Jedro

V primeru nadomestne gradnje bi bila pravno pomembna lega in velikost predhodnega objekta. V primeru novogradnje, za kar gre v obravnavani zadevi, pa je pravno pomembna le umestitev obravnavane gradnje glede na območja urejanja, kot so opredeljena s prostorskim aktom.

V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je toženka povsem določno navedla svoje stališče, da je za presojo izpolnjevanja pogojev za status kmeta po ZKZ treba upoštevati 24. člen tega zakona. Najkasneje tedaj je bil tožnik torej seznanjen ne le s tem, kaj bi moral dokazati (status kmeta po ZKZ), temveč tudi s tem, katero pravno podlago toženka pri tem šteje za relevantno ter prek tega tudi s tem, katera pravno relevantna dejstva mora dokazati.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo vlogo za izdajo gradbenega dovoljenja za legalizacijo enostanovanjske stavbe, gospodarskega objekta – lope, higienske kapnice in male čistilne naprave na tam navedenih zemljiščih v k.o. …. Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski upravni organ iz predložene projektne dokumentacije ugotovil, da je na lokaciji obravnavane gradnje prej stala kmečka hiša, zgrajena v letu 1855, ki je bila leta 2005 odstranjena, na njenem mestu pa zgrajen nov stanovanjski in gospodarski objekt. Po določbah Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za planske celote V 39 Hruševo, V 40 Dvor, V 41 Polhov Gradec, V 42 Setnik in V 43 Črni Vrh, v zvezi z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za planski celoti V 7 Kozarje – del in V 8 Dobrova (v nadaljevanju PUP) je del zemljišč obravnavane gradnje opredeljen kot kmetijsko zemljišče – drugo kmetijsko območje in gospodarski gozd. Izjema sta zemljišče parc. št. 312/3 in del zemljišča parc. št. 307/2, obe k.o. …, ki sta po določbah PUP v območju razpršene gradnje, kjer so dovoljene novogradnje, nadomestne gradnje, prizidave, nadzidave, ki so skladne z morfološkim vzorcem območja, kadar gre za funkcionalne dopolnitve ali zgostitve območja.

Prvostopenjski organ meni, da obravnavana gradnja ne predstavlja dopolnitve in zgostitve območja, temveč legalizacijo novozgrajenih objektov na mestu odstranjene kmečke hiše. Da je bila prej obstoječa kmečka hiša v celoti odstranjena, kljub drugačnim navedbam tožnika izhaja iz predložene projektne dokumentacije, prvostopenjski organ pa na podlagi uradnih evidenc ugotavlja, da za to odstranitev ni bilo izdano gradbeno dovoljenje. Odstranjena kmečka hiša je bila locirana zgolj na stavbišču, ki ga tvorita parcela 312/3 in del parcele 307/2, obravnavana gradnja pa se nahaja tudi na drugem kmetijskem območju in območju gospodarskega gozda. Na takem območju je gradnja dovoljena le v primerih, ki jih PUP taksativno našteva, med njih pa spadajo adaptacije in funkcionalne dopolnitve obstoječih, legalno zgrajenih objektov, pri čemer je treba ohranjati značilne arhitektonske elemente, nadomestne gradnje pa so dovoljene pod pogojem, da se stari objekt v celoti ali deloma poruši in nadomesti z novim v enakih ali manjših gabaritih. Namembnost objektov se praviloma ne sme spreminjati, izjemoma pa se lahko gradijo objekti, ki neposredno služijo kmetijski proizvodnji, kot hlevi, silosi ali strojne lope, če za to ni mogoče uporabiti zemljišč znotraj območij, naselij ali zaselkov in če prosilec izpolnjuje pogoje, določene v Zakonu o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ). Pod enakimi pogoji se lahko gradijo tudi enostanovanjski objekti za potrebe kmetov, vendar mora stanovanjski objekt predstavljati strnjeno celoto z ostalimi objekti kmetije.

Po presoji prvostopenjskega organa obravnavane gradnje med drugim ni bilo mogoče obravnavati kot nadomestne gradnje tudi zato, ker je organ sledil vsebini in obsegu tožnikovega zahtevka, ki se je nanašal zgolj na legalizacijo novogradenj.

Glede na določbe PUP prvostopenjski organ ugotavlja, da tožnik nima statusa kmeta, ki bi mu na območju drugih kmetijskih zemljišč izjemoma omogočal gradnjo objektov, ki neposredno služijo kmetijski proizvodnji, oziroma enostanovanjskega objekta za lastne potrebe, ki bi predstavljal strnjeno celoto z objekti kmetije. To svojo ugotovitev opira na podatke iz uradnih evidenc, iz katerih ne izhaja, da bi bil tožniku priznan status kmeta oziroma da bi izpolnjeval pogoje, navedene v 24. členu ZKZ. Ugotavljanje teh pogojev tudi ne more biti predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja. Da bi tožnik izpolnjeval pogoje za status kmeta, predpisane z ZKZ, ne izhaja niti iz dokumentacije, po kateri je tožnik nosilec kmetijskega gospodarstva in tudi ne iz odločbe, s katero je bilo to kmetijsko gospodarstvo razglašeno za zaščiteno kmetijo. Poleg tega ni izkazano, da bi obravnavana objekta neposredno služila kmetijski proizvodnji oziroma bivanju prosilca – kmeta v smislu 24. člena ZKZ. Obravnavana gradnja tudi sicer ne izpolnjuje pogojev za lociranje izjemoma dopustnih gradenj na kmetijskih zemljiščih, saj se nahaja v zavarovanem območju Krajinskega parka Polhograjski Dolomiti in v območju Natura 2000 SCI Tošč, kar pomeni, da se nahaja v krajinsko izpostavljenem območju, poleg tega pa ni zagotovljena minimalna komunalna opremljenost zemljišča v smislu oskrbe s pitno vodo na način, predpisan v 16.1. členu PUP. Na neizpolnjevanje navedenih pogojev ne vpliva ne izdano soglasje občinske strokovne službe, ne naravovarstveno soglasje.

V zvezi z oskrbo s pitno vodo prvostopenjski organ navaja, da je po 16.1. členu PUP dovoljena gradnja le na zemljiščih, kjer je rešena oskrba z vodo. Pravilnik o oskrbi s pitno vodo določa le dve možnosti take oskrbe, in sicer prek javnih ali zasebnih vodovodov. Oskrbe prek higienske kapnice ta predpis ne predvideva.

Glede razpisa ustne obravnave organ navaja, da je treba obravnavo razpisati, kadar je to koristno za razjasnitev stvari, obvezno pa je to v zadevah, v katerih so udeležene stranke z nasprotujočimi si interesi ali kadar je treba opraviti ogled ali pa zaslišati priče ali izvedence. Meni, da v obravnavani zadevi niso bila „zaznamovana nasprotujoča si stališča“, poleg tega pa v postopku niso bile udeležene stranke z nasprotujočimi si stališči oziroma interesi. Odločiti je bilo mogoče na podlagi predložene projektne dokumentacije in drugih dokumentov, ki jih je predložil tožnik in podatkov iz uradnih evidenc.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo. V obrazložitvi v bistvenem ponavlja razloge prvostopenjske odločbe. Dodaja tudi, da tožnik glede na določbe 24. člena ZKZ ne zatrjuje, da opravlja kmetijsko dejavnost, iz katere pridobiva pomemben del dohodka. Ker je tožnik v prvostopenjskem postopku dobil možnost, da zavaruje svoje pravice in pravne koristi, izvedba ustne obravnave ni bila potrebna. Nobenih pravnih razlogov tudi ni, da bi prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi pojasnil, zakaj je v teku postopka spremenil nekatera svoja stališča. Ugovor, da ta organ ni razpolagal z dvema izvodoma projektne dokumentacije, je pravno nepomemben, saj je razpolagal z izvodom, ki je zadostoval za odločitev. Ne drži niti pritožbena navedba, da se je prvostopenjski organ skliceval na napačen projekt, saj to ne izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Neutemeljen je ugovor, da tožnik ni bil seznanjen s posameznimi dokazi, saj je pri tem šlo za javne podatke. Da ni šlo le za vzdrževalna dela na stari stanovanjski hiši, ugotavlja pravnomočna inšpekcijska odločba z dne 20. 2. 2012, odločba upravnega organa št. 321-90/2003-5 z dne 26. 2. 2003 pa v ničemer ne izkazuje, da tožnik opravlja kmetijsko dejavnost. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga obširno tožbo, v kateri med drugim navaja, da je zaradi razhajanja med stališči upravne enote in njegovega pooblaščenca o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja predlagal izvedbo ustne obravnave, kar pa je prvostopenjski organ zavrnil. S tem so bile tožniku vnaprej omejene procesne pravice, saj bi bilo na ta način najustrezneje uresničeno načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Poleg tega prvostopenjski organ tožniku ni dal možnosti, da bi se opredelil do vseh dokazov, na katere je oprl svojo odločitev, zlasti ne do tistih, ki so bili pridobljeni po 20. 4. 2012, ko je bil tožniku posredovan „dopis o seznanitvi“. Tožnik meni, da bi bila ustna obravnava potrebna zato, ker prvostopenjski organ ni upošteval vsebine predložene projektne dokumentacije, poleg tega pa njegove ugotovitve temeljijo na zmotni uporabi PUP in Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), ne upoštevajo odločitev pristojnih organov, ki izhajajo iz izdanih soglasij in tudi ne napotkov organa druge stopnje, ki izhajajo iz odločbe št. 35108-20/2012-3 RS z dne 27. 3. 2012. Svoje očitke je podrobno utemeljil, toženka pa v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla, da je tožnikov pooblaščenec marsikatero od ugotovitev iz „dopisa o seznanitvi“ ovrgel. Iz tega izhaja, da tožnik ni bil seznanjen z dejstvi, na podlagi katerih je prvostopenjski organ sprejel svojo odločitev. To izhaja tudi iz dejstva, da je prvostopenjski organ po tem, ko je tožniku poslal ta dopis, pridobil nove podatke GURS, e-Registra kmetijskih gospodarstev in podobno, s čimer tožnika ni seznanil, niti mu ni dal možnosti, da se o teh podatkih izreče, čeprav na njih opira svojo odločitev. ZUP govori o možnosti opredelitve do vseh dejstev in okoliščin, pomembnih za odločitev, zato ni pomembno, iz katerega vira so bili podatki pridobljeni.

Prvostopenjski organ je tožniku že precej časa pred izdajo izpodbijane odločbe tožniku vrnil izvirnik projektne dokumentacije, kar pomeni, da v času odločanja ni razpolagal z dvema izvodoma te dokumentacije kot obveznima prilogama k vlogi za izdajo gradbenega dovoljenja, kar je v nasprotju z določbo 54. člena ZGO-1. Poleg tega se prvostopenjski organ opredeljuje do odstranitve dotrajanega objekta, čeprav je v vodilni mapi PGD le na splošno povzeto stanje, na podlagi katerega je PGD izdelan, odstranitev starega objekta pa ni predmet PGD, niti vloge za izdajo gradbenega dovoljenja. PGD se ne opredeljuje do zakonitosti odstranitve starega objekta, ne projektant ne upravna enota pa nista razpolagala s podatki, kateri deli objekta so bili dejansko odstranjeni. Za ugotavljanje teh okoliščin toženka torej ni imela ne pravne, ne dejanske podlage, poleg tega pa tožnik meni, da so za odločitev nepomembne. V zvezi s PGD se prvostopenjski organ sklicuje na stavek, „ki je povzet iz vodilne mape PGD dokumentacije na strani 1/12, čeprav te navedbe ni niti v vodilni mapi niti v celotni PGD dokumentaciji“. Tožnik meni, da to dokazuje, da je upravni organ svojo presojo oprl na projektno dokumentacijo iz leta 2005, ki ni bila predmet vloge za izdajo gradbenega dovoljenja.

Tožnik meni, da je mogoče iz ortofoto posnetka iz leta 1974 ugotoviti le, da je bilo na zemljiščih št. 312/3 in 307/2 že pred letom 1967 zgrajenih več objektov, ter določiti njihova razmerja v prostoru, ni pa možno natančno določiti njihovih dimenzij in skladnosti gabaritov starega stanovanjskega dela objekta s stanovanjskim objektom, ki je predmet obravnavanega postopka. Podatke o tem lahko posreduje le tožnik in priče, ki poznajo dejansko stanje objektov pred novogradnjo, vendar pa upravna enota tožnika ni pozvala k razjasnitvi teh okoliščin, čeprav tudi sama ugotavlja, da so odločilnega pomena za pravilno odločitev. Enako velja tudi za podatke iz geodetskih uradnih evidenc, ki niso namenjeni presoji dimenzij objektov, saj so izdelani v premajhnem merilu. To potrjuje tudi dejstvo, da upravna enota v svojih ugotovitvah ni navedla dimenzij starega stanovanjskega objekta. Kataster je za takšno presojo neuporaben tudi zato, ker je zaradi njegove starosti in prenosa v digitalno obliko prišlo do zamikov. Upravna enota uradnega podatka o velikosti pogreškov ni niti pridobila, niti jih ni iskala, dejstvo pa je, da na obravnavanem območju prihaja do večjih odstopanj med ortofoto posnetki in geodetskimi podlagami. Tudi v geodetskem načrtu je navedeno, da so parcelne meje le informativne.

Ne drži niti navedba prvostopenjskega organa, da iz e-Registra kmetijskih gospodarstev – grafičnega prikaza ortofoto stanja pred letom 2006 izhaja, da je bil obstoječi objekt bistveno manjši od novozgrajenega. Stanovanjski objekt, ki je predmet obravnavanega postopka, je v letu 2004 – 2005 že obstajal, od leta 2006 – 2007 pa se je spremenila le velikost gospodarskega objekta – lope. Stanovanjski objekt je enakih dimenzij, kot je bil obstoječi objekt, zato bi upravna enota lahko njegovo gradnjo obravnavala tudi kot gradnjo nadomestnega stanovanjskega objekta. Tožnik dodaja še, da je že večkrat izrecno izjavil, da je na stari hiši izvedel le vzdrževalna dela, obravnavano projektno dokumentacijo pa je izdelal z upoštevanjem odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 4. 5. 2011, s katero mu je bila naložena rušitev stanovanjskega objekta, kar je pogojevalo, da se gradnja definira kot novogradnja.

PUP ne navaja, katere pogoje, določene v ZKZ, bi moral tožnik izpolnjevati za pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo objektov na kmetijskih zemljiščih. Upravna enota je sama določila, da so to pogoji iz 24. člena, pri tem pa ni navedla, na podlagi katerih podatkov je presodila, da jih tožnik ne izpolnjuje. Prav tako ni pojasnila, zakaj ni upoštevala, da je tožnik nosilec kmetijskega gospodarstva. Če je toženka ocenila, da bi za odločanje potrebovala dodatna dokazila, bi morala tožnika v skladu z določbami ZUP pozvati k dopolnitvi vloge, ne pa je zgolj zavrniti. V vsakem primeru je nesporno dejstvo, da je Upravna enota Ljubljana, Izpostava Vič Rudnik, z odločbo z dne 26. 2. 2003 odobrila pravni posel, s katerim je tožnik postal lastnik kmetije. Iz te odločbe izhaja, da je bila kmetija kupljena za namen opravljanja kmetijske dejavnosti ter da je tožnik za to dejavnost usposobljen v skladu z ZKZ. Ista upravna enota je 26. 11. 2004 izdala tudi odločbo, s katero je kmetijsko gospodarstvo v tožnikovi lasti razglasila za zaščiteno kmetijo. Navedeno pomeni, da se tožnik ukvarja s kmetijsko dejavnostjo, zaradi česar ima pravico za lastne potrebe zgraditi enostanovanjski objekt v sklopu zaščitene kmetije ter gospodarski objekt, saj ta objekta skupaj z ostalimi objekti in ureditvami predstavljata strnjeno celoto – kmetijo.

Obravnavana gradnja po tožnikovem mnenju izpolnjuje pogoje, ki jih PUP predpisuje za lokacijo kmetijskih in spremljajočih objektov, ki jih je izjemoma dopustno graditi na ostalih kmetijskih zemljiščih. Objekti so namreč locirani v območju stare kmetije in ne posegajo v strnjen kompleks nepozidanih zemljišč ali v krajinsko izpostavljeno območje in v območje posebne krajinske vrednosti ali v varovano območje vodnega vira. To izhaja tudi iz strokovnega gradiva s krajinsko oceno sprejemljivosti posega, pridobljenega pozitivnega mnenja občinske službe za urbanizem z dne 22. 11. 2005, ter naravovarstvenega soglasja z dne 8. 11. 2011. Upravna enota s tem, ko ne upošteva odločitve občinske službe za urbanizem, posega v strokovno presojo, ki jo je opravila pristojna varstvena inštitucija. Gradnja se sicer res nahaja znotraj varovanega območja Krajinskega parka Polhograjski Dolomiti, kar pa še ne pomeni, da leži na krajinsko izpostavljenem območju. Ugotovitve upravne enote bi pomenile, da na celotnem območju, ki leži znotraj tega varovanega območja ali znotraj Nature 2000, ni bilo izdano niti eno gradbeno dovoljenje za odstranitev ali rekonstrukcijo obstoječega objekta ali za gradnjo novega objekta, za kar je splošno znano, da ne more biti res. Glede na to tožnik meni, da ga toženka ni obravnavala enakopravno z ostalimi investitorji.

Tožnik meni tudi, da je način komunalne oskrbe obravnavane gradnje skladen z določbo 125. člen ZGO-1, pa tudi s PUP, ki dovoljuje gradnjo komunalnih, energetskih in prometnih objektov na celotnem območju planske celote, kar pomeni, da je zbiralnik za kapnico dovoljeno graditi, kot je predvideno v projektni dokumentaciji. PUP sicer določa, da je treba nove objekte obvezno priključiti na zgrajeno komunalno infrastrukturo, vendar se ta določba ne nanaša na obravnavano gradnjo, saj na njenem območju ni zgrajenega vodovodnega omrežja, niti gradnja takega omrežja ni predvidena. Samooskrbo objektov na območjih brez zgrajene javne infrastrukture določa tudi tretji odstavek 66. člena ZGO-1, ki v takih primerih investitorju pod določenimi pogoji dovoljuje, da zagotovi minimalno komunalno oskrbo objekta s samooskrbo, ki sledi napredku tehnike. Poleg tega na obravnavanem območju obstoji lokalni vodni vir, iz katerega se napajajo obstoječi objekti v okviru tožnikove kmetije, za ta vir pa ima tožnik tudi pridobljeno vodno dovoljenje, ki velja do 31. 12. 2020. Glede na to, da ima tožnik možnost oskrbe s pitno vodo na dva načina, njegova odločitev za enega od teh načinov ne more biti razlog za zavrnitev gradbenega dovoljenja. Če ponujena rešitev za toženko ni bila sprejemljiva, bi morala investitorja pozvati, da jo korigira z drugo možnostjo. Tudi glede tega tožniku ni bila dana možnost do izjave ali zaslišanja v postopku.

Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj izvede glavno obravnavo, izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povračilo stroškov tega upravnega spora.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik dne 16. 11. 2011 vložil zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja „za novogradnjo – legalizacijo“ enostanovanjske hiše na zemljiščih s parc. št. 312/3 in 307/2 obe k.o. ..., kmetijsko gospodarskega objekta – lope na zemljiščih s parc. št. 312/3 in 307/2, 1185/1 in 305/3, vse k.o. ..., gradnjo higienske kapnice na zemljišču s parc. št. 307/2 k.o. ... in male komunalne čistilne naprave na zemljišču s parc. št. 305/1 k.o. … Enako izhaja tudi iz projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. 1102011 iz oktobra 2011, izdelovalca A. d.o.o., ki je bil priložen navedeni zahtevi. Glede na tožbene navedbe sodišče že na tem mestu ugotavlja, da je to tudi PGD (izvod št. 2), ki je priložen k upravnemu spisu, ki ga je toženka posredovala sodišču. Sodišče zato nima nobenega razloga za dvom, ali je toženka v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe res razpolagala s tem PGD in nanj tudi oprla svojo odločitev. Takega dvoma tudi ne more vzbuditi zgolj napačen zapis številke PGD ali napačna navedba številske oznake posamezne postavke v njem, na zakonitost odločitve pa ne more vplivati niti število izvodov PGD, s katerimi je razpolagala toženka. Tožnik ob tem ne navaja nobene konkretne okoliščine, ki bi kazala na to, da toženka ni odločala na podlagi podatkov iz navedenega, temveč iz PGD, ki je bil predložen v drugi zadevi.

Prav tako sodišče že takoj na začetku opozarja, da ZGO-1 pridobitve gradbenega dovoljenja za že obstoječe objekte (tkim. legalizacije) v ničemer ne ureja drugače kot za gradnje, ki so šele nameravane. Glede na določbo 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1 je zato tudi v tem primeru predmet odločanja izključno gradnja, kot je opredeljena v PGD, ne glede na stanje v naravi. Morebitna neskladnost PGD in stanja v naravi torej ne more biti predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč – v primeru izdaje gradbenega dovoljenja – morebitnih kasnejših inšpekcijskih postopkov. Ker je za začetek postopka za izdajo gradbenega dovoljenja potrebna zahteva stranke, opredelitev gradnje v PGD hkrati pomeni tudi vsebino zahtevka stranke, brez katerega upravni organ ne sme začeti in voditi postopka (128. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP).

Ne iz navedene zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja, ne iz PGD ne izhaja, da bi tožnik zahteval izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo. Že iz tega razloga toženka ni imela podlage, da bi o obravnavani gradnji odločala kot o nadomestni gradnji. Take podlage pa ji ne daje niti vsebina PGD, saj nadomestna gradnja po prvem odstavku 123. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/2007, v nadaljevanju ZGO-1B) ne glede na določbe PUP pomeni, da se lahko obstoječi objekt odstrani in na mestu poprej odstranjenega objekta postavi nov objekt, ki je po velikost in namembnosti enak odstranjenemu objektu. Da bi upravni organ sploh lahko preveril skladnost nameravane gradnje z navedeno zakonsko definicijo, mora iz predložene dokumentacije izhajati lega, velikost in namembnost predhodno odstranjenega objekta. Iz dokumentacije, ki jo je predložil tožnik, kaj takega ne izhaja, poleg tega pa tožnik tudi v tožbi izrecno navaja, da odstranitev predhodnega objekta ni predmet tega postopka. Toženka je zato po presoji sodišča ravnala pravilno, ko tožnikove zahteve ni obravnavala kot zahteve za izdajo gradbenega dovoljenja za nadomestno gradnjo.

Zgolj v primeru nadomestne gradnje pa bi bila pravno pomembna lega in velikost predhodnega objekta. V primeru novogradnje, za kar gre v obravnavani zadevi, je pravno pomembna le umestitev obravnavane gradnje glede na območja urejanja, kot so opredeljena s prostorskim aktom. Ta umestitev je opredeljena v lokacijskih podatkih, ki so po tretji alineji 17. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji sestavni del vodilne mape PGD. Pri tem pa ni pomembno, če so bile meje posameznih območij urejanja v prostorskem aktu določene na podlagi gabaritov obstoječih stavb, saj so po sprejemu prostorskega akta določene v njegovem grafičnem delu (4. člen PUP). Tudi v tem pogledu je torej lokacija predhodno odstranjenega objekta brezpredmetna, prav tako pa tudi vse navedbe strank v zvezi z njo.

Da deli obravnavane gradnje ležijo na območju drugih kmetijskih zemljišč (po PUP „drugo kmetijsko območje“) med strankama sicer ni sporno, saj tožnik med drugim tudi v vodilni mapi predloženega PGD (točka 4.0) in v tožbi podrobno utemeljuje izpolnjevanje pogojev za graditev enostanovanjskega in kmetijsko gospodarskega objekta in kmetijsko gospodarskega objekta na tem območju. Kot ugotavljata že stranki, PUP na tem območju izjemoma dovoljuje gradnjo objektov, ki neposredno služijo kmetijski proizvodnji, kot so hlevi, silosi ali strojne lope, če zato ni možno uporabiti zemljišč znotraj območij naselij oziroma zaselkov in če prosilec izpolnjuje pogoje, določene v ZKZ. Pod enakimi pogoji se lahko gradijo enostanovanjski objekti za potrebe kmetov.

Po navedeni ureditvi mora torej za gradnjo kateregakoli objekta „prosilec izpolnjevati pogoje po ZKZ“, za gradnjo stanovanjskih objektov pa je dodan še pogoj, da je te objekte dovoljeno graditi le „za potrebe kmetov“. Ker PUP dovoljenost gradnje vseh objektov veže na pogoje po ZKZ, se sodišče strinja s toženko, da je pogoje, ki jih predpisuje ta zakon, treba upoštevati tudi pri ugotavljanju izpolnjevanja dodatnega pogoja za gradnjo enostanovanjskih objektov. Za izdajo gradbenega dovoljenja je bilo torej bistvenega pomena vprašanje, ali je tožnika mogoče šteti za kmeta v skladu z določbami ZKZ.

ZKZ v prvem odstavku 24. člena izrecno ureja to vprašanje, saj določa, da je kmet (med drugim) fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijska zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to obdelovanje ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Po šestem odstavku istega člena v primeru, če nastane dvom, ali je fizična oseba kmet (…) odloča o tem upravna enota, na območju katere leži pretežni del kmetijskega zemljišča, ki ga taka oseba uporablja.

Glede na to je toženka ravnala pravilno, ko se je pri presoji dodatnega kriterija za gradnjo stanovanjskega objekta oprla na določbo prvega odstavka 24. člena ZKZ. Ni sicer pravilno njeno stališče, da tožnika ni mogoče šteti za kmeta zgolj zato, ker o tem ni bila izdana odločba. ZKZ namreč tega statusa ne veže na odločbo, ki se jo izda zgolj v primeru dvoma, temveč na izpolnjevanje več drugih, vsebinskih pogojev. Vendar pa toženka v zvezi s tem navaja še, da tožnika ni mogoče šteti za kmeta, ker ni „navedel dokazov o izpolnjevanju kriterijev po ZKZ“.

Iz upravnega spisa izhaja, da je bil tožnik seznanjen z zahtevo toženke po izpolnjevanju pogojev po ZKZ že z njenim dopisom („seznanitev“) z dne 20. 4. 2012, nanjo pa je tudi določno odgovoril z dopisom z dne 10. 5. 2012, v katerem navaja, da izpolnjuje pogoje po ZKZ, ker je nosilec kmetijskega gospodarstva, kar je po njegovem mnenju razvidno iz uradnih evidenc.

Glede na določbe Zakona o kmetijstvu (Zkme-1), posebno 5. člena in tretjega odstavka 3. člena, ki opredeljujejo vsebino statusa nosilca kmetijskega gospodarstva, tega statusa ni mogoče izenačevati z izpolnjevanjem nobenega od pogojev iz prej navedene prve alineje prvega odstavka 24. člena ZKZ. Stališče toženke, da tožnik do izdaje izpodbijane odločbe ni predložil dokazov o izpolnjevanju pogojev po ZKZ, je torej v tem pogledu pravilno.

V obrazložitvi prvostopenjske odločbe je toženka tudi povsem določno navedla svoje stališče, da je za presojo izpolnjevanja pogojev za status kmeta po ZKZ treba upoštevati 24. člen tega zakona. Najkasneje tedaj je bil tožnik torej seznanjen ne le s tem, kaj bi moral dokazati (status kmeta po ZKZ), temveč tudi s tem, katero pravno podlago toženka pri tem šteje za relevantno ter prek tega tudi s tem, katera pravno relevantna dejstva mora dokazati.

V tem pogledu je tožnik k pritožbi zoper izpodbijano odločbo priložil odločbo o odobritvi pravnega posla z dne 26. 2. 2003 in odločbo o določitvi zaščitene kmetije z dne 26. 11. 2004. Kot izhaja iz pravne podlage za izdajo teh odločb (20 – 22. člen ZKZ in 4. ter 25. člen Zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč) oziroma iz njihovih obrazložitev, je tožnik s tem predložil vsaj posredne dokaze, da je lastnik kmetijskega zemljišča, da je to zemljišče pridobil z namenom opravljanja kmetijske dejavnosti ter da je za to ustrezno usposobljen. Ne da bi se spuščalo v ustreznost predloženih dokazov za dokazovanje navedenih dejstev, pa sodišče ugotavlja, da tožnik s tem ni ne zatrjeval, ne (vsaj posredno) dokazoval izpolnjevanja nadaljnjega pogoja po prvem odstavku 24. člena ZKZ, namreč, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Izpolnjevanja tega pogoja tožnik ne zatrjuje niti v tožbi.

Sodišče se zato strinja s toženko, da tožnik ni izkazal izpolnjevanja pogojev, ki jih za priznanje statusa kmeta predpisuje 24. člen ZKZ. S tem ni izpolnjen pogoj, ki ga PUP predpisuje za gradnjo enostanovanjskih objektov na območju „drugih kmetijskih zemljišč“. Ker se zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja med drugim nanaša tudi na tak objekt, gradnja pa je predvidena tudi na „drugih kmetijskih zemljiščih“, je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna. Za izdajo gradbenega dovoljenja morajo biti pogoji iz prvega odstavka 66. člena ZGO-1 izpolnjeni kumulativno, torej brez izjeme, tako da za zavrnitev zahteve zadostuje že neizpolnjevanje enega od njih, zato se sodišče v presojo izpolnjevanja preostalih ni spuščalo.

Glede na tožbene navedbe sodišče dodaja še, da je bil – kot je bilo že obrazloženo – tožnik ustrezno seznanjen z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev, in se je o njih lahko tudi izjavil (9. člen ZUP). Njegove navedbe, da je toženka zagrešila bistveno kršitev upravnega postopka s tem, da ni opravila ustne obravnave, se sicer opirajo na zatrjevanje „nestrokovnih, nepravilnih in netočnih“ ugotovitev upravnega organa, vendar tožnik teh trditev ne konkretizira z navedbo, v čem je prav opustitev obravnave vplivala na pravilnost odločitve, oziroma kako je opustitev obravnave vplivala na njegovo možnost, zavarovati svoje pravice.

Kot je bilo prav tako že obrazloženo, dokazi o tem, kje se je nahajal objekt, ki je obstajal pred obravnavanimi, niso pomembni za odločitev. Dokazi, pridobljeni po tem, ko je toženka tožnika seznanila s svojimi ugotovitvami in stališči, se (poleg tega, da gre za podatke iz javnih evidenc) nanašajo izključno na to okoliščino, zato s tem, ko tožnik ni bil seznanjen z njimi, ni moglo priti do kršitve prej navedenega načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP. Tudi tožbene navedbe o bistvenih kršitvah upravnega postopka torej po presoji sodišča niso utemeljene.

Sodišče je iz navedenih razlogov ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo. Ker stranke niso predlagale novih dejstev ali dokazov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati v upravnem sporu, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji.

Kadar sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).