Jedro

Zavarovani vozniki morajo aktivno prispevati k izvedbi preiskave oziroma omogočiti ugotavljanja alkoholiziranosti. Ravnanje, ki naj omogoči strokovno preiskavo oziroma možnosti ugotavljanja (ne)alkoholiziranosti, je njihova pogodbena obveznost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnica od toženca zahteva povračilo odškodnine, ki jo je na podlagi zavarovanja avtomobilskega kaska, sklenjenega za vozilo Peugeot Parnter 1.6V, plačala njegovemu lastniku družbi H. d. o. o.. Toženec je namreč 20. 12. 2004 s tem vozilom zapeljal s ceste in ga uničil, o tej nesreči pa ni obvestil policije.

2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Velenju I 2006/02572 z dne 16. 10. 2006 ostane v 1. in 3. točki v celoti v veljavi, toženec pa je tožnici dolžan plačati 886,50 EUR pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje. Poudarja, da določila 24. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK-02/03 (v nadaljevanju Splošni pogoji) urejajo ugotavljanje in ocenitev škode, ne pa obveznosti zavarovanca v primeru zavarovalnega primera. Poleg tega sta sodišči prve in druge stopnje določila 2.d točke prvega odstavka 10. člena Splošnih pogojev razlagali preveč široko ter v nasprotju z namenom varstva pogodbeno šibkejše stranke – revidenta. V skladu s sodno prakso bi bilo treba v konkretnem primeru ugotavljati, ali je bilo ravnanje revidenta v smeri izogniti se preizkusu alkoholiziranosti hoteno, česar sodišči nista storili. Neutemeljena so njuna stališča, po katerih zaradi neizpolnitve kakšne od predpisanih ali dogovorjenih obveznosti po nastanku zavarovalnega primera zavarovanec izgubi pravico do odškodnine ali zavarovalne vsote (941. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Višje sodišče v Ljubljani v zadevi II Cp 1757/2004 ni odreklo varstva zavarovancu, pri čemer je zavzelo stališče, da mora biti njegovo izmikanje hoteno. Do izgube zavarovalnih pravic ne pride zgolj zaradi objektivnega dejstva, da zavarovanec kot voznik zapusti kraj nesreče, temveč mora ta to storiti z namenom izogniti se preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Sodišči nižjih stopenj sta storili tudi bistveno procesno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Priča M. P. je namreč izpovedala, da je zraven kraja nesreče hiša, v kateri misli, da je gostilna, čisto sigurna pa ni; priča K. S. pa je izpovedal, da je v bližini mesta nesreče hiša, v kateri je bife, vendar ne ve točno, ali je odprt ali ne, gre bolj za domačo zadevo, niti ni vedel, ali je registriran. Sodišče je na podlagi teh izpovedb kar enostavno zaključilo, da je toženec imel možnost poklicati policijo iz gostilne, ki je v neposredni bližini mesta nesreče, pri čemer sploh ni ugotavljalo, ali gre res za gostilno. O odločilnih dejstvih torej obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izvedbi dokazov, in samimi temi zapisniki. Revident ponovno opozarja, da če bi se hotel izogniti preizkusu alkoholiziranosti, ni bilo nobenih ovir (do škodnega dogodka je prišlo na odročnem in redko prometnem kraju), da policijo pokliče šele naslednji dan ter prikaže, kot da je šele takrat prišlo do nesreče. Upoštevati je treba, da se je revident odločil najprej poklicati v podjetje A. L., d. o. o., I., in urediti vlečno službo ter vozilo izvleči izpod ceste, in sicer zaradi tega, da bi preprečil nastanek nadaljnje škode. Pokazal je torej tisto mero skrbnosti, ki se od njega kot pogodbene stranke zahteva, s čimer si je zagotovil zavarovalne pravice, tožničin regresni zahtevek pa ni utemeljen.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Toženčeva glavna revizijska (materialnopravna) teza je, da mora biti voznikova izmaknitev preiskavi oziroma možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti po prometni nesreči, ki v skladu z določbo 10. člena Splošnih pogojev, relevantnih za odločitev v konkretni zadevi, pomeni, da se njegova alkoholiziranost v času nezgode domneva, hotena oziroma storjena z namenom izognitve tej preiskavi. To ne drži. Zavarovani vozniki morajo namreč aktivno prispevati k izvedbi preiskave oziroma omogočitvi ugotavljanja alkoholiziranosti; ravnanje, ki naj omogoči strokovno preiskavo oziroma možnost ugotavljanja (ne)alkoholiziranosti, je njihova pogodbena obveznost.(1) Zavarovalnica objektivno nima druge možnosti za ugotavljanje in dokazovanje alkoholiziranosti svojih zavarovancev v času prometne nesreče (ker se v tistem času ne nahaja na kraju nezgode) kakor s pomočjo strokovno usposobljenih oseb čim prej po njej(2), zato je v Splošnih pogojih voznikom zavarovanih vozil naloženo, da morajo ob prometni nesreči takoj obvestiti policijo, da lahko ta na zakonsko predpisan način ugotovi, ali so vozili pod vplivom alkohola (primerjaj 2.d in 3.b točko prvega odstavka 10. člena).(3)

7. Sodišči nižjih stopenj sta v konkretni zadevi ugotovili –

Vrhovno sodišče pa je na to zaradi prepovedi izpodbijanja dejanskega stanja v tej fazi sojenja vezano (primerjaj tretji odstavek 370. člena ZPP), –

da je toženec takoj po obravnavani prometni nesreči in vse do naslednjega dne bil v psihofizičnem stanju, ki mu je (med drugim) omogočalo tudi to, da izpolni dolžnost obvestitve policije o prometni nesreči, in da je imel možnost takoj po nesreči stopiti do gostilne, ki je bila v neposredni bližini kraja nesreče oziroma ene od hiš, ki so bile ob cesti, in prositi za pomoč oziroma poklicati policijo, ter da je imel to možnost tudi še kasneje, ko je pripešačil do znancev. Toženec je torej imel dejansko možnost (telefonsko) obvestiti policijo o prometni nesreči takoj po njej, pa tega ni storil . Do teh za odločitev v obravnavani zadevi bistven

ih dejanskih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje prišli po celoviti presoji vseh izvedenih dokazov skupaj, pri čemer nista kršili procesnih zahtev proste dokazne ocene (primerjaj 8. člen ZPP). Revidentu je treba nadalje pojasniti, da je bistvena procesna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (tako imenovana protispisnost)

podana (zgolj) takrat, ko sodišče v okviru ugotavljanja odločilnih dejstev napravi napako pri povzemanju vsebine listin oziroma izpovedb (prič in strank), torej tedaj, ko je sodišče dokazom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici. Ni pa te postopkovne kršitve, če sodišče vsebino listin oziroma zapisnikov (še zlasti v povezavi z drugimi dokazi) dokazno razume (tolmači) drugače kot stranka ( če je določeno dejstvo ugotovilo drugače, kot po mnenju stranke izhaja iz listine oziroma zapisnika).(4)

8. Neizpodbojne ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da je toženec v okoliščinah konkretnega primera imel dejansko možnost (telefonsko) obvestiti policijo o prometni nesreči takoj po njej, pa tega ni storil, ob upoštevanju določb Splošnih pogojev pomenijo, da se je izmaknil možnosti ugotavljanja njegove alkoholiziranosti. Iz tega razloga mora toženec, za katerega se šteje, da je škodo povzročil pod vplivom alkohola, tožnici povrniti zavarovalnino, ki jo je ta kot zavarovalnica plačala zavarovancu, ki se ukvarja z leasingom (1. točka tretjega odstavka 10. člena Splošnih pogojev)(5).

9. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene stroške zavrnilo.

Op. št. (1): Domneva alkoholiziranosti ne velja (zgolj) v primeru izkazanosti kakšnega tehtnega (na primer zdravstvenega) razloga za neizpolnitev te obveznosti.

Logično pa je, da spada v pogodbeno kategorijo „izmakniti se možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti“ primer, ko kdo, ki ima možnost obvestitve policije o prometni nesreči, tega ne stori. S tem se namreč izmakne možnosti ugotavljanja alkoholiziranosti.

Op. št. (2): Za ugotavljanje količine alkohola v človekovem organizmu (koncentracije alkohola v krvi oziroma izdihanem zraku) veljajo posebna pravila stroke, po katerih je zanesljivost preiskave med drugim pogojena s časom, v katerem je opravljena.

Op. št. (3): Primerjaj tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 21/2002 z dne 30. 10. 2002. Op. št. (4): V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, katere pa, kot že obrazloženo, v revizijskem postopku ni (več) moč izpodbijati oziroma problematizirati ter preizkušati .

Op. št. (5): Primerjaj tudi četrti odstavek 10. člena ter 3. točko prvega in drugi odstavek 23. člena Splošnih pogojev. Sodišči prve in druge stopnje sta se pri tem –

kot pravilno opozarja revident –

sicer res zmotno sklicevali na tretji odstavek 24. člena Splošnih pogojev, ki ureja ugotavljanje in ocenitev škode ter za konkretni primer ni v ničemer relevanten, vendar to ni vplivalo na pravilnost njune odločitve.