Jedro

Iz komunikacije s sodiščem v spisu je razvidno prizadevanje tako storilca kot njegove matere, da bi pritožnik te obveznosti opravil, oziroma da bi sodišče bilo pravočasno seznanjeno z nezmožnostjo storilca, da te obveznosti opravi v danem roku.

Glede na povzeto spisovno dokumentacijo pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno zaključilo, da storilec ni predložil nobenega dokazila, da je med prestajanjem zaporne kazni sam aktivno skušal najti možnost za opravo programa.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec po zagovorniku iz vseh pritožbenih razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1). Zatrjuje, da je storilec na prestajanju zaporne kazni ter da mu niso dovolili udeležbe na edukacijskih delavnicah, čeprav se je storilec za to zavzemal. Predlaga ugoditev pritožbi in odpravo ugotovljenih kršitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Izpodbijana odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na ugotovitvah: (-) da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 3. 6. 2021 ugodilo storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, (-) da mu je v tem sklepu določilo, da se mora v roku štirih mesecev od prejema tega sklepa udeležiti programa po Zakonu o voznikih, in sicer edukacijske delavnice, (-) da se je rok za opravo usposabljanja iztekel dne 8. 10. 2021 ter (-) da je sodišče zaradi okoliščin (pripor oziroma zapor) bilo pripravljeno počakati do izteka preizkusne dobe, to je 9. 9. 2022 ter (-) da storilec niti do izdaje izpodbijanega sklepa ni opravil rehabilitacijskega programa.

Ob ugotovljenem ter po pridobitvi podatkov, da zavod za prestajanje zaporne kazni storilcu ne more omogočiti oprave rehabilitacijskega programa, zaporna kazen pa se storilcu izteče šele dne 29. 6. 2023 je sodišče prve stopnje zaključilo, da ne dvomi, da konkreten razlog ni objektivno opravičljiv razlog za neopravo edukacijskih delavnic, poleg tega pa iz predloženih dokazil ne izhaja, da bi storilec že med prestajanjem kazni sam aktivno poskušal najti možnost za opravo programa.

5. Iz komunikacije s sodiščem v spisu je razvidno prizadevanje tako storilca kot njegove matere, da bi pritožnik te obveznosti opravil, oziroma da bi sodišče bilo pravočasno seznanjeno z nezmožnostjo storilca, da te obveznosti opravi v danem roku.

Storilec se je namreč dne 16. 6. 2021 prijavil na na rehabilitacijski program ter o tem sodišču posredoval dokazilo. Pred 8. 10. 2021, torej pred iztekom roka za opravo edukacijskih delavnic, je storilčeva mati dne 3. 9. 2021 vložila dopis, naslovljen kot nasvet glede primera EPVD 141/2021, ter sodišču pojasnila, da je sin v priporu ter da mu preiskovalni sodnik ni dopustil udeležbe na edukacijskih delavnicah dne 20. 8. 2021 ter dne 27. 8. 2021, da je za sina pri Javni agenciji RS za varnost in promet zato zaprosila za nove datume, kar so ji izjemoma odobrili ter mu dodelili nova datuma 6. 9. 2021 in 13. 9. 2021, vendar pa preiskovalni sodnik A. A. tudi temu ni ugodil, zato se obrača na sodišče za nasvet. Po prejetem odgovoru sodišča (dopis z dne 17. 9. 2021), da bo sodišče počakalo do dne izteka preizkusne dobe, t.j. do dne 9. 9. 2022, je mati storilca dne 8. 8. 2022 sodišču pojasnila, da se sin sedaj nahaja na prestajanju zaporne kazni ter da trenutno še nima izhodov, zato ponovno prosi za nasvet. Po odgovoru sodišča z dne 11. 8. 2022 (l. št. 40 spisa), ko ji je sodišče pojasnilo, da lahko počaka le do 9. 9. 2022 ter da zaporne kazni ni mogoče šteti kot razlog objektivne narave, ki onemogoča opravo delavnic, je dne 30. 8. 2022 storilec vložil vlogo po zagovorniku ter v njej pojasnjeval, da je sicer res sam kriv, da je v zaporu, vendar pa v času prestajanja zaporne kazni zaradi objektivnih razlogov ne more opravljati delavnic, saj mu zavod za prestajanje kazni tega ne omogoči ter da je že vložil predlog za pogojni odpust, ki mu bo najverjetneje ugodeno, zato prosi, da se mu rok podaljša za 9 mesecev.

Sodišče prve stopnje je sicer z dopisom z dne 5. 9. 2022 opravilo poizvedbo pri Zavodu za prestajanje kazni Maribor (v nadaljevanju: Zavod), vendar pa je nekoliko nejasno naslovnika pozivalo naj sporoči, _ali znotraj zavoda omogočajo opravo edukacijskega programa_. Vsled takemu vprašanju je naslovnik dne 14. 9. 2022 sodišču odgovoril, da možnosti za opravo rehabilitacijskega programa v zavodu ni, saj omenjenega programa v zavodu ne izvajajo ter da predlagajo, da sodišče obsojenemu preloži opravo rehabilitacijskega programa. Po vročitvi navedenega pisanja Zavoda storilcu, je storilec v vlogi z dne 28. 9. 2022 po zagovorniku predlagal odložitev oprave rehabilitacijskega programa na primeren čas ter izpostavljal, da se storilcu prestajanje zaporne kazni izteče dne 29. 6. 2023. Ker mu sodišče prve stopnje ne dopis ni odgovorilo, je dne 16. 12. 2022 (l. št. 51 spisa) vložil poziv na pojasnilo, zakaj o predlogu storilca za odložitev oprave rehabilitacijskega programa še ni bilo odločeno. Sodišče je po prejemu te vloge storilca, dne 19. 12. 2022 izdalo izpodbijani sklep.

6. Glede na povzeto spisovno dokumentacijo pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče zmotno zaključilo, da storilec ni predložil nobenega dokazila, da je med prestajanjem zaporne kazni sam aktivno skušal najti možnost za opravo programa. Pri tem pa pritožbeno sodišče še izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do odgovora oziroma prošnje storilca za odložitev oprave rehabilitacijskega programa na primeren čas (vloga storilca z dne 28. 9. 2022 oziroma z dne 16. 12. 2022) sploh ni opredelilo, povzet odgovor Zavoda pa tudi napačno interpretiralo, saj je Zavod pojasnjeval, da storilcu izvajanje delavnic ne morejo omogočiti, ker sami teh programov ne izvajajo, ni pa bil Zavod povprašan o tem, ali obstajajo možnosti morebitnih zunajzavodskih ugodnosti za storilca, da bi se udeležil edukacij.

7. Ob zgoraj povzetem pritožbeno sodišče zaključuje, da je dejansko stanje, relevantno za zaključek o objektivno opravičljivem razlogu za neopravo edukacijskih delavnic, ugotovljeno nepopolno. Utemeljeni pritožbi je zato ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da samo ne more izvesti dokaznega postopka (osmi odstavek 163. člena ZP-1)

8. Pred ponovnim odločanjem bo moralo sodišče prve stopnje ponovno pozvati Zavod, ali je storilec tekom prestajanja pripora oziroma zapora zaprosil za možnost udeležbe na edukacijskih delavnicah, ki se izvajajo zunaj Zavoda, saj je navedeno ključno za zaključek o obstoju objektivnih razlogov za neopravo edukacijskih delavnic1. V kolikor se bo izkazalo aktivno prizadevanje storilca v zvezi s pristopom na edukacijske delavnice, kar je sicer v zadostni meri izkazal že doslej, pa je sodišču prve stopnje pri odločitvi lahko v pomoč tudi v pritožbi izpostavljeno in izkazano dejstvo, da je bil storilec z odločbo z dne 1. 12. 2022, št. 720-896/2022/47 premeščen na polodprti režim prestajanja zaporne kazni, hkrati pa so mu bile podeljene zunaj zavodske ugodnosti v obliki izhodov iz zavoda, kar bi mu lahko omogočilo opravo edukacij.

1 Da bi prestajanje zaporne kazni samo po sebi onemogočalo zaključek o obstoju objektivnih razlogov za neopravo rehabilitacijskega programa, iz sodne prakse načeloma ne izhaja (glej npr. VSC Sklep II Kp 2452/2014, točko 8 obrazložitve).