osnove zajeti pravilni zneski osebnih dohodkov in nadomestil ali ne. To pa je vprašanje, ki se ga v reviziji ne more reševati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano odločbo zavrnilo zahtevek tožnice (predlagateljice), da bi se ji na novo odmerila invalidska pokojnina, ker bi ji ta morala biti priznana v višjem znesku, kot ji je bila odmerjena z dokončno odločbo tožene stranke (udeleženke).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnice kot neutemeljeno in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje. V celoti je sprejelo njegove dejanske ugotovitve, pritrdilo pa je tudi njegovi pravni presoji.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da sodišče ni pravilno uporabilo določbe 47. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SRS, št. 27/83, 21/87, 48/87, 27/89 in Uradni list RS, št. 14/90, 30/90, 44/90 in 10/91) na podlagi katerega ji je bilo obračunavano nadomestilo za delo na drugem ustreznem delu v letu 1989, do katerega je imela pravico kot invalid II. kategorije invalidnosti. Ta napačen predhodni izračun je povzročil, da je bil pri kasnejšem izračunu pokojninske osnove za to leto zajet nižji znesek, kar je pripeljalo do drugačnega upoštevanja najbolj ugodnega desetletnega povprečja in odmere nižje invalidske pokojnine. Zato je predlagala, da sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo ustrezno spremeni in njenemu zahtevku ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki so upoštevne po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

V reviziji je sicer uveljavljan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, vendar revizijsko sodišče ugotavlja, da revidentka v reviziji dejansko uveljavlja samo zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, ki ga predstavlja vprašanje, ali so bili pri izračunu pokojninske osnove zajeti pravilni podatki ali ne. S temi podatki sta se kot z dejanskim vprašanjem, zelo pomembnim za razrešitev spora, pred odločitvijo temeljito ukvarjali obe nižji sodišči. Zato je takoj treba poudariti, da lahko revizijsko sodišče v reviziji presoja samo pravilno uporabo materialnega prava, uporabljenega na podlagi dejanskega stanja, ki ga je na prvi stopnji ugotovilo prvostopenjsko sodišče, nato pa na drugi stopnji preizkusilo pritožbeno sodišče. Ne more pa revizijsko sodišče preizkušati popolne in pravilne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 385. člena ZPP), ker zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti.

Materialno pravno je pri odmeri invalidske pokojnine v revidentkinem primeru treba upoštevati določbo prvega odstavka 40. člena zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZTPPIZ - Uradni list SFRJ, št. 23/82, 77/82, 75/85, 8/87, 65/87, 87/89 in 44/90), ki se je uporabljal v času odločanja pri toženi stranki in ki določa, da se invalidska pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki se izračuna enako, kot osnova za starostno pokojnino. Kako se izračuna pokojninska osnova za starostno pokojnino, je bilo določeno v 24., 25. in 27. členu istega zakona. Tam je bilo določeno, da se starostna pokojnina odmerja od mesečnega povprečja osebnih dohodkov, ki jih je zavarovanec prejel v katerihkoli zaporednih desetih letih zavarovanja, ki so zanj najugodnejši. Pri tem se za leto zavarovanja, iz katerega se vzame osebni dohodek za odmero pokojnine, vzame leto, v katerem je zavarovanec dobil osebni dohodek oziroma nadomestilo osebnega dohodka najmanj za šest mesecev zavarovalne dobe.

Pri odmeri invalidske pokojnine revidentki so bile upoštevane vse navedene zahteve. Ugotavljani so bili njeni osebni dohodki oziroma nadomestila v obdobju, ki je določeno z zakonom (od leta 1970 dalje), prav tako je bilo upoštevano desetletno povprečje, za katerega so izračuni pokazali, da je za revidentko najugodnejše. Po izračunu pokojninske osnove pa, kar sicer ne predstavlja spora med strankama, ji je bila določena višina invalidske pokojnine v skladu določbami 41. člena ZTPPIZ, ki so se upoštevale skupaj z določbami 89. do 94. člena statuta skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja (Uradni list SRS, št. 40/83, 10/86 in 43/89) za odmero invalidske pokojnine.

Tudi v reviziji je ostalo odprto vprašanje, ki za ta sporen primer predstavlja dejansko vprašanje, ali so bili pri izračunu pokojninske osnove zajeti pravilni zneski osebnih dohodkov in nadomestil ali ne. To pa je, kot je bilo že poudarjeno, vprašanje, ki se ga v reviziji ne more reševati. Zato tudi revizijsko sodišče, ob upoštevanju ugotovitev in zaključkov nižjih sodišč ugotavlja, da je bila zavrnitev tožničinega zahtevka materialnopravno pravilna in da zato ni utemeljena revizijska trditev, da je bilo v izpodbijani odločbi materialno pravo zmotno uporabljeno.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena zakona o pravdnem postopku revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe zakona o pravdnem postopku uporabilo smiselno kot predpise Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).