Jedro

Pogodba o zaposlitvi, v kateri je določen provizijski sistem obračunavanja plač, ni nična.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožnikov zahtevek s katerim je ta zahteval ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo stranki sklenili 4. 6. 2009, ugotovitev da še naprej velja stara pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001 ter ugotovitev ničnosti mesečnega plana aktivnosti dela in pridobivanja zavarovancev svetovalca za osebna zavarovanja tožene stranke v veljavi vsaj od 1. 3. 1999 (I. točka izreka). Zavrnilo je podrejeni zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki tega spora (II. točka izreka). Zavrnilo je tudi nadaljnji podredni zahtevek za ugotovitev ničnosti določb 1. do 6. člena, 9. člena, 11. člena, 12. člena, 14. člena, 15. člena, 17. člena, 19. člena, 21. člena nove pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 6. 2009 in nadomestitev teh določb z drugimi po predlogu tožnika (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne stroške postopka v znesku 642,00 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka roka do plačila (V. točka izreka).

S sklepom, ki pa ni pod pritožbo je zaradi delnega umika tožbe v delu, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti Splošnih aktov tožene stranke, v tem delu ustavilo postopek (IV. točka izreka).

Zoper izpodbijano sodbo se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo brez zakonite obrazložitve in brez temelja v ustavi, zakonu in kolektivnih pogodbah z grobo diskriminacijo poklica in delovnega mesta zavarovalnega zastopnika v zavarovalni družbi ter z diskriminacijo pri plačilu za opravljeno delo. Sodišče prve stopnje se je pri tem oprlo na nekatere odločitve Vrhovnega sodišča Republike Slovenije iz časa po letu 2008, ki pa so protiustavne in diskriminatorne ter v nasprotju z dotakratno sodno prakso o enakem plačilu za enako delo. Vrhovno sodišče je diskriminatorno interpretiralo določbe kolektivne pogodbe za zavarovalstvo Slovenije (KPZS, Ur. l. RS, št. 60/98, 39/1999, 48/2001, 6/2002, 69/2002, 6/2005, 83/2005, 34/2006, 100/2006 in 45/2008), ko je štelo, da je osnovno plačo in delovno uspešnost zaposlenih dovoljeno vezati izključno na provizijo. Pri tem delodajalec niti ni ugotavljal ali je plan doseglo najmanj 90 % delavcev na istih delih oziroma 90 % zastopnikov za zavarovanje. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 269/2009, ki naj jo pritožbeno sodišče pridobi po uradni dolžnosti, pogodbo iz leta 2007 v celoti razglasilo za nično in se ni spuščalo v posamezne določbe. Sicer pa mora sodišče na ničnost paziti po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je oprlo na nezakonite in neustavne ter nemoralne interne akte tožene stranke, ki uvajajo suženjski odnos do zastopnikov. Osnovna plača iz pogodbe o zaposlitvi je lahko znižana le, če so razlogi za nedoseganje rezultatov na strani delavca in če so rezultati merjeni po posebnih merilih, tako da jih dosega najmanj 90 % delavcev na enakih delovnih mestih. Pri toženi stranki so kršene minimalne pravice, ki jih določajo Konvencija MOD, ZDR, kolektivna pogodba dejavnosti in EKČP. Zavarovalni zastopniki v rednem delovnem razmerju pri toženi stranki ne dobijo ustreznih plačil za svoje delo (osnovna plača, provizija, kilometrina itd.). Diskriminacija pri toženi stranki je razvidna iz dejstva, da kandidati za zastopnika niso plačani provizijsko kot zastopniki z licenco, temveč prejmejo enako osnovno plačo, kot zavarovalni zastopniki. Tožnikova osnovna plača je predvidena kot plača za pričakovane delovne rezultate in normalne pogoje dela, kar pomeni, da bi bila lahko znižana le v primeru nedoseganja pričakovanih rezultatov dela. Pri tem pa bi ti rezultati morali biti merjeni po vnaprej določenih kriterijih, pri čemer se šteje, da je norma ali merilo ustrezno, če ga dosega vseh 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Delodajalec je sam priznal, da ni meril rezultatov in ni ugotavljal ali 90 % zaposlenih dosega pričakovane rezultate. Cilj tožbe je, da se prepreči samovoljno plačevanje delavcev brez ustreznih meril za ugotavljanje rezultatov dela. Pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena na podlagi prisile tožene stranke, saj sicer delavec izgubi zaposlitev in socialno varnost. Neenakomeren delovni čas je nezakonit, saj ni opredeljen v programu tožene stranke. Nične so tudi ostale napadene določbe v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je tožnikove ugovore zavrnilo z navedbo aktov in določb zakonov brez njihove konkretizacije po vsebini, zato izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti. Podano je nesorazmerje med nadomestilom za spoštovanje konkurenčne klavzule in višino pogodbene kazni. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in drugostopenjskemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na pravilno uporabilo materialnega prava.

Tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge, kar pomeni da uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, čeprav tega pritožbenega očitka ne konkretizira. Tako tožnik ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Pritožbena navedba o tem, da je sodišče prve stopnje odločilo „brez zakonite obrazložitve in brez temelja v ustavi, zakonu in kolektivnih pogodbah“ pomeni smiselno uveljavljanja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta je vselej podana, če ima sodba takšne pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izpodbijana sodba takšnih pomanjkljivosti nima. Očitno je sicer, da se tožnik ne strinja z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje, vendar pa to ne pomeni, da je podana smiselna zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pritožba smiselno uveljavlja tudi z navedbo, da izpodbijane sodbe ni možno preizkusiti, ker je sodišče prve stopnje tožnikove ugovore o ničnosti posameznih določb pogodbe o zaposlitvi zavrnilo z navedbo aktov in določb zakonov brez njihove konkretizacije po vsebini. Razlogi izpodbijane sodbe o tem, zakaj posamezna določba pogodbe o zaposlitvi ni nična, so povsem jasni in razumljivi. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da izpodbijane določbe temeljijo na prisilnih predpisih, kar ob stališču, da tudi ne nasprotujejo ustavi in moralnim načelom pomeni, da je sodišče ustrezno obrazložilo svoje stališče, da izpodbijane določbe pogodbe o zaposlitvi niso nične.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožniku je bila 11. 6. 2009 vročena odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, - tožnik je 10. 7. 2009 podpisal ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto zavarovalnega zastopnika, - tožnik je 13. 7. 2009 vložil tožbo s katero uveljavlja izpodbojnost in ničnost nove pogodbe o zaposlitvi, ni pa izpodbijal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, - mesečni plan aktivnosti dela in pridobivanja zavarovancev svetovalcev za osebna zavarovanja tožene stranke, ki velja od 1. 3. 1999 (tožnik je zahteval ugotovitev njegove ničnosti), za tožnika po sklenitvi nove pogodbe ni več veljal, saj ga je nadomestil mesečni plan aktivnosti dela in pridobivanja zavarovancev za zavarovalnega zastopnika z dne 2. 6. 2009. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da pogodba sama po sebi ni nična v smislu določbe 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2000, 41/2007), saj ne nasprotuje Ustavi RS, prisilnim predpisom ali moralnim načelom. Tožnik se neutemeljeno sklicuje, da naj bi sodišče glede enake pogodbe o zaposlitvi iz leta 2007 že razsodilo, da je nična v celoti in da se takrat ni ukvarjalo z ničnostjo posameznih določb, kakor je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Tožnik sodbe na katere se sklicuje ni predložil in tudi ni izkazal, da se nanjo brez svoje krivde ni mogel že prej sklicevati. Neutemeljene so pritožbene navedbe o domnevnem odstopu od dosedanje prakse sodišča v zvezi z ugotavljanjem ničnosti pogodbe o zaposlitvi. O pogodbi o zaposlitvi iz leta 2007 sicer ni bilo odločeno s sodbo opr. št. Pd 269/2009 (vsaj kolikor je možno preveriti na pritožbenem sodišču), na katero se sklicuje pritožba, temveč s sklepom sodišča prve stopnje opr. št. Pd 296/2008 z dne 10. 2. 2010. Vendar s tem sklepom ni bila ugotovljena ničnost pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 4. 2007. Ta sklep je bil izdan v novem postopku, ki je sledil delni razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje opr. št. Pd 64/2008, s katero je bila zaradi napake volje (in ne zaradi ničnosti) razveljavljena pogodba o zaposlitvi z dne 27. 4. 2007 in s katero je bil pravnomočno zavrnjen tožnikov zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe o zaposlitvi z dne 27. 4. 2007 (zoper ta zavrnilni del se tožnik ni pritožil). Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov primarni zahtevek za ugotovitev ničnosti celotne pogodbe o zaposlitvi, ki so jo stranke sklenile 4. 6. 2009 in za ugotovitev, da je v veljavi ostala prejšnja pogodba o zaposlitvi z dne 1. 6. 2001. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje v točkah 11 do 22 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo za zavrnitev tožnikovih navedb o ničnosti posameznih določb pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v pritožbi po vsebini graja le stališča sodišča prve stopnje o provizijskem sistemu pri določanju plač, kakor je vsebovan v 4., 5. in 6. členu pogodbe o zaposlitvi ter stališča o neenakomerni razporeditvi delovnega časa iz 2. člena pogodbe o zaposlitvi in o konkurenčni klavzuli iz 9. člena pogodbe, zato pritožbeno sodišče v nadaljevanju odgovarja predvsem na te pritožbene navedbe.

Zgolj zaradi tega, ker tožena stranka po zatrjevanju tožnika ni določila letnega razporeda delovnega časa, ni nična določba 2. člena pogodbe o zaposlitvi o tem, da delovni čas traja 40 ur tedensko in je neenakomerno razporejen. Iz pogodbi o zaposlitvi priloženega mesečnega plana aktivnosti dela in pridobivanja zavarovancev za zavarovalnega zastopnika je razvidno, da je v prvem in drugem mesecu opravljanja dela, ko se delavec izobražuje in usposablja za delo predvideno, da bo delal 5 dni v tednu po 8 ur. S tem planom pa je za obdobje od 3. do 12. meseca, ko zavarovalni zastopnik dela samostojno in si sam razporeja delovni čas, predvideno katere aktivnosti mora zavarovalni zastopnik opraviti dnevno, tedensko in mesečno. Glede na pogodbene določbe o neenakomerni razporeditvi delovnega časa in o 40 urnem delovnem tednu, mora v skladu s sedmim odstavkom 147. člena ZDR povprečna tedenska obveznost tožnika v obdobju 6 mesecev znašati 40 ur. Določba 2. člena pogodbe o zaposlitvi o neenakomerni razporeditvi časa ni v nasprotju z zakonom, temveč nasprotno temelji na določbi 147. člena ZDR. V četrtem odstavku 42. člena podjetniške kolektivne pogodbe je izrecno predvideno, da je delovni čas zavarovalnih zastopnikov neenakomerno razporejen. Takšna ureditev je v skladu z določbo drugega odstavka 5. točke 19. člena KPZS o tem, da se delovni čas zavarovalnih zastopnikov določi s podjetniško kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca.

Zmotno je pritožbeno stališče, da so določbe pogodbe o zaposlitvi o osnovni plači nične zaradi sklicevanja na Pravilnik o proviziranju, določitvi pričakovanih delovnih rezultatov in na obračunu dela plače za delovno uspešnost zavarovalnega zastopnika (v nadaljevanju Pravilnik o proviziranju) in na Pravilnik o plačah in posebnih nagradah (v nadaljevanju Pravilnik o plačah), češ, da pomenijo grobo diskriminacijo zavarovalnih zastopnikov in kršitev načela o enakem plačilu za enako delo. Dolžnost delodajalca, da delavcem za enako delo izplača enako plačilo je odraz prepovedi diskriminacije, kakor je določena v 6. členu ZDR. Tožena stranka bi kršila to svojo dolžnost, če bi za plačilo zavarovalnih zastopnikov uporabljala različna merila glede na njihove osebne lastnosti. Vendar pa iz tožnikovih zatrjevanj in tudi iz spisa kaj takšnega ne izhaja. Nasprotno, tožena stranka je v obeh pravilnikih za vse zavarovalne zastopnike določila, da se plače obračunavajo in izplačujejo v obliki provizije. Sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb prič M.O., L.M. in M.M. ugotavlja, da je sistem plačevanja pri toženi stranki enak za vseh 240 zavarovalnih zastopnikov. Prav tako ni mogoče govoriti o diskriminaciji zaradi tega, ker naj bi kandidati za zavarovalne zastopnike prejemali osnovno plačo in ne na provizijo vezanih izplačil. Takšna ureditev ne pomeni diskriminacije, saj kandidati za zavarovalne zastopnike še ne delajo samostojno, temveč se za to šele usposabljajo.

Neutemeljene so pritožbene navedbe o tem, da naj bi sodbe revizijskega sodišča, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, pomenile odstop od dotakratne sodne prakse o enakem plačilu za enako delo. Te sodbe se namreč ne nanašajo na vprašanje kršitve prepovedi diskriminacije pri plačilu, kar v tistih sporih niti ni bilo zatrjevano, temveč na vprašanje, ali je bilo dopustno, da so delodajalci s področja zavarovalništva tudi osnovno plačo za zavarovalne zastopnike vezali na provizijski sistem. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem pravilno ugotavlja, da je po stališču sodne prakse zakonito in dopustno, da je opredelitev osnovne plače zavarovalnih zastopnikov lahko odvisna od ustvarjenih provizij. Vrhovno sodišče RS je tako v sodbi opr. št. VIII Ips 530/2008 z dne 6. 12. 2010 izrecno ugotovilo, da revizijski sistem ni v nasprotju z določbami tretjega odstavka 43. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/97 s spremembami) in tudi ne tretjega odstavka 46. člena KPZS, ki osnovno plačo definira kot plačo za polni delovni čas, normalne delovne pogoje in vnaprej določene delovne rezultate. Tožnik v pritožbi vprašanje ničnosti določb pogodbe o zaposlitvi, ki pomenijo sklicevanje na provizijski sistem plačila, neutemeljeno povezuje z vprašanjem, kolikšen odstotek zavarovalnih zastopnikov pri toženi stranki je dosegel pričakovane rezultate dela. Navedeno bi lahko bilo aktualno vprašanje v sporu o premalo izplačanih plačah posameznega zavarovalnega zastopnika, pa še to le za čas veljavnosti SKPgd. Ta je v četrtem odstavku 43. člena določala, da je norma ali drugo podobno merilo za merjenje delovnih rezultatov ustrezna, če jo dosega vsaj 90 % delavcev, ki delajo po teh kriterijih. Vendar pa se je v skladu z Odpovedjo Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske dejavnosti (Ur. l. RS, št. 90/2005) normativni del te pogodbe uporabljal le do 30. 6. 2006, pogodba o zaposlitvi, glede katere tožnik uveljavlja ničnost, pa je bila sklenjena 10. 7. 2009. Glede na navedeno tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni upoštevalo določbe o neustreznosti meril, ki jih ne dosega vsaj 90 % delavcev, saj ta določba SKPgd v spornem času ni več veljala. Za toženo stranko v spornem času velja le KPZS, ki pa takšne določbe ne vsebuje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da bi moralo biti podano sorazmerje med višino nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule in višino pogodbene kazni. Oboje je določeno v 9. členu pogodbe o zaposlitvi. Glede tega vprašanja je povsem jasno stališče zavzelo Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 1/2011 z dne 23. 1. 2012, s katerim je razveljavilo sodbi nižjih sodišč, ki sta zavzeli stališče, da je konkurenčna klavzula nična zaradi nesorazmerja med višino pogodbene kazni, ki bi jo v primeru kršitve morala plačati delavka in višino denarnega nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule, ki predstavlja pogodbeno obveznost delodajalca. Zavzelo je stališče, da pri pogodbenem določilu o plačilu pogodbene kazni in o plačilu nadomestila za spoštovanje konkurenčne klavzule ne gre za vzajemno obveznost, ki domneva obojestransko izpolnitev. Obveznost plačila pogodbene kazni zato ne more biti ekvivalent pogodbene obveznosti delodajalca za plačilo nadomestila. V 9. členu pogodbe o zaposlitvi, za katerega tožnik meni, da je ničen, je dogovorjeno nadomestilo v višini tretjine povprečne mesečne plače delavca v zadnjih treh mesecih pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, torej v višini, kakršna je kot najnižja predpisana v drugem odstavku 39. člena ZDR. Pogodbeno določilo, ki delavcu daje takšne pravice, kakšne so predpisane z zakonom, že pojmovno ne more biti v nasprotju s prisilnimi predpisi, prav tako pa tudi ni v nasprotju z ustavo ali moralnimi normami.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožnikov podredni zahtevek za razveljavitev pogodbe o zaposlitvi zaradi domnevnih napak volje. Zmotno je tožnikovo prepričanje, da je napaka volje podana zaradi tega, ker je tožnik ponujeno pogodbo o zaposlitvi podpisal zaradi tega, ker bi mu sicer prenehalo delovno razmerje. Navedeno je sicer res, saj v primeru instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pride do prenehanja pogodbe o zaposlitvi, če delavec ne sprejme ponudbe delodajalca. Gre za posledico, ki je predvidena z zakonom, zato tega ni mogoče razlagati kot nedopustno grožnjo v smislu 45. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2000, 41/2007).

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.