Jedro

Toženec ni določno prerekal višine terjatve, zato so neutemeljeni pritožbeni razlogi, s katerimi pavšalno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine dolga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan v roku osmih dni od prejema sodbe plačati tožnici 3.866,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2019 dalje do plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka v višini 704,12 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zamude dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica opravila za toženca različne veterinarske storitve po njegovem naročilu, toženec pa teh storitev tožnici ni plačal. 2. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev pravdnega postopka, ker toženca ni zaslišalo, prav tako pa tudi ni izvedlo dokazov, s katerimi je toženec dokazoval trditve, ki jih je dal v ugovoru. Toženec je po vsaki opravljeni storitvi veterinarju plačal storitev. Pri dejanskem izračunu dolga je sodišče sledilo navedbam tožnice glede osmih neporavnanih računov, ki naj bi bili le delno poravnani, iz sodbe pa ni mogoče ugotoviti dejanske višine dolga na dan 19. 1. 2019, ko je sodišče priznalo tožnici tudi zakonske zamudne obresti. Sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, zato gre za kršitev 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče tudi ni upoštevalo 288. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, če dolžnik poleg glavnice dolguje tudi obresti in stroške, se ti obračunajo tako, da se najprej poplačajo stroški, nato obresti in končno glavnica. Sodišče tudi ni zadostno obrazložilo priznanih zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.866,82 EUR od 19. 1. 2019 dalje, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Toženec zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev, zahteva pa tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

4. Pravdna zadeva je bila na podlagi na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih dodeljena v reševanje Višjemu sodišču v Ljubljani.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev pravdnega postopka, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi ne kršitev, katere navaja pritožba. Sodišče prve stopnje je v sodbi natančno pojasnilo, na kakšen način je preverilo in ugotovilo višino terjatve, kot jo uveljavlja tožnica s tožbenim zahtevkom. Podrobno se je opredelilo do neporavnanih računov, ki jih je izdala tožnica za opravljene veterinarske storitve, ki jih je naročil toženec, prav tako pa se je določno opredelilo, kolikšnega dela dolga toženec ni plačal in do kakšnih obresti je tožnica upravičena. Toženec ni določno prerekal višine terjatve, zato so pritožbeni razlogi, s katerimi toženec pavšalno izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine dolga, tudi iz tega razloga neutemeljeni. Sodba sodišča prve stopnje je skrbno obrazložena, navedena so odločilna dejstva, v sodbi ni nasprotij, zato niso bile storjene kršitve pravdnega postopka iz 14. in 15. tč. drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

7. V postopku ni bilo kršeno načelo kontradiktornosti postopka iz 8. tč. drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec ni pristopil na narok, zato se pritožba neutemeljeno zavzema, da bi ga sodišče prve stopnje moralo zaslišati. Pritožba tudi določno ne pojasni, katerih drugih dokazov, ki jih je predlagal toženec, sodišče prve stopnje ni izvedlo.

8. Argumentacija sodišča prve stopnje, na podlagi katere je ugotovilo, da toženec ni v celoti plačal storitev, ki jih je zanj opravila tožnica, je prepričljiva. Nobenega dvoma ni, da toženec opravljenih storitev ni plačeval neposredno veterinarjem, ki so opravili storitve. Tožnica je za opravljene storitve izdala račune, ki pa jih je toženec le delno plačal. Toženec je bil v zamudi s plačilom, zato mora plačati tožnici zakonske zamudne obresti (299. in 378. čl. OZ). Sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do kapitaliziranih obresti, ki so bile prištete k glavnici, obresti od te glavnice pa so bile priznane od dneva vložitve predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, kar je v skladu z materialnim pravom (381. člen OZ). V izogib ponavljanju se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje.

9. Pritožba se pavšalno sklicuje na 288. člen OZ in določno ne pojasni, v čem je obveznost toženca, kot mu je naložena s sodbo, v nasprotju s citirano zakonsko določbo, zato podrobnejša obrazložitev pritožbenega sodišča ni potrebna.

10. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (352. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato mora kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka, enako tudi tožnica, saj glede na razloge v sodbi ter glede na vsebino ugovora in pritožbe, se izkaže, da odgovor na pritožbo ni bil potreben.