Jedro

Obveznost iz naslova plačila NUSZ nastane ob začetku leta za tekoče leto in je zavezanec tega plačila lahko oproščen, če je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 12.a člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, torej če gre za zavezanca, ki je v preteklem letu vložil sredstva v zunanjo ureditev tam naštetih objektov. Tožnica je 29. 12. 2011 vložila vlogo za oprostitev plačila NUSZ za leto 2012. Ker se predlagana oprostitev nanaša na leto 2012, se tožnica pri tem lahko sklicuje na vlaganja v letu pred nastankom obveznosti plačila NUSZ za leto 2012, v konkretnem primeru torej na vložena sredstva v letu 2011. S tem ko je normodajalec štel za potrebno, da podrobneje razloži, kaj šteje v zunanjo ureditev objektov (fasade, strehe, stavbno pohištvo – okna), je zunanjo ureditev objektov omejil na posege na samem objektu, ki predstavljajo izboljšavo stanja in tudi videza stavbe.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi, odločba Občine Tržič št. 4224-76/2011-34 z dne 9. 5. 2012 se odpravi v delu, ki se nanaša na zavrnitev oprostitve plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za zemljišče parc. št. 599/1 k.o. … in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

V preostalem delu se tožba zavrne.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino zahtevo za oprostitev plačevanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (v nadaljevanju NUSZ) za več objektov na naštetih zemljiščih v k.o. … in k.o. … vloženo na podlagi 12.a člena Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča (Uradni list RS, št. 135/03 in naslednji, v nadaljevanju Odlok).

Iz obrazložitve izhaja, da je tožnica 29. 12. 2011 vložila vlogo za oprostitev plačila NUSZ za koledarsko leto 2012. V letih 2010 in 2011 je namreč vložila sredstva v zunanjo ureditev objektov, ki so bili razglašeni za nepremične kulturne in zgodovinske objekte na podlagi Odloka o razglasitvi starega mestnega jedra Tržič za kulturni in zgodovinski spomenik. Toženka je zahtevo med drugim zavrnila: ker oprostitve ni mogoče zahtevati na podlagi računov, ki niso bili izdani in datirani za dela, opravljena v letu 2011; ker za dela na objektu, stoječem na zemljišču parc. št. … k.o. Tržič, tožnica ni predložila kulturnovarstvenega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj (v nadaljevanju ZVKD); ker pri oprostitvi ni mogoče uveljavljati vlaganj v zvezi z deli, ki ne predstavljajo zunanje ureditve objektov (npr. za popravila in krpanje asfalta na območju tovarne A. v Tržiču, za gradbena dela na elektro kanalizaciji na trasi A., za diamantno vrtanje, nakup keramičnih ploščic, itn.).

Upravni organ druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnil. Ni se strinjal z njenim stališčem, da „preteklo leto“ iz prvega odstavka 12.a člena Odloka v obravnavanem primeru, v katerem je bila vloga za oprostitev vložena 29. 12. 2011, predstavlja obdobje od 29. 12. 2010 do 29. 12. 2011. Po njegovem mnenju se besedni zvezi „preteklo leto“ in „do konca leta“ iz drugega odstavka istega člena nanašata na isto koledarsko leto, to je leto, v katerem je zavezanec vlagal sredstva v zunanjo ureditev objektov. Glede nepredloženega soglasja ZVKD za objekt na zemljišču parc. št. 599/1 k.o. … je pojasnil, da zgolj vloga za izdajo kulturnovarstvenega soglasja oz. kulturnovarstveni pogoji ne zadoščajo, med ostalimi predloženimi listinami pa zahtevanega soglasja ni. V zvezi z vlaganji v zunanjo ureditev objekta pa je pritožbeni organ glede na besedilo 12.a člena Odloka zavzel stališče, da ni mogoče upoštevati kakršnihkoli vlaganj v zunanjo ureditev objektov, ampak le tista, ki po pomenu ustrezajo delu besedila ob pojmu „zunanja ureditev objektov“, kar pomeni, da se upoštevajo le vlaganja, ki po svoji vsebini predstavljajo vlaganja v samo stavbo, ne pa tudi v njeno okolico. Zato je pravilno stališče prvostopenjskega organa, da popravilo in krpanje asfalta na območju tovarne A. Tržič ni zunanja ureditev objektov.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je treba 12.a člen Odloka razumeti tako, da je zavezanec dolžan vložiti vlogo za oprostitev do konca leta (v konkretnem primeru do konca 2011), oprostitev pa se upošteva z naslednjim koledarskim letom (to je z letom 2012). Vlogi je zavezanec dolžan priložiti račune, s katerimi izkazuje, da je v preteklem letu vlagal sredstva v zunanjo ureditev objekta, torej v letu pred vložitvijo vloge za oprostitev. Stališče toženke, da to pomeni leto pred koledarskim letom, za katerega se oprostitev upošteva, je zato napačna. Nadalje navaja, da je 19. 12. 2010 pri ZVKD vložila vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja v zvezi z vzdrževalnimi in drugimi deli na objektih v kompleksu A. v Tržiču na zemljiščih, med katerimi se nahaja tudi parc. št. 599/1 k.o. …. Poleg navedenega je v postopku predložila tudi odgovor ZVKD z dne 25. 1. 2012, da so kulturnovarstveni pogoji št. I-975/2-2010, ki so jih leta 2010 izdali za popravilo strehe, veljavni in da lahko tožnica ob upoštevanju teh pogojev izvede vzdrževalna dela na strehi kompleksa A., v sklop katerega, kot že rečeno, sodi tudi objekt na par. št. 599/1 k.o. …. Tožnica zato meni, da je s tem ZVKD soglašal, da se na osnovi kulturnovarstvenih pogojev lahko izvede vzdrževalna dela na strehi. Sploh pa za sanacijo strehe, ki sodi med vzdrževalna dela, ki služijo ohranitvi zaščitenega objekta, po 28. členu Zakona o varstvu kulturne dediščine (v nadaljevanju ZVKD-1) ni treba pridobiti kulturnovarstvenega soglasja. Tožnica se ne strinja niti z razlago, kateri posegi sodijo v zunanjo ureditev objekta, saj meni, da mednje sodi tudi ureditev zemljišč, ki so potrebna za redno rabo takšnega objekta. Namen oprostitve plačila NUSZ je namreč v tem, da se stimulira zavezance k vlaganjem v obnovo in ohranitev kulturne dediščine, zato je razlaga toženke v nasprotju z materialnim pravom in namenom oprostitve plačila nadomestila. Predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene očitke. Ugotavlja, da iz priložene dokumentacije ni razvidno, da bi kulturnovarstveni pogoji z dne 25. 1. 2012 ali kulturnovarstveni pogoji št. I-975/2-2010, ki so bili izdani za popravilo strehe, vključevali tudi zemljišče parc. št. 599/1 k.o. …. Prav tako pri oprostitvi plačila ni mogoče upoštevati vseh vlaganj ampak le tista, ki pomenijo vlaganja v samo stavbo (fasada, streha, stavbno pohištvo – okna).

Tožba je delno utemeljena.

Po prvem odstavku 12.a člena Odloka se zavezanci, ki so v preteklem letu vložili sredstva v zunanjo ureditev objektov (fasade, strehe, stavbno pohištvo – okna) in so ti objekti razglašeni za nepremične kulturne in zgodovinske objekte na podlagi Odloka o razglasitvi starega mestnega jedra Tržič za kulturni in zgodovinski spomenik (UVG, št. 7/85) ali so evidentirani v registru kulturne dediščine, lahko za določeno obdobje oprostijo plačila nadomestila, in sicer za vložena sredstva v višini od 800,00 EUR do /.../. Po drugem odstavku istega člena zavezanci vložijo vlogo za oprostitev do konca leta, oprostitev pa se upošteva z naslednjim koledarskim letom. K vlogi za oprostitev morajo predložiti naslednja dokazila: originalne račune, kulturnovarstveno soglasje ZVKD Kranj in dovoljenje za poseg v prostor, če je to potrebno. V skladu s 404. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določi zavezancem NUSZ davčni organ na podlagi podatkov občine do 31. marca za tekoče leto oz. v treh mesecih po prejemu podatkov, ki mu jih posreduje občina. Po 405. členu se NUSZ plačuje za leto vnaprej.

Iz navedenih določb izhaja, da obveznost iz naslova plačila NUSZ nastane ob začetku leta za tekoče leto in da je zavezanec tega plačila lahko oproščen, če je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 12.a člena Odloka, torej če gre za zavezanca, ki je v preteklem letu vložil sredstva v zunanjo ureditev tam naštetih objektov. Ker je določba o oprostitvi plačila NUSZ materialna določba, je treba besedno zvezo „v preteklem letu“ iz prvega odstavka 12.a člena Odloka razlagati z vidika nastanka obveznosti za leto, v zvezi s katerim se predlaga oprostitev plačila. Tožnica se zato v prid drugačnemu stališču neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek istega člena Odloka, saj gre za procesno določbo, iz katere izhaja, do kdaj mora zavezanec vložiti vlogo za oprostitev, če naj se ta upošteva z naslednjim koledarskim letom. Glede na prej omenjene določbe ZDavP-2 je namreč razumljivo, da mora biti vloga vložena do konca leta glede na to, da bo sicer NUSZ za tekoče leto (v konkretnem primeru torej za leto 2012) odmerjen na podlagi podatkov občine do 31. marca. V tem pogledu je zato pravilno stališče pritožbenega organa, da se „preteklo leto“ in „do konca leta“ nanašata na isto koledarsko leto.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in iz predloženih upravnih spisov, je tožnica 29. 12. 2011 vložila vlogo za oprostitev plačila NUSZ za leto 2012. Ker se predlagana oprostitev nanaša na leto 2012 (in naslednja, če to v skladu z navedeno določbo Odloka utemeljuje višina vložnih sredstev v zunanjo ureditev objekta – op. sodišča), se tožnica pri tem lahko sklicuje na vlaganja v letu pred nastankom obveznosti plačila NUSZ za leto 2012, v konkretnem primeru torej na vložena sredstva v letu 2011. Te razlage ne spreminja niti določba Odloka o tem, da morajo zavezanci predložiti originalne račune. Ta dokazila se v skladu z navedeno razlago sodišča nanašajo na izkazovanje vloženih sredstev v preteklem letu pred letom, za katerega predlagajo oprostitev plačila nadomestila, v konkretnem primeru torej računov za vlaganja v letu 2011. Glede na navedeno je neutemeljeno tožbeno stališče, da bi morala toženka pri odločanju upoštevati vse račune za vlaganja v časovnem obdobju enega leta pred vložitvijo vloge za oprostitev, v obravnavanem primeru vse račune, ki imajo datum od 29. 12. 2010 do vložitve vloge 29. 12. 2011. Prav tako se sodišče strinja z razlago pritožbenega organa, za katera vlaganja se lahko uveljavlja oprostitev plačila NUSZ. S tem ko je normodajalec štel za potrebno, da podrobneje razloži, kaj šteje v zunanjo ureditev objektov (fasade, strehe, stavbno pohištvo – okna), je zunanjo ureditev objektov omejil na posege na samem objektu, ki predstavljajo izboljšavo stanja in tudi videza stavbe. Po splošnem pojmovanju se sicer zunanja ureditev objektov nanaša tudi na urejanje okolice, vendar pa so ti posegi zaradi pojasnilnega dela besedila prvega odstavka 12.a člena Odloka v obravnavanem primeru izključeni. Zato vlaganje v obnovo dvorišča, čeprav je potrditvah v tožbi sestavni del objektov, razglašenih za kulturno dediščino, oz. v popravilo in krpanje asfalta na območju tovarne A. Tržič, kot je to navajala tožnica v pritožbi, ne morejo biti upoštevna vlaganja. Ali je s tako določbo Odloka v celoti dosežen namen, ki ga je občina zasledovala z možnostjo oprostitve plačila NUSZ za investitorje, ki vlagajo sredstva v ureditev kulturnozgodovinskih objektov, ni predmet tega upravnega spora.

Utemeljeni pa so tožbeni očitki, ki se nanašajo na stališče upravnega organa, da tožnica v nasprotju z zahtevo iz 12.a člena Odloka ni predložila kulturnovarstvenega soglasja ZVKD Kranj za dela na objektu, ki stoji na zemljišču parc. št. 599/1 k.o. … V zadevi namreč ni sporno, da je tožnica 19. 12. 2011 vložila vlogo za izdajo kulturnovarstvenega soglasja za poseg med drugim tudi na zemljišču parc. št. 599/1 k.o. …. Iz navedene vloge, ki se nahaja v upravnih spisih, izhaja, da je bila vložena v zvezi z vzdrževalnimi deli – popravilom in zamenjavo strešne kritine z enakimi materiali na mestih, kjer streha pušča (kompleks A.). Nadalje ni sporno, da je tožnica nato prejela odgovor ZVKD Kranj z dne 25. 1. 2012 z navedbo, da so kulturnovarstveni pogoji iz leta 2010 še vedno veljavni in se ob njihovem upoštevanju lahko izvedejo nujna vzdrževalna dela na strehi kompleksa A. Na podlagi navedenega je pritožbeni organ zavzel stališče, da zgolj vloga za izdajo kulturnovarstvenega soglasja oz. kulturnovarstveni pogoji ne zadoščajo.

Tako stališče drugostopenjskega organa pa je po mnenju sodišča vsaj preuranjeno. Po drugem odstavku 30. člena ZVKD-1 se namreč šteje, da je bilo soglasje izdano, če so bili kulturnovarstveni pogoji pridobljeni in če zavod ni odločil drugače v 15 dneh po vložitvi vloge za izdajo soglasja. Iz te določbe torej izhaja domneva izdanega soglasja v primeru, če zavod v določenem roku ne odloči drugače. Navedeno pomeni, da je bilo v zadevi nepravilno uporabljeno materialno pravo, posledično pa je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje glede predložitve kulturnovarstvenega soglasja za poseg na objektu na zemljišču parc. št. 599/1 k.o. …. Tako ni bilo ugotovljeno, ali se izdani kulturnovarstveni pogoji, na katere se sklicuje ZVKD Kranj v odgovoru z dne 25. 1. 2012, nanašajo tudi na objekt na zemljišču parc. št. 599/1 (te pomanjkljivosti ne more odpraviti šele ugotovitev v odgovoru na tožbo) oz. bi se moral upravni organ opredeliti, ali je tak odgovor ZVKD na zahtevano soglasje mogoče razumeti, da izdani kulturnovarstveni pogoji veljajo tudi za objekt na parc. št. 599/1 k.o. … Če se namreč šteje, da so bili zanj pogoji izdani, ZVKD Kranj pa v zvezi s tožničino zahtevo z dne 19. 12. 2011 za izdajo kulturnovarstvenega soglasja v predpisanem roku ni izdal odločbe, potem je treba upoštevati navedeno zakonsko presumpcijo, da je bilo soglasje dano. Pri tem se sodišče ne opredeljuje do tožbenih navedb, da za sanacijo strehe sploh ni treba pridobiti kulturnovarstvenega soglasja iz 28. člena ZVKD-1, saj te okoliščine tožnica v upravnem postopku ni uveljavljala. Zato gre za nedovoljeno tožbeno novoto v smislu tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele to možnost v postopku pred izdajo akta.

Glede na navedeno in ker je iz obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da so bili za posege na objektu na zemljišču parc. št. 599/1 k.o. … predloženi računi, datirani v letu 2011, torej v skladu s stališčem v tej sodbi, je sodišče tožbi v tem delu ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v ponovni postopek (4. točka prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1). V preostalem delu je tožbo zavrnilo.

Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 je tožnik v primeru, če sodišče ugodi tožbi in izpodbijani upravni akt odpravi, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do pavšalnega zneska povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožnikov v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Čeprav je tožnica s tožbo uspela le deloma, so stroški zanjo enaki kot v primeru, če bi uspela v celoti, zato ji je sodišče priznalo pavšalni znesek povračila v višini 350,00 EUR. Ta je določen v drugem odstavku 3. člena Pravilnika za primer, če je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Že plačana sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (op. 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).