Jedro

Nesporno je, da navodilo za gibanje v kraju bivanja ni vsebovalo tudi dovoljenja za odhod v Lipico. Tožnica je kršila jasno navodilo osebne zdravnice za zdravljenje. Pri tem ni bistveno, ali je vedela, da mora za vsako pot iz kraja bivanja imeti dovoljenje osebne zdravnice. Tudi ni bistveno, ali bi osebna zdravnica tožnici dovolila, da odpotuje, če bi jo tožnica vprašala. Tožnica je iz kraja bivanja odpotovala brez odobritve osebne zdravnice, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka krije sama svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi št. 10005-7/20163 z dne 6. 11. 2013 v zvezi s sklepom komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-90/2013-2 z dne 4. 12. 2013. Zavrnilo je primarni tožbeni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in podredni reintegracijski tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 8. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in naslednji), saj je tožnica v času bolniškega staleža odšla iz kraja bivanja brez dovoljenja oziroma napotitve osebne zdravnice. Nadalje je ugotovilo, da je bila odpoved pravočasna, saj se je toženka z odpovednim razlogom seznanila, ko je izvedela tako za navodila v času bolniškega staleža (osebna zdravnica tožnice je toženki navodila sporočila preko telefona 1. 10. 2013), kot tudi za dejstvo, da se je tožnica 1. 9. 2013 udeležila golf prvenstva v Lipici, to pa je bilo s prejemom anonimne prijave 7. 10. 2013. 2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. V reviziji tožnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da sodišči nista pravilno ugotovili datuma seznanitve toženke z odpovednim razlogom. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da se je toženka šele 7. 10. 2013 seznanila z odhodom tožnice iz kraja bivanja, temveč meni, da se je z udeležbo tožnice na golf prvenstvu v Lipici seznanila najkasneje 25. 9. 2013. Takrat je namreč osebna zdravnica tožnice prejela dopis toženke, v katerem jo le-ta naproša, naj ji pošlje pisni dopis o vsebini zdravniških navodil glede dovoljenega odhoda iz kraja bivanja oziroma napotkov za gibanje tožnice. Vztrajanje toženke na pridobitvi napotkov za odsotnost tožnice iz kraja bivanja kaže na to, da je bila toženka z udeležbo tožnice na golf turnirju seznanjena najkasneje 25. 9. 2013. Na to kaže tudi dejstvo, da se je dopis toženke nanašal le na mesec september, čeprav je bil bolniški stalež tožnici potrjen do 11. 11. 2013. Prav tako je toženka osebno zdravnico tožnice v telefonskem pogovoru 1. 10. 2013 spraševala o dovoljenju za odhode tožnice iz kraja bivanja zgolj za mesec september. Udeležba tožnice na golf turnirju je bila razvidna tudi iz objave na spletnih straneh golf zveze. S tem podatkom (ki je bil tudi podlaga za njeno poizvedovanje) pa je toženka razpolagala že v mesecu septembru. Nadalje navaja, da ji je osebna zdravnica odhod iz kraja bivanja v času bolniškega staleža naknadno odobrila, zato zloraba bolniškega staleža ni podana. Osebna zdravnica je namreč ob odprtju bolniškega staleža za tožnico v njen zdravstveni karton zapisala, da bi tožnici koristila sprememba okolja, tožnica pa je laično menila, da sprememba okolja ne pomeni prepovedi odhoda iz kraja bivanja. V bolniškem staležu je bila sicer zaradi reaktivnega anksioznega stresnega stanja v posledici večletne stresne situacije na delovnem mestu, ki jo je vedno reševala s športnimi aktivnostmi; tudi odhod iz kraja bivanja na golf prvenstvo v Lipici je imel pozitivne učinke na njeno bolezensko stanje. Sodišče je napačno interpretiralo določbo 233. člena Pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila, Ur. l. RS, št. 30/2003 in naslednji), saj je odsotnost tožnice le pospešila potek zdravljenja. V zvezi z naknadno odobritvijo pristojnega zdravnika opozarja na to, da se v skladu s sodno prakso šteje, da je delavec spoštoval bolniški red, če zdravnik izjavi, da je ravnanje delavca v skladu z njegovimi navodili (četudi teh vnaprej ni dal), kot tudi če ravnanje delavca ni povzročilo poslabšanja zdravstvenega stanja. Takšno izjavo lahko zdravnik poda tudi na sodišču. Sklicuje se na odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006, VIII Ips 374/2009 z dne 7. 6. 2011 in VIII Ips 6/2010 z dne 6. 9. 2011. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do izjav osebne zdravnice, ki se nanašajo na možnost naknadne odobritve odhoda iz kraja bivanja in potrditev odhoda, oziroma je le-te napačno interpretiralo. Iz pričanja osebne zdravnice izhaja, da je tožnici kasneje odobrila odhod iz kraja bivanja v Lipico. Priča je namreč izpovedala, da bi odhod iz kraja bivanja odobrila. Osebna zdravnica tudi ni znala izpovedati, ali je tožnica za nujnost vnaprejšnje odobritve sploh vedela. Prav tako je ključno dejstvo, da osebna zdravnica ni bila seznanjena s tem, da je naknadna odobritev odhoda iz kraja bivanja sploh mogoča. Če bi za to vedela, ni nobenega dvoma, da bi odobritev tožnici podala že 11. 10. 2013, ko je na njeno željo izdala zdravniško potrdilo.

4. Toženka v odgovoru na revizijo prereka revizijske navedbe in predlagala zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 73/07 in naslednji). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. V zvezi z očitki revizije o nepravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je treba izhajati iz določbe 109. člena ZDR-1. V skladu z drugim odstavkom te določbe mora delodajalec izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved, in najkasneje v 6 mesecih od nastanka razloga. Šteje se, da delodajalec ugotovi razlog za izredno odpoved, ko se seznani z vsemi bistvenimi elementi delavčeve kršitve in s tem v zvezi z bistvenimi dejanskimi okoliščinami, ki vplivajo na presojo kršitve. Razumljivo je tudi, da morajo biti podatki, s katerimi se delodajalec v zvezi z očitanimi kršitvami delavca seznani ali jih pridobi, dovolj jasni in konkretni, da sploh omogočajo ugotovitev o odpovednem razlogu. Ta mora biti dovolj jasno opredeljen že v pisni seznanitvi delavca z očitanimi kršitvami pred zagovorom (85. člen ZDR-1) in ga kasneje delodajalec (razen izjemoma) ne more več dopolnjevati ali spreminjati.

8. Materialno pravo glede seznanitve toženke z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bilo zmotno uporabljeno. Sodišče je pravilno pravno opredelilo vsebino odpovednega razloga zlorabe bolniškega staleža zaradi odpotovanja tožnice iz kraja bivanja brez odobritve pristojnega zdravnika ali zdravniške komisije in ugotovilo vse tiste bistvene okoliščine, ki ta odpovedni razlog opredeljujejo. Z očitano kršitvijo se delodajalec seznani, ko izve za odpotovanje delavca iz kraja bivanja in ko izve, kakšna navodila je delavcu dal zdravnik.

9. Navedbe tožnice, ki se nanašajo na seznanitev z odpovednim razlogom kot je opredeljen v tej zadevi1, pomenijo izpodbijanje dokazne ocene, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Kdaj se je delodajalec seznanil z odpovednim razlogom, je namreč v prvi vrsti dejansko vprašanje.2 Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, se je toženka seznanila z odpovednim razlogom 7. 10. 2013, ko je prejela informativno prijavo, da se je tožnica 1. 9. 2013 udeležila golf prvenstva v Lipici, s tem, kakšna navodila je tožnica imela v času zadržanosti z dela zaradi bolezni in s tem, ali je imela odobritev osebne zdravnice za odhod iz kraja bivanja, pa se je seznanila 1. 10. 2013. Toženka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 11. 2013 podala pravočasno, v 30 dneh od ugotovitve razloga za odpoved.

10. Po 8. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec v času odsotnosti z dela zaradi bolezni ali poškodbe ne spoštuje navodil pristojnega zdravnika oziroma pristojne zdravniške komisije ali če v tem času opravlja pridobitno delo ali brez odobritve pristojne zdravniške komisije odpotuje iz kraja svojega bivanja. Po 233. členu Pravil morajo osebni zdravnik ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija zavarovancu dati navodila o ravnanju v času zadržanosti od dela. V času zadržanosti z dela zaradi bolezni, poškodbe ali nege mora biti zavarovanec, ki se zdravi doma, na svojem domu. Odsotnost z doma je možna ob odhodu na zdravniški pregled, terapijo oziroma v primerih, ko odsotnost ne vpliva negativno na potek zdravljenja oziroma če osebni ali imenovani zdravnik ali zdravstvena komisija to odredita ali dovolita. Za odhod zavarovanca izven kraja bivanja je vedno potrebna vnaprejšnja odobritev osebnega zdravnika, ne glede na to, kdo mu je odobril bolniški stalež.

11. Revizija neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, češ da je sodišče druge stopnje selektivno obravnavalo dokaze ter se ni opredelilo do izjav osebne zdravnice tožnice (oziroma je izjave napačno interpretiralo) glede možnosti naknadne odobritve odhoda iz kraja bivanja in potrditve odhoda. Sodišče druge stopnje se je do navedenega opredelilo; pravilno je pojasnilo, da naknadna izjava osebne zdravnice, ki je zgolj hipotetična (pogojna) - da bi tožnici v primeru, če bi jo vprašala, ali se lahko udeleži golf turnirja, dovolila, če bi zanjo to predstavljalo sprostitev - ne pomeni izrecne odobritve zdravnice za odhod iz kraja bivanja.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da tožnica ni imela predhodne odobritve osebne zdravnice, da lahko odpotuje iz kraja bivanja zaradi udeležbe na golf turnirju 1. 9. 2013; osebne zdravnice tudi ni obvestila o nameravanem odhodu iz kraja bivanja. Osebna zdravnica ji je dovolila oziroma priporočila, da je aktivna in da spremeni okolje. Navodila osebne zdravnice tožnici v času bolniškega staleža pa so bila, da se lahko giblje v kraju bivanja. Za ta navodila je tožnica vedela.3 Revizijske navedbe tožnice, da je kot laik menila, da sprememba okolja ne pomeni prepovedi odhoda iz kraja bivanja glede na izrecno navodilo osebne zdravnice o gibanju tožnice v kraju bivanja, tako niso utemeljene.

13. Tožnica neutemeljeno očita sodišču, da je odločilo v nasprotju s stališči sodne prakse glede dopustnosti naknadne odobritve za odhod iz kraja bivanja. Odločbi Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 294/2006 z dne 7. 11. 2006 in VIII Ips 374/2009 z dne 7. 6. 2011,4 na kateri se sklicuje, se nanašata na zadevi, ki nista primerljivi s tem sporom. Ob tem revizijsko sodišče še pojasnjuje, da ni potrebna izrecna odobritev za odhod iz kraja bivanja. Lahko je tudi konkludentna, oziroma lahko zdravnik odhod odobri naknadno. Vendar pa je treba naknadno odobritev zdravnika presojati v okviru njegovih predhodnih navodil. Sodišče mora ugotoviti, kakšna navodila je dal zdravnik delavcu, in ali je ta navodila mogoče razumeti kot dovoljenje za odhod iz kraja bivanja oziroma odpotovanje. Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse, ki jo navaja revizija. V zadevi VIII Ips 294/2006 _"ni bilo v celoti ugotovljeno, kakšna navodila za zdravljenje je tožnik imel glede zdravljenja in gibanja izven kraja svojega bivanja. Če mu to ni bilo izrecno prepovedano, ni mogoče govoriti o kršenju navodil. Zato bi bila v takem primeru sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša (strokovna) presoja o tem, ali je tožnik s svojim potovanjem kršil navodila zdravnika za zdravljenje. In če mu je bilo dovoljeno gibanje izven doma, potem z odhodom v Ž. - ne glede na razlog - ni zlorabil bolniške odsotnosti. Iz izpovedi lečečega zdravnika pa izhaja, da za tožnikovo "potovanje" v Ž. ni bilo zadržkov oziroma, da je bila vožnja v Ž. "s strani zdravstva" dovoljena." V obrazložitvi sodbe VIII Ips 374/2009 pa je sodišče zapisalo, da "izpovedba M. A. o tem, da nobeno od tožniku očitanih ravnanj ni predstavljalo kršitve teh navodil, ne pomeni, da je naknadno legalizirala tožnikova ravnanja, kot to razlaga revizija. Priča se je ob upoštevanju podatkov iz zdravstvenega kartona le opredelila do tega, ali so bili tožnikovi odhodi z doma znotraj danih mu navodil, kar pa ne pomeni, da je širila vsebino teh navodil."_ V obravnavani zadevi je za presojo (naknadne) odobritve odhoda iz kraja bivanja torej bistveno, kakšna so bila navodila osebne zdravnice tožnici. Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišč, je osebna zdravnica dala tožnici navodilo, da se lahko v času bolniškega staleža giblje v kraju bivanja. Ta navodila so jasna in jih ni mogoče razumeti kot dovoljenje za odpotovanja iz kraja bivanja (Lipica seveda ne predstavlja tožničinega kraja bivanja, niti ne njegove širše okolice), zato tudi ni mogoč zaključek, da je bila privolitev osebne zdravnice tožnici podana konkludentno oziroma naknadno. Enak zaključek izhaja iz kasnejše strokovne presoje osebne zdravnice o tem, ali je tožnica kršila njena navodila za zdravljenje. Kot priča je namreč izpovedala, da ji je podala navodila za zdravljenje; priporočila ji je aktivnost in spremembo okolja - gibanje v kraju bivanja. Ni znala sicer izpovedati, ali ji je tožnica povedala, da želi oditi v Lipico (iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je ni obvestila o nameravanem odhodu iz kraja bivanja), bi pa ji, ob predpostavki, da igranje golfa zanjo pomeni sprostitev, dovoljenje za odpotovanje iz kraja bivanja v Lipico dala. Osebna zdravnica torej ni izjavila, da je bilo ravnanje tožnice skladno z njenimi navodili. Ravno nasprotno je izpovedala, da bi tožnica za odhod iz kraja bivanja potrebovala njeno privolitev. Nesporno je namreč, da navodilo za gibanje v kraju bivanja ni vsebovalo tudi dovoljenja za odhod v Lipico. Tožnica je kršila jasno navodilo osebne zdravnice za zdravljenje. Pri tem ni bistveno, ali je vedela, da mora za vsako pot iz kraja bivanja imeti dovoljenje osebne zdravnice. Tudi ni bistveno, ali bi osebna zdravnica tožnici dovolila, da odpotuje, če bi jo tožnica vprašala. Tožnica je iz kraja bivanja odpotovala brez odobritve osebne zdravnice, zato je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 8. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 14. Ni mogoče upoštevati revizijskih navedb, da se je zaradi odhoda tožnice iz kraja bivanja na golf turnir v Lipici njeno zdravstveno stanje bistveno izboljšalo. Slednje ni pomembno, saj pogodba o zaposlitvi ni bila izredno odpovedana zaradi nespoštovanja navodil pristojnega zdravnika. Vpliv na potek zdravljenja bi bil morda lahko element presoje le pri kršenju zdravnikovih navodil, ne pa pri odpotovanju iz kraja bivanja. Kršitev je v tem primeru storjena že, če delavec odpotuje iz kraja bivanja brez dovoljenja pristojnega zdravnika.5 Sodba Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 6/2010 z dne 6. 9. 2011, na katero se v reviziji sklicuje tožnica, se ne nanaša na primerljivo dejansko stanje, saj obravnava krivdni razlog nespoštovanja zdravnikovih navodil, ne pa odhod delavca iz kraja bivanja. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo določbo 233. člena Pravil, zato revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen.

15. Glede na navedeno je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Zato je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).

16. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo skladno s petim odstavkom 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04), ki določa, da v sporu o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka.

1 Tožnica pa v zvezi s slednjim ne uveljavlja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. 2 Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 178/2016 z dne 7. 3. 2017, osmo točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 183/2015 z dne 26. 1. 2016, šesto točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 101/2014 z dne 24. 11. 2014, trinajsto točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 44/2013 z dne 15. 10. 2013, sodbo Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 85/2013 z dne 15. 10. 2013 ter sodbo in sklep Vrhovnega sodišča RS Ips 153/2012 z dne 17. 9. 2012. 3 Tožnica v reviziji nasprotnega ne zatrjuje, prav tako pa slednjih dejanskih ugotovitev tudi ni izpodbijala v pritožbi. 4 V navedenih zadevah je bilo glede presoje delavčevih ravnanj v času bolniške odsotnosti zavzeto stališče, da je sprejemljiva tudi naknadna odobritev zdravnika oziroma njegova kasnejša strokovna presoja o tem, ali je delavec kršil navodila zdravnika za zdravljenje. 5 Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 183/2015 z dne 26. 1. 2016, sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 101/2014 z dne 24. 11. 2014 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 262/2011 z dne 15. 10. 2012.