Jedro

V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o tožbenem zahtevku za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi navedb tožene stranke v 3. in 4. točki odgovora na anonimno pismo z dne 18. 7. 2014, s katerimi naj bi razžalila tožničino čast in posegla v njeno dobro ime. V pritožbi tožena stranka pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo sporni odgovor, saj ni bil objektivno žaljiv, niti ni iz njegove vsebine mogoče razbrati, da bi šlo za kritiko tožnice ali njenega dela pri toženi stranki.

Da bi lahko ugotovili, ali je navedeni odgovor tožene stranke objektivno žaljiv do tožnice, ga je treba presojati kot celoto, glede na njegov namen, pri tem pa imeti pred očmi njegovega povprečnega naslovnika oziroma bralca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni: - v I. točki izreka tako, da se zavrne še tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v znesku 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2014 dalje do plačila, - v III. točki izreka pa tako, da je dolžna tožnica povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 696,05 EUR, v osmih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila.

II. Tožnica je dolžna toženi stranki v roku 8 dni povrniti stroške pritožbe v višini 130,40 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila, svoje stroške odgovora na pritožbo pa krije sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožnici plača odškodnino v znesku 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2014 dalje do plačila (I. točka izreka). V preostalem, tj. za znesek 5.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2014 dalje do plačila, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Tožnici je naložilo, naj toženi stranki povrne stroške postopka v višini 356,88 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izpodbijane sodbe zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožena stranka. Predlaga njeno spremembo tako, da se tožbeni zahtevek še v preostanku zavrne oziroma razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje s stroškovno posledico. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo iz 179. člena Obligacijskega zakonika, saj okoliščine primera ne upravičujejo prisojene odškodnine. Zatrjuje kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic zaradi zavrnitve dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Nasprotuje razlogom za zavrnitev tega dokaza. Dalje navaja, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni opravilo presoje, ali stopnja bolečin in njihovo trajanje upravičujejo odškodnino, pri določitvi višine odškodnine pa je napačno uporabilo 177. člen OZ, ki ureja povrnitev premoženjske škode. Ponavlja, da se sporna izjava za javnost ni nanašala na tožnico ali na njeno delo ter da so morebitne tožničine duševne bolečine predvsem posledica drugih dogodkov (materine smrti in odpovedi pogodbe o zaposlitvi), zaradi česar so zmotne ugotovitve o obstoju vzročne zveze, odločitev o tem pa tudi ni ustrezno obrazložena. Zatrjuje protispisnost glede ugotovitve, da tožnica že pred odpovedjo ni jemala zdravil zaradi depresije in tesnobnih napadov. Pove, da je sporna izjava povzemala resnična dejstva in da njen namen ni bil žaljiv. Meni, da je sodišče prve stopnje v okviru ugotavljanja resničnosti dejstev iz sporne izjave napačno interpretiralo vsebino izjave v delih, ki se nanašajo na ugotovitve Ministrstva za infrastrukturo in prostor ter Računskega sodišča. Sodišču prve stopnje očita, da je v izjavi iskalo posamezne delčke, ki jih je povezalo s tožnico oziroma njenim delom in za katere je nato zavzelo stališče, da niso resnični v razmerju do tožnice. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tega, da kadrovska podhranjenost po sami naravi stvari terja drugačno organizacijo in sistemizacijo ter da je obstoječa v tem smislu neustrezna. Dalje navaja, da akt o sistemizaciji predstavlja temelj notranje ureditve, na njem pa sloni celoten sistem notranje organizacije ter vsi drugi notranji akti. Sodišču prve stopnje očita, da je povsem prezrlo vsebinsko povezanost ostalih ugotovitev Računskega sodišča, ki se vse nanašajo na širšo kadrovsko problematiko, ki po sami naravi stvari izvira iz vzpostavljenega sistema organizacije in sistemizacije. Meni, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo tožničini izpovedi glede njenih delovnih obveznosti. Navaja, da se ugotovljene nepravilnosti navedene v sporni izjavi niso nanašale neposredno na izolirani dokument akt o sistemizaciji in s tem na tožnico oziroma njeno delo, temveč na vzpostavljeni (nedelujoči) organizacijski sistem. Meni, da je sodišče prve stopnje izjavo napačno obravnavalo po segmentih, ki naj bi se nanašali na delo tožnice in ugotavljalo njeno resničnost v razmerju do tožničinega dela. Navaja, da je tožena stranka verjela, da so organi in institucije podali pravilne ugotovitve in skladno s temi ugotovitvami je ukrepala na način, ki se je v tistem obdobju kazal kot najprimernejši. Trdi, da je bil njen edini namen sanacija kritične situacije na način, ki bo branil toženo stranko. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena tožnici, ki ji nasprotuje kot neutemeljeni in predlaga njeno zavrnitev s stroškovno posledico. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pa na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje na podlagi določb 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. - OZ) odločalo o tožbenem zahtevku tožnice za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi navedb tožene stranke v 3. in 4. točki odgovora na anonimno pismo z dne 18. 7. 2014, s katerimi naj bi razžalila tožničino čast in posegla v njeno dobro ime.

7. V pritožbi tožena stranka pravilno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo sporni odgovor, saj ni bil objektivno žaljiv, niti ni iz njegove vsebine mogoče razbrati, da bi šlo za kritiko tožnice ali njenega dela pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo že s tem, ko je presojalo le posamezne dele spornega odgovora - izjave tožene stranke, za katere je tožnica menila, da se nanašajo nanjo in je bila zaradi njih razžaljena oziroma jih je štela kot napad na svojo čast in dobro ime. Da bi lahko ugotovili, ali je navedeni odgovor tožene stranke objektivno žaljiv do tožnice, ga je treba presojati kot celoto, glede na njegov namen, pri tem pa imeti pred očmi njegovega povprečnega naslovnika oziroma bralca (prim. V. Bergant-Rakočević, Odškodnina za razžalitev časti in dobrega imena, Pravna praksa št. 15/2010, str. 22 in nasl.). Tožena stranka je navedeni odgovor sestavila po prejemu anonimnega sporočila z dne 17. 7. 2014 (listina A 6), katerega vsebina je opozorilo na nepravilnosti, ki naj bi se pri toženi stranki dogajale pod vodstvom tedanjega v. d. direktorja A.A., te pa naj bi bile: nezakonito in neracionalno trošenje proračunskega denarja v zvezi s šolanjem določenega zaposlenega, premestitev tega zaposlenega na višje vrednoteno delovno mesto, udeležba v. d. direktorja tožene stranke na prevzemu letala v Kanadi in dogajanje v zvezi s tem ter sprejemanje novega akta o notranji organizaciji in sistemizaciji delovnih mest, ki naj bi bil v več delih nezakonit, o čemer naj bi podal mnenje tudi sindikat. Anonimno sporočilo v zvezi z zadnjim očitkom toženi stranki oziroma njenemu v. d. direktorja med drugim očita najem zunanjega izvajalca za pripravo tega akta, namesto da bi za to uporabil lastne kadre, nejasnosti glede števila delovnih mest tožene stranke in povečanje števila vodij s 4 na 12 ter konkretne očitke glede vsebine novega akta (neskladje z 21. členom Zakona o javnih uslužbencih v delu, ki določa, da je lahko posameznik razporejen in opravlja dela in naloge na enem ali deljeno na več delovnih mestih, glede nedoločitve delovnih izkušenj pri delovnih mestih letalskih nadzornikov, glede opredelitve področja dela letalskega nadzornika, ki med drugim vsebuje tudi opravljanje drugih del in nalog po navodilih nadrejenega, glede posebnih pooblastil letalskih nadzornikov ...), posledica vsega navedenega pa je po mnenju piscev anonimnega sporočila predvsem znižanje nivoja letalske varnosti in neustrezno izvajanje letalskih nadzorov v Sloveniji. Pritožbeno sodišče poudarja, da je treba upoštevati sporni odgovor tožene stranke predvsem v luči očitkov iz anonimnega pisanja, ki se nanašajo na (finančne in kadrovske) odločitve tedanjega vodstva (oziroma konkretneje v. d. direktorja). Sporno sporočilo tožene stranke z dne 18. 7. 2014 je po svoji vsebini nedvomno odgovor na navedene očitke iz anonimnega sporočila, katerega namen izhaja iz uvodnega pisanja B.B. (elektronsko sporočilo z dne 18. 7. 2014 - A 6). V njem je zapisano, da anonimno pisanje preusmerja pozornost od poslanstva agencije in negativno vpliva na njen ugled kompetentnega organa ter da bo tožena stranka z vsebinsko argumentiranim odgovorom ovrgla izražene dvome in s tem ohranila status kompetentne organizacije. V pet strani dolgem spornem odgovoru (A 6) tožena stranka uvodoma podaja informacije o načinu dela in vodenja v. d. direktorja ter odgovarja na vse očitke iz anonimnega pisanja, pri čemer se odgovor kot celota nanaša na vprašanje pravilnosti odločitev (novega) v. d. direktorja, med njimi tudi na vsebinsko pravilnost njegovih kadrovskih odločitev ter na dejstvo, da je bila tožena stranka kadrovsko podhranjena. Pritožba utemeljeno navaja, da kadrovska podhranjenost po sami naravi stvari terja drugačno organizacijo in sistemizacijo ter da se trditve o neustreznosti obstoječe sistemizacije nanašajo na to vprašanje, to pa je razvidno tudi iz ugotovitev Računskega sodišča, ki se vse nanašajo na širšo kadrovsko problematiko pri toženi stranki. Iz spornega odgovora tožene stranke v povezavi z anonimnim sporočilom je razvidno, da gre za pojasnila v zvezi s kadrovsko situacijo pri njej kot celoto, odločitvami v. d. direktorja in zgolj v manjšem delu na ugotovljene nepravilnosti glede akta o sistemizaciji kot dokumenta. Pri tem je odločilno, da tožena stranka v spornem odgovoru ni kritizirala dela neposrednega sestavljavca akta o sistemizaciji, temveč je podala pojasnila (zlasti) glede vsebine samega akta, ki pa je v prvi vrsti stvar odločitve vodstva tožene stranke v povezavi s predvidenimi sredstvi. Namen odgovora ni bil v kritiki opravljenega dela osebe ali oseb, ki so sestavljale akt o sistemizaciji, pač pa pojasnilo naslovnikom anonimnega sporočila, da očitki iz tega sporočila niso utemeljeni, med drugim tudi pojasnilo o tem, zakaj se je v. d. direktorja tožene stranke odločil za predlog nove sistemizacije in zakaj se je tožena stranka odločila za najem zunanjega izvajalca. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje sporni odgovor napačno obravnavalo po segmentih, ki naj bi se nanašali na delo tožnice, in ugotavljalo njegovo resničnost v razmerju do tožničinega dela. S takšnim parcialnim obravnavanjem in jemanjem posameznih izjav iz konteksta ni mogoče utemeljevati trditev, da so posamezne izjave v odgovoru objektivno žaljive oziroma da je imela tožena stranka namen razžaliti tožnico oziroma da sestavljavci odgovora niso bili dovolj skrbni pri njegovi pripravi.

8. Pritožbeno sodišče dalje ugotavlja, da niti iz delov spornega odgovora, ki se po mnenju tožnice nanašajo na njeno delo pri toženi stranki (sestava sistemizacije), povprečen naslovnik ne bi mogel sklepati, da gre za kritiko tožničinega dela, ki je obsegalo med drugim izdelavo akta o sistemizaciji kot dokumenta tožene stranke. Glede na to je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno ugotavljalo, ali so ugotovitve Računskega sodišča in Ministrstva za infrastrukturo in prostor neposredna posledica slabo interno pripravljene trenutne sistemizacije. Kot je bilo zgoraj ugotovljeno, ni mogoče razumeti besede "sistemizacija" kot dokumenta tožene stranke, pač pa kot kadrovsko organiziranost tožene stranke, za katero je zadolženo (predvsem) vodstvo tožene stranke. Ne glede na to je treba še dodati, da iz samega odgovora ni razvidno, da bi bila za sestavo dokumenta o sistemizaciji pri toženi stranki odgovorna prav tožnica niti da je samo ona odgovorna za to. Slednje izhaja tudi iz izpovedi prič C.C., B.B. ter A.A. Zgolj dejstvo, da se je tožnica v odgovoru sama prepoznala (po njenih besedah zaradi povezave z anonimnim pismom, v kateri sta bili v povezavi z delavci, ki so sestavljali akt o sistemizaciji, navedeni začetnici D.D., kar sta tudi začetnici njenega imena in priimka), ne zadošča za ugotovitev, da se je del spornega odgovora, ki ga tožnica razume kot kritiko dela sestavljavca akta o sistemizaciji, nanašal prav na tožnico. Glede na ugotovljene okoliščine na strani tožnice (smrt matere, odpoved pogodbe o zaposlitvi) je razumljiva povečana občutljivost tožnice za domnevno kritiko, vendar to še ne zadošča za ugotovitev o protipravnosti ravnanja tožene stranke in o njeni odškodninski odgovornosti (naklep, huda malomarnost). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je na podlagi pravilno ugotovljenih relevantnih dejstev sodišče prve stopnje sprejelo nepravilno odločitev, da sta navedeni predpostavki odškodninske odgovornosti podani. Ker tako niso podani pogoji za naložitev plačila denarne odškodnine zaradi razžalitve dobrega imena in časti iz 179. člena OZ, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek še v preostalem delu (v znesku 1.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2014 do plačila) zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

9. Do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pomanjkanje vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem tožene stranke kot predpostavke odškodninske odgovornosti, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje, saj je ob zahtevi po kumulativnem obstoju vseh predpostavk odškodninske odgovornosti pritožba utemeljena že zato, ker nista podani protipravnost in odgovornost tožene stranke.

10. Ker je tožena stranka posledično v postopku pred sodiščem prve stopnje v celoti uspela, je bilo treba spremeniti tudi odločitev o stroških postopka v III. točki izreka. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno priznalo 696,05 EUR stroškov, ki pa jih je glede na odločitev o glavni stvari nato v skladu z uspehom strank delno pobotalo s stroški tožnice. Ker je po odločitvi pritožbenega sodišča tožena stranka v postopku v celoti uspela, ji je tožnica dolžna povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 696,05 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (154. in 165. člen ZPP).

11. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožnica povrniti potrebne stroške pritožbenega postopka (154. in 155. člen ZPP). Vrednost spornega predmeta v pritožbenem postopku znaša 1.400,00 EUR. Toženi stranki je pritožbeno sodišče priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 in nasl. - ZOdvT) v višini 110,40 EUR in pavšalni znesek za plačilo poštnih storitev (tar. št. 6002 ZOdvT) v višini 20,00 EUR, skupaj torej 130,40 EUR. Višjih priglašenih stroškov ji pritožbeno sodišče ni priznalo, ker nimajo podlage v ZOdvT.

12. Tožnica glede na uspeh tožene stranke s pritožbo sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).