Jedro

Ker v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožničino delovno mesto še ni bilo ukinjeno in ker ji je tožena stranka za isto delovno mesto ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas, je potrebno šteti, da v tem času še ni obstajal resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja. Zaradi tega je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni spremeni tako, da se v celoti glasi: "1. Ugotovi se, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27.6.2005, s katero se je tožnici S.B.M. na delovnem mestu pomočnik direktorja marketinga za domači trg odpovedalo delovno razmerje pri toženi stranki XY d.d. za nedoločen čas, nezakonita.

2. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo ter ji za čas od 31.7.2005 do 11.10.2005 izplačati neto nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. dne v mesecu za pretekli mesec, obračunano od bruto višine plače v znesku 849.094,60 SIT, zmanjšano za davke in prispevke, pred izplačilom neto plače pa odvesti predpisani davek, vse v 8-ih dneh in pod izvršbo.

3. V preostalem se zahtevek tožnice (za priznanje preostalih pravic iz delovnega razmerja, za vpis delovne dobe v delovno knjižico in za izplačilo razlike v plači do bruto višine pripadajoče plače, vse za obdobje od 31.7.2005 do 11.10.2005) zavrne.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 236.280,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, v 8-ih dneh in pod izvršbo."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17.6.2005, ki jo je tožena stranka podala tožnici, nezakonita. Posledično je zavrnilo tudi tožničin reintegracijski in reparacijski zahtevek in odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da obvestilo o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vsebovalo razloga iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih, zaradi katerega naj bi tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo. Tega razloga ne vsebuje niti redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj je šele iz njene obrazložitve moč ugibati, da naj bi pri toženi stranki prišlo do reorganizacije dela, ki pa sama po sebi ne more pomeniti razloga za redno odpoved. Tožena stranka je pri izdaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zamudila 30-dnevni prekluzivni rok, saj je že 2.12.2004 vedela za reorganizacijo in za dejstvo, da ne bo več potrebovala delovnega mesta, na katerem je delala tožnica. Tožničino delovno mesto je bilo sicer ukinjeno šele 1.8.2005, tožena stranka pa je tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala že 27.6.2005. Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest je bil sprejet šele 22.7.2005, tako da v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nikakor ni mogel učinkovati. Potreba po delu tožnice je v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še vedno obstajala, saj je tožena stranka tožnici ponudila delo do 31.7.2005. Pred dejanskim nastopom razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi pa pogodbe o zaposlitvi ni mogoče zakonito odpovedati.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku pravilno ugotovilo, da je tožnica tožbo za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podala v 30-dnevnem zakonsko določenem prekluzivnem roku iz 3. odstavka 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002). Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo tožničino delovno mesto "pomočnik direktorja marketinga za domači trg" ukinjeno s Pravilnikom o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (B2). Ta pravilnik, ki je pričel veljati 1.8.2005 (z njegovo uveljavitvijo pa je prenehal veljati Pravilnik o organizaciji in sistemizaciji, ki je veljal od 1.1.2000 - B1), je bil sprejet na podlagi pozitivnega mnenja sindikata z dne 22.7.2005 (B9). Tožena stranka je tožnici izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (A3) podala 27.6.2005, pri čemer se je v obrazložitvi te redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklicevala na to, da je bilo z reorganizacijo pri toženi stranki tožničino delovno mesto "pomočnik direktorja marketinga za domači trg" ukinjeno. Iz izvedenega dokaznega postopka pa izhaja, da je bilo tožničino delovno mesto ukinjeno šele z uveljavitvijo Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (B2), to je 1.8.2005, kar pomeni, da tožničino delovno mesto v času podajanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni bilo ukinjeno. Na podlagi navedenega je potrebno ugotoviti, da v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni obstajal resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki bi onemogočal nadaljevanje delovnega razmerja med tožnico in toženo stranko, kot ga opredeljuje 1. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR in 2. odstavek 88. člena ZDR. V prid dejstvu, da v času izpodbijane redne odpovedi zgoraj navedeni razlog še ni obstajal, je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka tožnici ob redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi (B7) za isto delovno mesto, na katerem je tožnica delala do redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 27.6.2005. Nov predlog pogodbe o zaposlitvi pa se je glasil na delovno razmerje za določen čas, pri čemer naj bi tožnica dela in naloge "pomočnika direktorja marketinga za domači trg" opravljala v obdobju od 5.7.2005 do 31.7.2005. Po pogodbi o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila dne 14.6.2004 (A2), katere odpoved se presoja v tem individualnem delovnem sporu, pa je imela tožnica sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas. Ker je z ozirom na navedeno tožnica v pritožbi utemeljeno opozarjala, da v času podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obstajal resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in ugotovilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 27.6.2005 nezakonita (4. točka 358. člena ZPP). Tožena stranka je resen in utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 82. člena ZDR) dokazovala z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, ki pa, kot je bilo že ugotovljeno, v času redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bilo še ukinjeno.

Neutemeljene so pritožbene navedbe tožnice, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita zato, ker v obvestilu o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (B6) in v sami redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi (A3) ni navedenega razloga za to odpoved. Tako iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot tudi iz same redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je razvidna ukinitev tožničinega delovnega mesta zaradi reorganizacije in racionalizacije delovnih mest pri toženi stranki. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnice, da ji je tožena stranka redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala po izteku roka iz 5. odstavka 88. člena ZDR, ker naj bi bila tožena stranka z razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi seznanjena že 2.12.2004. V zvezi s tem je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da shema organiziranosti z dne 2.12.2004 (B4, B5) predstavlja le predlog nove organiziranosti pri toženi stranki. Ideja o reorganizaciji in racionalizaciji dela pri toženi stranki, ki se je s predlogom ukinitve tožničinega delovnega mesta oblikovala v shemi organiziranosti z dne 2.12.2004 (B5), se je udejanila šele z dejansko ukinitvijo tožničinega delovnega mesta, do katere je prišlo 1.8.2005 z uveljavitvijo Pravilnika o organizaciji in sistemizaciji delovnih mest (B2). Glede na to rok za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni pričel teči že 2.12.2004, kot to v pritožbi zmotno zatrjuje tožnica.

Ker je tožena stranka tožnici nezakonito podala redno odpoved pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, je utemeljen tudi del tožničinega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na poziv nazaj na delo in na izplačilo neto plače, obračunane od bruto pripadajoče plače v mesečni višini 849.094,60 SIT za obdobje od 31.7.2005 do 11.10.2005. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila tožnica v tem obdobju zaposlena pri drugem delodajalcu, da ima za to obdobje vpisano delovno dobo v delovno knjižico pri drugem delodajalcu in da si je v tem obdobju sama plačevala prispevke za pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje ter za zavarovanje za primer brezposelnosti (izpovedba tožnice, podana na naroku za glavno obravnavo z dne 20.12.2005). Iz tega razloga je bilo potrebno zavrniti del njenega tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vpis delovne dobe v delovno knjižico za obdobje od 31.7.2005 do 11.10.2005, na priznanje preostalih pravic iz delovnega razmerja za to obdobje in na izplačilo prispevkov od bruto pripadajoče plače za to obdobje. Če je odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki delodajalec poda delavcu, nezakonita, delavcu nezakonito preneha delovno razmerje, zato mu je dolžan delodajalec v skladu s 1. odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) povrniti nastalo škodo oziroma vzpostaviti takšno stanje, kot da nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi z vsemi njenimi posledicami ne bi bilo (164. člen OZ). Ker v postopku pred sodiščem ni bilo ugotovljeno, da bi tožnica v zgoraj navedenem obdobju pri drugem delodajalcu prejela kakršnokoli plačo (v zvezi s tem nobena od strank ni predlagala sodišču prve stopnje v izvedbo kakršnihkoli dokazov) je pritožbeno sodišče tožnici prisodilo neto pripadajočo plačo od bruto dogovorjene višine plače v znesku 849.094,60 SIT skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 20.12.2005 izhaja, da je tožena stranka na tem naroku pojasnila, da je tožničina zadnja mesečna bruto plača znašala 849.094,60 SIT. Ker je tožnica del pravic iz delovnega razmerja, ki jih vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, za sporno obdobje pridobila že pri drugem delodajalcu, kar izhaja iz zgornje obrazložitve, zato jih ne more uveljavljati še od tožene stranke. Glede na to je bilo potrebno v tem delu pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj glede navedenega niso bili podani niti pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

Ker je prišlo zaradi odločitve pritožbenega sodišča do spremembe uspeha strank v tem individualnem delovnem sporu, je bilo potrebno ponovno odločiti tudi o pravdnih stroških predmetnega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožnica z zahtevkom uspela praktično v celoti, ji je dolžna tožena stranka povrniti njene pravdne stroške, ki so bili potrebni za pravdo (3. odstavek 154. člena ZPP, 1. odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožnici od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo tožbe 300 točk po Odvetniški tarifi (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.; tar. št. 15/1b/3. alinea), za sestavo pripravljalnih vlog z dne 12.10.2005, 15.11.2005 in 14.12.2005 3-krat po 225 točk po OT (tar. št. 15/2), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 4.11.2005 300 točk po OT (tar. št. 15/3/a) in urnino 50 točk (člen 7/1 OT), za zastopanje na naroku dne 20.12.2005 150 točk po OT (tar. št. 15/3/b) in urnino 200 točk (člen 7/1 OT ), za odsotnost iz pisarne 2-krat 40 točk (člen 7/4 OT), 2 % materialnih stroškov, 20 % DDV, kar ob vrednosti odvetniške točke v času odločanja pred sodiščem prve stopnje (110,00 SIT) znaša 236.280,00 SIT. Pritožbeno sodišče tožnici ni priznalo v celoti priglašenih stroškov za prvo pripravljalno vlogo z dne 12.10.2005 v priglašeni višini 300 točk (temveč le 225 točk), saj ta ni v skladu s predpisano nagrado za sestavo pripravljalne vloge iz tar. št. 15/2, za zahtevek pred pravdo v priglašeni višini 100 točk, ker tožnica ni izkazala, da bi takšen zahtevek sploh podala in priglašene stroške kilometrine za tožničinega pooblaščenca, ker ti stroški niso bili potrebni za pravdo. Stranka si v postopku sicer lahko izbere pooblaščenca, ki ima pisarno izven sedeža sodišča, pred katerim teče postopek, vendar pa stroški prevoza pooblaščenca od sedeža njegove pisarne do sedeža sodišča bremenijo stranko, ki takšnega pooblaščenca pooblasti za zastopanje. Pooblaščenec bi se tem stroškom lahko izognil, če bi si določil substituta iz kraja sedeža sodišča, kar pomeni, da se ti priglašeni stroški kilometrine ne morejo šteti kot stroški, ki so bili potrebni za pravdo.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških obeh strank ni odločalo, ker jih nista priglasili.